Krvni bratje?

Full video transcript

KRVNI BRATJE?

Zakaj Litovci razumejo bolečino Ukrajine

…in kako so se sami izognili enaki usodi

Prebivalci Litve in Ukrajine

imajo dolgo skupno zgodovino.

Pred stoletji so skupaj celo

tvorili eno od največjih evropskih držav,

v novejšem času, v zadnjih

25 letih, pa so oboji doživeli revolucijo.

Vendar pa se posledice obeh

revolucij zelo razlikujejo.

Litva, na primer, je v leto 2015

vstopila kot članica evroobmočja

s prerojenim gospodarstvom in načrti

za okrepitev Natove prisotnosti na svojih tleh.

Ukrajina pa je leto pričela

z vojno, ki divja na vzhodu države,

propadlim gospodarstvom in

več kot pol milijona Ukrajincev,

ki so begunci v lastni državi.

Zakaj sta šli poti teh dveh

držav v tako zelo različne smeri

in kako blizu je bila Litva

usodi, ki je doletela Ukrajino?

Da bi razumeli razliko,

moramo pogledati,

kaj se je zgodilo v Litvi.

11. marca 1990

je Litva razglasila neodvisnost

od Sovjetske zveze.

Pogajanja z Moskvo

glede priznanja države so se nadaljevala,

dokler ni januarja 1991

Sovjetska zveza napotila oboroženih sil,

da zatrejo ljudsko vstajo.

Tisto noč je bilo ubitih 14 ljudi,

več kot tisoč pa je bilo ranjenih.

Bil sem eden izmed tistih študentov,

ki so stali med mnogimi,

mnogimi drugimi tisoči ljudi,

ki so stali tisto noč

in še številne noči za tem

pred poslopjem parlamenta.

Litovci so se borili nazaj

s pesmijo.

S tem ko rečem, da smo se branili...

Ta obramba je večinoma

pomenila petje pesmi,

molitve rožnega venca

ali postavljanje barikad.

Tole se morda zdi

le nepomembno prepevanje,

vendar je to bistven del litovskega

boja za neodvisnost.

Ko so se pred 20 leti

v Vilno zgrinjali tanki,

je bil nasvet

vodje gibanja za neodvisnost, pojte.

Pojte, nobenega boja,

nobene agresije, le pojte.

Človek, ki je to svetoval,

je bil vodja gibanja za neodvisnost

Vytautas Landsbergis.

Zanj to ni bil boj,

da bi s spopadli s celotnim sovjetskim sistemom,

ampak le način, da Litovci

povedo, da ne želijo več

živeti znotraj sovjetskega bloka.

V ureditvi,

ki so jo določili brez njih

v okviru nacistično-sovjetskega pakta

50 let pred tem.

Če želite obdržati staro

Sovjetsko zvezo, je to vaša stvar.

Mi smo neodvisni po duhu,

po pravu, po mednarodnem pravu,

po naših pravicah, in to bomo izpeljali.

Namesto da bi sledila

glasnosti, svojemu novemu odprtemu pristopu,

je Moskva Litvo okarala na

tradicionalen in oster način.

Ko so sovjetske sile

leta 1991 napadle Litvo,

so se namenile proti parlamentu

ter televizijskemu stolpu in studiu.

Njihov cilj je bil poraziti tiste,

ki so se borili za svobodo in svoj glas.

Eglie Bucalaite je poročala

državljanom tisti večer,

ko se je pričelo nasilje.

To je studio, iz katerega se je Eglie

tisti dan leta 1991 oglašala.

In to so vrata,

skozi katera so sovjetske sile vdrle.

Ne verjamem, da je takrat kdorkoli

razmišljal o svoji varnosti.

Edini trenutek, ko ni bilo jasno,

ali bom preživela ali ne,

so bile tiste minute, ko sem gledala

tiste vojake z uniformami in maskami,

kako se sprehajajo po hodnikih

in jaz sem sedela v studiu.

Takrat me je prešinila misel,

da je to mogoče konec mojega življenja

ter kako preprosto in nepričakovano

se lahko vse skupaj konča.

To je bil ključni trenutek.

Nadzor nad informacijami

je bil za Sovjete ključnega pomena,

še zlasti v boju z revolucijo.

Časi Sovjetske zveze so bili grozljivi.

Himno sem lahko poslušal

samo na ameriškem radiu.

Na radiu smo iskali

litovske oddaje.

Ko so predvajali himno,

sem navil glasnost do konca,

da se jo je slišalo

po celi hiši.

Televizijske prostore

je zasedla vojaška televizija,

ki je javnosti posredovala

popolnoma nasprotne informacije.

Ruska propaganda,

ki bi nas danes spravljala v smeh,

če se ne bi nič

dogajalo v Ukrajini.

V bistvu se stvari ponavljajo.

Napad na televizijske postaje

je terjal 14 žrtev,

a sovjetska taktika se je kmalu razvila

v nekaj še bolj grozljivega.

31. julija 1991 je osem moških

delalo v tej carinarnici

na litovski meji.

Carinarnico so nenadoma zajele

ruske enote, ki so prišle iz gozda.

Obute so imeli superge, da se jih

ne bi slišalo, ko so se bližali zgradbi.

Vdrli so v stavbo in prisilili

vseh osem mož, ki so tukaj delali,

da so legli na tla tukaj na tem mestu.

Nato so enega za drugim

ustrelili v zatilje,

v stilu eksekucij, s pištolo z dušilcem.

Vseh teh sedem mož, nekateri so imeli

le 20 let, je takoj umrlo.

Preživel je le eden,

ki lahko danes pove svojo plat zgodbe.

In to je Tomas Šernas.

