Zgodovina

V 25-ih letih od smrti Manlia Brosia,Natovega etrtega generalnega sekretarja, 14. marca 1980, so sestrateko okolje, v katerem zaveznitvo deluje, in dejavnosti, vkatere je vkljueno, spremenili do nerazpoznavnosti. Toda eden odvidikov Natovega dela, ki se ni spremenil, pa je proces doseganjakonsenza. In prav na tem podroju je Brosio, miren mo, ki se je leredko pojavljal v javnosti ali bil v srediu medijske pozornosti, vsedmih letih vodenja zaveznitva od 1964 do 1971 najboljblestel.

Brosio, rojen leta 1897, je tudiral pravo na univerzi v Turinu.Njegovo zgodnje zanimanje za politiko je predasno prekinil vzponfaistov na oblast. Kot antifaist se je Brosio vrnil na politinoprizorie leta 1943, postal za kratek as namestnik italijanskegapredsednika vlade in nato leta 1945 in 1946 obrambni minister.Glede na to, da je bil med letoma 1947 in 1964 italijanskiveleposlanik v Sovjetski zvezi, Zdruenem kraljestvu, Zdruenihdravah in Franciji (v tem zaporedju), je priel Brosio v Nato eposebej dobro podkovan za sooanje s takratnimi temami zaveznitva.Kot pieta najvidneja zgodovinarja Natovih generalnih sekretarjev vasu hladne vojne, Robert S. Jordan in Michael Bloom, v knjigiPolitino voditeljstvo v Natu (Political Leadership inNATO; Westview Press, Boulder, CO, 1979), je Brosio vednoostal globoko zavezan ezatlantski enotnosti in je bil resninovoditelj in predstavnik vseh zaveznic majhnih in velikih.

Brosio, uglajen, prijazen lovek, se je izogibal neposrednimkonfrontacijam znotraj zaveznitva in se namesto tega osredotoal nauinkovito vodenje in prizadevanja za spodbujanje konsenza napodlagi umirjene diplomacije in zaupnih pogajanj. Ta izjemno naitanlovek z darom za opaanje podrobnosti je na sede Nata prihajalnavsezgodaj in se takoj zatopil v vse vidike politik za izvajanjeoperacij zaveznitva. Pomoniki se spominjajo njegovega izrednegapoznavanja tekoih zadev, ki ga je pridobival in ohranjal zneutrudnim prebiranjem jutranjih asopisov. V njegov jutranjivsakdan je sodilo tudi uenje nemkega jezika, saj je menil, datovrstno jezikovno znanje potrebuje za bolj uinkovito delo v dobrovseh lanic zaveznitva.

Brosiova doba je bila za enotnost med zaveznicami e zlastizahtevno obdobje, saj je Nato spremenil svoj nain stratekegarazmiljanja in preel od doktrine mnoinega povraila na proen odzivin, neposredno po razhajanjih glede nove doktrine, preselil svojsede iz Pariza v Bruselj.

Kot ugotavljata Jordan in Bloom, se je Brosio v svojihprizadevanjih, da bi vedno ostal voditelj vseh 15 zaveznic, zaasnoodpovedal predsedovanju Severnoatlantskemu svetu, ki mu je tako vasu pogajanj o Natovi selitvi v Bruselj dejansko predsedovalbelgijski veleposlanik pri Natu Andr de Staercke. Medtem se jeBrosio osredotoil na vzdrevanje tesnih stikov in odprtekomunikacije z vsemi zaveznicami ter na krepitev Natoveenotnosti.

V asu, ko se je Nato pripravljal na selitev v Bruselj, so sepojavila razhajanja glede predlogov o nadzoru nad orojem v odnosudo Sovjetske zveze in mnoge zaveznice so bile prepriane, da jeznotraj Nata potrebnega ve posvetovanja. Na predlog belgijskegazunanjega ministra Pierra Harmela je Severnoatlantski svet zaeltudijo, s katero naj bi znova prouili Natovo poslanstvo in namen vasu hladne vojne.

Harmelovo poroilo, ki je nastalo na podlagi te tudije in so gapripravljali leto dni, je Natu zartalo novo in revolucionarno potnaprej ter prilo do zakljuka, da ima zaveznitvo dve enako pomembniposlanstvi: obramba in popuanje napetosti. S tem je poroilopriporoilo, naj Nato ohrani svoje tradicionalno poslanstvo obrambein naj razvije nov cilj popuanja napetosti. To je pomenilo, naj sizaveznice ob priznavanju nenehne varnostne gronje, ki sta jopredstavljala Sovjetska zveza in Varavski pakt, ter potrebe povojakem odvraanju, prizadevajo tudi spodbujati bolj stabilen odnosin obravnavati temeljna politina vpraanja.

