JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Egipt in Facebook: čas za posodobitev statusa

Po nekaterih virih se je v Egiptu zgodila »Revolucija 2.0«. Will Haven pravi, da ni tako. Opozarja na prepričljive dokaze, ki kažejo na to, da bi lahko bil Zahod kriv tega, da na dogodke v Egiptu gleda skozi zahodno prizmo.

Preden je postal revolucionarni junak, je bil Wael Ghonim japi novih medijev. Sredi leta 2010 bi 30-letnega izvršnega direktorja Googla najverjetneje našli ob bazenu pred njegovo vilo v Dubaju ali na vožnji s prijatelji v, kakor jim on pravi, »super avtomobilih«.

Šest mesecev kasneje je slika popolnoma drugačna. Izmučeni Ghonim stoji z mikrofonom v roki na trgu Tahrir v rodnem Kairu in vzklika arabske slogane na deset tisočim protestnikom – režim Hosnija Mubaraka ga je izpustil po 12 dneh ujetništva. Naslednji dan Ghonim zveni zmagoslavno. “To je bila internetna revolucija,” izjavi za CNN, “rekel ji bom kar revolucija 2.0.”

Zaradi česa je Wael Ghonim prišel domov? In ali ima prav glede revolucije v Egiptu?

Odgovor na prvo vprašanje se prične z brutalnim umorom 28-letnega egipčanskega poslovneža Khaleda Saida junija 2010. Po golem naključju je Said dobil fotografije podkupljenih policistov, ki so si delili zaseženo drogo in denar. Domnevajo, da mu je bila fotografija dostavljena pomotoma preko povezave bluetooth, ko je mirno sedel v internetni kavarni v Aleksandriji. Vendar Said tega obremenilnega posnetka ni izbrisal, ampak ga je pogumno objavil na spletu.

Priče pravijo, da sta z njegovo glavo večkrat treščila ob marmornato mizo, preden sta ga zvlekla ven in do smrti zbrcala.

Podrobnosti, ki so pripeljale do umora, niso jasne. Vendar vemo, da sta nekaj tednov kasneje dva od teh policistov videla Khaleda Saida, kako se sprehaja pred internetno kavarno. Zvlekla sta ga v kavarno in napadla. Priče pravijo, da sta z njegovo glavo večkrat treščila ob marmornato mizo, preden sta ga zvlekla ven in do smrti zbrcala.

Že drugič stopi v igro internet. V policijskem poročilu je pisalo, da je umrl, potem ko je pogoltnil vrečko marihuane. Vendar pa je Saidova družina od varnostnika v mrtvašnici dobila fotografije njegovega pretepenega trupla. Njegova čeljust, izmaličena od policistovega škornja, je bila zadosten dokaz prikrivanja. In egiptovskim organom oblasti navkljub je Saidov bratranec fotografije objavil na spletu. Postale so šokantna senzacija, ki se je zelo hitro razširila.

Fotografije so dosegle celo Waela Ghonima v Dubaju – in Googlov vodja marketinga za Bližnji vzhod in Severno Afriko se je odločil ukrepati. Odprl je novo stran na Facebooku, kjer je fotografije objavil. Stran je poimenoval “Mi vsi smo Khaled Said”, in uporabil psevdonim “ElShaheed” (mučenik), da bi prikril svojo identiteto. Do konca januarja 2010 je stran imela že več kot 350.000 privržencev. Takrat jih je Ghonim povabil, da se 25. januarja zberejo na protestu proti egiptovskemu režimu.

© AP / Peter Macdiarmid

Vendar nekateri opazovalci – vključno z mano – niso tako prepričani, da je Ghonim organiziral revolucijo.

Ta linearna zgodba, ali vsaj njeni delčki, so prevzeli javnost na Zahodu. Zgodba pojasnjuje, zakaj se je Ghonim vrnil domov v Egipt. Vendar pa to, kar se je zgodilo potem, dejansko ostaja odprto.

Na kratko: nekateri opazovalci menijo, da se linearna zgodba nadaljuje. Tista Ghonimova skupina na Facebooku je navdihnila na desetine tisočev protestnikov, da so 25. odšli na ulice, kar je – v končni fazi – privedlo do padca Mubaraka. 30. januarja je časopis Newsweek na primer postavil vprašanje: “Kdo je ElShaheed?” “Za egiptovskim uporom, je pisala revija, se skriva anonimni aktivist”.

Ko je razkril svojo identiteto, je ta ista revija Waela Ghonima označila za “borca za svobodo s Facebooka”. Medtem je New York Times neumorno poročal o “Egiptu Waela Ghonima” – Ghonim, je pisalo v članku, bo tisti, ki bo “ razglasil ponovno delovanje osvobojenega Egipta”.

Vendar nekateri opazovalci – vključno z mano – niso tako prepričani, da je Ghonim organiziral revolucijo. Ali da stoji za uporom v Egiptu. Ali celo, da gre za internetno revolucijo – »revolucijo 2.0«. Zgleda, da so linearno zgodbo raztegnili in preoblikovali, vendar preprosto ni točna. Kar zadeva Googlovega izvršnega direktorja marketinga, je to nedvomno pogumen mož. Vendar nima nujno prav.

