Oblikovanje Natovega partnerstva za širše območje Bližnjega vzhoda

Pred desetimi leti je Nato zaoral ledino zdvema partnerskima programoma: s Partnerstvom za mir v državahsrednje in vzhodne Evrope ter s Sredozemskim dialogom za državeširšega Sredozemlja. Oba programa bo zdaj treba preoblikovati, dabosta upoštevala nastale spremembe v evroatlantski varnosti, kot jena primer širitev Nata, ter tudi druge izzive, s katerimi sezavezništvo danes sooča. Pri preoblikovanju Sredozemskega dialogain pri njegovi morebitni razširitvi na večji del Bližnjega vzhodaso lahko izkušnje iz PzM izjemno koristne.

Sredozemski dialog ni tako uspešen kotPartnerstvo za mir. Pri stabilizaciji regije in pri podpori oziromaspodbujanju razvoja držav udeleženk ni igral nobene vidnejše vloge.Za to obstajajo številni razlogi, med drugim premalo časa, ljudi indenarja, globoko zakoreninjena sumničavost do Nata in nepoznavanjete organizacije v številnih državah s tega območja, pomanjkanjemehanizmov za dialog in sodelovanje, na katerih temelji uspeh Natain Partnerstva za mir, ter nezmožnost ločevanja širših vprašanjregionalne varnosti od izraelsko-palestinskegakonflikta.

Če je bila pred desetimi leti prva varnostnaskrb Nata stabilizacija in preobrazba srednje in vzhodne Evrope, jedanes osredotočen na težave, ki prihajajo iz ali prek držav naširšem območju Bližnjega vzhoda. Če naj se Nato odzove na varnostnavprašanja svojih članic, bo moral v naslednjih mesecih in letihsvojo pozornost preusmeriti s srednje in vzhodne Evrope na Bližnjivzhod, Sredozemski dialog pa se bo moral temuprilagoditi.

Če bo mednarodna skupnost zagotovila ustreznevire za stabilizacijo Afganistana, bi se lahko Natova vloga vMednarodnih varnostnih silah za pomoč razvila v neke vrste model,ki bi ga lahko uporabili v Iraku in sčasoma morda celo prireševanju izraelsko-palestinskega konflikta. Težava Izraela jenamreč v tem, da bolj ko njegova vojaška moč raste, manj varno sepočuti njegovo prebivalstvo. Potrebovali bi “iskrenega posrednika”,ki mu zaupata obe strani in ki bi pomagal pri pogajanjih in natopri uresničevanju podrobno izdelanega paketa varnostnih ukrepov.Tega Združene države ne morejo storiti, Evropa pa prav tako ne, sajnobena ne velja za nepristransko. Naj se danes zdi še takoneverjetno, ampak verjetno je Nato edina institucija, ki bi se vnaslednjih nekaj letih lahko spopadla s temproblemom.

Seveda so tovrstni obeti vprašljivi, in tozelo vprašljivi. Toda če se ozremo na zadnjih pet let, kaj šele nazadnjih petnajst, vidimo, da je tempo Natovega razvoja močnoprekašal vse takratne napovedi. Svetovni dogodki so vse hitrejši inNato je kljub svojim slabostim dokazal, da je najbolj fleksibilnamednarodna institucija, ki se je sposobna razvijati in tako iti vkorak z zahtevami novega varnostnega okolja. To se bo najverjetnejenadaljevalo in razvoj Nata bo prav gotovo prinesel še večpresenečenj.

S tem, ko se zavezništvo vse bolj odrekavlogi pasivne obrambne organizacije iz časa hladne vojne in postajavedno bolj proaktivna varnostna organizacija, ki jo zahtevadanašnji “vroči mir”, postaja zaveznicam tudi vse bolj jasno, dalahko lastno varnost dosežejo le kolektivno. Ločnico medzaveznicami in partnericami je treba hitro odpraviti. Varnostzaveznic je mogoča le s tesnim sodelovanjem partneric v srednji invzhodni Evropi ter na širšem območju Bližnjega vzhoda ter medpartnericami samimi. Prav to dejstvo pa je tisto, ki danes najboljpoganja Natov razvoj in daje največjo pobudo za vsebinsko prenovopartnerskih programov in za njihovo boljšo vključenost v glavnedejavnosti zavezništva.

Gradimo na uspehih

Če naj se Natovi mehanizmi partnerstvaprilagodijo novim varnostnim izzivom, bi bilo logično, da bi taprilagoditev slonela na tistih lastnostih Nata, ki so pripomogle knjegovemu uspehu. Šaljivci včasih pravijo, da kratica NATO pomeni“No Action, Talk Only” (nič dejanj, zgolj besede). Toda pravsposobnost zavezništva, da ponudi forum za dialog, kjer članicelahko razpravljajo o svojih težavah, namesto da zaradi njiheksplodirajo, je osnova Natovega uspeha. Prav to je tudi tisto, karje Partnerstvo za mir omogočilo državam, ki so se želele včlaniti vNatov klub, in česar Sredozemskemu dialogu – kljub imenu – do danesni uspelo. Razvijanje tovrstnih mehanizmov za različne situacije, skaterimi se danes spopadata srednja in vzhodna Evropa ter širšeobmočje Bližnjega vzhoda, je temeljni izziv tako za Partnerstvo zamir kot za Sredozemski dialog.

Tako formalni kot neformalni mehanizmi Nataza oblikovanje skupne obrambne in varnostne kulture niso zgoljosnova Natovega tradicionalnega razloga za obstoj (zagotavljanjekolektivne obrambe) ampak so se, ko so bili izvoženi v srednjo invzhodno Evropo, izkazali kot zelo vplivni pri celotnem postopkudemokratizacije. Danes so demokratičen nadzor nad varnostnimi inoboroženimi silami, civilno-vojaški odnosi in obrambna reformadaleč pomembnejši elementi demokratične in gospodarske preobrazbedržave, kot je to veljalo na začetku. Ta vprašanja so še vednoizziv za številne vzhodnoevropske in balkanske države, a hkrati sodanes velik problem tudi za širše območje Bližnjega vzhoda. Razvojtovrstnih mehanizmov in njihova razširitev na nove dele našegaplaneta bo osnovni element Natovega novega partnerskegamehanizma.

Varnost zaveznic je mogoča le s tesnimsodelovanjem partneric v srednji in vzhodni Evropi ter na širšemobmočju Bližnjega vzhoda ter med zaveznicamisamimi

Za izgradnjo varnostnih partnerstev vširšem Sredozemlju in na širšem Bližnjem vzhodu mora Nato razvitivečje strokovno znanje na tem delu sveta in okrepitiinstitucionalne mehanizme za vključevanje. Tako kot je moral vpoznih 80-ih in v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja Natorazviti večje institucionalno strokovno znanje v Sovjetski zvezi innato v njenih državah naslednicah, mora tudi danes narediti istekorake v državah severne Afrike in širšega Bližnjega vzhoda.Partnerstvo za mir daje predvsem zgled, kakšen okvir je potreben zapodporo vključevanju, predvsem ker je bil kot mehanizem izrednoprožen. Podoben program za Sredozemlje in širši Bližnji vzhod moraupoštevati tudi nekatere specifične regionalne značilnosti, odkaterih je nekaj povsem enakih tistim iz srednje in vzhodne Evropev zgodnjih 90-ih letih, nekaj pa tudi povsemdrugačnih.

Tako so na primer prebivalci in celo nekaterevlade v regiji skoraj v celoti nepoučeni o pravi naravi Nata. Pravzato potrebujemo dolgoročen in široko zasnovan informativni inkomunikacijski program. To zahteva aktivno vključevanje ne levladnih organov temveč tudi nevladnih organizacij, kot se je todogajalo v srednji in vzhodni Evropi pred desetimi in več leti.Toda medtem ko so države srednje in vzhodne Evrope na Partnerstvoza mir gledale predvsem kot na orodje za pridobivanje informacij inangažiranosti s strani Nata ter za prenos vpliva Nata v srednjo invzhodno Evropo, pa države severne Afrike in širšega Bližnjegavzhoda hočejo najprej, da se jih sliši in da lahko vplivajo naproces odločanja zaveznic. To je dobro, saj jim moramo prisluhnitiin jih razumeti, preden jim lahko odgovorimo in začnemo oblikovatistrokovne politike. Naš vpliv v tej regiji bo sorazmeren z našopripravljenostjo, da poslušamo in slišimo.

V tej regiji na splošno je civilna družbaslabše razvita kot v večini Evrope, kar je veljajo tudi za srednje-in vzhodnoevropske države pred 15 leti. Zato je vključevanjenevladnih organizacij in univerz pomembno, saj je to orodje zaposredovanje Natovih sporočil ter za spodbujanje razvojademokracije. V nekaterih primerih, denimo v Alžiriji, obstajatakojšnja in specifična potreba po dostopu do znanja in izkušenjpri vzpostavljanju novih civilno-vojaških odnosov in demokratičneganadzora nad oboroženimi silami.

Številne srednje- in vzhodnoevropske državeso se že od samega začetka želele včlaniti v Nato in Partnerstvo zamir je bil zanje mehanizem za doseganje tega cilja; toda tovsekakor ne drži za države severne Afrike in širšega Bližnjegavzhoda. Če javno mnenje v teh državah gleda na neko novo pobudo kotna oživljanje vojaškega zavezništva, kot na orodje za pritisk innadzor z Zahoda ali, kar je najslabše, kot na orodje, ki bi Izraeludajalo možnosti za članstvo v Natu, ne bo prišlo do nobeneganapredka.

Forumi za dialog

Prav zato naj novi mehanizem, ki bi zamenjalSredozemski dialog, ne bi vključeval podpisovanja uradnihdokumentov, še posebej če slednji vsebujejo seznam načel invrednot, ki naj bi nam bile skupne. Vse, kar najprej potrebujemo,je vrsta forumov za reden politični in vojaško-varnostni dialog vpovezavi z gosto mrežo ponudb sodelovanja na številnih ravneh, kibodo temeljile na načelu samorazlikovanja, ki je bilo preizkušenože v PzM. Te ponudbe in vabila morajo dopolnjevati tiste izEvropske unije, in ne tekmovati z njimi, in morajo odražati željein potrebe držav samih. Če bodo zaznani kot predlogi od zgorajnavzdol, bodo vljudno prezrti.

Ob programu informiranja in diplomatskegavključevanja pa je na voljo tudi vedno več prostora za vojaškeukrepe za izgradnjo zaupanja. Tukaj so lahko dvostranski odnosi medčlanicami Nata ter srednje- in vzhodnoevropskimi partnericami naeni ter državami širšega Bližnjega vzhoda na drugi strani koristniza razvoj večstranskih povezav. Toda izkušnje na tem področju nasučijo, da mora zavezništvo povečati svojo občutljivost do perečihvprašanj v regiji. Skupine Natovih sil, ki delujejo v Sredozemljuin ki so bile oblikovane iz drugačnih razlogov, lahkosevernoafriške države nehote vidijo kot grožnjo.

Poleg vojaških in varnostnihukrepov za izgradnjo zaupanja, ki bodo v Sredozemlju in na širšemBližnjem vzhodu enako pomembni, kot so bili v srednji in vzhodniEvropi, obstaja precej več prostora za uraden mehanizem izmenjaveinformacij. Nov proces partnerstva in sodelovanja mora postatimrežni center, v katerem lahko vsak ugotovi, kaj se dogaja vregiji. Za kaj takega bi bilo morda najkoristneje vpeljatielektronski sistem. Resda za redno srečevanje in pogovarjanje ljudini nobenega nadomestila, toda večja uporaba videokonferenc lahkovsekakor poveča komuniciranje z nizkimi stroški.

