Varnost preskrbe z energijo: tek v prazno?

Kaj spremembe na področju preskrbe z energijo po krizi v Ukrajini pomenijo za Nato? Kako se mora organizacija spremeniti, da bo bolje obvladovala energetske izzive? Nekaj vodilnih komentatorjev in politikov smo vprašali, kakšne spremembe bi bile po njihovem mnenju potrebne.
Številni so priključitev Krima k Rusiji razumeli kot prisvojitev ozemlja, kot zagotavljanje baze za rusko floto v Črnem morju ali le kot del načrta za destabilizacijo Ukrajine. Vendar pa Frank Umbach pojasnjuje, da to prinaša tudi pomembne energetske posledice.
Morebiten energetski spopad med Rusijo in EU bi lahko pomenil zelo tvegano igro. Evropa bi lahko izgubila približno tretjino svoje energetske oskrbe. Rusija bi lahko izgubila kakšno polovico svojega državnega proračuna. Kdo bi moral prvi popustiti – in zakaj?
Kriza v Ukrajini je ponovno opozorila na ranljivost Evrope zaradi njene prevelike odvisnosti od ruske preskrbe z energijo. Evropa je resda ranljiva na kratek rok, vendar pa lahko Rusija več izgubi na srednji in dolgi rok. Ali je lahko kriza priložnost, da popolna prevlada Rusije nad evropskim energetskim resorjem dodatno oslabi?
Ni še jasno, kako bodo dogodki v Ukrajini vplivali na varnost preskrbe z energijo v Evropi. In ali bodo spremenili evropske prednostne naloge v zvezi z obnovljivo energijo. Zato smo prosili karikaturista Revije NATO Rytisa Daukantasa, naj nam predstavi svoj pogled na to, kako bi lahko po njegovem mnenju izgledale spremembe.
Politično-vojaška organizacija, kot je Nato, ni ravno v lagodnem položaju, ko se ukvarja s posli trgovanja z energijo, velikimi plinovodnimi projekti in diverzifikacijo fosilnih goriv. Ker pa energija postaja vse močnejše orožje v sporih, ki lahko pomembno vplivajo na večino držav članic Nata, je čas, da se zavezništvo pouči o tem, kaj lahko stori.
Novi pri Reviji NATO?

K varnosti preskrbe z energijo je mogoče pristopiti z več različnih zornih kotov. Sam sem se ob razmišljanju, kako začeti ta uvodnik, spomnil enega.

Pogledal sem dnevno izdajo časnika Financial Times in na naslovnici opazil citat, povezan z morebitnimi energetskimi težavami, ki lahko nastanejo kot posledica krize v Ukrajini. »Naša odgovornost je, da v težkih časih stojimo ob svojih partnerjih,« je povedal nek zahodni poslovnež.

V tem ni nič posebnega. To je izjava, ki jo ponavljajo številni politiki in diplomati v državah Nata, odkar je bil Krim priključen Rusiji. Zanimivo pri tej izjavi pa je bilo to, da ta oseba ni govorila o varnostnih partnerjih. Govoril je o poslovnih partnerjih.

Avtor izjave je Bob Dudley, izvršni direktor družbe BP (British Petroleum). To je povedal v Moskvi kmalu po tem, ko je družba BP z družbo Rosnef , ki je v ruski državni lasti, podpisala pogodbo za posel z nafto iz skrilavcev, vreden kakšnih 300 milijonov dolarjev. Družba BP je lastnica nekaj manj kot 20 odstotkov družbe Rosnef.

In to ni osamljen primer mešanja varnostnih in poslovnih interesov. Rosnef sodeluje z več zahodnimi energetskimi podjetji, med drugim tudi s podjetjema ExxonMobil in Statoil.

Ta primer kaže, kako Zahod pri odzivanju na krize včasih ne igra na isto noto. Na primer, zakaj nekatere države z večjimi naložbami in strateškimi interesi na področju projektov nove energetske infrastrukture, kot je plinovod Južni tok, niso tako navdušene nad sankcijami kot ostale države članice Nata, ki želijo odločnejši odziv.

Vendar pa kaže tudi, zakaj je to tako težko.

Naloga izvoljenih vlad je zagotavljati varnost, pa tudi izboljšati gospodarstvo. To dvoje je pogosto povezano. Vendar pa je zadnja kriza pokazala, da se pri poskusih doseči oboje hkrati lahko pojavijo razhajanja. Na primer, kako lahko vlade svojim volivcem pojasnijo, da so višji računi za gorivo (ki so prav lahko tudi posledica krize) del načrta za povečanje varnosti države?

V tej številki Revije NATO si bomo ogledali, kdo lahko zaradi spremenjene varnostne situacije pridobi in kdo izgubi (v smislu energije). Sprašujemo, kakšno vlogo lahko v resnici odigra Nato na področju, kjer (vsaj na Zahodu) prevladujejo zasebna, neodvisna in gospodarska podjetja. Ogledali pa si bomo tudi možne rešitve – čeprav srednjeročne – na katere lahko Evropa računa in tako poskrbi, da se bo njena energetska odvisnost od Rusije še naprej zmanjševala.

Paul King