Ta kraj je bil podoben ukrajinskemu

trgu Majdan, le da nihče ni pel.

Morali smo delati

in ni bilo nobenih množic.

Le 7 ali 8 ljudi nastanjenih ob gozdu

brez kakršnih koli

telekomunikacijskih sredstev.

Ko sem delal,

sem sedel za tisto mizo.

Bilo je zgodaj zjutraj,

dve uri do sončnega vzhoda.

Bivalnik je stal tam,

kjer so tisti križi.

Zaslišal sem čuden hrup

in dvignil pogled.

Zagledal sem moškega,

ki je tekel s pištolo v roki.

Bili so Rusi

v ruskih uniformah,

ki niso imele razpoznavnih oznak,

in bili so brez vojaških čevljev.

Obuti so bili v superge.

Z njimi so se lažje

potiho pretihotapili sredi noči.

Ugasnili so luči. Ukazali so

nam, naj ležemo na tla.

Ko so pričeli streljati, ni bilo

nobenega zvoka, tako da so umrli potiho.

Na pištoli je bil dušilec,

tako da se ni slišal noben strel.

Nič niso rekli.

Samo streljali

so jih v glave.

Enako so storili tudi meni.

Napad se je zgodil na litovski meji

z Belorusijo in še danes

ostaja miselnost na drugi strani

meje zelo drugačna.

Nahajamo se na litovski meji.

Na tej strani je Litva,

na drugi pa Belorusija.

Vendar pa je to več

kot le geografska ločnica.

To je ideološka ločnica.

Na tej strani je Evropska unija,

na drugi strani pa to,

čemur pravijo zadnja diktatura v Evropi.

In zdaj vam bomo pokazali,

kako to izgleda.

Belorusija je v 25 letih, odkar

je razpadla Sovjetska zveza,

ostala tesna zaveznica Rusije,

tako politično kot gospodarsko.

S tem, ko ni nasprotovala Rusiji,

je imela korist

od cenejše nafte in plina.

Ukrajino pa je Moskva

od leta 1991 naprej redno kaznovala,

če je poskušala narediti korak proti Evropi.

In posledice tega

se jasno poznajo na gospodarstvu.

Z Litvo so podobno ravnali,

ko si je kdaj drznila oporekati Moskvi.

Pred preizkušnjo smo bili

v začetku devetdesetih let.

Morda se ne spomnite, ampak jaz se.

Ulice so bile prazne,

ker ni bilo goriva in avtomobilov.

Bila je zima,

spomnim se, da so bila stanovanja mrzla.

To je bila neke vrste lekcija,

ker smo želeli biti neodvisni. Prav torej,

lahko ste neodvisni,

a cena za to je takšna.

Litva je to

obrnila v svojo prid.

V teh osmih mesecih nam je uspelo

obrniti svoje gospodarstvo proti Zahodu

in v osmih mesecih

je pričelo trgovati z Zahodom

praktično dve tretjini našega gospodarstva.

Danes je Litva med vodilnimi državami, ki pozivajo

k zagotavljanju

sankcij za Rusijo

zaradi tega, kar počne v Ukrajini,

čeprav te sankcije

škodijo njenemu gospodarstvu.

Ker smo blizu Rusije, nas sankcije

najbolj prizadenejo.

Naše kmetijstvo,

naš promet,

oba vsakodnevno trpita,

vendar kljub temu dejstvu

smo še vedno eni od največjih

zagovornikov sankcij,

saj je to edini način,

da lahko ustavimo agresijo,

da lahko pošljemo zelo močno

sporočilo ruskim voditeljem.

Odziv Moskve

je bil podoben

tako v primeru litovske

kot ukrajinske vstaje.

In morda je to zato,

ker je bilo tako leta 1991 kot danes

rusko gospodarstvo v težavah.

Zelo dobro smo se zavedali,

da je Sovjetska zveza kot taka bankrotirala.

Tudi oni so se tega zavedali,

zato so hoteli

manipulirati z nekaterimi reformami,

da bi rešili imperij.

Nacionalizem je bil le izgovor.

In danes je enako.

Iskreno povedano, gospodarstvo je uničeno.

Nobenih naložb, nobene perspektive.

Poleg tega

so se cene nafte sicer malo izboljšale,

a še vedno

ne, recimo temu, popolnoma.

Stanje je torej resnično slabo.

Lahko se izgovarjaš na nacionalizem,

ampak kolikokrat pa lahko to narediš?

Ta postaja »Russia Today«,

ali, kot ji jaz rečem »Russia Yesterday«,

ali postaje v ruskem jeziku,

vse to je grozna propaganda.

Včasih to napačno tolmačijo

kot svobodo govora.

Če je bil Goebbels novinar,

potem se ne grem več.

In ravno tako kot so si

podobni napadi na obe revoluciji,

je podobna enotnost ljudi,

ki se za njiju borijo.

Moramo stati ob strani

ukrajinskemu narodu,

ne le mi kot Litovci,

ampak mislim, da mora cela Evropa

stati ob strani ukrajinskemu narodu,

saj pri tem, kar se dogaja v Ukrajini,

ne gre le za Ukrajino,

kot ni šlo le za Litvo.

Leta 2018 bomo praznovali 100. obletnico,

odkar je Litva

razglasila neodvisnost.

Vendar pa je tudi leto 2015 pomembno,

saj je Litva

vstopila v evroobmočje,

prevzela je evro in to je

nov litovski evrski kovanec.

Biti v osrčju

Evropske unije je eno,

vendar pa Litva ve,

da bo prepričati nekatere partnerje,

da doseganje kompromisov z Rusijo

ne deluje, ravno tako težko.

Ob vseh teh močnih

mednarodnih ustanovah, velikih proračunih,

številnih ambicijah,

v 21. stoletju ne moremo storiti nič,

ko evropska država napade

drugo sosednjo državo,

mi pa ne moremo storiti nič,

razen ponuditi izjave o zaskrbljenosti.

Se vam to ne zdi čudno? Meni se.

Kaj je kompromis?

Vedno so,

tako kot v našem primeru leta 1990,

zahtevali kapitulacijo

in temu rekli kompromis.

Landsbergis se spominja,

da so kljub temu, da je Sovjetska zveza

v javnosti govorila prave reči,

v zakulisju

litovski voditelji

prejemali grožnje.

Nikoli ne boste

dobili neodvisnosti,

so bile besede, ki mi jih je namenil Gorbačov.

Bodi razumen, to je nerealno.

Raje preidimo k resnim zadevam.

Dali vam bomo več avtonomnosti.

Zdaj dobivate 7 %

svojega nacionalnega dohodka.

Mi vam jih bomo dali 20, bodite srečni.

Za normalne ljudi in za...

Zakaj ne 100 %? Saj to je naš dobiček.

In nekateri celo menijo,

da že pogovor o koncesijah

za rusko agresijo v Ukrajini

dejansko poslabša stanje.

Ne bom rekel, da smo odgovorni,

saj ne napadamo Ukrajine,

ne vdiramo mi v to državo.

Vendar pa s tem, ko smo

pasivni in nedosledni,

prispevamo k zaostritvi.

Zakaj se danes odkrito pogovarjamo

in vidimo, da je to, kar se dogaja,

drugi München,

razprodaja Ukrajine.

Spomnil bi lahko na nasvet

neke starke v eni od litovskih vasi.

Rekla je: Fantje,

ne naredite niti čisto majhnega koraka nazaj,

ker bodo oni stopili točno

na tisto mesto, kjer ste prej stali vi.

Še huje, medtem ko se svet

združuje v boju zoper terorizem,

nekateri menijo, da so teroristični napadi

zdaj orodje v rokah Moskve.

Če imaš poklicno vojsko

brez identifikacijskih oznak

in zastave,

kako ji rečeš?

Seveda je poklicna

in mi vemo, da so to ruski

vojaki, a vedejo se kot teroristi.

Žrtve so žrtve,

četudi gre za civiliste.

Vedno povem ta primer,

ker sem sodeloval na shodu v Parizu,

na tem 'Je suis Charlie',

in hodil sem skupaj

z vsemi kolegi in zagovarjali smo,

saj veste, svobodo govora.

Žrtev je bilo takrat vsak dan dvakrat več

kot v v Parizu.

Zato morda ni prav, da primerjamo,

saj je vsaka žrtev odveč.

V bistvu večino najbolj skrbi

ideologija Kremlja.

Odraža ponovno oživljeno

nacionalistično državo,

čeprav Kremelj trdi,

da mora zaščititi vse Ruse.

Rusija je država brez meja,

to mora postati jasno.

Celo kar se tiče Ukrajine,

še vedno trpijo, ker obstaja meja

med baltskimi državami in Rusijo

in celo z Estonijo

nimajo državne meje.

To je lahko enako preprosto kot

reči, da je treba zaščititi govorce ruščine.

Po celem svetu je

veliko govorcev angleščine

in morda se lahko Velika Britanija

vrne v Indijo.

Saj so govorci angleščine,

morda trpijo.

Morda se stališča razlikujejo

zaradi različnih definicij.

Ali demokracija pomeni isto

v Rusiji, kot pomeni na Zahodu?

Oni imajo posebno demokracijo.

Njihova demokracija je drugačna.

To je posebna ruska demokracija.

V zahodnem pomenu besede je

partnerstvo to, da nekaj počneš skupaj.

za skupno dobro,

za skupno korist.

V vzhodnem, ruskem pomenu besede

pa je partnerstvo igra,

kjer moraš svojega partnerja

spraviti na kolena.

Kaj torej Litovci predlagajo,

da naj Zahod naredi

ob Putinovi agresiji?

Moj nasvet je, da ne poslušate,

kaj govori. Glejte, kaj dela.

Poglejte si dejanja.

Ampak še vedno govorijo:

»O, kaj je rekel. Kaj je rekel danes,

kaj je rekel včeraj.«

»Kje je razlika?«

Ironično je,

da je Ukrajina imela priložnost,

da se obrne proti Zahodu s podpisom

sporazuma o pridružitvi EU

med predsedovanjem Litve EU.

Predsednik Janukovič

je imel priložnost prekiniti

agresijo svoje

nepredvidljive ruske sosede.

A stvari se niso razpletle na tak način.

Ta vrata tukaj za menoj

zaokrožijo celotno zgodbo.

Za temi vrati je predsedujoča

država EU, Litva,

prva baltska država,

ki je predsedovala EU,

organizirala zasedanje,

na katerem bi nekdanji

predsednik Ukrajine Janukovič

podpisal pridružitveni sporazum z Ukrajino.

Na zasedanje je prišel,

a ni želel podpisati sporazuma

zaradi hudega pritiska iz Kremlja.

In ta zavrnitev

je vodila do evromajdanskih protestov.

Druga ironija pa je ta, da je Litovec

Aivaras Abromavičius,

minister

za gospodarski razvoj in trgovino

v novi vladi,

ki je bila oblikovana,

potem ko je rusko govoreči

nekdanji predsednik Janukovič

pobegnil v Rusijo.

Nasprotno pa v Litvi voditelji

in ljudstvo ostajajo enotni.

A kaj bi bilo, če njihova skupna vizija

Litve v Evropi ne bi zdržala?

Kakšen bi bil položaj Litve danes,

če se ne bi pridružila Natu?

Veste, o tem ne želim

niti razmišljati.