Glede na to, da so “mehka”varnostna vprašanja v večini severnoafriških in bližnjevzhodnihdržav manj občutljiva kot “trda” vojaška vprašanja, bodo prav tanajbolj nevtralno področje, na katerem bo Nato lahko začeldelovati. Natov Znanstveni program je idealen, da prebije led. Znjim in z drugimi orodji javne diplomacije je Nato na dobri poti,da v regiji spodbudi zanimanje in razpravo o novih varnostnihvprašanjih, ki predstavljajo skupno grožnjo vsem. V okviruznanstvenih in informacijskih programov bodo uradniki Nata lahkopogosteje obiskali regijo in razširili svoje znanje. Tako kot vsrednji in vzhodni Evropi na začetku 90-ih lahko tudi v tem primerupričakujemo, da bodo Natove pobude s temi programi spodbudiledvostransko vključevanje akademskih ustanov v zavezniških državah.Takšno vključevanje bi hitro pripeljalo do oblikovanja prepotrebnihskupin strokovnjakov v regiji, ki bi sodelovali pri izvajanjuskupnih programov. Trenutno se nevladne organizacije in univerze vdržavah zaveznicah zavedajo, da bodo morale preusmeriti svojopozornost na ta del sveta, vendar je to večina izmed njihzanemarila. Že relativno skromna Natova pobuda na tem področju bilahko povzročila poplavo dobronamernega zahodnega vključevanja,tako kot se je to zgodilo v srednji in vzhodni Evropi.

Pomemben element pri tovrstnihprizadevanjih, ki pa ga pogosto podcenjujemo, je delo, ki ga lahkoskupaj z regionalnimi udeleženci opravi Natova Parlamentarnaskupščina. Čeprav je ločena od Nata, pa so njeni programi koristnapodpora ciljem zavezništva in dopolnjujejo njegovo diplomatsko invojaško dejavnost. Natova parlamentarna skupščina se večkrat lahkoloti področij, ki so za Natove uradnike pretežavna, pa tudiparlamenti se pogosto lažje pogovarjajo med sabo kot vlade. Doberzgled tega je parlamentarni dialog, ki trenutno poteka na Kavkazu,in to kljub regionalnim napetostim. Podoben dialog bi lahko pomagalizboljšati odnose tudi med nekaterimi državami severneAfrike.

Kako do uspeha

Najpomembnejša stvar pripreoblikovanju partnerstva in sodelovanja na tem območju v zgodbo ouspehu je razdelitev območja, formalna ali neformalna, kar boomogočalo delo v podregijskih združbah. Predvsem pa je trebaizraelsko-palestinsko vprašanje ločiti od vprašanja Natovih odnosovs severnoafriškimi državami. Tudi številne druge države v regijiimajo precej napete odnose s svojimi sosedami. Prav iz teh razlogovse bo sodelovanje z Natom najverjetneje začelo sprva na dvostranskiravni in šele nato prešlo na podregijsko raven.

Še ena stvar, o kateri je trebarazmisliti, so tiste nove varnostne teme, vključno z vprašanjiterorizma, s katerimi se spopadajo države, ki so geografsko precejbolj oddaljene kot obstoječe članice PzM ali Sredozemskega dialoga,vključno s Pakistanom in Indonezijo. Novi mehanizmi naj biomogočili vsaj nekaj dialoga z drugimi državami, ki imajo podobnetežave. Nenazadnje Natova vloga v Afganistanu zahteva političnestike z oddaljenimi državami. Neboleč in takojšen način za kajtakega bi bilo denimo odprtje Natovih znanstvenih delavnic zaudeležence iz teh držav. V tem trenutku so do vabila k sodelovanjuv teh dejavnostih namreč upravičeni zgolj prebivalci držav članicPzM in Sredozemskega dialoga.

Učenje na podlagi izkušenj izPartnerstva za mir pa je še posebej pomembno za eno konkretnopodročje. Članstvo v PzM je bilo na začetku brezpogojno ponujenovsem državam srednje in vzhodne Evrope in Sovjetski zvezi. Kasnejeje bil državam, kot je Srbija in Črna gora, ki si prizadeva zavčlanitev v Partnerstvo za mir na svoji poti vračanja v zahodnoskupnost, postavljen dodaten pogoj demokratizacije in dobregavladanja. Kakšne koristi bo to prineslo, je stvar razprave, todaena stvar je gotova: novi program partnerstva in sodelovanja zdržavami severne Afrike in Bližnjega vzhoda ne sme vsebovatitovrstnih pogojev. Države te regije bodo izbrale različne poti dodemokracije in modernizacije in bodo pri tem različno hitre.Zamerile bodo vse, kar bo slišati vzvišeno ali imperialistično zvidika kulture. Kulturna razlika med Evropo in Severno Ameriko naeni strani ter severno Afriko in širšim Bližnjim vzhodom na drugistrani je danes večja od razlike med Vzhodom in Zahodom ob koncuhladne vojne. Prizadevanja za odpravljanje teh razlik bodoučinkovitejša, če sodelovanje ponudimo na blag in tankočutennačin.

Čeprav je terorizem enako hudagrožnja za države Bližnjega vzhoda kot za Evropo in Severno Amerikoin je sodelovanje pri tem vprašanju primarnega pomena, sopredstavniki bližnjevzhodnih držav že naveličani srečanj, kjer sevsak pogovor začne tako, da arabski svet povežejo z grožnjoterorizma. Pri teh razpravah bomo prišli dlje, če bo naš pristopzmernejši.

Najvplivnejša lastnost Partnerstva za mir jebila nedvomno vzpostavitev uradnih predstavništev na sedežu Nata.Zagotavljanje pisarniških prostorov za predstavnike držav PzM inspodbujanje teh držav, da na sedež Nata pošljejo resne civilne invojaške predstavnike, je dalo zagon spremembam, ki so takoj globokovplivale na vse tiste države, ki so to priložnost izkoristile. Pravta možnost bo največ prispevala k izgradnji pravega dialoga insodelovanja z državami Sredozemlja in širšega Bližnjegavzhoda.

Ko bo tovrstno predstavništvovzpostavljeno, se lahko tudi za te regije oblikujejo številne inraznolike dejavnosti, kot so nastale pri Partnerstvu za mir. Rastskupine nacionalnih predstavnikov, ki razumejo Nato in ki lahkozačnejo prenašati svoje razumevanje nazaj v svoje države, bonajbolj pripomoglo k učinkovitemu vključevanju. Vsi programi,odprti za države PzM, postanejo dostopni takoj. Diplomatskodelovanje je učinkovitejše, toda najpomembnejše je to, daprisotnost dovolj močnega predstavništva odpira neuradnekomunikacijske poti. Veliko Natovega dela pri izgladitvi konfliktovin odpravljanju trenj poteka na medosebni ravni med diplomati inčastniki na srednjih položajih, ki se srečajo v bifeju,restavraciji ali na hodnikih sedeža Nata. In prav zaradi dejstva,da so vse nacionalne delegacije in predstavništva, tako vojaška kotnevojaška, skupaj pod eno streho, je Nato edinstven. To ustvarjaprijetno vzdušje, zaradi katerega prava diplomacija kar cveti. Inprav to prednost moramo ponuditi našim kolegom na Bližnjem vzhoduin v Sredozemlju.

S prenovo in preobrazboPartnerstva za mir bo skoraj neizogibno prišlo do večje stopnjesodelovanja med PzM in novimi mehanizmi dialoga in sodelovanja sSeverno Ameriko in Bližnjim vzhodom. Prav zato bi najboljša rešitevmorda bil skupni krovni program, ki bi pokrival vse vidikepartnerstva, tako Partnerstva za mir kot Sredozemskega dialoga, inv okviru katerega bi lahko bolj razlikovali med regijami inposameznimi deli celote; govorimo o “Partnerstvu za sodelovanje”,ki zajema srednjo in vzhodno Evropo, širšo sredozemsko regijo inširši Bližnji vzhod.

Chris Donnelly je višji sodelavec na britanskiObrambni akademiji v angleškem Shrivenhamu in je bil posebnisvetovalec štirih generalnih sekretarjev Nata za srednjo in vzhodnoEvropo v letih 1989 do 2003.