Nato-Rusija: zaupati ali obupati?

Uradno Nato in Rusija drug drugega ne dojemata kot sovražnika. V praksi celo sodelujeta na več področjih. Zakaj torej slaba volja med njima?
Ta fotoreportaža vsebuje nekaj že znanih – pa tudi nekaj presenetljivih – slik, ki ponazarjajo odnos med Natom in Rusijo v zadnjem času. Njen namen je osvetliti nekatera v zadnjem času pereča področja, vključno z Ukrajino in Sirijo. Predstavlja pa tudi nekatera območja, kjer Nato in Rusija še vedno tiho in uspešno sodelujeta na nekaterih ključnih področjih.
Protiraketna obramba ne bo izginila. Izginilo pa ne bo niti nasprotovanje Rusije Natovemu sistemu za protiraketno obrambo. Za kakšne ovire gre – in kako jih je mogoče najbolje odpraviti?
Zanimanje Rusije za to, kaj se bo zgodilo v Afganistanu in Srednji Aziji, je vsem dobro znano. Ni pa znano to, kako vidi svoje sodelovanje v regiji po letu 2014, ko se bo zaključila operacija Isaf v Afganistanu. V Reviji NATO se sprašujemo, kakšen bo pristop Rusije in katera področja jo najbolj zanimajo.
Novi pri Reviji NATO?

Zaupanje je temeljnega pomena za vsakodnevno življenje. Brez njega bi se številni sestavni deli družbe preprosto sesuli.

Poglejte v svojo denarnico. Kaj vidite? Nekaj bankovcev, nekaj kosov plastike in mogoče nekaj kovancev. Objektivno gledano so vsi ti kosi brez vrednosti. Vrednost pridobijo z zaupanjem, na katerega so vezani. Svoj denar naložite v banko in zaupate, da se bo to odrazilo pri vašem naslednjem plačilu s kreditno kartico.

In tako pridemo do vprašanja, zakaj vsakodnevnega zaupanja, ki deluje v manjšem obsegu, ne moremo prenesti na obsežnejše odnose, kot je odnos med Natom in Rusijo.

Zaupanje je temeljnega pomena za vsakodnevno življenje. Brez njega bi se številni sestavni deli družbe preprosto sesuli.

Poglejte v svojo denarnico. Kaj vidite? Nekaj bankovcev, nekaj kosov plastike in mogoče nekaj kovancev. Objektivno gledano je to vse skupaj brez vrednosti. Vrednost pridobijo z zaupanjem, na katerega so vezani. Svoj denar naložite v banko in zaupate, da se bo to odrazilo pri vašem naslednjem plačilu s kreditno kartico.

Včasih je zaupanje tudi nedvoumno izraženo. Na primer, na britanskih bankovcih je upodobljena britanska kraljica s stavkom »Obljubim, da bom prinosniku na zahtevo plačal X funtov«.

Celo zlato, ta dragocena kovina, ki je – iz razlogov, ki jih še vedno ne razumem popolnoma – stoletja veljala za izbrano valuto, je samo po sebi brez vrednosti (čeprav je koristno pri izdelkih, kot so na primer mobilni telefoni). Pa vendar ga ves svet še vedno z veseljem uporablja kot simbol zaupanja.

Tudi številne zakonske zveze – in zaupanje, ki ga pomenijo – so zapečatene z zlatim prstanom. V nizozemščini je beseda za poročiti se »trouwen«, beseda za zaupati pa »vertrouwen«.

Na kratko rečeno, ključni vidiki našega vsakodnevnega življenja potekajo bolj tekoče, ker vsi verjamemo v zaupanje, ki se skriva za simboli in dejanji. Če ne bi bilo tako, ne bi nikoli več obiskali banke, bolnice ali letališča (če navedem le nekaj primerov).

Vsak inženir vam bo povedal, da bo to, kar deluje v manjšem obsegu, delovalo tudi v večjem. In tako pridemo do vprašanja, zakaj vsakodnevnega zaupanja, ki deluje na posameznih primerih manjšega obsega, ne moremo prenesti na obsežnejše odnose, kot je odnos med Natom in Rusijo.

V tej številki se velikokrat pojavi beseda nezaupanje. Trudimo se torej odkriti, zakaj se je zaupanje zmanjšalo. Preučili smo, kaj bo to pomenilo kratkoročno za območja, kot je Srednja Azija, in kaj dolgoročno za področja, kot je Natov sistem za protiraketno obrambo.

Pišemo tudi o tem, kaj bi lahko pripomoglo k uspešnemu reševanju tega nezaupanja – tako s stališča Nata kot Rusije.

Nezaupanja ni nikoli preprosto preseči. Vendar, kot poudarja več ljudi v tej številki, je to odnos, ki se mora izboljšati – in to kmalu.

Paul King