Lahko se le zahvalim bogu, da se je

naša država pred 25 leti

odločila za svobodo

in smo postali člani

Nata in Evropske unije.

Za nas je bila to nova zgodovinska priložnost

in izkoristili smo jo.

Nimate torej nobene predstave o tem,

kako bi se lahko dogodki razvili, če…

O tem ne želim niti razmišljati.

Jasno je,

da je pot, po kateri je šla Litva,

verjetno edina, ki lahko

zagotovi varnost v državi.

Spomnimo se Gruzije leta 2008.

Ni bila članica Nata

in imamo posledice. Ukrajina,

velika država sredi Evrope,

ni članica Nata,

imamo posledice.

V tem je torej razlika.

Ampak najbolje izmeriš,

kako varni se ljudje počutijo,

če jih preprosto vprašaš. In smo jih.

Menite,

da je Litva danes varna?

Mislim, da je.

- Ja, še vedno je precej varna.

No, morda ne 100 %, ampak...

Prav. In zakaj je varna?

- Ker smo v Natu.

Ker ste v Natu?

- Ja, mislim, da.

Danes sem govorila

s svojimi starši in smo rekli:

»Hvala bogu, da še

nismo v takšnem položaju.«

V tem trenutku smo veseli.

Upam, da se tukaj ne bo zgodilo

enako kot na vzhodu.

Počutim se precej dobro.

Vem, da so razmere

na vzhodu zelo težke,

vendar se zaradi Nata počutim zelo dobro.

Ja, spomnim se Sovjetske zveze

in sem vesel, da smo

zdaj na nasprotni strani.

Kakšen je bil občutek v Litvi,

ko se je lani začela

ukrajinska revolucija

in kasnejši boji?

Žal mi je za naše druge sosede,

ki so praktično izgubile teh 25 let

svoje neodvisnosti,

potem ko se je sovjetski sistem

sesul, kot na primer Ukrajina.

Nekateri niso ostali

le pri spodbudnih besedah.

Za nekatere je to priložnost,

da sodelujejo

v boju za svobodo,

ki so ga zamudili leta 1991.

Žana Puodžius

pomaga prostovoljcem,

ki se v Ukrajini borijo proti

upornikom, ki jih podpira Rusija,

od Donecka do Debalceva.

Med dogodki v Ukrajini sem dojela,

kaj se je zgodilo v moji državi.

Bila sem premajhna

in se tega nisem spomnila.

To je bila le zgodovina, poznam jo,

o njej smo se učili v šoli,

vendar pa nisem imela

pravih občutkov glede tega.

In v Ukrajini sem začela razumeti,

kaj se je zgodilo v naši državi,

in to zelo globoko.

Pa tudi tisti,

ki so bili prisotni leta 1991,

so zaradi bojev v Ukrajini razumeli,

kako blizu so bili taki usodi.

Ja, to me res spominja

na tiste dni

in ugotavljam,

da smo imeli veliko srečo.

To primerjam z vsem,

kar se trenutno dogaja v Ukrajini.

Ni bilo lahko, bilo je zelo težko.

Ne morem reči, da smo z lahkoto

ušli Sovjetski zvezi,

brez vsake škode,

brez vsakega odrekanja.

A ko vidim,

kaj se dogaja zdaj,

kako dolgo traja

in koliko stane,

težko verjamem

in občutim neskončno veselje,

da nismo imeli

takšnega izida tudi v Litvi

in smo zdaj že leta svobodni.

Litva je svoje evropske partnerice

večkrat svarila pred Rusijo,

a so te svarila pogosto

označile za pretirano previdna.

Danes lahko Litva z gotovostjo reče,

da je stanje pravilno presodila.

Pred desetimi leti smo govorili,

da je potrebno gledati na Rusijo

iz drugega zornega kota,

in zdaj izgleda, da je bilo

naše razumevanje pravilno.

Prav smo imeli

glede svojih analiz Rusije,

glede internih procesov

v Rusiji.

In zdaj obstaja

še en dodaten argument,

da ljudje v Evropi bolj pozorno

prisluhnejo temu, kar govorimo.

So pa tudi

globlje lekcije za vse nas:

da svobode nikoli ne smemo

jemati kot samoumevne.

Mislim,

daje predsednik Reagan rekel,

da je svoboda le

eno generacijo pred izumrtjem.

Vsaka generacija mora torej

opraviti svoje delo.

Svoboda je vedno izborjena,

nikoli ni podarjena.

In tega veselja zaradi zagotovljene

svobode ne bi smeli nikoli pozabiti.

Pravilno smo se odločili,

da se pridružimo Natu in Evropski uniji.

To je prva stvar,

ki jo želim omeniti.

V tistih časih sem bil minister za obrambo

in se spominjam procesa vključevanja

ter vseh tistih čustev

na dan, ko smo postali člani.

Ko sem bil v Washingtonu

in sem prejel klic dežurnega častnika,

da so belgijska letala preletela naš zračni prostor

in so nameravala pristati v naši letalski bazi

za izvajanje nadzora.

To je bilo dobesedno nekaj ur pred

trenutkom pristopa.

Zelo težko opišem,

kakšni občutki so to bili.

To je bilo nekaj zelo zelo posebnega.

In ti občutki so

še vedno precej močni.

Občutila sem ponos, da smo uspeli narediti to,

kar smo, še pravočasno,

da smo poznali svojo sosedo

in smo vedeli, kaj moramo storiti

ravno zaradi poznavanja

te sosede

in da smo danes

na pravi strani zgodovine.

In to je ogromna sreča za našo državo.

To je sreča,

ki je Ukrajina nima.

Vsaj zaenkrat še ne.

KRVNI BRATJE?

Zakaj Litovci razumejo bolečino Ukrajine

…in kako so se sami izognili enaki usodi

Prebivalci Litve in Ukrajine

imajo dolgo skupno zgodovino.

Pred stoletji so skupaj celo

tvorili eno od največjih evropskih držav,

v novejšem času, v zadnjih

25 letih, pa so oboji doživeli revolucijo.

Vendar pa se posledice obeh

revolucij zelo razlikujejo.

Litva, na primer, je v leto 2015

vstopila kot članica evroobmočja

s prerojenim gospodarstvom in načrti

za okrepitev Natove prisotnosti na svojih tleh.

Ukrajina pa je leto pričela

z vojno, ki divja na vzhodu države,

propadlim gospodarstvom in

več kot pol milijona Ukrajincev,

ki so begunci v lastni državi.

Zakaj sta šli poti teh dveh

držav v tako zelo različne smeri

in kako blizu je bila Litva

usodi, ki je doletela Ukrajino?

Da bi razumeli razliko,

moramo pogledati,

kaj se je zgodilo v Litvi.

11. marca 1990

je Litva razglasila neodvisnost

od Sovjetske zveze.

Pogajanja z Moskvo

glede priznanja države so se nadaljevala,

dokler ni januarja 1991

Sovjetska zveza napotila oboroženih sil,

da zatrejo ljudsko vstajo.

Tisto noč je bilo ubitih 14 ljudi,

več kot tisoč pa je bilo ranjenih.

Bil sem eden izmed tistih študentov,

ki so stali med mnogimi,

mnogimi drugimi tisoči ljudi,

ki so stali tisto noč

in še številne noči za tem

pred poslopjem parlamenta.

Litovci so se borili nazaj

s pesmijo.

S tem ko rečem, da smo se branili...

Ta obramba je večinoma

pomenila petje pesmi,

molitve rožnega venca

ali postavljanje barikad.

Tole se morda zdi

le nepomembno prepevanje,

vendar je to bistven del litovskega

boja za neodvisnost.

Ko so se pred 20 leti

v Vilno zgrinjali tanki,

je bil nasvet

vodje gibanja za neodvisnost, pojte.

Pojte, nobenega boja,

nobene agresije, le pojte.

Človek, ki je to svetoval,

je bil vodja gibanja za neodvisnost

Vytautas Landsbergis.

Zanj to ni bil boj,

da bi s spopadli s celotnim sovjetskim sistemom,

ampak le način, da Litovci

povedo, da ne želijo več

živeti znotraj sovjetskega bloka.

V ureditvi,

ki so jo določili brez njih

v okviru nacistično-sovjetskega pakta

50 let pred tem.

Če želite obdržati staro

Sovjetsko zvezo, je to vaša stvar.

Mi smo neodvisni po duhu,

po pravu, po mednarodnem pravu,

po naših pravicah, in to bomo izpeljali.

Namesto da bi sledila

glasnosti, svojemu novemu odprtemu pristopu,

je Moskva Litvo okarala na

tradicionalen in oster način.

Ko so sovjetske sile

leta 1991 napadle Litvo,

so se namenile proti parlamentu

ter televizijskemu stolpu in studiu.

Njihov cilj je bil poraziti tiste,

ki so se borili za svobodo in svoj glas.

Eglie Bucalaite je poročala

državljanom tisti večer,

ko se je pričelo nasilje.

To je studio, iz katerega se je Eglie

tisti dan leta 1991 oglašala.

In to so vrata,

skozi katera so sovjetske sile vdrle.

Ne verjamem, da je takrat kdorkoli

razmišljal o svoji varnosti.

Edini trenutek, ko ni bilo jasno,

ali bom preživela ali ne,

so bile tiste minute, ko sem gledala

tiste vojake z uniformami in maskami,

kako se sprehajajo po hodnikih

in jaz sem sedela v studiu.

Takrat me je prešinila misel,

da je to mogoče konec mojega življenja

ter kako preprosto in nepričakovano

se lahko vse skupaj konča.

To je bil ključni trenutek.

Nadzor nad informacijami

je bil za Sovjete ključnega pomena,

še zlasti v boju z revolucijo.

Časi Sovjetske zveze so bili grozljivi.

Himno sem lahko poslušal

samo na ameriškem radiu.

Na radiu smo iskali

litovske oddaje.

Ko so predvajali himno,

sem navil glasnost do konca,

da se jo je slišalo

po celi hiši.

Televizijske prostore

je zasedla vojaška televizija,

ki je javnosti posredovala

popolnoma nasprotne informacije.

Ruska propaganda,

ki bi nas danes spravljala v smeh,

če se ne bi nič

dogajalo v Ukrajini.

V bistvu se stvari ponavljajo.

Napad na televizijske postaje

je terjal 14 žrtev,

a sovjetska taktika se je kmalu razvila

v nekaj še bolj grozljivega.

31. julija 1991 je osem moških

delalo v tej carinarnici

na litovski meji.

Carinarnico so nenadoma zajele

ruske enote, ki so prišle iz gozda.

Obute so imeli superge, da se jih

ne bi slišalo, ko so se bližali zgradbi.

Vdrli so v stavbo in prisilili

vseh osem mož, ki so tukaj delali,

da so legli na tla tukaj na tem mestu.

Nato so enega za drugim

ustrelili v zatilje,

v stilu eksekucij, s pištolo z dušilcem.

Vseh teh sedem mož, nekateri so imeli

le 20 let, je takoj umrlo.

Preživel je le eden,

ki lahko danes pove svojo plat zgodbe.

In to je Tomas Šernas.

Ta kraj je bil podoben ukrajinskemu

trgu Majdan, le da nihče ni pel.

Morali smo delati

in ni bilo nobenih množic.

Le 7 ali 8 ljudi nastanjenih ob gozdu

brez kakršnih koli

telekomunikacijskih sredstev.

Ko sem delal,

sem sedel za tisto mizo.

Bilo je zgodaj zjutraj,

dve uri do sončnega vzhoda.

Bivalnik je stal tam,

kjer so tisti križi.

Zaslišal sem čuden hrup

in dvignil pogled.

Zagledal sem moškega,

ki je tekel s pištolo v roki.

Bili so Rusi

v ruskih uniformah,

ki niso imele razpoznavnih oznak,

in bili so brez vojaških čevljev.

Obuti so bili v superge.

Z njimi so se lažje

potiho pretihotapili sredi noči.

Ugasnili so luči. Ukazali so

nam, naj ležemo na tla.

Ko so pričeli streljati, ni bilo

nobenega zvoka, tako da so umrli potiho.

Na pištoli je bil dušilec,

tako da se ni slišal noben strel.

Nič niso rekli.

Samo streljali

so jih v glave.

Enako so storili tudi meni.

Napad se je zgodil na litovski meji

z Belorusijo in še danes

ostaja miselnost na drugi strani

meje zelo drugačna.

Nahajamo se na litovski meji.

Na tej strani je Litva,

na drugi pa Belorusija.

Vendar pa je to več

kot le geografska ločnica.

To je ideološka ločnica.

Na tej strani je Evropska unija,

na drugi strani pa to,

čemur pravijo zadnja diktatura v Evropi.

In zdaj vam bomo pokazali,

kako to izgleda.

Belorusija je v 25 letih, odkar

je razpadla Sovjetska zveza,

ostala tesna zaveznica Rusije,

tako politično kot gospodarsko.

S tem, ko ni nasprotovala Rusiji,

je imela korist

od cenejše nafte in plina.

Ukrajino pa je Moskva

od leta 1991 naprej redno kaznovala,

če je poskušala narediti korak proti Evropi.

In posledice tega

se jasno poznajo na gospodarstvu.

Z Litvo so podobno ravnali,

ko si je kdaj drznila oporekati Moskvi.

Pred preizkušnjo smo bili

v začetku devetdesetih let.

Morda se ne spomnite, ampak jaz se.

Ulice so bile prazne,

ker ni bilo goriva in avtomobilov.

Bila je zima,

spomnim se, da so bila stanovanja mrzla.

To je bila neke vrste lekcija,

ker smo želeli biti neodvisni. Prav torej,

lahko ste neodvisni,

a cena za to je takšna.

Litva je to

obrnila v svojo prid.

V teh osmih mesecih nam je uspelo

obrniti svoje gospodarstvo proti Zahodu

in v osmih mesecih

je pričelo trgovati z Zahodom

praktično dve tretjini našega gospodarstva.

Danes je Litva med vodilnimi državami, ki pozivajo

k zagotavljanju

sankcij za Rusijo

zaradi tega, kar počne v Ukrajini,

čeprav te sankcije

škodijo njenemu gospodarstvu.

Ker smo blizu Rusije, nas sankcije

najbolj prizadenejo.

Naše kmetijstvo,

naš promet,

oba vsakodnevno trpita,

vendar kljub temu dejstvu

smo še vedno eni od največjih

zagovornikov sankcij,

saj je to edini način,

da lahko ustavimo agresijo,

da lahko pošljemo zelo močno

sporočilo ruskim voditeljem.

Odziv Moskve

je bil podoben

tako v primeru litovske

kot ukrajinske vstaje.

In morda je to zato,

ker je bilo tako leta 1991 kot danes

rusko gospodarstvo v težavah.

Zelo dobro smo se zavedali,

da je Sovjetska zveza kot taka bankrotirala.

Tudi oni so se tega zavedali,

zato so hoteli

manipulirati z nekaterimi reformami,

da bi rešili imperij.

Nacionalizem je bil le izgovor.

In danes je enako.

Iskreno povedano, gospodarstvo je uničeno.

Nobenih naložb, nobene perspektive.

Poleg tega

so se cene nafte sicer malo izboljšale,

a še vedno

ne, recimo temu, popolnoma.

Stanje je torej resnično slabo.

Lahko se izgovarjaš na nacionalizem,

ampak kolikokrat pa lahko to narediš?

Ta postaja »Russia Today«,

ali, kot ji jaz rečem »Russia Yesterday«,

ali postaje v ruskem jeziku,

vse to je grozna propaganda.

Včasih to napačno tolmačijo

kot svobodo govora.

Če je bil Goebbels novinar,

potem se ne grem več.

In ravno tako kot so si

podobni napadi na obe revoluciji,

je podobna enotnost ljudi,

ki se za njiju borijo.

Moramo stati ob strani

ukrajinskemu narodu,

ne le mi kot Litovci,

ampak mislim, da mora cela Evropa

stati ob strani ukrajinskemu narodu,

saj pri tem, kar se dogaja v Ukrajini,

ne gre le za Ukrajino,

kot ni šlo le za Litvo.

Leta 2018 bomo praznovali 100. obletnico,

odkar je Litva

razglasila neodvisnost.

Vendar pa je tudi leto 2015 pomembno,

saj je Litva

vstopila v evroobmočje,

prevzela je evro in to je

nov litovski evrski kovanec.

Biti v osrčju

Evropske unije je eno,

vendar pa Litva ve,

da bo prepričati nekatere partnerje,

da doseganje kompromisov z Rusijo

ne deluje, ravno tako težko.

Ob vseh teh močnih

mednarodnih ustanovah, velikih proračunih,

številnih ambicijah,

v 21. stoletju ne moremo storiti nič,

ko evropska država napade

drugo sosednjo državo,

mi pa ne moremo storiti nič,

razen ponuditi izjave o zaskrbljenosti.

Se vam to ne zdi čudno? Meni se.

Kaj je kompromis?

Vedno so,

tako kot v našem primeru leta 1990,

zahtevali kapitulacijo

in temu rekli kompromis.

Landsbergis se spominja,

da so kljub temu, da je Sovjetska zveza

v javnosti govorila prave reči,

v zakulisju

litovski voditelji

prejemali grožnje.

Nikoli ne boste

dobili neodvisnosti,

so bile besede, ki mi jih je namenil Gorbačov.

Bodi razumen, to je nerealno.

Raje preidimo k resnim zadevam.

Dali vam bomo več avtonomnosti.

Zdaj dobivate 7 %

svojega nacionalnega dohodka.

Mi vam jih bomo dali 20, bodite srečni.

Za normalne ljudi in za...

Zakaj ne 100 %? Saj to je naš dobiček.

In nekateri celo menijo,

da že pogovor o koncesijah

za rusko agresijo v Ukrajini

dejansko poslabša stanje.

Ne bom rekel, da smo odgovorni,

saj ne napadamo Ukrajine,

ne vdiramo mi v to državo.

Vendar pa s tem, ko smo

pasivni in nedosledni,

prispevamo k zaostritvi.

Zakaj se danes odkrito pogovarjamo

in vidimo, da je to, kar se dogaja,

drugi München,

razprodaja Ukrajine.

Spomnil bi lahko na nasvet

neke starke v eni od litovskih vasi.

Rekla je: Fantje,

ne naredite niti čisto majhnega koraka nazaj,

ker bodo oni stopili točno

na tisto mesto, kjer ste prej stali vi.

Še huje, medtem ko se svet

združuje v boju zoper terorizem,

nekateri menijo, da so teroristični napadi

zdaj orodje v rokah Moskve.

Če imaš poklicno vojsko

brez identifikacijskih oznak

in zastave,

kako ji rečeš?

Seveda je poklicna

in mi vemo, da so to ruski

vojaki, a vedejo se kot teroristi.

Žrtve so žrtve,

četudi gre za civiliste.

Vedno povem ta primer,

ker sem sodeloval na shodu v Parizu,

na tem 'Je suis Charlie',

in hodil sem skupaj

z vsemi kolegi in zagovarjali smo,

saj veste, svobodo govora.

Žrtev je bilo takrat vsak dan dvakrat več

kot v v Parizu.

Zato morda ni prav, da primerjamo,

saj je vsaka žrtev odveč.

V bistvu večino najbolj skrbi

ideologija Kremlja.

Odraža ponovno oživljeno

nacionalistično državo,

čeprav Kremelj trdi,

da mora zaščititi vse Ruse.

Rusija je država brez meja,

to mora postati jasno.

Celo kar se tiče Ukrajine,

še vedno trpijo, ker obstaja meja

med baltskimi državami in Rusijo

in celo z Estonijo

nimajo državne meje.

To je lahko enako preprosto kot

reči, da je treba zaščititi govorce ruščine.

Po celem svetu je

veliko govorcev angleščine

in morda se lahko Velika Britanija

vrne v Indijo.

Saj so govorci angleščine,

morda trpijo.

Morda se stališča razlikujejo

zaradi različnih definicij.

Ali demokracija pomeni isto

v Rusiji, kot pomeni na Zahodu?

Oni imajo posebno demokracijo.

Njihova demokracija je drugačna.

To je posebna ruska demokracija.

V zahodnem pomenu besede je

partnerstvo to, da nekaj počneš skupaj.

za skupno dobro,

za skupno korist.

V vzhodnem, ruskem pomenu besede

pa je partnerstvo igra,

kjer moraš svojega partnerja

spraviti na kolena.

Kaj torej Litovci predlagajo,

da naj Zahod naredi

ob Putinovi agresiji?

Moj nasvet je, da ne poslušate,

kaj govori. Glejte, kaj dela.

Poglejte si dejanja.

Ampak še vedno govorijo:

»O, kaj je rekel. Kaj je rekel danes,

kaj je rekel včeraj.«

»Kje je razlika?«

Ironično je,

da je Ukrajina imela priložnost,

da se obrne proti Zahodu s podpisom

sporazuma o pridružitvi EU

med predsedovanjem Litve EU.

Predsednik Janukovič

je imel priložnost prekiniti

agresijo svoje

nepredvidljive ruske sosede.

A stvari se niso razpletle na tak način.

Ta vrata tukaj za menoj

zaokrožijo celotno zgodbo.

Za temi vrati je predsedujoča

država EU, Litva,

prva baltska država,

ki je predsedovala EU,

organizirala zasedanje,

na katerem bi nekdanji

predsednik Ukrajine Janukovič

podpisal pridružitveni sporazum z Ukrajino.

Na zasedanje je prišel,

a ni želel podpisati sporazuma

zaradi hudega pritiska iz Kremlja.

In ta zavrnitev

je vodila do evromajdanskih protestov.

Druga ironija pa je ta, da je Litovec

Aivaras Abromavičius,

minister

za gospodarski razvoj in trgovino

v novi vladi,

ki je bila oblikovana,

potem ko je rusko govoreči

nekdanji predsednik Janukovič

pobegnil v Rusijo.

Nasprotno pa v Litvi voditelji

in ljudstvo ostajajo enotni.

A kaj bi bilo, če njihova skupna vizija

Litve v Evropi ne bi zdržala?

Kakšen bi bil položaj Litve danes,

če se ne bi pridružila Natu?

Veste, o tem ne želim

niti razmišljati.

Lahko se le zahvalim bogu, da se je

naša država pred 25 leti

odločila za svobodo

in smo postali člani

Nata in Evropske unije.

Za nas je bila to nova zgodovinska priložnost

in izkoristili smo jo.

Nimate torej nobene predstave o tem,

kako bi se lahko dogodki razvili, če…

O tem ne želim niti razmišljati.

Jasno je,

da je pot, po kateri je šla Litva,

verjetno edina, ki lahko

zagotovi varnost v državi.

Spomnimo se Gruzije leta 2008.

Ni bila članica Nata

in imamo posledice. Ukrajina,

velika država sredi Evrope,

ni članica Nata,

imamo posledice.

V tem je torej razlika.

Ampak najbolje izmeriš,

kako varni se ljudje počutijo,

če jih preprosto vprašaš. In smo jih.

Menite,

da je Litva danes varna?

Mislim, da je.

- Ja, še vedno je precej varna.

No, morda ne 100 %, ampak...

Prav. In zakaj je varna?

- Ker smo v Natu.

Ker ste v Natu?

- Ja, mislim, da.

Danes sem govorila

s svojimi starši in smo rekli:

»Hvala bogu, da še

nismo v takšnem položaju.«

V tem trenutku smo veseli.

Upam, da se tukaj ne bo zgodilo

enako kot na vzhodu.

Počutim se precej dobro.

Vem, da so razmere

na vzhodu zelo težke,

vendar se zaradi Nata počutim zelo dobro.

Ja, spomnim se Sovjetske zveze

in sem vesel, da smo

zdaj na nasprotni strani.

Kakšen je bil občutek v Litvi,

ko se je lani začela

ukrajinska revolucija

in kasnejši boji?

Žal mi je za naše druge sosede,

ki so praktično izgubile teh 25 let

svoje neodvisnosti,

potem ko se je sovjetski sistem

sesul, kot na primer Ukrajina.

Nekateri niso ostali

le pri spodbudnih besedah.

Za nekatere je to priložnost,

da sodelujejo

v boju za svobodo,

ki so ga zamudili leta 1991.

Žana Puodžius

pomaga prostovoljcem,

ki se v Ukrajini borijo proti

upornikom, ki jih podpira Rusija,

od Donecka do Debalceva.

Med dogodki v Ukrajini sem dojela,

kaj se je zgodilo v moji državi.

Bila sem premajhna

in se tega nisem spomnila.

To je bila le zgodovina, poznam jo,

o njej smo se učili v šoli,

vendar pa nisem imela

pravih občutkov glede tega.

In v Ukrajini sem začela razumeti,

kaj se je zgodilo v naši državi,

in to zelo globoko.

Pa tudi tisti,

ki so bili prisotni leta 1991,

so zaradi bojev v Ukrajini razumeli,

kako blizu so bili taki usodi.

Ja, to me res spominja

na tiste dni

in ugotavljam,

da smo imeli veliko srečo.

To primerjam z vsem,

kar se trenutno dogaja v Ukrajini.

Ni bilo lahko, bilo je zelo težko.

Ne morem reči, da smo z lahkoto

ušli Sovjetski zvezi,

brez vsake škode,

brez vsakega odrekanja.

A ko vidim,

kaj se dogaja zdaj,

kako dolgo traja

in koliko stane,

težko verjamem

in občutim neskončno veselje,

da nismo imeli

takšnega izida tudi v Litvi

in smo zdaj že leta svobodni.

Litva je svoje evropske partnerice

večkrat svarila pred Rusijo,

a so te svarila pogosto

označile za pretirano previdna.

Danes lahko Litva z gotovostjo reče,

da je stanje pravilno presodila.

Pred desetimi leti smo govorili,

da je potrebno gledati na Rusijo

iz drugega zornega kota,

in zdaj izgleda, da je bilo

naše razumevanje pravilno.

Prav smo imeli

glede svojih analiz Rusije,

glede internih procesov

v Rusiji.

In zdaj obstaja

še en dodaten argument,

da ljudje v Evropi bolj pozorno

prisluhnejo temu, kar govorimo.

So pa tudi

globlje lekcije za vse nas:

da svobode nikoli ne smemo

jemati kot samoumevne.

Mislim,

daje predsednik Reagan rekel,

da je svoboda le

eno generacijo pred izumrtjem.

Vsaka generacija mora torej

opraviti svoje delo.

Svoboda je vedno izborjena,

nikoli ni podarjena.

In tega veselja zaradi zagotovljene

svobode ne bi smeli nikoli pozabiti.

Pravilno smo se odločili,

da se pridružimo Natu in Evropski uniji.

To je prva stvar,

ki jo želim omeniti.

V tistih časih sem bil minister za obrambo

in se spominjam procesa vključevanja

ter vseh tistih čustev

na dan, ko smo postali člani.

Ko sem bil v Washingtonu

in sem prejel klic dežurnega častnika,

da so belgijska letala preletela naš zračni prostor

in so nameravala pristati v naši letalski bazi

za izvajanje nadzora.

To je bilo dobesedno nekaj ur pred

trenutkom pristopa.

Zelo težko opišem,

kakšni občutki so to bili.

To je bilo nekaj zelo zelo posebnega.

In ti občutki so

še vedno precej močni.

Občutila sem ponos, da smo uspeli narediti to,

kar smo, še pravočasno,

da smo poznali svojo sosedo

in smo vedeli, kaj moramo storiti

ravno zaradi poznavanja

te sosede

in da smo danes

na pravi strani zgodovine.

In to je ogromna sreča za našo državo.

To je sreča,

ki je Ukrajina nima.

Vsaj zaenkrat še ne.

Related videos
|
  • Druga vojna Ukrajine  – proti korupciji
  • Ukrajina: vojna prostovoljcev