JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Politične spremembe: kaj lahko socialni mediji naredijo – in česa ne morejo

Get the Flash Player to see this player.

So zaradi socialnih medijev politične spremembe lažje? Drži, da so že bili tista sila, ki je podpirala politične spremembe? V nadaljevanju strokovnjaki razlagajo, kako socialni mediji spreminjajo igro – pa tudi, katere so njihove omejitve.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Politične spremembe: kaj lahko socialni

mediji naredijo – in česa ne morejo.

Ko so se ljudje v severni Afriki uprli,

so se Time Magazine, HuffPost,

celo New York Times,

spraševali, če bi tamkajšnje dogodke lahko

poimenovali revolucija Facebooka.

Čeprav bi se te revolucije morda

zgodile brez socialnih medijev,

pa bi bila hitrost,

s katero bi se zgodile,

zelo, zelo drugačna.

Mislim, da so socialni mediji

zelo pomembni.

Socialni mediji jim dajejo varen prostor.

Na Twitterju ali Facebooku ni treba,

da kdo kaj ve o vas.

Mislim, da ljudje v času krize

iščejo informacije

kjer koli jih lahko najdejo.

Če imajo dostop do interneta,

je Facebook tisti,

na katerega se obrnejo.

Eden od ljubljenčkov gibanja,

Facebook,

je nastal

na vzhodni obali Amerike.

A šele ko je dosegel

zahodno obalo, Kalifornijo,

se je začela njegova eksplozivna rast.

Kako torej Kalifornija

vidi vlogo družbenih medijev

pri udejanjanju sprememb?

Če pogledate revolucije,

imate običajno voditelja.

Običajno imate privržence,

ki stvar povzročijo,

dajo pobudo.

Zdaj pa smo priča

revolucijam brez vsega tega.

Vidimo, da se demokratične spremembe,

vsaj upamo, da so demokratične spremembe,

dogajajo v okviru zelo širokega kroga

podpornikov, ki nimajo voditeljev.

Kako torej socialni mediji

pripomorejo k doseganju teh sprememb?

Socialni mediji so

resnično nenadoma osvetlili

ogromen obseg

bogastva na vrhu.

Pa tudi to, kaj

je možno v drugih državah.

Ko ljudem omogočite,

da se začnejo izražati,

in ko najdejo še druge ljudi,

ki jih morda

v svojem vsakdanu ne bi srečali,

ki čutijo enako,

potem je to zelo močan proces.

Pridete do točke, ko naenkrat,

saj veste, v kotlu prekipi

in ljudje nenadoma spoznajo,

da niso edini.

To je kot hiter gozdni požar,

na nek način, z močnim vetrom,

ki nenadoma poveže ljudi,

ki se zavedo,

da še mnogi čutijo tako kot oni

in da bi morda bilo možno

kaj ukreniti.

In zakaj se je uporaba

socialnih medijev razširila tako hitro?

Dobro je to, da so orodja

brezplačna ali stanejo zelo malo.

Facebook in Twitter sta brezplačna.

Lahko si ustvarite spletno stran Ning,

ki je še ena

spletna stran socialnih medijev.

Posamezniki se zdaj lahko organizirajo

skoraj zastonj,

izmenjujejo informacije skoraj zastonj,

in to jim omogoča,

da izmenjujejo ideje, se zbirajo,

pozivajo k spremembam

v zelo kratkem času,

medtem ko bi prej to bilo

veliko bolj zahtevno.

Ampak to je le del zgodbe.

Koliko zaslug si lahko socialni mediji

lastijo za nedavne

politične spremembe v severni Afriki?

Socialni mediji so veliko več kot

pošiljanje 144 znakov preko Twitterja

ali posodabljanje vašega statusa

na Facebooku. To sicer koristi,

a če pogledate, kako si ljudje

izmenjujejo video posnetke in informacije

v Egiptu, Tuniziji, Libiji,

je to v prvi vrsti preko sms sporočil,

ne pa Twitterja.

Kako je torej nastala

skovanka »revolucija Facebooka«?

Pri teh uporih je veliko stvari,

ki jih ljudje ne morejo razumeti.

Iščejo neke vrste logiko.

Kako je do tega prišlo?

Mislim, da se hočejo pridružiti

večini, v stilu…

tu so najnovejše igrače in glej,

kako se vsi igrajo z njimi.

S tem nočem omalovaževati

vloge socialnih medijev,

ampak ko skušajo ljudje

vse skupaj dojeti, pravijo:

to so orodja, zaradi katerih

se je vse zgodilo. Mislim, da to ne drži.

Mi spremljamo Twitter,

zato Twitterju pripisujemo velike zasluge,

vendar pa je komunikacije veliko več.

Za tiste, ki temu pravijo

twitterska revolucija ali revolucija Facebooka:

mislim, da je to napačno poimenovanje.

To je nepošteno do ljudi,

ki so šli na ulice

in tvegali ali celo izgubili življenje

v imenu teh revolucij.

Zdi se, da dejstva na terenu

v severni Afriki potrjujejo

omejenost tamkajšnje vloge

socialnih medijev.

V Egiptu je prišlo do največjega

porasta protestov,

potem ko je vlada odklopila internet.

Po mojem socialni mediji sprožijo idejo.

Ljudi angažirajo.

Ampak potem

protesti zaživijo po svoje.

Egiptovska vlada je ukinila vse,

kar je lahko.

Vse, od interneta

do železniškega sistema.

Namen je bil ohromiti to gibanje,

a se ni obneslo.

Ta revolucionarna gibanja

dobijo nekakšen zagon

in ko se enkrat razvnamejo,

je čisto vseeno, kaj vlada naredi.

Politične spremembe: kaj lahko socialni

mediji naredijo – in česa ne morejo.

Ko so se ljudje v severni Afriki uprli,

so se Time Magazine, HuffPost,

celo New York Times,

spraševali, če bi tamkajšnje dogodke lahko

poimenovali revolucija Facebooka.

Čeprav bi se te revolucije morda

zgodile brez socialnih medijev,

pa bi bila hitrost,

s katero bi se zgodile,

zelo, zelo drugačna.

Mislim, da so socialni mediji

zelo pomembni.

Socialni mediji jim dajejo varen prostor.

Na Twitterju ali Facebooku ni treba,

da kdo kaj ve o vas.

Mislim, da ljudje v času krize

iščejo informacije

kjer koli jih lahko najdejo.

Če imajo dostop do interneta,

je Facebook tisti,

na katerega se obrnejo.

Eden od ljubljenčkov gibanja,

Facebook,

je nastal

na vzhodni obali Amerike.

A šele ko je dosegel

zahodno obalo, Kalifornijo,

se je začela njegova eksplozivna rast.

Kako torej Kalifornija

vidi vlogo družbenih medijev

pri udejanjanju sprememb?

Če pogledate revolucije,

imate običajno voditelja.

Običajno imate privržence,

ki stvar povzročijo,

dajo pobudo.

Zdaj pa smo priča

revolucijam brez vsega tega.

Vidimo, da se demokratične spremembe,

vsaj upamo, da so demokratične spremembe,

dogajajo v okviru zelo širokega kroga

podpornikov, ki nimajo voditeljev.

Kako torej socialni mediji

pripomorejo k doseganju teh sprememb?

Socialni mediji so

resnično nenadoma osvetlili

ogromen obseg

bogastva na vrhu.

Pa tudi to, kaj

je možno v drugih državah.

Ko ljudem omogočite,

da se začnejo izražati,

in ko najdejo še druge ljudi,

ki jih morda

v svojem vsakdanu ne bi srečali,

ki čutijo enako,

potem je to zelo močan proces.

Pridete do točke, ko naenkrat,

saj veste, v kotlu prekipi

in ljudje nenadoma spoznajo,

da niso edini.

To je kot hiter gozdni požar,

na nek način, z močnim vetrom,

ki nenadoma poveže ljudi,

ki se zavedo,

da še mnogi čutijo tako kot oni

in da bi morda bilo možno

kaj ukreniti.

In zakaj se je uporaba

socialnih medijev razširila tako hitro?

Dobro je to, da so orodja

brezplačna ali stanejo zelo malo.

Facebook in Twitter sta brezplačna.

Lahko si ustvarite spletno stran Ning,

ki je še ena

spletna stran socialnih medijev.

Posamezniki se zdaj lahko organizirajo

skoraj zastonj,

izmenjujejo informacije skoraj zastonj,

in to jim omogoča,

da izmenjujejo ideje, se zbirajo,

pozivajo k spremembam

v zelo kratkem času,

medtem ko bi prej to bilo

veliko bolj zahtevno.

Ampak to je le del zgodbe.

Koliko zaslug si lahko socialni mediji

lastijo za nedavne

politične spremembe v severni Afriki?

Socialni mediji so veliko več kot

pošiljanje 144 znakov preko Twitterja

ali posodabljanje vašega statusa

na Facebooku. To sicer koristi,

a če pogledate, kako si ljudje

izmenjujejo video posnetke in informacije

v Egiptu, Tuniziji, Libiji,

je to v prvi vrsti preko sms sporočil,

ne pa Twitterja.

Kako je torej nastala

skovanka »revolucija Facebooka«?

Pri teh uporih je veliko stvari,

ki jih ljudje ne morejo razumeti.

Iščejo neke vrste logiko.

Kako je do tega prišlo?

Mislim, da se hočejo pridružiti

večini, v stilu…

tu so najnovejše igrače in glej,

kako se vsi igrajo z njimi.

S tem nočem omalovaževati

vloge socialnih medijev,

ampak ko skušajo ljudje

vse skupaj dojeti, pravijo:

to so orodja, zaradi katerih

se je vse zgodilo. Mislim, da to ne drži.

Mi spremljamo Twitter,

zato Twitterju pripisujemo velike zasluge,

vendar pa je komunikacije veliko več.

Za tiste, ki temu pravijo

twitterska revolucija ali revolucija Facebooka:

mislim, da je to napačno poimenovanje.

To je nepošteno do ljudi,

ki so šli na ulice

in tvegali ali celo izgubili življenje

v imenu teh revolucij.

Zdi se, da dejstva na terenu

v severni Afriki potrjujejo

omejenost tamkajšnje vloge

socialnih medijev.

V Egiptu je prišlo do največjega

porasta protestov,

potem ko je vlada odklopila internet.

Po mojem socialni mediji sprožijo idejo.

Ljudi angažirajo.

Ampak potem

protesti zaživijo po svoje.

Egiptovska vlada je ukinila vse,

kar je lahko.

Vse, od interneta

do železniškega sistema.

Namen je bil ohromiti to gibanje,

a se ni obneslo.

Ta revolucionarna gibanja

dobijo nekakšen zagon

in ko se enkrat razvnamejo,

je čisto vseeno, kaj vlada naredi.

Preberite več:novi mediji
Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink