Ocenjevanje Natovega Sredozemskega dialoga

Sodelovanje z Natom: Egipčani, Jordanci in Maročani(na sliki zgoraj) so vsi sodelovali v operacijah podvodstom Nata na Balkanu

V desetih letih delovanjaNatovega Sredozemskega dialoga se je strateško okolje naevroatlantskem območju, Bližnjem vzhodu in tudi širše spremeniloskoraj do nerazpoznavnosti. Po terorističnih napadih na Združenedržave 11. septembra 2001 in po operacijah v Afganistanu in Irakupod vodstvom ZDA je zavezništvo začelo igrati precej pomembnejšovlogo na mednarodnem prizorišču, širša sredozemska regija inBližnji vzhod pa sta vedno bolj v ospredju njegovega bodočegadelovanja. Resda obstaja jasen potencial za nadgradnjo Natovegadelovanja v tem delu sveta, toda zavezništvo si mora prizadevati zarazvoj dvosmernega odnosa z arabskimi državami in za upoštevanjenjihovih varnostnih vprašanj.

Do danes je bil Natov Sredozemski dialogpretežno političen in si je prizadeval za večje poznavanje Natovihpolitik in dejavnosti v državah dialoga, hkrati pa je proučevalnjihove varnostne potrebe. Na ta način je bila izmenjava informacijv samem osrčju dialoga, in sicer s pomočjo Skupine za sodelovanje vSredozemlju, ki je bila ustanovljena na srečanju zavezništva vMadridu leta 1997. Prek te skupine so zaveznice lahko imele rednepolitične razprave bodisi s posameznimi partnericami v dialogu, vtako imenovanem formatu 19 (zdaj 26) + 1, ali pa z vsemi sedmimidržavami dialoga, Alžirijo, Egiptom, Izraelom, Jordanijo, Marokom,Mavretanijo in Tunizijo, v tako imenovanem formatu 19 (zdaj 26) +7.

Kljub politični naravi dialoga pa je z njimpovezanih veliko resnih varnostnih vprašanj. Gospodarski interesiin energetska varnost so povsem osnovnega pomena za Natovo politikov Sredozemlju, saj okrog 65 odstotkov nafte in plina, ki ga porabizahodna Evropa, pride skozi Sredozemlje. Poleg tega varnostnianalitiki že dolgo napovedujejo, da bo kombinacija gospodarstev vstagnaciji in eksplozija prebivalstva v severni Afriki povzročiladolgoročne strateške izzive za Evropo v obliki nezakonitihpriseljevanj in celo terorizma. Hkrati pa tudi širjenje raketnihizstrelkov na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki neposredno vplivana evropsko varnost in svobodno delovanje vSredozemlju.

Vse od prvega dne dalje pa je bil NatovSredozemski dialog, tako kot vse podobne pobude za dialog insodelovanje, vključno z Barcelonskim procesom Evropske unije,oviran zaradi različnih pričakovanj zaveznic na eni in arabskihdržav dialoga na drugi strani. Evropa in Združene države soprepričane, da morajo biti politični dialog, razprave in izmenjavainformacij izhodiščna točka za odnos, ki bo gradil zaupanje inspodbujal konstruktivno sodelovanje. Arabske države v dialogu pa biočitno raje začele s težavnimi vprašanji, še posebej s tistimi, kise nanašajo na arabsko-izraelski konflikt.

Boj proti terorizmu in odpravljanje orožja zamnožično uničevanje na Bližnjem vzhodu so bile v 90-ih letihprednostne naloge arabskih držav dialoga, toda ne za Nato. Ne pravzavzeto sodelovanje arabskih držav tako v Barcelonskem procesu kotv Sredozemskem dialogu je bilo posledica nazadovanja vbližnjevzhodnem mirovnem procesu. Različna pričakovanja so takopredstavljala oviro za konstruktivno razmišljanje o prihodnostiregije.

Že Strateški koncept zavezništva iz leta 1999je arabskim državam dialoga predlagal premik, ki bi med morebitnenaloge Nata vključil obravnavanje bolj raznolikega niza nevarnosti,od katerih jih veliko prihaja z juga. Zaradi te razširjeneinterpretacije Natovega mandata so se med južnimi državami porodilaneizogibna vprašanja o geografski meji delovanja zavezništva.Kasneje so se ta vprašanja prelevila v zaskrbljenost glede tega,ali so tako celotno zavezništvo kot tudi posamezne zaveznicepripravljene ukrepati brez izrecne podpore ZN, kar je bilaposledica Natovega posredovanja na Kosovu in operacije pod vodstvomNata v Iraku.

Zavezništvo si mora prizadevati za razvojdvosmernega odnosa z arabskimi državami in za upoštevanje njihovihvarnostnih vprašanj

V minulih letih je Nato podprl vrstokonferenc in seminarjev za predstavnike Nata in držav dialoga. Prvav nizu konferenc je potekala v Rimu novembra 1997 pod naslovomPrihodnost Natovega dialoga, sledila pa ji je konferenca všpanski Valencii februarja 1999 z naslovom Sredozemski dialogin novi Nato. Rimska konferenca je pomagala opredelitirazsežnosti za praktično sodelovanje, konferenca v Valencii pa jeveleposlanikom iz Nata in iz takratnih šestih sredozemskihpartneric ponudila prvo priložnost za srečanje in razpravo o tem,kako naprej.

Druge praktične dejavnosti dialoga sovključevale štipendije posameznih institucij, civilno kriznonačrtovanje in znanstveno sodelovanje. Leta 1998 je zavezništvopovabilo države Sredozemskega dialoga k sodelovanju v Programuinstitucionalnih štipendij. Do danes so bile državam Sredozemskegadialoga dodeljene štiri tovrstne štipendije. Sicer pa soparlamentarci, oblikovalci javnega mnenja, akademiki, novinarji inuradniki iz držav Sredozemskega dialoga sodelovali pri obiskih nasedežu Nata. Pod okriljem Posebne skupine za Sredozemlje jepotekala tudi vrsta seminarjev v sodelovanju z zakonodajalci izdržav članic Nata, Sredozemskega dialoga in tretjih držav ter spredstavniki mednarodnih organizacij. Poleg tega so tri državedialoga pridobile status opazovalk v Parlamentarni skupščini Nata,in sicer Maroko in Izrael leta 1994 ter Egipt leta1995.

Predstavniki držav dialoga se udeležujejotečajev iz civilnega kriznega načrtovanja na Natovi šoli v nemškemOberammergauu in drugod. Tudi znanstveniki iz držav dialoga sosodelovali v zahtevnih raziskovalnih delavnicah pod okriljem Natain v drugih pobudah v okviru Natovega Znanstvenegaprograma.

Vojaška razsežnost Sredozemskega dialogavključuje opazovanje pomorskih in kopenskih vaj Nata in PzM, obiskepri vojaških ustanovah Nata, izmenjavo štabnih častnikov tersodelovanje na delavnicah in seminarjih. Toda Egipt, Jordanija inMaroko, na primer, so z Natom sodelovale tudi zunaj okviraSredozemskega dialoga, in sicer v zavezniških operacijah v podporomiru v Bosni in Hercegovini ter v silah Ifor in Sfor. Jordanske inmaroške enote pa so trenutno vključene tudi v operacije Kforja podvodstvom Nata na Kosovu.

Pred terorističnimi napadi 11. septembra 2001in operacijami v Afganistanu in Iraku so bila razmišljanja okrepitvi dialoga omejena. Z izjemo enega poročila ameriškekorporacije RAND se je dialog osredotočal predvsem na pogostejšepolitične razprave, na ponujanje dodatnih priložnosti za srečanjaveleposlanikov, na spodbujanje držav dialoga k organizacijidogodkov, ki bi bili podobni konferencama v Rimu in Valencii, terna vzpostavljanje neposrednih stikov med Natovim Mednarodnimvojaškim štabom in oboroženimi silami v državahdialoga.

Študija korporacije RAND, objavljena leta1999 pod naslovom Prihodnost Natove sredozemske pobude: razvoj innaslednji koraki (Future of NATO's Mediterranean Initiative:Evolution and Next Steps), je predstavila številna strokovnapriporočila. Med njimi so bili ukrepi za krepitev nevladnerazsežnosti; preoblikovanje vsebine varnostnih vprašanj regije invključitev terorizma, energetske varnosti, pretoka beguncev,civilnega kriznega načrtovanja ter širjenja orožja za množičnouničevanje; premik v smeri praktičnih obrambnih ukrepov v sloguPzM; formalna vključitev parlamentarne dejavnosti v dialog;vzpostavitev mreže za preprečevanje kriznih razmer in graditevzaupanja v Sredozemlju; izvajanje dvostranskih obrambnih vaj;oblikovanje Natove Sredozemske mreže za obrambne študije; terpovečanje finančnih sredstev za dialog. Poročilo je priporočilotudi morebitno širitev Nata na jug, kar bi “še dodatno zmanjšalotradicionalno osredotočenost Nata na srednjo Evropo in odprlo novemožnosti za delovanje na jugu”.

