Grožnje od znotraj
Ko dobijo besedo strokovnjaki
Ta mesec v
Revija NATO
Grožnje od znotraj
V tej številki Revije NATO preučujemo nevarnosti ‘notranjega sovražnika’. Domači teroristi so eden najboljših – ali najslabših – primerov asimetričnega vojskovanja. Težko jih je odkriti, običajno se dobro zlivajo z lokalnim prebivalstvom in udarijo lahko z uničujočo močjo. Ampak, kako novo je to? In ali bi nas moralo skrbeti naraščanje tega?
Naslednjič v
Revija NATO
On the move?
Optimized for
Smartphone and PDA
Le malokdo lahko bolj osebno opiše, kako resen je domači terorizem, kot Maajid Naawaz. Ta nekdanji član islamistične skupine Hizb ut-Tahrir je zdaj na čelu fundacije, ki se bori proti skrajnežem. V nadaljevanju razlaga, zakaj ekstremizem ljudi privlači in kaj to pomeni za morebitno odzivanje nanj.
Domači terorizem je nedvomno notranje, nacionalno vprašanje. Kako lahko potem večnacionalna organizacija, kot je EU, odigra pomembnejšo vlogo? Človek, ki opravlja funkcijo koordinatorja EU za boj proti terorizmu, nam je razložil, kaj EU lahko naredi in česa ne more. Osvetlil pa nam je tudi nekaj preteklih dosežkov EU.
Nemčija je že doživela desničarske, levičarske in versko osnovane domače teroristične napade in dejavnosti. V nadaljevanju Rolf Tophoven navaja, česa se lahko naučimo iz nemških izkušenj.
Bo sedanja upočasnitev gospodarstva – skupaj z višjo stopnjo brezposelnosti med mladimi, depresijo in razočaranjem – kakor koli vplivala na novačenje ali dejavnost domačih teroristov? Dr. Brooke Roger preučuje, koliko lahko vemo o tem.
Mitch Silber je kot vodja analitične in kibernetske enote v okviru Oddelka za obveščevalne zadeve pri newyorški policiji pregledal nešteto profilov domačih teroristov ter njihove motive. V nadaljevanju predstavlja nekatere glavne teme, ki izhajajo iz te analize.
Jason Burke spremlja razvoj Al Kaide vse od prejšnjega stoletja. V nadaljevanju opisuje, kako se je ta skupina razvijala, kje se nahaja zdaj in kakšen vpliv ima na domači terorizem.
Oznaka “domači terorizem” je sicer nova, dejavnost kot taka pa zagotovo ne. V tej fotoreportaži osvetljujemo nekatere primere iz preteklosti – ki segajo skoraj stoletje nazaj.
Star rek pravi: »Išči, pa boš našel.«. Vendar je po mnenju Benjamina Friedmana še kako na mestu, ko govorimo o iskanju nečesa, kar je skoraj zagotovo vedno obstajalo.
Nevarnost, ki jo predstavljajo domači teroristi, je prav gotovo varnostni problem. Vendar pa se z njim v večini primerov ukvarjajo nacionalne obveščevalno-varnostne sile – ne vojska. Kaj natančno lahko torej Nato naredi, da se mu zoperstavi? In na kakšen način se to vključuje v Natov širši boj proti terorizmu? O tem smo povprašala Natovega strokovnjaka za boj proti terorizmu.
Domači terorizem ni novost, pravi Marc Sageman. Star je toliko kot politični boji. Vendarle pa vsebuje nove elemente – navsezadnje tudi internet.
Novi pri Reviji NATO?

Prihajam iz Londona. Ko sem odraščal, mi ni bilo potrebno razlagati, kaj je terorizem. Videl sem ga na lastnem pragu.

Obiskal sem kraje v Londonu, kjer so kasneje nastavili bombe. In skoraj vsak teden sem bral novice o terorističnih napadih drugje po Združenem kraljestvu, ponavadi na Severnem Irskem.

Prihajam iz angleško-irske družine – starši so z Irske, njihovi otroci pa so odraščali v Angliji. Na nek način sem torej imel težavno poreklo, ki lahko – na srečo redko – nekatere privede do tega, da lastno državo dojemajo kot sovražnika.

Sam sem imel priložnost spoznati obe strani zgodbe, povezane s Severno Irsko, vendar pa obstajajo ljudje, ki so omejeni le na stališče ene strani.

To se je zgodilo 7. julija 2005 v Londonu.

Moški, ki so zagrešili to grozodejstvo, so bili Britanci. Vendar pa so zaradi nekaterih vidikov svoje preteklosti, kulture in verskega ekstremizma Britanijo (in Zahod nasploh) dojemali kot sovražnika.

Prihajam iz Londona. Ko sem odraščal, mi ni bilo potrebno razlagati, kaj je terorizem. Videl sem ga na lastnem pragu.

Obiskal sem kraje v Londonu, kjer so kasneje nastavili bombe. In skoraj vsak teden sem bral novice o terorističnih napadih drugje po Združenem kraljestvu, ponavadi na Severnem Irskem.

Prihajam iz angleško-irske družine – starši so z Irske, njihovi otroci pa so odraščali v Angliji. Na nek način sem torej imel težavno poreklo, ki lahko – na srečo redko – nekatere privede do tega, da lastno državo dojemajo kot sovražnika.

Sam sem imel priložnost spoznati obe strani zgodbe, povezane s Severno Irsko, vendar pa obstajajo ljudje, ki so omejeni le na stališče ene strani.

To se je zgodilo 7. julija 2005 v Londonu.

Moški, ki so zagrešili to grozodejstvo, so bili Britanci. Vendar pa so zaradi nekaterih vidikov svoje preteklosti, kulture in verskega ekstremizma Britanijo (in Zahod nasploh) dojemali kot sovražnika.

Zanje je bil napad na sodržavljane dejanje, s katerim so pokazali, da jim je njihova vera pomembnejša od njihove države. In, navsezadnje, pomembnejša od lastnih življenj.

Ti »domači« teroristi se razlikujejo od svojih predhodnikov. Njihova vnema, na primer, ni omejena zgolj na stvar, za katero se borijo. Za to stvar so pripravljeni tudi umreti.

Ko sem se pripravljal na to številko o domačem terorizmu, je bila v novicah prava poplava informacij o tem, ali bi nas morali domači teroristi skrbeti bolj ali manj.

Vodja britanske obveščevalne agencije je izjavil, da bo Arabska pomlad ponudila nov teren za vzgajanje britanskih teroristov. Trdil je, da obstajajo dokazi o tem, da so britanski islamski skrajneži potovali v nove arabske države na usposabljanja, potem ko so se le-te odprle.

Na dan, ko to pišem, je britanska policija prijela belega muslimanskega spreobrnjenca – Richarda Darta – ker naj bi domnevno načrtoval teroristični napad v Združenem kraljestvu.

Vendar pa je vse to z verjetno najbolj zanimivimi dejstvi uravnotežilo poročilo britanskega kritika terorističnih zakonov, Davida Andersona. Ta je izpostavil, da leta 2011 v Evropi ni bilo niti enega Al Kaidinega napada, da že več kot dve leti nihče iz Združenega kraljestva ni bil niti ranjen zaradi tovrstnega napada, in na tej podlagi sklenil, da je nevarnost »iz političnih in tržnih razlogov včasih pretirano izpostavljena«.

Zaključil je z dejstvom, da je povprečje petih smrti na leto zaradi terorizma v Britaniji v tem stoletju enako letnemu številu umrlih za posledicami čebeljih pikov.

In ravno skozi vprašanje zornega kota naši odlični avtorji prispevkov orisujejo svoj pogled na temo v tej številki Revije NATO.

Paul King

citati
Jean-Jacques Rousseau
Elektronska obvestila
Ne zamudite ničesar
Potrpljenje je grenko,
a obrodi sladke sadove.
O reviji nato
Go to
NATO A to Z
NATO Multimedia Library
NATO Channel
Posreduj to
Facebook
Facebook
Twitter
Twitter
Delicious
Delicious
Google Buzz
Google Buzz
diggIt
Digg It
RSS
RSS
You Tube
You Tube