Danes veina analitikov gleda na Harmelovo poroilo kot na temeljnidokument, ki je pomagal raziriti Natovo poslanstvo, kar jezaveznitvu omogoilo, da je preraslo okvire zgolj vojakeorganizacije in postalo diplomatska zveza, ki ima tudi politinaposlanstva. V knjigi Nato, Evropska unija in atlantska skupnost:znova pretehtana ezatlantska kupija (NATO, The European Unionand the Atlantic Community: The Transatlantic BargainReconsidered; Rowan and Littlefield, Boulder, CO, 2002),Stanley R. Sloan poroilu pripisuje, da je pomagalo znovavzpostaviti irok strateki konsenz med zaveznicami, ko je Nato zazagotavljanje ezatlantske varnosti posegel po razlinihdiplomatskih, politinih in vojakih pristopih. Zelo verjetno jeHarmelovo poroilo utrlo pot tudi irim spremembam Natovegaposlanstva, do katerih je prilo na rimskem vrhu leta 1991, ko sozaveznice potrdile prvi strateki koncept po hladni vojni.

Velik del sedanjega Natovega preoblikovanjaima svoje korenine v njegovi viziji trdnega ezatlantskega vojakegazaveznitva, pripravljenega in sposobnega za sprejemanje novih inizzivov polnih odgovornosti.

Zanimivo je, da je imel na zaetku Brosio sampomisleke glede popuanja napetosti. Ti se odraajo v njegovih eneobjavljenih dnevnikih, ki so shranjeni v arhivih Fundacije LuigiEinaudi v Turinu in jih trenutno ureja italijanska zgodovinarkaBruna Bagnato z univerze v Firencah. Kljub temu pa je Harmelovoporoilo zatem v celoti podprl. Pravzaprav je Brosio tako pred kottudi po tem, ko so zaveznice formalno odobrile poroilo, s svojimidiplomatskimi prizadevanji znotraj zaveznitva krepil ezatlantskosodelovanje pri nadzoru nad orojem. Medtem pa so pobude podvodstvom ZDA privedle do Pogodbe o neirjenju jedrskega oroja inpogovorov o omejevanju stratekega oroja.

Poleg njegovih vodstvenih prizadevanj ob teh specifinih dogodkih vNatovi zgodovini se Brosia zaradi njegovega discipliniranegavodenja zasedanj sveta ter njegovega poznavanja in spotovanjadiplomatskega protokola zaveznice spominjajo kot mojstra obrambnihizdatkov. Brosio je znal ostati miren tudi na napetih zasedanjihSevernoatlantskega sveta in je tudi v najbolj vroih razpravah leredko pokazal svoja ustva. Pravzaprav je znal ravno v najboljkoljivih trenutkih spretno oblikovati memorandume o odloitvah, priemer je izkoristil semantine in politine nianse, ki so omogoaledoseganje konsenza znotraj zaveznitva.

V svojih spominih Nato: ezatlantska kupija (NATO: TheTransatlantic Bargain; Harper and Row, New York. 1970),nekdanji veleposlanik ZDA pri Natu Harlan Cleveland, ki je slubovalpri zaveznitvu v Brosiovi dobi, pripisuje Natovemu etrtemugeneralnemu sekretarju zasluge za zagotavljanje potrebne politinesestavine za iskanje konsenza o najbolj zahtevnih vpraanjih. Topripisuje Brosiovemu previdnemu in razsodnemu stilu diplomacije, kije pogosto pomagal pri doseganju dogovora in komuniciranju medzaveznicami.

Brosio je bil vnet zagovornik torkovih kosil veleposlanikov priNatu, kjer so se stalni predstavniki v neformalnem okolju lahkosreevali ter iskali in razvijali skupne cilje politik. V nasprotjus svojim predhodnikom, Dirkom Stikkerjem, se je Brosio rednoudeleeval kosil, ki so se tako razvila v pomembno in edinstvenoznailnost Natovega institucionalnega ustroja.

Brosiu je tudi uspelo razviti uinkovite delovne odnose z obemavrhovnima poveljnikoma zaveznikih sil v Evropi, ki sta slubovala vasu njegovega mandata amerikima generaloma Lymanom L. Lemnitzerjemin Andrewom J. Goodpasterjem kljub zelo razlinim osebnostim instilom vodenja.

Glede na to, da generalni sekretar lahko vpliva na Natove odloitvesamo skozi predsedovanje Severnoatlantskemu svetu in nima formalnihpooblastil ali pristojnosti odloanja glede politike zaveznitva, jevoditelj Nata vedno omejen v svojih monostih usmerjanja zaveznitvav nove smeri. Podobno kot mnogi generalni sekretarji se je Brosiovasih morali boriti, da se je slial njegov glas, zaradi esarnjegovega osebnega vpliva na politiko zaveznitva ne kaeprecenjevati. Kljub temu pa glede na zapletene strateke izzive, skaterimi se je Nato sooal sredi estdesetih let, zgodovinski pogledpokae izredno pozitivno sliko njegove dobe na elu Nata. Spretniprijemi in umirjena diplomacija, ki jih je Brosio vnesel v svojedelo, pa so veine, ki bi jih morali gojiti vsi generalnisekretarji, da bi lahko pomagali zaveznitvu skozi obdobja spremembin razhajanj med zaveznicami.

Ryan C. Hendrickson jeizredni profesor politinih znanosti na univerzi v vzhodnemIllinoisu in pripravlja knjigo o Natovih generalnihsekretarjih.