Je bila 1. svetovna vojna dobra za medicino?

Od mračne realnosti leta 1914 do današnje virtualne resničnosti: ta kratek dokumentarec prikazuje, kako je zdravstvena oskrba odigrala ključno vlogo v vojni med letoma 1914 in 1918. V njem izvemo, da je večina vojakov pravzaprav preživela strelske jarke, a so jih kasneje močno ogrožale okužbe in bolezni. Današnje vojaško zdravljenje pogosto izhaja iz izboljšav iz časa Velike vojne. Ampak ali to pomeni, da je vojna dobra za medicino?

map
Full video transcript

Je bila 1. svetovna vojna dobra za medicino?

Od mračne realnosti leta 1914

do današnje virtualne resničnosti

Težko je z besedami opisati

kaj se je dogajalo tu, v Ipru,

med letoma 1914 in 1918.

Morda bodo številke bolj zgovorne.

Tu so potekale štiri večje bitke,

ki so bile izjemno srdite.

Samo v tretji je bilo ob koncu prvega dne

15 tisoč mrtvih.

Do konca bojnega pohoda

je bilo samo na strani zaveznic

270,000 mrtvih.

on the allied side alone.

Britansko topništvo

je septembra 1917 v samo enem dnevu

izstrelilo milijon granat

iz več kot 2.000 topov.

In ob koncu vsega tega,

koliko hiš je še stalo v Ipru?

Samo štiri.

To je bila prva vsesplošna vojna

kar jih je človeštvo kdaj doživelo.

Zato je bila to drugačna vojna,

ki je nihče

prej ni doživel.

Novo balistično orožje,

klorov plin, iperit,

naboji z višjo hitrostjo,

nove, izboljšane strojnice...

Vse to orožje

in še več je čakalo enote,

ki so se odpravljale na bojišča 1. svetovne vojne.

Posledice so bile uničujoče.

Vsaj devet milijonov mrtvih

in več kot dvakrat toliko ranjenih.

Splošno prepričanje je

da je visoko število žrtev

v 1. svetovni vojni

povzročilo pozicijsko vojskovanje

med nasprotnima stranema,

ki je trajalo več let.

Nahajam se na pokopališču,

kjer je pokopanih deset tisoč vojakov,

ki so se borili

v 1. svetovni vojni.

Koliko izmed njih je

padlo v bojih?

Samo pet odstotkov.

Rane so bile dovzetne za okužbe,

saj so bili v njih pogosto drobci granat

vojaki pa so jih dobili oblečeni

v umazane uniforme v blatnih jarkih.

Antibiotikov še niso izumili,

kar je bil velik izziv

za vojaške zdravnike.

Wynand Korterink

je svetovalec za zdravstvo

pri Mednarodnem vojaškem štabu

na poveljstvu Nata.

Wynand, povejte mi: kako pomembno

so okužbe in bolezni

vplivale na število smrti

v 1. svetovni vojni?

Ko so začeli

1. svetovno vojno,

niso razmišljali

o zdravstveni oskrbi in medicini.

Poučenost o higieni je bila slaba.

Skrb za paciente

pa je bila nekako zastarela.

Tudi anestetiki

so bili velik problem.

Uporabljali so maske s kloroformom

in druge vrste anestetikov,

ampak včasih, zelo pogosto, so se vojaki

med operacijami zbujali,

drugi so po nesreči umrli.

Transfuzije krvi

so bile prava packarija.

Kri so morali izčrpati iz

enega človeka in jo načrpati v drugega.

Pomanjkanje higiene,

zlasti v strelskih jarkih,

z vsemi ušmi

in t.i. rovskimi stopali ter podobnim...

Šlo je izključno za vprašanje higiene.

Prav tako pri obolelih nogah.

Drugi del

pa so bile okužene rane.

Potem pa je tu še en del.

Nalezljive bolezni.

Gripa iz leta 1918

je dejansko pobila več ljudi

kot sama 1. svetovna vojna.

Poznavanje ključnih

medicinskih praks je bilo slabo

v primerjavi z današnjo medicino,

izbruh vojne pa je

ponudil izjemno priložnost

za preizkušanje

novih tehnik in zdravljenj.

Lahko bi rekli, da so bila bojišča

en sam velik laboratorij

na področju medicine,

kamor so najboljši na svojem področju

prihajali preizkušat nove stvari.

Marie Curie je skupaj s svojo hčerko Irène

hodila po frontni črti

in nameščala rentgenske naprave

po vsej frontni črti.

Tehnika je bila poznana,

a se nikoli ni uporabljala v takem obsegu.

Vojne mnogi zdravniki

niso videli kot sovražnice

ker je ubijala in pohabljala,

ker je povzročala rane in bolezni.

Vojna je bila kolegica,

vojna je bila učiteljica.

Vojna je bila zdravnica zdravnikov.

Ne le da medicinske prakse

pogosto niso bile primerne,

tudi del osebja,

ki je pomagalo vojakom,

za to ni bil usposobljen.

Časa za usposabljanje ni bilo.

Ko si dobil diplomo,

si moral iti.

Včasih si moral iti,

tudi če niti nisi imel diplome.

ker so te potrebovali

nekje drugje.

Tako imate neusposobljene zdravnike,

ki zdravijo fizično in

psihološko nepripravljene vojake.

Večina tistih, ki so delali v zdravstvu,

je bila pravzaprav prostovoljcev.

Organizacije Rdečega križa,

pa tudi lokalni prostovoljci,

nune iz samostanov...

vsi so prišli na pomoč vojakom.

Ena najbolj znanih poškodb

je bila vojna travma.

A čeprav so za tem pojavom

trpeli vojaki na vseh straneh,

so se z njo ukvarjali

na zelo različne načine.

Vojna travma je bila sama po sebi

velik vojaški problem.

Kako prepoznati vojno travmo?

Kako se prepričati,

da se nekdo le ne pretvarja?

Resda so bili

nekateri psihiatri, nekateri zdravniki

bolj napredni,

a še leta 1925

je vojaški zdravnik,

ki je popisal uradno zgodovino

zdravstvene oskrbe

kanadske vojske,

napisal, da je vojna travma

neke vrste histerija

in da ne obstaja

zdravilo proti poženščenosti,

kot je to opisal.

Britanci in Francozi so

na psihološko ranjene

in bolne gledali bolj z vidika spola.

Psihološko ranjeni so bili

feminizirani, bili so slabiči.

In kako bi lahko

psihološko ranjeni vojak bolje dokazal,

da mu gre zopet bolje,

kot pa, da se izkaže na fronti?

Nemci so na psihološko

ranjene gledali

z ekonomskega vidika. Zanje so bili

kot delavci v tovarni, ki stavkajo.

To je pomenilo, da so bili nemški zdravniki

na splošno zadovoljni,

ko so svoje psihološko bolne

paciente spravili nazaj v tovarno orožja.

Niso se sicer več borili,

vendar so prispevali svoje za vojno.

Neznosno trpljenje se je dogajalo

ne le na fronti, pač pa tudi doma.

Ne le zato, ker so večino

življenjsko pomembne hrane in zdravil

pošiljali na fronto,

in ne njim.

Med vojno je bilo civilno

zdravstvo strašno prizadeto.

V Franciji je bil, na primer,

pred vojno eden zdravnik na,

mislim da, 2500 civilnih prebivalcev.

Med vojno je bil eden na 14.000.

In če je že bil zdravnik,

ta ni imel zdravil,

ker so tudi ta

poslali na fronto.

Če se vrnemo sto let nazaj

in na to, kar so takrat vedeli,

ali so naredili največ, kar so lahko?

Z vojaškega vidika

so se odlično odrezali.

Brez medicine,

brez zdravstvene oskrbe,

bi se bitke bile

z veliko manj vojaki.

Zaradi tega verjetno

ne bi trajale tako dolgo,

in vojne bi po vsej verjetnosti

bilo konec pred novembrom 1918.

Z drugačnim izidom,

ker se ZDA ne bi vključile.

Medicina med vojno ni le

reševala življenj, temveč jih je tudi terjala.

Ogromno število poškodb in

specifičnost ran

so pomenili, da sta obe strani

morali spremeniti način,

na katerega so zdravili svoje ranjene vojake.

To je privedlo do sprememb,

posebno pri tem, kako spraviti vojake

od bojišča

do bolniške postelje.

Po vojaški plati

se je celoten sistem evakuacije

in tega, kako organizirati evakuacijo,

med 1. svetovno vojno specializiral.

Na začetku vojne

so ugotovili,

da morajo spremeniti zdravstvo

in celotno logistiko,

ampak še zlasti zdravstvo.

Tako so, na primer,

potrebovali mobilne bolnišnice,

ter zdravnike in nosače nosil

na fronti, da bi lahko paciente prinesli nazaj,

saj so ranjeni ležali

na bojišču dneve dolgo.

Zato so potrebovali evakuacijsko verigo.

Rane na trebuhu je bilo treba

operirati čim prej

in to čim bliže

frontni črti.

Zato so prednje

kirurške postaje postavili

le dva ali tri kilometre

od frontne črte.

Hitrost obravnave vojakov

je v 1. svetovni vojni postala ključno vprašanje.

Štiri od petih smrti na bojišču

se zgodijo v prvi uri potem,

ko je rana nastala. Za to uro

se je uveljavilo ime »zlata ura«,

ta pojem pa so danes nadgradili še z izrazom

»prvih platinastih deset minut«.

Prave spremembe pri evakuaciji so se začele tu

in zdaj imamo zlato uro

in »deset-ena-dve«, in tako dalje.

Vse mogoče izboljšave

izumov, ki so nastali tu.

Medtem ko nekateri trdijo, da je medicinski napredek

pomagal civilnemu zdravstvu,

obstajajo tudi dokazi, da je civilni napredek

pomagal v času vojne.

Nekateri pravijo:

Poglejte si drugo svetovno vojno,

brez nje ne bi bilo penicilina.

Ne, penicilin izvira iz leta 1928.

Ampak bil je čudna stvar,

tega že ne bomo uporabljali.

Potem pa je leta 1942 izbruhnil

ogromen požar v Bostonu, v nočnem klubu.

Nič ni imel opraviti z vojno.

Vsa zdravila so pošla,

potem pa je neki zdravnik dejal:

Tu imam nekaj te čudne zadeve.

Morda bo pomagala.

In res je pomagala,

in to zelo.

In potem je rekel:

No, pa pošljimo to našim vojakom.

Pravzaprav je po moje penicilin

eden najbolj pozabljenih...

...vzrokov za zmago zaveznikov.

Nemci niso imeli penicilina.

Napredek medicine v 1. svetovni vojni

je bil nadgrajen še v kasnejših konfliktih.

V času korejske vojne je nastala

mobilna vojaška kirurška bolnišnica,

poznana pod kratico MASH.

Do časa vietnamske vojne

je reševanje iz zraka postalo običajnejše

in hitrejše za zdravljenje ranjenih vojakov.

V korejski vojni so 17.000 žrtev

evakuirali s helikopterjem,

do leta 1969 pa so v vietnamski vojni

po zraku prepeljali

že 200.000 žrtev na leto.

were transported by air.

To in število

ter razpoložljivost bolnišnic

je pomenilo, da je obravnava bolnikov

padla pod eno uro v povprečju,

v primerjavi s povprečno

štiri do šest urami v Koreji.

In po izkušnji v Vietnamu

so mnoge civilne bolnišnice v ZDA

uvedle reševalce iz zraka.

Ti še vedno igrajo

ključno vlogo v Afganistanu.

Zdravstveni del

operacije Isaf se je osredotočal

ne le na poljske bolnišnice,

ki smo jih razmestili,

pač pa tudi na prevoz

pacientov v te bolnišnice.

Več kot sto helikopterjev je bilo uporabljenih,

da so te paciente pripeljali

v osrednje bolnišnice.

Težava danes ni v

pomanjkanju tehnološkega napredka.

Nepredstavljiv napredek je bil dosežen

v zadnjih stotih letih.

Zdaj je težava v tem,

da je premalo zdravnikov

in zdravstvenega osebja,

ki bi zdravstveno oskrbo zagotavljali.

Samo v EU

pričakujemo, da bomo do leta 2020

imeli približno en milijon

zdravstvenih delavcev premalo.

Svet torej se spreminja.

Po svetu vlada vse večje

pomanjkanje zdravnikov.

Vse večje pomanjkanje medicinskih sester.

Čez sto let

bomo dosegli deset milijard ljudi,

več kot deset milijard ljudi na svetu.

Vendar ne bo

deset milijonov več zdravnikov,

ki bi diplomirali v naslednjih petdesetih letih.

Edini način, da to omilimo

je uporaba tehnologije.

Manj zdravstvenega osebja

pomeni, da potrebujemo več prožnosti.

To bi nam lahko zagotovila telemedicina.

Nimamo toliko zdravnikov,

da bi jih dali na vsako reševalno vozilo,

zato vam bom dal virtualnega zdravnika.

Ne moremo biti povsod.

S telemedicino smo lahko skoraj

povsod, kjer hočemo

Lahko rešuje življenja. Če je prej...

pri takih pacientih

prevoz trajal nekaj ur,

zdaj, s tem sistemom,

to lahko naredimo v eni uri,

ker dobimo informacije,

in če imamo potem helikopter,

je odločitev lahko sprejeta zelo hitro.

Doktor Arafat je bil priča temu,

kako ta sistem rešuje življenja.

Na primer,

ko je zaznal znake nepravilno delujočega srca

med informacijami,

ki jih pošiljajo iz reševalnega vozila,

je lahko videl,

da je nujno potrebno ukrepati.

Zdravnik je skočil v helikopter

in čez šest minut že obravnaval pacienta.

Če bi ne poslali

helikopterja z zdravnikom

in bi delali

na običajen način,

bi se pacient

kakih štirideset minut

moral voziti v reševalnem vozilu.

Možnost, da bi se ta ritem

poslabšal do zastoja srca

in bi pacienta izgubili,

je bila zelo velika.

Zato neprisotnost

ne bi smela biti več ovira

za zdravnike, ki želijo zdraviti paciente.

Dogajale so se že tudi operacije,

ko je bil kirurg na eni celini,

pacient pa na drugi.

Sedmega septembra 2001

je bil Jacques Marescaux iz Strasbourga,

z Evropskega inštituta za telekirurgijo,

v New Yorku

in je operiral

pacientko v Strasbourgu.

Odstranil ji je žolčnik,

oz. opravil holecistektomijo,

z uporabo robota Zeusa.

Tako imamo pacientko v Franciji,

z ekipo zdravnikov in kirurgov,

nad njo visi robot,

kirurg pa je v New Yorku,

kjer upravlja z robotom

in ji tako odstrani žolčnik.

Zjutraj 11. septembra

je bil na poti

v Svetovni trgovinski center,

kjer naj bi podal izjavo za medije.

Nič se mu ni zgodilo, vemo pa,

da se je zgodilo nekaj drugega.

To je najbolj

spregledana zgodba iz leta 2001.

Toda telemedicina prinaša

svoje lastne nove težave.

Obstajajo namreč časovni pasovi.

Obstaja geografija.

Imamo pasovno širino, kajne?

Imamo narode

z različnimi sistemi verovanja,

kulturnimi vrednotami in jeziki.

Ameriški zdravnik

bo obravnaval nekoga

ali svetoval nekomu,

ki dela v drugi državi,

ki morda ne priznava

kvalifikacij takega zdravnika.

Medtem ko se je obravnava

z leti razvila,

pa so mnoge poškodbe še danes presenetljivo podobne,

kot so amputacije

in travmatska motnja.

Ampak zdravljenje

posttravmatske stresne motnje ali PTSM

vključuje aktivno sodelovanje

prizadetih vojakov, ki se vrnejo tja,

kjer so bili ranjeni,

da se soočijo s krajem in razmerami,

kjer so se njihove težave začele. Kaj pa tisti,

ki se ne morejo vrniti?

No, zdaj lahko ta kraj

pride k njim.

Medicinski center za virtualno resničnost je

primer tega, kako je to mogoče narediti.

Izvršna direktorica

Brenda Wiederhold mi je pokazala,

kako ponuja scenarije virtualne resničnosti,

ki trpečim zaradi PTSM

pomaga, da se soočijo z izvorom svojega stresa.

Tako zdravljenje pomaga,

ker so bili napadi občasne eksplozivne motnje,

ki so povezani in povzročajo PTSM,

najpogostejši izvor poškodb

vojakov, ki so se borili

v iraški in afganistanski vojni.

In zaradi posledic PTSM,

kot je depresija,

je ameriška vojska

začela izvajati pobude,

kot je Nacionalni teden

preprečevanja samomorov.

Terapijo želimo začeti pri nižji

stopnji stresa in potem graditi naprej.

Z njimi se pogovorimo,

preden se terapija začne,

ugotovimo,

kakšna je njihova konkretna travma,

in tako začenjamo na nižji ravni,

v svetu, ki ni tako travmatičen,

na primer v bazi bataljona

ali na tržnici.

Potem, ko se lahko spopadejo s tem stresom,

nadaljujemo do vojskovališča.

Pa še to moramo povedati:

Zvoki so tu precej pomembni.

Pravkar sem od nekje slišal

ostrostrelca,ki strelja.

Pravilno. Pogledaš na streho

in morda ga zagledaš

na drugi strani ceste.

Utrip srca ti je narasel na 92

in tvoje dihanje je...

Zelo hitro.

Imeli smo ljudi, ki so bili odkriti in so rekli:

Lažje se spopadam z jezo,

lahko se pogovarjam z otroci

ne da bi se vznemiril,

z ženo imava

boljši odnos,

lahko grem na naslednjo nalogo.

Lahko imam civilno službo.

Nekdo drug:

Lahko diplomiram na fakulteti.

Ampak del duševne ozdravitve

lahko vključuje tudi fizično ozdravitev

Rehabilitacijski center nizozemskega ministrstva za obrambo

se ukvarja z obojim.

Namen centra je pomagati ljudem,

da zaupajo vase

in izvajajo naloge,

ki so jih lahko izvajali prej.

Obravnavamo ne le amputirane,

pač pa tudi paciente s poškodbami možganov,

s težavami s koleni ali gležnji.

Lahko vadiš stabilnost,

pa tudi ravnotežje.

Ta sistem

se uporablja od leta 2008

in ima zmogljivost

kakih petdeset pacientov na teden.

Tako uspešen je, da se zdaj uporablja

za zdravljenje vojaških in civilnih pacientov.

Polkovnik Mert,

v tem konkretnem delu objekta

imate telovadnico,

nekaj teniških igrišč,

za nami je bazen,

Kako uporabljate vse to, da pomagate

zdraviti bolezni in poškodbe?

Vojaški rehabilitacijski center

je center za rehabilitacijo

pripadnikov vojske.

Dolžnost,

ki jo imamo do naših pripadnikov, je,

da nenehno iščemo

nove načine za zdravljenje teh pacientov.

Želimo, da ostanejo

aktivni pripadniki.

V končni fazi je odvisno od terapevta,

ki nudi pomoč

in zdravi pacienta.

Objekt pri tem samo pomaga.

Manj zdravstvenega osebja pomeni

več zanašanja na novo tehnologijo.

Toda razvoj

na področju medicine

v bližnji prihodnosti je spodbuden.

Priča smo razvoju tehnologije,

ki nam bo v bližnji prihodnosti omogočil,

da bomo imeli

evakuacijo pacientov brez posadke.

Prav tako vidimo zelo, zelo

pametne načine krmiljenja umetnih udov,

z interakcijo med možgani in napravami,

kar bo resnično izboljšalo proteze.

Ampak morda je zelo pomembno tudi to,

da se bolje zavedamo,

da bolje razumemo,

kaj je vojna travma oziroma danes PTSM,

in kako morda lahko pomagamo

ljudem, da ponovno normalno zaživijo.

Pametne ure postajajo zelo priljubljene.

Ampak pametna ura je

zelo napreden računalnik

v primerjavi s tistim,

kar smo imeli pred šestimi, sedmimi leti.

Imate vgrajen GPS,

imate vgrajen merilec srčnega utripa…

Imate merilec pospeška in tako dalje.

To ponuja veliko možnosti

za spremljanje funkcij pacienta.

V bližnji prihodnosti se bo z nanotehnologijo,

s 3D tiskom,

s tehnologijo izvornih celic,

zdravstvena oskrba močno spremenila.

Smo na pragu nove dobe,

ki se je začela že v 1. svetovni vojni

s spoznanjem, kaj potrebujemo.

Danes vemo, kaj lahko naredimo.

Tehnologija je danes že tako daleč,

da jo lahko vgradimo v proizvodnjo

in uporabimo v sodobni medicini.

In končno, eno ključnih sporočil

s teh flamskih poljan,

in tistega, kar se je zgodilo

pred stotimi leti, je,

da četudi medicina

med vojno lahko napreduje,

za napredek ne potrebuje

nujno vojne.

Izum penicilina leta 1928,

odkritje strukture DNK

leta… katerega že… 1953?

Vse to je mirnodobni napredek.

Zakaj nikoli ne rečemo:

mir je dober za medicino?

Vojna je naša nadloga;

vendar smo zaradi nje modrejši.

Ko se borimo za svojo svobodo,

smo svobodni tudi mi.

Grozote ran

in bes nad sovražnikom.

In izguba želenih stvari:

vse to mora miniti.

Srečni smo, ker vemo,

da je čas le zlati vetrič,

ki travo vzvalovi.

Siegfried Sassoon - Odveza (Absolution - 1915)

Je bila 1. svetovna vojna dobra za medicino?

Od mračne realnosti leta 1914

do današnje virtualne resničnosti

Težko je z besedami opisati

kaj se je dogajalo tu, v Ipru,

med letoma 1914 in 1918.

Morda bodo številke bolj zgovorne.

Tu so potekale štiri večje bitke,

ki so bile izjemno srdite.

Samo v tretji je bilo ob koncu prvega dne

15 tisoč mrtvih.

Do konca bojnega pohoda

je bilo samo na strani zaveznic

270,000 mrtvih.

on the allied side alone.

Britansko topništvo

je septembra 1917 v samo enem dnevu

izstrelilo milijon granat

iz več kot 2.000 topov.

In ob koncu vsega tega,

koliko hiš je še stalo v Ipru?

Samo štiri.

To je bila prva vsesplošna vojna

kar jih je človeštvo kdaj doživelo.

Zato je bila to drugačna vojna,

ki je nihče

prej ni doživel.

Novo balistično orožje,

klorov plin, iperit,

naboji z višjo hitrostjo,

nove, izboljšane strojnice...

Vse to orožje

in še več je čakalo enote,

ki so se odpravljale na bojišča 1. svetovne vojne.

Posledice so bile uničujoče.

Vsaj devet milijonov mrtvih

in več kot dvakrat toliko ranjenih.

Splošno prepričanje je

da je visoko število žrtev

v 1. svetovni vojni

povzročilo pozicijsko vojskovanje

med nasprotnima stranema,

ki je trajalo več let.

Nahajam se na pokopališču,

kjer je pokopanih deset tisoč vojakov,

ki so se borili

v 1. svetovni vojni.

Koliko izmed njih je

padlo v bojih?

Samo pet odstotkov.

Rane so bile dovzetne za okužbe,

saj so bili v njih pogosto drobci granat

vojaki pa so jih dobili oblečeni

v umazane uniforme v blatnih jarkih.

Antibiotikov še niso izumili,

kar je bil velik izziv

za vojaške zdravnike.

Wynand Korterink

je svetovalec za zdravstvo

pri Mednarodnem vojaškem štabu

na poveljstvu Nata.

Wynand, povejte mi: kako pomembno

so okužbe in bolezni

vplivale na število smrti

v 1. svetovni vojni?

Ko so začeli

1. svetovno vojno,

niso razmišljali

o zdravstveni oskrbi in medicini.

Poučenost o higieni je bila slaba.

Skrb za paciente

pa je bila nekako zastarela.

Tudi anestetiki

so bili velik problem.

Uporabljali so maske s kloroformom

in druge vrste anestetikov,

ampak včasih, zelo pogosto, so se vojaki

med operacijami zbujali,

drugi so po nesreči umrli.

Transfuzije krvi

so bile prava packarija.

Kri so morali izčrpati iz

enega človeka in jo načrpati v drugega.

Pomanjkanje higiene,

zlasti v strelskih jarkih,

z vsemi ušmi

in t.i. rovskimi stopali ter podobnim...

Šlo je izključno za vprašanje higiene.

Prav tako pri obolelih nogah.

Drugi del

pa so bile okužene rane.

Potem pa je tu še en del.

Nalezljive bolezni.

Gripa iz leta 1918

je dejansko pobila več ljudi

kot sama 1. svetovna vojna.

Poznavanje ključnih

medicinskih praks je bilo slabo

v primerjavi z današnjo medicino,

izbruh vojne pa je

ponudil izjemno priložnost

za preizkušanje

novih tehnik in zdravljenj.

Lahko bi rekli, da so bila bojišča

en sam velik laboratorij

na področju medicine,

kamor so najboljši na svojem področju

prihajali preizkušat nove stvari.

Marie Curie je skupaj s svojo hčerko Irène

hodila po frontni črti

in nameščala rentgenske naprave

po vsej frontni črti.

Tehnika je bila poznana,

a se nikoli ni uporabljala v takem obsegu.

Vojne mnogi zdravniki

niso videli kot sovražnice

ker je ubijala in pohabljala,

ker je povzročala rane in bolezni.

Vojna je bila kolegica,

vojna je bila učiteljica.

Vojna je bila zdravnica zdravnikov.

Ne le da medicinske prakse

pogosto niso bile primerne,

tudi del osebja,

ki je pomagalo vojakom,

za to ni bil usposobljen.

Časa za usposabljanje ni bilo.

Ko si dobil diplomo,

si moral iti.

Včasih si moral iti,

tudi če niti nisi imel diplome.

ker so te potrebovali

nekje drugje.

Tako imate neusposobljene zdravnike,

ki zdravijo fizično in

psihološko nepripravljene vojake.

Večina tistih, ki so delali v zdravstvu,

je bila pravzaprav prostovoljcev.

Organizacije Rdečega križa,

pa tudi lokalni prostovoljci,

nune iz samostanov...

vsi so prišli na pomoč vojakom.

Ena najbolj znanih poškodb

je bila vojna travma.

A čeprav so za tem pojavom

trpeli vojaki na vseh straneh,

so se z njo ukvarjali

na zelo različne načine.

Vojna travma je bila sama po sebi

velik vojaški problem.

Kako prepoznati vojno travmo?

Kako se prepričati,

da se nekdo le ne pretvarja?

Resda so bili

nekateri psihiatri, nekateri zdravniki

bolj napredni,

a še leta 1925

je vojaški zdravnik,

ki je popisal uradno zgodovino

zdravstvene oskrbe

kanadske vojske,

napisal, da je vojna travma

neke vrste histerija

in da ne obstaja

zdravilo proti poženščenosti,

kot je to opisal.

Britanci in Francozi so

na psihološko ranjene

in bolne gledali bolj z vidika spola.

Psihološko ranjeni so bili

feminizirani, bili so slabiči.

In kako bi lahko

psihološko ranjeni vojak bolje dokazal,

da mu gre zopet bolje,

kot pa, da se izkaže na fronti?

Nemci so na psihološko

ranjene gledali

z ekonomskega vidika. Zanje so bili

kot delavci v tovarni, ki stavkajo.

To je pomenilo, da so bili nemški zdravniki

na splošno zadovoljni,

ko so svoje psihološko bolne

paciente spravili nazaj v tovarno orožja.

Niso se sicer več borili,

vendar so prispevali svoje za vojno.

Neznosno trpljenje se je dogajalo

ne le na fronti, pač pa tudi doma.

Ne le zato, ker so večino

življenjsko pomembne hrane in zdravil

pošiljali na fronto,

in ne njim.

Med vojno je bilo civilno

zdravstvo strašno prizadeto.

V Franciji je bil, na primer,

pred vojno eden zdravnik na,

mislim da, 2500 civilnih prebivalcev.

Med vojno je bil eden na 14.000.

In če je že bil zdravnik,

ta ni imel zdravil,

ker so tudi ta

poslali na fronto.

Če se vrnemo sto let nazaj

in na to, kar so takrat vedeli,

ali so naredili največ, kar so lahko?

Z vojaškega vidika

so se odlično odrezali.

Brez medicine,

brez zdravstvene oskrbe,

bi se bitke bile

z veliko manj vojaki.

Zaradi tega verjetno

ne bi trajale tako dolgo,

in vojne bi po vsej verjetnosti

bilo konec pred novembrom 1918.

Z drugačnim izidom,

ker se ZDA ne bi vključile.

Medicina med vojno ni le

reševala življenj, temveč jih je tudi terjala.

Ogromno število poškodb in

specifičnost ran

so pomenili, da sta obe strani

morali spremeniti način,

na katerega so zdravili svoje ranjene vojake.

To je privedlo do sprememb,

posebno pri tem, kako spraviti vojake

od bojišča

do bolniške postelje.

Po vojaški plati

se je celoten sistem evakuacije

in tega, kako organizirati evakuacijo,

med 1. svetovno vojno specializiral.

Na začetku vojne

so ugotovili,

da morajo spremeniti zdravstvo

in celotno logistiko,

ampak še zlasti zdravstvo.

Tako so, na primer,

potrebovali mobilne bolnišnice,

ter zdravnike in nosače nosil

na fronti, da bi lahko paciente prinesli nazaj,

saj so ranjeni ležali

na bojišču dneve dolgo.

Zato so potrebovali evakuacijsko verigo.

Rane na trebuhu je bilo treba

operirati čim prej

in to čim bliže

frontni črti.

Zato so prednje

kirurške postaje postavili

le dva ali tri kilometre

od frontne črte.

Hitrost obravnave vojakov

je v 1. svetovni vojni postala ključno vprašanje.

Štiri od petih smrti na bojišču

se zgodijo v prvi uri potem,

ko je rana nastala. Za to uro

se je uveljavilo ime »zlata ura«,

ta pojem pa so danes nadgradili še z izrazom

»prvih platinastih deset minut«.

Prave spremembe pri evakuaciji so se začele tu

in zdaj imamo zlato uro

in »deset-ena-dve«, in tako dalje.

Vse mogoče izboljšave

izumov, ki so nastali tu.

Medtem ko nekateri trdijo, da je medicinski napredek

pomagal civilnemu zdravstvu,

obstajajo tudi dokazi, da je civilni napredek

pomagal v času vojne.

Nekateri pravijo:

Poglejte si drugo svetovno vojno,

brez nje ne bi bilo penicilina.

Ne, penicilin izvira iz leta 1928.

Ampak bil je čudna stvar,

tega že ne bomo uporabljali.

Potem pa je leta 1942 izbruhnil

ogromen požar v Bostonu, v nočnem klubu.

Nič ni imel opraviti z vojno.

Vsa zdravila so pošla,

potem pa je neki zdravnik dejal:

Tu imam nekaj te čudne zadeve.

Morda bo pomagala.

In res je pomagala,

in to zelo.

In potem je rekel:

No, pa pošljimo to našim vojakom.

Pravzaprav je po moje penicilin

eden najbolj pozabljenih...

...vzrokov za zmago zaveznikov.

Nemci niso imeli penicilina.

Napredek medicine v 1. svetovni vojni

je bil nadgrajen še v kasnejših konfliktih.

V času korejske vojne je nastala

mobilna vojaška kirurška bolnišnica,

poznana pod kratico MASH.

Do časa vietnamske vojne

je reševanje iz zraka postalo običajnejše

in hitrejše za zdravljenje ranjenih vojakov.

V korejski vojni so 17.000 žrtev

evakuirali s helikopterjem,

do leta 1969 pa so v vietnamski vojni

po zraku prepeljali

že 200.000 žrtev na leto.

were transported by air.

To in število

ter razpoložljivost bolnišnic

je pomenilo, da je obravnava bolnikov

padla pod eno uro v povprečju,

v primerjavi s povprečno

štiri do šest urami v Koreji.

In po izkušnji v Vietnamu

so mnoge civilne bolnišnice v ZDA

uvedle reševalce iz zraka.

Ti še vedno igrajo

ključno vlogo v Afganistanu.

Zdravstveni del

operacije Isaf se je osredotočal

ne le na poljske bolnišnice,

ki smo jih razmestili,

pač pa tudi na prevoz

pacientov v te bolnišnice.

Več kot sto helikopterjev je bilo uporabljenih,

da so te paciente pripeljali

v osrednje bolnišnice.

Težava danes ni v

pomanjkanju tehnološkega napredka.

Nepredstavljiv napredek je bil dosežen

v zadnjih stotih letih.

Zdaj je težava v tem,

da je premalo zdravnikov

in zdravstvenega osebja,

ki bi zdravstveno oskrbo zagotavljali.

Samo v EU

pričakujemo, da bomo do leta 2020

imeli približno en milijon

zdravstvenih delavcev premalo.

Svet torej se spreminja.

Po svetu vlada vse večje

pomanjkanje zdravnikov.

Vse večje pomanjkanje medicinskih sester.

Čez sto let

bomo dosegli deset milijard ljudi,

več kot deset milijard ljudi na svetu.

Vendar ne bo

deset milijonov več zdravnikov,

ki bi diplomirali v naslednjih petdesetih letih.

Edini način, da to omilimo

je uporaba tehnologije.

Manj zdravstvenega osebja

pomeni, da potrebujemo več prožnosti.

To bi nam lahko zagotovila telemedicina.

Nimamo toliko zdravnikov,

da bi jih dali na vsako reševalno vozilo,

zato vam bom dal virtualnega zdravnika.

Ne moremo biti povsod.

S telemedicino smo lahko skoraj

povsod, kjer hočemo

Lahko rešuje življenja. Če je prej...

pri takih pacientih

prevoz trajal nekaj ur,

zdaj, s tem sistemom,

to lahko naredimo v eni uri,

ker dobimo informacije,

in če imamo potem helikopter,

je odločitev lahko sprejeta zelo hitro.

Doktor Arafat je bil priča temu,

kako ta sistem rešuje življenja.

Na primer,

ko je zaznal znake nepravilno delujočega srca

med informacijami,

ki jih pošiljajo iz reševalnega vozila,

je lahko videl,

da je nujno potrebno ukrepati.

Zdravnik je skočil v helikopter

in čez šest minut že obravnaval pacienta.

Če bi ne poslali

helikopterja z zdravnikom

in bi delali

na običajen način,

bi se pacient

kakih štirideset minut

moral voziti v reševalnem vozilu.

Možnost, da bi se ta ritem

poslabšal do zastoja srca

in bi pacienta izgubili,

je bila zelo velika.

Zato neprisotnost

ne bi smela biti več ovira

za zdravnike, ki želijo zdraviti paciente.

Dogajale so se že tudi operacije,

ko je bil kirurg na eni celini,

pacient pa na drugi.

Sedmega septembra 2001

je bil Jacques Marescaux iz Strasbourga,

z Evropskega inštituta za telekirurgijo,

v New Yorku

in je operiral

pacientko v Strasbourgu.

Odstranil ji je žolčnik,

oz. opravil holecistektomijo,

z uporabo robota Zeusa.

Tako imamo pacientko v Franciji,

z ekipo zdravnikov in kirurgov,

nad njo visi robot,

kirurg pa je v New Yorku,

kjer upravlja z robotom

in ji tako odstrani žolčnik.

Zjutraj 11. septembra

je bil na poti

v Svetovni trgovinski center,

kjer naj bi podal izjavo za medije.

Nič se mu ni zgodilo, vemo pa,

da se je zgodilo nekaj drugega.

To je najbolj

spregledana zgodba iz leta 2001.

Toda telemedicina prinaša

svoje lastne nove težave.

Obstajajo namreč časovni pasovi.

Obstaja geografija.

Imamo pasovno širino, kajne?

Imamo narode

z različnimi sistemi verovanja,

kulturnimi vrednotami in jeziki.

Ameriški zdravnik

bo obravnaval nekoga

ali svetoval nekomu,

ki dela v drugi državi,

ki morda ne priznava

kvalifikacij takega zdravnika.

Medtem ko se je obravnava

z leti razvila,

pa so mnoge poškodbe še danes presenetljivo podobne,

kot so amputacije

in travmatska motnja.

Ampak zdravljenje

posttravmatske stresne motnje ali PTSM

vključuje aktivno sodelovanje

prizadetih vojakov, ki se vrnejo tja,

kjer so bili ranjeni,

da se soočijo s krajem in razmerami,

kjer so se njihove težave začele. Kaj pa tisti,

ki se ne morejo vrniti?

No, zdaj lahko ta kraj

pride k njim.

Medicinski center za virtualno resničnost je

primer tega, kako je to mogoče narediti.

Izvršna direktorica

Brenda Wiederhold mi je pokazala,

kako ponuja scenarije virtualne resničnosti,

ki trpečim zaradi PTSM

pomaga, da se soočijo z izvorom svojega stresa.

Tako zdravljenje pomaga,

ker so bili napadi občasne eksplozivne motnje,

ki so povezani in povzročajo PTSM,

najpogostejši izvor poškodb

vojakov, ki so se borili

v iraški in afganistanski vojni.

In zaradi posledic PTSM,

kot je depresija,

je ameriška vojska

začela izvajati pobude,

kot je Nacionalni teden

preprečevanja samomorov.

Terapijo želimo začeti pri nižji

stopnji stresa in potem graditi naprej.

Z njimi se pogovorimo,

preden se terapija začne,

ugotovimo,

kakšna je njihova konkretna travma,

in tako začenjamo na nižji ravni,

v svetu, ki ni tako travmatičen,

na primer v bazi bataljona

ali na tržnici.

Potem, ko se lahko spopadejo s tem stresom,

nadaljujemo do vojskovališča.

Pa še to moramo povedati:

Zvoki so tu precej pomembni.

Pravkar sem od nekje slišal

ostrostrelca,ki strelja.

Pravilno. Pogledaš na streho

in morda ga zagledaš

na drugi strani ceste.

Utrip srca ti je narasel na 92

in tvoje dihanje je...

Zelo hitro.

Imeli smo ljudi, ki so bili odkriti in so rekli:

Lažje se spopadam z jezo,

lahko se pogovarjam z otroci

ne da bi se vznemiril,

z ženo imava

boljši odnos,

lahko grem na naslednjo nalogo.

Lahko imam civilno službo.

Nekdo drug:

Lahko diplomiram na fakulteti.

Ampak del duševne ozdravitve

lahko vključuje tudi fizično ozdravitev

Rehabilitacijski center nizozemskega ministrstva za obrambo

se ukvarja z obojim.

Namen centra je pomagati ljudem,

da zaupajo vase

in izvajajo naloge,

ki so jih lahko izvajali prej.

Obravnavamo ne le amputirane,

pač pa tudi paciente s poškodbami možganov,

s težavami s koleni ali gležnji.

Lahko vadiš stabilnost,

pa tudi ravnotežje.

Ta sistem

se uporablja od leta 2008

in ima zmogljivost

kakih petdeset pacientov na teden.

Tako uspešen je, da se zdaj uporablja

za zdravljenje vojaških in civilnih pacientov.

Polkovnik Mert,

v tem konkretnem delu objekta

imate telovadnico,

nekaj teniških igrišč,

za nami je bazen,

Kako uporabljate vse to, da pomagate

zdraviti bolezni in poškodbe?

Vojaški rehabilitacijski center

je center za rehabilitacijo

pripadnikov vojske.

Dolžnost,

ki jo imamo do naših pripadnikov, je,

da nenehno iščemo

nove načine za zdravljenje teh pacientov.

Želimo, da ostanejo

aktivni pripadniki.

V končni fazi je odvisno od terapevta,

ki nudi pomoč

in zdravi pacienta.

Objekt pri tem samo pomaga.

Manj zdravstvenega osebja pomeni

več zanašanja na novo tehnologijo.

Toda razvoj

na področju medicine

v bližnji prihodnosti je spodbuden.

Priča smo razvoju tehnologije,

ki nam bo v bližnji prihodnosti omogočil,

da bomo imeli

evakuacijo pacientov brez posadke.

Prav tako vidimo zelo, zelo

pametne načine krmiljenja umetnih udov,

z interakcijo med možgani in napravami,

kar bo resnično izboljšalo proteze.

Ampak morda je zelo pomembno tudi to,

da se bolje zavedamo,

da bolje razumemo,

kaj je vojna travma oziroma danes PTSM,

in kako morda lahko pomagamo

ljudem, da ponovno normalno zaživijo.

Pametne ure postajajo zelo priljubljene.

Ampak pametna ura je

zelo napreden računalnik

v primerjavi s tistim,

kar smo imeli pred šestimi, sedmimi leti.

Imate vgrajen GPS,

imate vgrajen merilec srčnega utripa…

Imate merilec pospeška in tako dalje.

To ponuja veliko možnosti

za spremljanje funkcij pacienta.

V bližnji prihodnosti se bo z nanotehnologijo,

s 3D tiskom,

s tehnologijo izvornih celic,

zdravstvena oskrba močno spremenila.

Smo na pragu nove dobe,

ki se je začela že v 1. svetovni vojni

s spoznanjem, kaj potrebujemo.

Danes vemo, kaj lahko naredimo.

Tehnologija je danes že tako daleč,

da jo lahko vgradimo v proizvodnjo

in uporabimo v sodobni medicini.

In končno, eno ključnih sporočil

s teh flamskih poljan,

in tistega, kar se je zgodilo

pred stotimi leti, je,

da četudi medicina

med vojno lahko napreduje,

za napredek ne potrebuje

nujno vojne.

Izum penicilina leta 1928,

odkritje strukture DNK

leta… katerega že… 1953?

Vse to je mirnodobni napredek.

Zakaj nikoli ne rečemo:

mir je dober za medicino?

Vojna je naša nadloga;

vendar smo zaradi nje modrejši.

Ko se borimo za svojo svobodo,

smo svobodni tudi mi.

Grozote ran

in bes nad sovražnikom.

In izguba želenih stvari:

vse to mora miniti.

Srečni smo, ker vemo,

da je čas le zlati vetrič,

ki travo vzvalovi.

Siegfried Sassoon - Odveza (Absolution - 1915)

Related videos
|
  • Hibridna vojna – hibridni odziv?
  • Rusija, Ukrajina in Krim: predvidljiva kriza?
  • Negotovost preskrbe z energijo: kaj lahko Nato stori?
  • Ali gledaš svobodno?
  • Bo Nato obstal še naslednjih 65 let?
  • Nato in Rusija: napeto partnerstvo
  • Protiraketna obramba: zagotovljeno medsebojno nezaupanje?
  • Afganistan po letu 2014: kakšno je stališče Rusije?
  • ZDA in EU: bolj zaščita kot obramba?
  • Nato in industrija: enaki cilji, različni jeziki?
  • Katere bodo največje grožnje v naslednjih desetih letih?
  • Nogomet in spreminjanje obrambe
  • Sodobna obramba: bolje pametna kot privlačna?
  • Helikopterji – in zakaj so pomembni
  • Ekipa Zahodnega Balkana?
  • Nato – Rusija: ponovno resetiranje?
  • Franco Frattini: »To je ekonomija, butec!«
  • Evropa in ZDA: kako močna vez je med njima?
  • Ahmed Rašid: gre za volitve, ne vojake
  • Kibernetski napadi, Nato – in jezni ptiči
  • Kibernetski napadi: kako nam lahko škodijo?
  • Kibernetska vojna – ali obstaja?
  • Hekerji v najem
  • Spreminjajoča se Arktika: v kolikšni meri naj se Nato vključi?
  • Zakaj so partnerji pomembni: razlaga štirih zunanjih ministrov
  • Ashton in Paloméros: zakaj EU in Nato potrebujeta partnerje
  • Ženske v varnosti: delo v nastajanju?
  • Irska: shajanje z Natom in nevtralnostjo
  • Ženske v varnosti: osebne zgodbe
  • Ženske na prvi bojni črti
  • Libijska revolucija leta 2011… v dveh minutah
  • Naravne sile in oborožene sile
  • Gorivo za razmišljanje
  • Energija in okolje: dobri, zaskrbljujoči in zli
  • Voda ali vojna
  • Domači terorizem: kako nanj gleda EU
  • Domači terorizem: kako se lahko Nato spopade z njim?
  • Slika Afganistana: kako ga vidijo strokovnjaki
  • Vrh Nata 2012: kaj pomeni za Chicago
  • Misija nemogoče?
  • Družbeni mediji in Nato: zapletena zgodba
  • Ko koncept postane resničnost
  • Od Cronkita do Koreje: pridobljene izkušnje
  • Gospod Čezaltlantski
  • Grčija in Nato: pogled prihodnje generacije
  • Turčija: kaj pomeni 60 let v Natu
  • Turčija: intervju z obrambnim ministrom Yilmazom
  • Grčija: kaj pomeni 60 let v Natu
  • Mladić, pravica in leto 2011 skozi oči Srbije
  • Mladić, pravica in 2011 skozi oči Hrvaške
  • Mladić, Srebrenica in pravica
  • Pogled skozi oči regije
  • Kam bo šel Afganistan zdaj? Intervju z Ahmedom Rašidom
  • Dvojna slika – pogled afganistanskega Američana
  • Osebna oborožitev: dejansko orožje za množično uničevanje?
  • Nato in njegove partnerice: se odnosi spreminjajo?
  • Nato in Švedska: stara partnerja, novi obeti?
  • Dolgoročna partnerstva: je korupcija zdaj glavno bojišče v Afganistanu?
  • Varnost v številkah? Nato in njegove partnerice
  • Socialni mediji: lahko tudi škodijo demokraciji?
  • Arabska pomlad = revolucija Facebooka št. 1?
  • Politične spremembe: kaj lahko socialni mediji naredijo – in česa ne morejo
  • Optimizem ali realizem?
  • Kuhanje za planet
  • Umiranje za hrano
  • Redke zemlje: nova nafta v letu 2011?
  • Svetovno gospodarstvo v letu 2011: gor ali dol?
  • Nov strateški koncept Nata: dejanje uspešnega uravnovešanja?
  • Lizbona: popolni kraj za rojstvo novega strateškega koncepta Nata?
  • Stopimo skupaj: zakaj pristopati celostno?
  • Tea Party: brez nadzora?
  • Obama, volitve in zunanja politika: je odgovornost njegova?
  • »Ženske so postale današnji vojaki na prvi bojni črti – brez orožja«
  • Kako pomembne so ženske v novem strateškem konceptu Nata?
  • Resolucija 1325: vse najboljše za 10. rojstni dan?
  • Varnost: še vedno moška domena?
  • Zakaj bi nas Jemen moral skrbeti?
  • Jemen: 10 razlogov za skrb
  • Obramba in napad – kako vojaki gledajo na nogomet
  • Nogomet: deli ali druži?
  • Z božje perspektive: operacija Active Endeavour
  • Obamove jedrske sanje: da, seveda zmore?
  • Umazana bomba: nizki stroški, visoko tveganje
  • 2010: leto nič za jedrsko ničlo?
  • IAEA: ključna globalna agencija?
  • Kako Nato gleda na jedrske spremembe?
  • Pogodba o neširjenju jedrskega orožja: najpomem- bnejša pogodba na svetu?
  • Jedrski šah: naslednja poteza Irana?
  • Spreminjajoča se podoba pomorske varnosti
  • Ladijski promet in piratstvo: pogled od zgoraj
  • Ladijski promet in piratstvo: pogled od zgoraj
  • Kitajska in Zahod: spopad s tipkovnicami?
  • Admiral James G. Stavridis, vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi
  • Madeleine K. Albright, predsednica Natove strokovne skupine za strateški koncept
  • Je časovna umestitev vse?
  • Ivo Daalder, veleposlanik ZDA pri Natu
  • General Klaus Naumann, nekdanji predsednik Natovega vojaškega odbora
  • Jeroen Van der Veer, podpredsednik Natove strokovne skupine za strateški koncept
  • Razumevanje javnosti – pravi odgovor je enostavnost (2. del)
  • Razumevanje javnosti – pravi odgovor je enostavnost (1.del)
  • Poveljstvo Nata – čas za prenovo?
  • Kaj pomeni za vojsko?
  • Nova doba, nove grožnja, novi odzivi
  • Najpo- membnejše vprašanje, ki ga mora obravnavati strateški koncept, je ...
  • Spopad miselnosti
  • Zgodovina: kaj je sooblikovalo strateški koncept?
  • Organizirani kriminal in teroristične skupine: tovariši ali kameleoni?
  • Piratstvo, pristanišča in propadle države: prva bojna črta organiziranega kriminala?
  • Zakaj je finančna kriza pomembna za varnost: vodič v treh minutah
  • Finančna kriza: vprašajte strokovnjake
  • Od financ do obrambe
  • Afganistanska guvernerka Sarabi: 'Predlagana nova zakonodaja o pravicah žensk bi bila korak nazaj'
  • Guverner province Farah Amin: 'Recesija bi lahko pomagala talibanom'
  • Jamie Shea: Kosovo – takrat in zdaj
  • Intervju: Paddy Ashdown
  • Intervju: norveški minister za zunanje zadeve Jonas Gahr Store
  • Pod svetovnim ledom....
  • Intervju z danskim obrambnim ministrom Sorenom Gadeom
  • Talibani, televizija, telefoni – in terorizem
  • Video intervju z Ahmedom Rašidom
  • Bosna: nov model vojske?
  • Reforma bosanske policije: nedokončana misija ali misija nemogoče?
  • Karadžić: od Sarajeva do Haaga
  • Partnerstvo ali članstvo za Finsko?
  • Video intervju
  • Video izmenjava mnenj – Novi mediji: pomoč ali ovira v konfliktnih situacijah?