JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Obnove ne bo na Twitterju

Socialni mediji so prinesli velike spremembe, pravi Susannah Vila. Njihovega pomena pri nedavnih uporih ne kaže omalovaževati. A ti isti dogodki so pokazali tudi, da se ena od prednosti socialnih medijev – to, da nimajo voditeljev – lahko izkaže za eno od njihovih slabosti.

Ideja za pesem glasbenika Gila Scotta Herona iz leta 1971, "revolucije ne bodo prikazali na televiziji" ni bila toliko v tem, da bi bilo težko najti posnetke protestov na TV, pač pa, da te podobe, ki so jih gnale potrebe oglaševalcev, ne morejo resnično prikazati uličnih protestov. “Revolucija” ne bo “bolje teknila s kokakolo” ali “uničila bakterij, ki povzročajo slab zadah,” pravi pesem. “Revolucija” so ljudje na ulicah, ki “si želijo boljši jutri.

Ti ljudje, kot so jasno pokazale revolucije v severni Afriki, danes pošiljajo slike, video posnetke, tvite in statusne posodobitve neposredno – brez posredovanja oglasov za kokakolo – preostalemu delu sveta. Morda ne vsi, vendar pa jih je dovolj, in upravičeno lahko zaupamo v sposobnost teh dobronamernih protestnikov in podpornikov, ki »tvitajo«, pošiljajo sporočila preko Facebooka in drugače nalagajo na splet podobe revolucije, ki dejansko prikazujejo, kar ljudje doživljajo.

Vendar pa smo lahko manj optimistični glede obetov za to, kar bo sledilo.

Dejstvo, da je svet spremljal upore v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu istočasno kot so se dogajali, od ene aktualne zgodbe k drugi, vzbuja skrb glede posledic današnjega medijskega okolja za prehod v demokracijo (ali njegovo odsotnost). Iz več razlogov je težje »tvitati« obnovo kot revolucijo. Vendar pa moramo najprej poudariti vlogo, ki so jo spletna orodja in mobilni telefoni vsekakor odigrali pri slednji.

"Tehnologija je dobra v času diktature za širjenje informacij o tem... kako je mnogo ljudi nezadovoljnih in ne nasedajo propagandi."

V Tuniziji in Egiptu so socialni mediji omogočili, da so se informacije širile veliko hitreje. ‘Niti slišal še nisem za Sidi Bouzid,’ mi je povedal tunizijski aktivist o kraju, kjer se je 28-letni brezposelni Mohamed Bouazizi 17. decembra živ zažgal pred vladnim poslopjem in s tem sprožil val protestov, zaradi katerih je kasneje predsednik Ben Ali moral oditi s položaja.

Ni bilo pomembno, da Bouazizi sam ni pogosto uporabljal interneta, kaj šele, da bi bil spletni aktivist. Pomembno je bilo, da so se novice o njegovem dejanju hitro širile s podeželske Tunizije v mesta in razjarile ogromno populacijo mladih, ki so že bili na robu besa.

Kmalu je na tisoče mladih protestiralo zaradi dogodkov v Sidi Bouzidu ter pozivalo, naj svet dogajanje opazi. Ko je nekaj poročevalskih hiš to storilo, o protestih niso poročale tako, da bi tja poslale svojo ekipo, temveč z iskanjem po ključnih besedah na Twitterju (#Sidibouzid) in s pomočjo video posnetkov, ki so jih ljudje naložili na Facebook in YouTube.

Tako je nastal sklenjen krog medijske produkcije in predvajanja: mreže, kot sta Al Džazira in France 24, so na televiziji prikazovale video posnetke, ki so jih protestniki posneli z mobilnimi telefoni, protestniki so nalagali še več video posnetkov z ulice, televizijske hiše so jih prikazale, itd. To se je nadaljevalo, dokler ni #Sidibouzida spremljalo veliko več ljudi, kot bi jih sicer, in je informacije s tunizijskih ulic obiskovalo in nalagalo veliko več ljudi kot običajno.

Drugič, nova komunikacijska orodja omogočajo ljudem, da se najdejo in pogovarjajo o tekočih dogodkih v okoljih, kjer je zaradi represije to veliko težje. V Egiptu, na primer, krizni zakon ni dovoljeval zbiranja v skupinah več kot 5 ljudi, a se je po drugi strani v 6-letnem obdobju od pojava Egiptovskega gibanja za spremembe leta 2004 do akcije proti surovosti policije poleti 2010 število Egipčanov na Facebooku povečalo za okoli 4 milijone.