Začnimo pri temeljih. Kolikšen delež 3,4 milijonov uporabnikov Facebooka iz Egipta je januarja 2010 spremljalo stran Waela Ghonima »Mi vsi smo Khaled Said«? Pojma nimamo, koliko se jih je dejansko nahajalo v Egiptu. Ko sem to pisal, sem lahko spremljal stran s svojega Facebook računa v Veliki Britaniji. Koliko drugih je ravno tako spremljalo stran zunaj Egipta? Koliko desettisoč Arabcev v izseljenstvu ¬– ameriških Egipčanov, na primer? Tega nihče ne ve.

Udeležba 25. januarja je zgodovinski precedens. Ali je šest mesecev stara stran Waela Ghonima na Facebooku odigrala pri tem kakšno vlogo? Skoraj zagotovo. Vendar pa drugi dejavniki njen pomen pomembno zmanjšujejo, sploh dejstvo, da je v Tuniziji padel diktator le devet dni pred tem. Človek bi si drznil reči, da bi protesti izbruhnili tudi brez pomoči Facebooka ali drugih socialnih omrežij, kot je npr. Twitter. 25. januar je v Egiptu državni praznik.

Twitterska revolucija je bila pretirana.

Potem je tukaj še televizija. Zahodni mediji – in večina egiptovskih – so najprej slišali za Waela Ghonima, ko se je pojavil v intervjuju na Dream TV le nekaj ur potem, ko so ga izpustili iz 12-dnevnega pripora. Povedal je svojo zgodbo in jokal za protestniki, ki so jih med njegovim priporom pobili. To, kot se je izrazil nek egiptovski kolumnist, je bil za revolucijo »odmerek adrenalina v srce«. Udeležba se je množično povečala.

Vendar je to razlikovanje važno: pomemben televizijski intervju s strokovnjakom s področja socialnih medijev – ki je morda utelešal upanje Egipta za prihodnost – nima veliko skupnega s socialnim medijem kot takim. Oba medija sta bila pomešana in najverjetneje je televizija (še zlasti satelitska) pustila ogromen pečat na egiptovski revoluciji. Fares Braizat iz Arabskega centra za raziskave in politične študije s sedežem v Katarju je povedal: »Al Džazira je dala ljudem glas, ki ga nikoli niso imeli.«

Zahod je že dolgo znan po tem, da precenjuje vpliv socialnih medijev. Zelena revolucija v Iranu leta 2009 je bila znana tudi pod drugim imenom – »twitterska revolucija« (med drugimi sta jo s temi besedami opisala tudi Washington Times in BBC World Service). Uporaba socialnih medijev v vrstah opozicijskih gibanj je bila na naslovnicah po vsem svetu. Clay Shirky je v tistem obdobju zatrdil: “To je to. Ta velika stvar. To je prva revolucija, ki je bila katapultirana na svetovno prizorišče in so jo socialni mediji preoblikovali.

© Reuters

Vendar je bila twitterska revolucija pretirana. V svoji knjigi The Next Delusion (Naslednja utvara) Evgeny Morozov pokaže, da je bilo po raziskavah podjetja Sysomos (podjetje za analizo socialnih medijev) »v Iranu na predvečer volitev leta 2009 na Twitterju registriranih le 19.235 računov (0,027 odstotka prebivalstva)«. Z drugimi besedami, kot je leto kasneje poudaril Hamid Tehrani, perzijski urednik publikacije Global Voices: »Zahod ni bil osredotočen na iransko ljudstvo, ampak na vlogo zahodne tehnologije… Twitter je bil pomemben pri obveščanju o dogodkih, vendar so njegovo vlogo pretirano poudarjali.«

Najverjetneje enako velja za egiptovsko revolucijo in arabske vstaje na splošno. Zahodni mediji so se namenoma bolj osredotočali na vlogo zahodne tehnologije in manj na dejstvo, da so diktatorje vrgli z oblasti dejavni ulični protesti, ki so močno znan povod za revolucijo. Kaotična realnost arabskih uličnih protestov – na neki točki je prišlo v Kairu, na začudenje vseh, celo do napada s kamelami – je bila prirejena za zahodno občinstvo. Ni dvoma, da je 30 milijonov uporabnikov Facebooka v Veliki Britaniji in na desetine milijonov tistih, ki so v preteklem letu spremljali to socialno omrežje, to dejstvo pozdravilo.

Pa se vrnimo k tistemu drugemu vprašanju: Je imel Wael Ghonim prav glede egiptovske revolucije? Je bila to internetna revolucija? Je bila to »revolucija 2.0«? Ne, najverjetneje ne.

In ko razmislite o še eni od Ghonimovih izjav – “če želite osvoboditi družbo, jim dajte dostop do interneta” – začne ideja zgledati naivno.

Preberite več:Egipt, novi mediji
Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink