Proučevanje širitve

Britanski pesnik Alexander Pope je nekočzapisal, da ljubimci “med dvorjenjem sanjajo in se v zakonuzbudijo”. To bi lahko držalo tudi za obdobje po širitvi Nata na 19članic, vsaj po mnenju Zoltana Baranyja. Njegovo delo z naslovomPrihodnost širitve Nata: štiri študije primerov (The Future ofNATO Expansion: Four Case Studies; Cambridge University Press,2003) vsebuje litanijo o slabostih novih članic Nata (takozdajšnjih kot prihodnjih) in poziva, naj ne ponovimo tistih napak,ki so bile po mnenju avtorja storjene pri širitvi leta 1999. Spristopom Bolgarije, Estonije, Latvije, Litve, Romunije, Slovaškein Slovenije k Washingtonski pogodbi 29. marca letos je ostalanjegova prošnja neuslišana.

Profesor na univerzi v Teksasu trdi, da jebila napaka pri prvem krogu širitve po koncu hladne vojne ta, daČeška, Madžarska in Poljska niso izpolnile svojih obveznosti začlanstvo, a jih je zavezništvo vseeno sprejelo medse. Barany je šebolj kritičen do štirih držav, ki so predmet njegove študije, insicer Bolgarije, Romunije, Slovaške in Slovenije, ter se pritožujenad prizanesljivostjo, ki so je te države deležne na sedežu Nata.Kot rešitev Barany med drugim predlaga, da bi v Washingtonskopogodbo vključili postopek za izključitev članic, ki ne biizpolnile svojih obveznosti. Pri tej točki, pa tudi pri nekaterihdrugih specifičnih vprašanjih, povezanih s politiko Nata, se pokažeavtorjeva pomanjkljiva seznanjenost z uradnim in še posebej zneuradnim načinom delovanja zavezništva.

Po drugi strani pa imata Baranyjevametodologija in raziskovanje trdno podlago. Svoj pristop jasnopredstavi na samem začetku, pri čemer najprej ponudi odličenpregled najpogostejših argumentov za in proti širitvi Nata, nato paopredeli strukturo, uporabljeno v študijah primerov. Tako skušaproučiti splošno stanje v vsaki posamezni državi (njeno notranjopolitiko, gospodarski razvoj in varnostni položaj), njeno kampanjoza članstvo v Natu, stanje na področju civilno-vojaških odnosov terstanje na področju vojaških reform. S tem Barany elegantno inkompetentno združi tri sicer ločena področja raziskav: sistemskopreoblikovanje, analizo notranjih procesov odločanja in obrambnoreformo. Ti podatki zapolnjujejo določeno vrzel, saj Nato zarazliko od Evropske unije ne objavlja letnih poročil o napredkuposameznih kandidatk.

Pri svojih raziskavah je Barany uporabil celovrsto intervjujev in dokumentov in prinesel na plano manj znanepodrobnosti. Toda ironično pri vsem tem je, da bolj ko avtor sprstom kaže na neuspeh kandidatk pri izpolnjevanju svojihpredpristopnih obveznosti v celoti, bolj očiten postajapozitiven učinek širitvenega procesa. Tako bralec izve, da je željapo članstvu v Natu na Slovaškem igrala ključno vlogo pripreprečitvi vnovičnega vzpona Vladimirja Mečiarja na oblast leta2002, da je Slovenijo spodbudila k bolj angažirani drži do Balkanain da je pripomogla k izboljšanju manjšinske zakonodaje v Romuniji.Poleg tega pa Baranyjevo omalovaževanje vojaških sposobnosti novihčlanic zveni prazno glede na nedavni razvoj dogodkov, na primerobsežno prisotnost Poljske v Iraku, vodilno vlogo Češke v novemNatovem bataljonu za kemično, biološko, radiološko in jedrskoobrambo ter znatno sodelovanje vseh novih zaveznic v mirovnihoperacijah pod vodstvom Nata. Pa tudi sam Barany priznava, da sevečina starih članic ne more pohvaliti z dosežki, kot je na primerporaba 3 odstotkov BNP za obrambo. S tem, ko meri napredek po črkizakona, tvega, da bo spregledal revolucionarno naravo trenutnegaprocesa preoblikovanja v srednji in vzhodni Evropi in s tem izgubilizpred oči celotno sliko.

Knjiga z naslovom Ambivalentna soseda: EU,Nato in cena članstva (Ambivalent Neighbors: The EU, NATO andthe Price of Membership, Carnegie Endowment, 2003), ki sta jouredila Anatol Lieven in Dmitri Trenin, pa ima drugačen pristop.Trenin, ki tako kot Lieven prihaja iz Ustanove za mednarodni mirCarnegie, v svojem uvodnem komentarju piše, da ni več nobene drugeinstitucionalne alternative Evropi, ki je pod prevlado EU in Nata.V obdobju po hladni vojni, ki ni prineslo nobenega Marshalloveganačrta ali vélike konference in v katerem “pogumnih modrih ljudi nibilo nikjer na spregled”, je širitev Zahoda postala “enakovrednapost-konfrontacijski poravnavi”. Skozi ta konceptualni filter siurednika Ambivalentnih sosedov prizadevata orisati vidike ininterese vseh udeleženih strani, od Evropske unije in Nata do novihčlanic in tistih držav, ki so še vedno zunaj. Namesto da bi zgoljspremenil oznako držav s pomočjo obstoječih konceptov Vzhod inZahod, Trenin pravi, da se med njimi poraja neka nova skupnaidentiteta, in sicer identiteta Severa. Osnovno vprašanja tega delatorej postane, kako najbolje ustvariti ta Sever in zgladiti njegovtrenutno neraven teren. Opredeliti “Evropo" zgolj na podlagistrogega izpolnjevanja meril za članstvo v EU in Natu se zdineustrezno. Namesto tega morajo udeležene strani razviti izčrpno inprožno vizijo “celovite in svobodne Evrope”, če naj se uveljavljenezahodne demokracije spopadejo s težavnimi vprašanji v svetu po 11.septembru in če naj države, ki so v tem trenutku zunaj, ne bodoprepuščene nemilosti svojih gospodarskih in političnihizzivov.

Kot se prepogosto dogaja v primerihesejističnih zbirk različnih avtorjev, je kakovost prispevkovrazlična. Kar je pa še slabše, nekateri izmed njih so zelo očitnostarejši od dejanskega datuma izdaje knjige. Toda kljub temu je vnjej še vedno dovolj zanimivega in spodbudnega materiala za vsetiste, ki proučujejo širitev Nata.

S primeri tako iz prve kot druge širitve pokoncu hladne vojne nam Karl-Heinz Kamp iz Fundacije KonradaAdenauerja ponuja vpogled v delovanje Nata. Oriše nam v osnovikonzervativno organizacijo, ki se ni ukvarjala z željo baltskihdržav za članstvo, saj ni hotela nasprotovati Rusiji. Avtor trdi,da je bila potrebna kombinacija nacionalnih in notranjeorganizacijskih dejavnikov, da je do drugega kroga širitve splohprišlo. Po eni strani so to vprašanje spodbujali Natovi političnitežkokategorniki. Po drugi strani pa je Nato kot celota moraloceniti, ali so kandidatke izpolnile skupaj določena merila začlanstvo. Kamp kar nekaj prostora namenja ruskemu nasprotovanjuširitvi zavezništva in spregovori – čeprav skeptično - o vprašanjumorebitnega članstva Rusije v Natu. Poleg tega tudi ovrže dvome ozmanjšanju učinkovitosti Nata z več kot 26 članicami in poudaripotrebo po usklajevanju širitvenih politik Evropske unije inNata.

Stanje v državah pristopnicah opisujejo trijeavtorji. Zaneta Ozolina, latvijska profesorica mednarodnih odnosov,opisuje izkušnje baltskih držav, ki jih je po osamosvojitvizdruževala skupna sovjetska dediščina, tudi ko so iskale najboljšiizhodiščni položaj za Evropo. Baltske države same je najprejmikalo, da bi izkoristile gospodarski položaj na križišču Zahoda inVzhoda, toda po ruskem finančnem zlomu leta 1998 so se obrnile naZahod. S političnega stališča je bila ta izbira jasna. Narekovalajim jo je njihova velikost, saj lahko majhne države vplivajo na“mednarodne procese zgolj tako, da se priključijo večjim skupinamali zavezništvom držav, ki imajo podobne cilje”. Protiutež tejnujnosti pa je bila želja majhnih držav, da ubranijo svojo kulturnoedinstvenost in znova pridobljeno suverenost pred tistim, kar sokonzervativci in nacionalisti imenovali “razvodenitev, popačenjeali celo uničenje specifičnih baltskih kultur zaradi izgubljanja vneizmerno večji in bogatejši Evropski uniji”. Teh strahov Zahod niravno ublažil, ko je vztrajal, naj baltske države izboljšajopoložaj svojih velikih ruskih manjšin, k temu pa je treba prištetiše težave s privatizacijo, zaostalo kmetijstvo in razvojpodeželja.

Kot pravi Christopher Bobinski, revijskizaložnik in nekdanji dopisnik časopisa Financial Times, ježeljo Poljske po vključitvi v zahodne institucije spremljalamešanica občutkov glede varnosti, gospodarskega razvoja in jasnekulturne identitete znotraj Evrope. Posledica vsega tega je bilanajprej ogromna javna podpora članstvu, ki jo je postopomanadomestilo bolj kritično, morda celo skeptično stališče. Bobinskiprimerja “diskreten” vstop v Nato s pogajanji z EU, ki so skorajbrez izjeme potekala v “ozračju javne polemike o pogojih začlanstvo in zato tudi neposredno vplivala na mnenje javnosti očlanstvu v EU”. Skoraj enak učinek pa je naredilo tudi drugačnozaznavanje zahodne kulture, ki so jo konzervativne skupine vse boljoznačevale kot “ateistično in dekadentno”. Bobinski precej prostoranamenja tudi dinamiki članstva in izraža zaskrbljenost svojihsodržavljanov zaradi nedavnih dogodkov, kot so denimo večjaintegracija Rusije v Nato po 11. septembru, nastajanje skupnevarnostne in obrambne politike Evropske unije ter načrti za reformoSkupne kmetijske politike EU. Zaskrbljenost novih članic spretnoopiše kot “njihovo lastno past”, saj “že sama včlanitev grozi, dabo te organizacije oslabila in jih spremenila tako, da ne bodo večmogle nuditi istih koristi tudi v prihodnje”.

Prispevki o tistih državah, ki so zaenkrat šebrez jasnih obetov za članstvo, so eno izmed najbolj kontroverznihin poučnih branj. Charles King z Univerze Georgetown v Washingtonuproučuje ovire, ki ležijo na poti Romunije in Moldove doevroatlantskih integracij; gre za primerjavo, ki se morda zdinemogoča zaradi ogromnih razlik med obema državama glede nacionalneidentitete, njunega odnosa do Evrope in njune dejanske stopnjeintegriranosti. Avtor opisuje delno zmanjševanje naklonjenostiEvropski uniji in Natu v moldovski javnosti od zgodnjih 90-ihdalje, ko se je država bolj približala Moskvi. Po drugi strani paostaja romunska podpora Evropski uniji in Natu nespremenjena – tričetrtine romunskega prebivalstva si želi članstvo v EU, od tegapolovica brezpogojno, in to kljub temu, da v zahodnoevropskihanketah Bukarešta med kandidatkami za članstvo v EU vedno znovazasede zadnje mesto. “Evropejci niso niti pol toliko navdušeni nadRomunijo, kot je Romunija nad njimi”, pravi King. V svojemprispevku piše o političnem toku v državi, o radikalnemnacionalizmu Stranke Velike Romunije in o ravnanju z manjšinami.Kingov zaključek, da “ne bosta ne Romunija ne Moldova postaličlanici EU v bližnji prihodnosti”, je zastarel in bi ga bilo trebadelno spremeniti. Medtem ko je Romunija že vstopila v Nato in imatudi jasno časovnico za vstop v EU, pa se Moldova zdi izgubljena nanikogaršnji zemlji med Skupnostjo neodvisnih držav (SND), kjerprevladuje Rusija, in pa Zahodom.

Odnos ljudi in strokovna politika stavelikokrat sprta med sabo, meni Leonid Zaiko iz beloruskegastrokovnega združenja Strategija v svoji študiji o Belorusiji; mednjenimi prebivalci namreč opaža, da so ti toliko bolj odprti dodemokracije in prostih trgov, kolikor bolj jih njihov avtoritarnipredsednik Aleksander Lukašenko zapira pred Zahodom. Toda kljubtemu mora Zahod premostiti negativne asociacije iz beloruskeviharne preteklosti in tekmovati za vpliv z veliko sosedo Rusijo,ki je gospodarsko in medijsko močno prisotna v državi. Rezultattega je mogoče opaziti v zunanji politiki, ki se jasno naslanja naRusijo, kar naj bi se po Zaikovih napovedih še okrepilo znegativnim učinkom širitve EU na trgovino, potovanja in političnosituacijo v Minsku. Svoj prispevek zaključi z opozorilom, da “jeignoriranje Belorusije, oziroma njen odpis, slaba in nevarnapolitika”.

Tako Alexander Motyl z Univerze Rutgers v NewJerseyju kot James Sherr s Kraljeve vojaške akademije Sandhurst vsvoji analizi ukrajinske zunanje politike ponujata enako svarilo.Motyl meni, da bo – tako kot pri Belorusiji – prišlo do resnihtežav zaradi dejanskega zaprtja meje na Zahod po vključitvi Poljskev schengensko območje. Poleg tega pa navaja tudi zaskrbljenost, da“izključitev pomeni odrešitev za Rusijo”, ki ima bolj funkcionalneinstitucije in hkrati tudi občudovanja vredne zaloge “mehkih”sredstev moči. V nadaljevanju oriše tudi tri možne negativnescenarije razvoja Ukrajine, če ta ne bo imela nobenih obetov začlanstvo v zahodnih strukturah.