Na virtualnih forumih so se ti »omreženi« Egipčani – v glavnem mlajši in bolje izobraženi – povezovali med seboj in izražali svojo jezo preko spleta, če tega niso smeli početi na ulici. Novinar Nicholas Kristof, ki je leta 1989 poročal o demonstracijah na trgu Tiananmen in je bil letos v Egiptu in Bahrajnu, je ta pojav opisal v pogovoru, ki sem ga imela z njim, rekoč, “tehnologija je dobra v času diktature za širjenje informacij o tem... kako je mnogo ljudi nezadovoljnih in ne nasedajo propagandi.”

Medtem ko so mladi in izobraženi Egipčani izmenjevali ideje preko spleta, je gospodarsko, socialno in politično nezadovoljstvo preostalih prebivalcev naraščalo. Do leta 2011, ko so se vneli nemiri, se je med internetno manjšino in vsemi ostalimi začel oblikovati komunikacijski kanal, ki je omogočal medsebojno podporo. Resda večina ni bila na Facebooku ali Twitterju, vendar pa so se informacije s teh dveh omrežij širile v širšo družbo.

Kot primer se spomnite slike, ki se je pojavila na Twitterju na vrhuncu protestov v Egiptu, na kateri je bil izčrpan starejši moški, ki je v rokah držal napis “Hvala, mladi Egipčani s Facebooka”. Pri njem Facebook ni igral vloge v dojemanju revolucije zato, ker bi ga sam uporabljal, pač pa ker je pomagal mladim, ki so revolucijo zanetili, da so se medsebojno mobilizirali.

Kdor je odraščal vajen neposrednosti spletnih orodij, se bo verjetneje boril zanja, če bi mu jih odvzeli.

Zgodbe (kot je tista o Mohamedu Bouziziju ali Khaledu Saidu) in ljudje netijo revolucije, ker njihovo vedenje prinaša spremembe, temeljito spremenjeno informacijsko okolje pa kroji človekovo vedenje. Omreženo medijsko okolje samo lahko ima pozitivne posledice za aktivizem.

V Egiptu interneta niso na veliko cenzurirali. Mladi so bili navajeni neposrednosti Facebooka in Twitterja in ko so izgubili dostop do njiju zaradi poskusa predsednika Mubaraka, da bi utišal proteste z izklopom spleta, so ti “aktivisti s tipkovnicami” preplavili ulice. Kdor je odraščal vajen neposrednosti spletnih orodij, se bo verjetneje boril zanja, če bi mu jih odvzeli.

Ampak ali lahko aktivisti s tipkovnicami vladajo državi in ali to lahko počnejo brez podpore mednarodne javnosti, ki so jo dogodki iz njihove revolucije tako pritegnili? To je vprašanje, s katerim bi se zdaj morali spoprijeti opazovalci.

Prej omenjene koristi socialnih medijev za mobiliziranje in organiziranje so po drugi strani bolj škodljive za upravljanje. Poglejte Egipt, kjer so revolucionarji zelo dobro vedeli, da njihove revolucije ni konec, vendar pa se zdi, da v svojih vrstah ne zmorejo najti pravega političnega vodstva, ki bi zapolnilo praznino na oblasti. Ni daleč od resnice, če rečemo, da bi bili ti njihovi poskusi uspešnejši, če bi imeli koga na vrhu revolucionarne vodstvene strukture. Kljub temu pa je ta odsotnost tradicionalne, hierarhične strukture ena najpomembnejših značilnosti upora 25. januarja in gibanj v 21. stoletju nasploh.

Ne preseneča več, če forum na Facebooku izkoristi okoliščine in številke na njem eksplodirajo, kar pogosto pripelje do sprememb izven interneta in prinese presenetljive, nepričakovane, celo naključne voditelje. Po tej logiki ne bi smelo presenečati, da ti voditelji nimajo potrebnih znanj za obvladovanje svojih novih privržencev, vzpostavitev zmogljivosti in preoblikovanje svoje kampanje v trajno organiziranost ali vlado.

Preberite več:Egipt, Tunizija, novi mediji
Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink