Ukrajina in Rusija: percepcije in realnost

Ko državo napadejo konvencionalne kopenske, pomorske ali zračne sile, je ponavadi jasno, kako se je najbolje odzvati. Kaj pa se zgodi, ko jo napade kombinacija specialnih sil, informacijskih operacij in trojanskih konjev? Kakšen je najboljši odziv? In kako se lahko mednarodne varnostne organizacije, kot je Nato, prilagodijo tem napadom?
Del zgodbe, ki jo Rusija zagovarja zadnjih 20 let, je, da Zahod ni izpolnil obljube, da ne bo širil članstva v Natu do ruskih mej. Vendar pa to ni obljuba, ki bi bila vključena v kakršni koli uradni pogodbi ali sporazumu. Od kod torej ta zgodba? Michael Rühle nas popelje med mite in realnost ruske zgodbe.
Do kolikšne mere bi lahko predvideli krizo na Krimu? V Reviji NATO smo se pogovarjali z varnostnimi strokovnjaki in jih vprašali, ali je bilo v prejšnjih ruskih pustolovščinah – predvsem v Estoniji in Gruziji – dovolj namigov, ki bi nakazovali, da bo Krim naslednji na vrsti.
Čas je, da Nato ponovno oceni, kam lahko vodi njegov odnos z Rusijo v prihodnje, pravi strokovnjak za Rusijo Andrew Monaghan. Ob slabem odnosu, ki se le še slabša, mora zdaj Nato sprejeti nekaj težkih odločitev glede svojega odnosa z državo, ki nedvomno ne mara niti organizacije niti njenega vpliva, pravi.
Novi pri Reviji NATO?

V tej številki skušamo pogledati, koliko nesporazumov (resničnih ali namernih) je bilo prisotnih pri krizi v Ukrajini. Na primer, koliko prepričanje Rusije, da jo je Zahod izdal glede širitve Nata, zares pojasnjuje njena dejanja v Ukrajini? In od kod ta nesporazum izvira? Prav tako preučujemo vrste napadov (milice, informacijske operacije, specialne sile, itd.), ki jih je Ukrajina utrpela in se sprašujemo: je hibridno vojskovanje res vojskovanje? In če je, kako se Nato nanj odziva?

Kubanska raketna kriza je bila ključni trenutek v dvajsetem stoletju. Nekateri od tistih, ki so jo doživeli - v času, ko so bile novice strogo nadzorovane – se spominjajo, kako so živeli v strahu in nevednosti, kako se bo kriza razpletla. Zdaj vemo, da je pri vsej stvari šlo za las, v veliki meri zaradi nesporazumov in napačnih razlag.

Zasebne beležke sovjetskega voditelja Nikite Hruščova, objavljene leta 1987 na 25. obletnico krize, povedo, da je bil njegov največji strah ta, da bi ZDA poskušale napasti Kubo. Leta 1961 so v katastrofalnem napadu v "Zalivu prašičev" poskušali strmoglaviti Castrov novi kubanski komunistični režim in Hruščov je bil prepričan, da se bodo ti poskusi nadaljevali. Namestitev raket na Kubi je razumel kot poskus obrambe sorodne komunistične države.

ZDA pa so nameščanje jedrskih raket na svojem pragu razumele kot čisto ofenzivno potezo s strani Sovjetske zveze. Dve takrat največji jedrski velesili sta nato odigrali igro pogumnejšega z največjim tveganjem vseh časov. In vse to, kot kaže, zaradi napačnega razumevanja motivov in napačne razlage dejanj druge strani.

V tej številki skušamo pogledati, koliko nesporazumov (resničnih ali namernih) je bilo prisotnih pri krizi v Ukrajini. Na primer, koliko prepričanje Rusije, da jo je Zahod izdal glede širitve Nata, zares pojasnjuje njena dejanja v Ukrajini? In od kod ta nesporazum izvira? Prav tako preučujemo vrste napadov (milice, informacijske operacije, specialne sile, itd.), ki jih je Ukrajina utrpela in se sprašujemo: je hibridno vojskovanje res vojskovanje? In če je, kako se Nato nanj odziva?

Pogledali bomo tudi, ali se odnos Rusije z Natom dejansko že nekaj časa zapleta zaradi nesporazumov. Na primer, ali je res, da si je Rusija odsotnost močnega odziva na svoja dejanja v Estoniji leta 2007 in Gruziji leta 2008 razlagala kot zeleno luč za nadaljnje vmešavanje v zadeve svojih sosed?

Na koncu si bomo ogledali še, kje je zaradi tega prihodnja pot Natovih odnosov z Rusijo, ki je bila nekoč strateška partnerica. Analiza izkušenj iz kubanske krize je lahko dobro izhodišče za to. Saj, kot vemo, so tisti, ki se iz izkušenj zgodovine nič ne učijo, obsojeni na to, da jih ponavljajo.

Paul King