Današnje varnostno okolje pa je tako drugačnood tistega iz 90-ih let, da je treba pri razmišljanju o prihodnostiSredozemskega dialoga upoštevati tri temeljne vidike. Ti sogeografski položaj, mehanizmi sprememb in nov sistemvrednot.

Geografski položaj: Od 11. septembra inoperacij v Afganistanu in Iraku se je potencialno geografskoobmočje varnostnega sodelovanja med Natom in državami dialogarazširilo na vzhod, vse do Afganistana in morda še dlje. Poleg tegaso bile v preteklosti države dialoga zunaj evroatlantskega območjain zato tudi zunaj zavezniškega varnostnega sistema, toda zaradisodobnih groženj so take fizične meje vse bolj nepomembne.Geografske okoliščine vsakega varnostnega sistema so ključnidejavnik pri načrtovanju, usposabljanju, poveljevanju in vodenju,strateškem transportu in obveščevalnih operacijah. Geografskipoložaj lahko diktira tudi nove vrste nalog in operacij. Tako bilahko Egipt, Jordanija in Maroko, ki so že delovali pod poveljstvomNata na Balkanu, zdaj razmislili o napotitvi pripadnikov enot voperacijo pod vodstvom Nata v Afganistan ali pa se pridružileoperacijam zavezništva proti terorizmu in širjenju orožja zamnožično uničevanje kod drugod.

Mehanizmi sprememb: Če geografskipoložaj pomeni prostor, se mehanizmi sprememb nanašajo na čas in nastopnjo nujnosti, učinkovitost, stroške in morebitne stranskeučinke. “Clintonski” pristop k južnemu in vzhodnemu Sredozemlju, spoudarkom na dialogu, pogodbah, graditvi zaupanja in gospodarskihspodbudah, je že izpodrinila vsiljena, preventivna inintervencijska politika. Medtem ko intervencijski pristop povzročaetična, pravna in politična vprašanja, pa hkrati predpostavlja takoregionalno kot mednarodno odgovornost za stabilizacijo in obnovo.Operaciji v Afganistanu in Iraku sta že pospešili ritem sprememb vregiji in pripeljali do vrste avtohtonih pobud, vključno z načrtiza preoblikovanje Arabske lige, družbenimi in demokratičnimireformami ter reformami na področju človekovih pravic v Egiptu in zenostransko odločitvijo Libije, da se odreče svojemu orožju zamnožično uničevanje.

Nov sistem vrednot: Boljintervencionističen pristop ZDA do Bližnjega vzhoda spremlja poskusspreminjanja sistema vrednot v regiji in njegovega približevanjazahodnim, demokratičnim modelom. Ta proces in veliko neravnovesjemoči, ki ga povzroča ameriška vojaška navzočnost, ter razlike vposedovanju sodobnega orožja v regiji lahko še povečajonestabilnost in morda celo spodbudijo nadaljnja terorističnadejanja. Pri obravnavanju kulturnih vidikov varnosti in prispodbujanju vrednot, kot so demokracija, človekove pravice inodprta družba, bo še bolj pomembno oblikovati nove operativnekoncepte in strategije za sodelovanje med Natom, državami dialogain drugimi dejavniki v tej regiji.

Na podlagi celotnega stanja bi bilo trebadialog preusmeriti v praktično sodelovanje na številnih novihpodročjih, vključno z naslednjimi:

Boj proti terorizmu: To mora bitiosrednjega pomena za vsako strategijo varnostnega sodelovanja, spoudarkom na boju proti grožnjam za infrastrukturo energetskeindustrije. Zaradi ranljivosti življenjsko pomembnih transportnihpoti je grožnja terorističnih napadov na energetske cilje zelorealna. Vsak tak usklajen napad na energetske zmogljivosti bipovzročil hude motnje v svetovni oskrbi z energijo in v svetovnemgospodarstvu ter veliko število žrtev.

Boj proti širjenju orožja za množičnouničevanje: To področje bo zahtevalo sodelovanje priustavljanju pretoka orožja za množično uničevanje, sistemov zanjihovo uporabo, komponent in sorodnih materialov na morju, v zrakuin na kopnem. Cilj tega boja mora biti sprejetje usklajenihpostopkov za hitro izmenjavo relevantnih informacij o sumihširjenja ter čim večja usklajenost prizadevanj posameznih partnericpri uveljavljanju prepovedi.

Odpravljanje posledic nesreč in humanitarneoperacije: Izkušnje s povojno obnovo Iraka so pokazale, kakopomembno je razviti sposobnost za hitro ukrepanje, ki bo zapolnilavrzeli pri nudenju pomoči takoj po koncu konflikta. Tovrstna pomočje bistvena za začetek obnove.

Operacije razminiranja: Humanitarnorazminiranje je postalo sestavni del operacij za izgradnjo miru.Mine ne povzročajo le hudih poškodb, temveč predstavljajo tudioviro za gospodarski razvoj celih regij. Posledično bi sodelovanjena tem področju lahko pomagalo povečati solidarnost med Natom indržavami dialoga.

Mirovne operacije: Ohranjanje miru jeeno pomembnejših in zelo plodnih področij sodelovanja in izgradnjezaupanja. Poleg usposabljanja lahko sodelovanje na tem področjuvključuje skupno načrtovanje sil, oblikovanje regionalnih modulovza ohranjanje miru ter sodelovanje vojakov pri odpravljanjuposledic nesreč in pri odzivanju na izredne humanitarnerazmere.

Skupne medijske operacije: Zaradikulturnih dejavnikov so lahko skupne medijske operacije, kispodbujajo gospodarske, vojaške in demokratične reforme, zelodobrodošle.

Izgradnja regionalne infrastrukture: Vnekaterih delih Sredozemlja primanjkuje ustrezne infrastrukture, kibi povezovala države in omogočala izvajanje učinkovitih vojaškihoperacij. Izgradnja cest, letališč, energetskih in informacijskihomrežij je bistvenega pomena tako za varnost kot za regionalnirazvoj.

Sredozemski dialog je v minulem desetletjuočitno precej napredoval in je – kar je bil tudi njegov namen –ponudil Natu in državam dialoga priložnost, da se začnejospoznavati. Že zdaj je učinkovit mehanizem za širjenje informacijpo celotnem Sredozemlju, hkrati pa tudi koristen forum za izgradnjozaupanja. Enkrat se je Sredozemski dialog že razširil in vasesprejel Alžirijo, toda njegova vrata morajo biti odprta tudi zadruge države. Glede na to, da Jordanija, ena od prvotnih članicdialoga, ni sredozemska država v strogem pomenu besede, ne bi smelobiti geografskih omejitev za bodoče sodelovanje. Sčasoma bi ga takolahko razširili na Irak, Libanon, Libijo, Sirijo in druge zalivskedržave, morda celo Iran. Primer Konference o varnosti insodelovanju v Evropi, ki se je sčasoma prelevila v Organizacijo zavarnost in sodelovanje v Evropi, je poučen, saj si je taprizadevala predvsem za to, da bo odprta institucija in da bo vasesprejela čim večje število držav.

Do danes je imel Sredozemski dialog v tejregiji na splošno dokaj neprepoznavno podobo. Prvi vtisi v državahdialoga so bili mešanica kritik in sprejemanja, saj končni cilji tepobude niso bili jasni ne strokovnjakom za varnost ne širšijavnosti. Če naj se dialog premika proti novim obzorjem sodelovanjain partnerstva, je treba v državah dialoga pojasniti sedanjepreoblikovanje zavezništva ter odpraviti napačna dojemanja Natovevloge širjenja svojega vplivnega območja. Poleg tega je trebadvigniti prepoznavnost dialoga, saj se bo le tako lahko razviladomača podpora za tesnejše sodelovanje z Natom. Zavezništvo si botukaj morda želelo prevzeti pobudo in omogočiti razprave omožnostih za preoblikovanje Bližnjega vzhoda in sosednjih regij vobmočje brez orožja za množično uničevanje.

Dejstvo, da pri bližnjevzhodnem mirovnemprocesu ni prišlo do napredka, je najbolj spodkopalo pobude tako EUkot Nata v tej regiji; in prav zato bi morali obe institucijirazmisliti o tem, ali bosta v tej regiji prevzeli nase večjo vlogopri reševanju konfliktov. To bi bilo mogoče doseči najprej zoblikovanjem strateškega dogovora med Evropo in Združenimi državamio bližnjevzhodnih vprašanjih, podobnega tistemu, ki je bil v 90-ihletih sklenjen za vzhodno Evropo in nekdanjo Sovjetsko zvezo.Tovrsten dogovor bi pomagal zagnati in okrepiti uresničevanjesporazumov, že sklenjenih s pogajanji, in tlakovati pot za tesnejšesodelovanje med zavezništvom in državami dialoga.

Mohamed Kadry Said je vojaški in tehničnisvetovalec pri Centru za politične in strateške študije Al-Ahram vKairu in upokojen general.