Nato pri 65: kaj pomeni biti član

Kaj se je zgodilo s svobodo v 65 letih, odkar je bil ustanovljen Nato? In za tiste, ki so premladi, da bi se lahko spomnili: katere svoboščine so bile zaščitene v tem času? Ta kratki glasbeni video posnetek prikazuje nekatere najboljše in najslabše trenutke za svobodo.
Lord Robertson je bil 11. septembra 2001 generalni sekretar Nata. Je edini generalni sekretar, ki je kdaj koli aktiviral 5. člen pogodbe o zavezništvu. V Reviji NATO smo ga prosili za oceno, kako je zavezništvu šlo prvih 65 let in vprašali, ali bo zdržalo še naslednjih 65 let.
Dan včlanitve v Nato je bil zgodovinski dan za mnoge države, ki so bile desetletja dolgo prikrajšane za svobodo. V nadaljevanju si bomo ogledali, kako so njihovi mediji in politiki zaznamovali ta dogodek oziroma praznovali, ko je dan včlanitve končno napočil.
Za nekatere je 12. marec 1999 pomenil dobesedno uresničitev sanj. Marcela Zelníčková iz Revije NATO je bila ena od njih. Opisala nam je, kako se je počutila in kaj je počela, ko je njena domovina naredila korak od države kandidatke do polnopravne članice Nata.
Ko vidiš, kako pred poveljstvom Nata plapola zastava tvoje domovine, je to za nekatere znak časti. Simbolizira namreč dolgo pot do bolj varne in bolj demokratične države. Po besedah Gabrielle Lurwig-Gendarme z Nata pa tudi vsakodnevni opomin, da članstvo ni le za njeno generacijo, pač pa tudi za naslednje.
Ko je Poljska postala članica Nata, je bil Chris Piekoszewski mlad študent in ni imel prave primerjave s prejšnjim režimom. Kljub temu pa je opazil, da je ta dogodek spremenil stvari na osebni ravni – in razbil nekatere izpete delitve iz preteklosti.
Spremembe, ki jih je v vlogo generalnega sekretarja Nata vnesel Manfred Wӧrner – od iskalca diplomatskega konsenza do vnetega zagovornika ukrepanja – so pustile trajen pečat na zavezništvu. Ob 20. obletnici njegove smrti, ki ga je doletela v času mandata, Ryan Hendrickson navaja nekatere od glavnih razlogov, zakaj si Wӧrner zasluži posebno omembo v Natovi zgodovini.
Novi pri Reviji NATO?

Ko sem bil star kakih 12 let, smo na naši šoli morali enkrat na teden teči kros. Takrat se mi je to zdelo naprezanje brez konca, čeprav je bilo v resnici le nekaj kilometrov.

Najtežji je bil del poti nazaj do šole. Takrat so noge zares začele boleti. Da bi si pomagal preteči še tistih zadnjih nekaj korakov, sem mislil na koga, ki trpi bolj kot jaz in si rekel: »Če zmore on, zmorem tudi jaz.«

In spomnim se, da je bil eden od ljudi, na katere sem mislil, Lech Walesa. Bilo je okoli leta 1981 in Walesa se je kljub uvedbi vojaške uprave redno pojavljal na poročilih kot voditelj gibanja Solidarnost na Poljskem. Zame je bil navdih.

Seveda v resnici nisem imel pojma, o čem govorim. V resnici sem zgolj pretvoril zgodbo iz poročil v nekaj, kar mi je pomagalo zdržati do konca teka, ki se je dogajal v zelenem londonskem predmestju, kjer je bila pozornost večine ljudi usmerjena v to, kako se prebiti skozi krajše obdobje gospodarskega upadanja. Walesa, človek, ki mi je služil kot navdih, je prihajal iz drugačnega sveta, z druge strani železne zavese, ki je nihče ni mogel videti.

Ko sem bil star kakih 12 let, smo na naši šoli morali enkrat na teden teči kros. Takrat se mi je to zdelo naprezanje brez konca, čeprav je bilo v resnici le nekaj kilometrov.

Najtežji je bil del poti nazaj do šole. Takrat so noge zares začele boleti. Da bi si pomagal preteči še tistih zadnjih nekaj korakov, sem mislil na koga, ki trpi bolj kot jaz in si rekel: »Če zmore on, zmorem tudi jaz.«

In spomnim se, da je bil eden od ljudi, na katere sem mislil, Lech Walesa. Bilo je okoli leta 1981 in Walesa se je kljub uvedbi vojaške uprave redno pojavljal na poročilih kot voditelj gibanja Solidarnost na Poljskem. Zame je bil navdih.

Seveda v resnici nisem imel pojma, o čem govorim. V resnici sem zgolj pretvoril zgodbo iz poročil v nekaj, kar mi je pomagalo zdržati do konca teka, ki se je dogajal v zelenem londonskem predmestju, kjer je bila pozornost večine ljudi usmerjena v to, kako se prebiti skozi krajše obdobje gospodarskega upadanja. Walesa, človek, ki mi je služil kot navdih, je prihajal iz drugačnega sveta, z druge strani železne zavese, ki je nihče ni mogel videti.

V tej številki bomo prisluhnili ljudem, ki še kako dobro vedo, o čem govorijo. Ljudem, ki so živeli onstran te zavese. Oni so tisti, ki nam lahko resnično povedo, kaj pomeni biti v Natu. Na Zahodu smo veliko stvari jemali za samoumevne. Tega pa ne moremo reči za ljudi iz držav, ki so v Nato vstopile v zadnjih 20 letih.

Zelo me veseli, da je med tistimi, ki pripovedujejo, kako se je bilo pridružiti Natu, tudi Marcela Zelníčková iz Revije NATO. Že kakih 10 let je eden od stebrov revije in neumorno dela v zakulisju, to pa je njen prvi pisni prispevek. Ko sva se nekega dne neuradno pogovarjala v pisarni, sem spoznal, da me na poveljstvu Nata obkrožajo osebne zgodbe o tem, kaj je pomenila včlanitev v Nato. V tej številki Marcela (skupaj z madžarsko in poljsko kolegico) opisuje, kako se spominja dneva, ko so – skupaj s svojimi državami – postali del zavezništva, ki jim je bilo pogosto prikazano kot »sovražnik«.

Vključili smo tudi citate oseb in naslove iz medijev držav, ki so se Natu pridružile po koncu hladne vojne in ki pričajo o tem, kako so nanj gledali doma.

Vendar pa se Nato za obrambo svobode ne zavzema le zadnjih 20 let. Aprila 2014 bo praznoval že svojo 65. obletnico. Zato smo vključili video posnetek, ki prikazuje dogajanje po svetu v zadnjih 65 letih in ki, tako upamo, pokaže, da ni šlo zgolj za geopolitiko, pač pa tudi za zaščito preprostejših stvari, kot je pravica do protestiranja in zabave.

Vprašanje ob 65. obletnici pa je: kako naprej? Za odgovor smo se obrnili na nekdanjega generalnega sekretarja Nata lorda Robertsona. Vprašali smo ga, ali bo Nato po njegovem mnenju čez 65 let še obstajal in, če da, kakšen bo.

Zaključujemo pa s pogledom na prispevek še enega nekdanjega generalnega sekretarja Nata: Manfreda Wӧrnerja. Letos bo 20 let, odkar je preminul v času svojega mandata, mi pa si bomo ogledali, kaj je dosegel za časa življenja. Njegovo močno osebnost, vnemo za spremembe ter trdna, neomajna načela so nekateri občudovali, drugi so jim nasprotovali, opazili pa so jih vsi. Ne pretiravamo, če rečemo, da je pečat, ki ga je pustil na funkcijo generalnega sekretarja Nata, čutiti še danes. Morda bi prav on lahko bil primeren navdih za današnje 12-letne tekače krosa?

Paul King