Sherrova izhodiščna točka so stroški, ki binastali zaradi nevključitve Ukrajine. Avtor nato primerja različnapristopa Evropske unije in Nata do partnerstva. Sherr meni, da jepartnerski program zavezništva svoje partnerice, vključno zUkrajino, približal zahodnim institucijam, medtem ko Evropskaunija, ki je konec hladne vojne ni tako radikalno spremenil, “ševedno uporablja stari model širitve”, ki bi se lahko spremenil vproces prestavljanja pregrad proti vzhodu. Medtem ko Evropska unijaše vedno nima ustreznice za Natov program sodelovanja, ki je leta2000 omogočil neverjetnih 500 dogodkov med Natom in Ukrajino, paavtor upa, da bo vse večja osredotočenost Evropske unije navarnostno politiko to spremenila. Na notranjem področju Sherropaža, da je ukrajinsko prebivalstvo, čeprav je na splošno manjnegativno nastrojeno kot ruska javnost, “znatno bolj skeptično doNata kot vodilni politiki, medtem ko je v Rusiji elita odločno boljskeptična do Nata kot celotno prebivalstvo”. Kljub težavam se jeleta 1999 začela intenzivna faza sodelovanja med Natom in Ukrajino,ki se je osredotočila na obrambne reforme. Sherr ponuja odličnoanalizo tega sodelovanja in poziva Zahod, naj ohrani tovrstnenačine vpliva in hkrati “ukrajinske evropske težnje vzameresno”.

Nobena analiza širitve ni popolna brezRusije. Vladimir Baranovski z Moskovskega inštituta za svetovnogospodarstvo in mednarodne odnose v svojem prispevku opisujespremembe v medsebojnem zaznavanju “Evrope” in Rusije. Jasno sicerže na samem začetku poudari, da se je konflikt iz časa hladne vojnezdaj umaknil potrebi po sodelovanju, toda hkrati tudi opaža, da zaodnose z Zahodom ni več značilen idealizem, ki ga je bilo mogočezaslediti v začetku 90-ih let, temveč dvoumnost. Kljub temu pa sopo njegovem mnenju “proevropski argumenti daleč najbolj privlačniza večino vpletenih v to razpravo, saj naj bi Rusija imela v Evropiboljše možnosti kot pa kjer koli drugje, da jo sprejmejo kotpomembnega akterja”. Baranovski ponuja uravnoteženo sliko ključnihmejnikov v odnosih med Natom in Rusijo: Jelcinovo začetno dvoumnostališče glede širitve in kasnejše oblikovanje širokega, četudineskladnega domačega ruskega konsenza proti širitvi; pogajanja, kiso pripeljala do Ustanovne listine maja 1997; in učinki Natovihoperacij na Kosovu leta 1999. Na žalost pa analiza pragmatičnegastališča predsednika Vladimirja Putina do zavezništva ne vključujenajnovejših dogodkov, kot je recimo otoplitev odnosov med Natom inRusijo po 11. septembru v okviru splošnega boja proti terorizmu inv okviru Sveta Nata in Rusije.

Zdaj je do drugega kroga širitve Nata pokoncu hladne vojne že prišlo. Za mizo Severnoatlantskega sveta sedi26 zaveznic, ki skupaj z Rusijo delujejo v Sveta Nata in Rusije.Nihče, ki je bil prisoten na slovesnosti s prvim uradnim dviganjemzastav sedmih novih članic na sedežu Nata, ne bo mogel pozabiti nedogodka samega ne čustev, ki so ga spremljala. Za mnoge prisotne iznovih držav članic je bil ta dan plod več kot desetletnega dela.Hkrati pa se je s tem dnem začelo pisati tudi popolnoma novopoglavje v zgodovini tako teh držav kot tudi širšegaevroatlantskega območja. Vrnimo se za konec k trpkemu stališčuAlexandra Popa do dvorjenja in zakona: če je moč članstvoprimerjati z zakonom, je zdaj na zaveznicah, tako novih kot starih,da se potrudijo za njegov uspeh.

Barry Adams je višjiznanstveno-raziskovalni sodelavec pri Ameriških svetih zamednarodno izobraževanje Moskvi. Pri Natu je delal med septembrom2002 in marcem 2004.