JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Socialni mediji: lahko tudi škodijo demokraciji?

Get the Flash Player to see this player.

Veliko je bilo poročanja o vlogi socialnih medijev pri širjenju demokracije. A kakšno nevarnost lahko socialni mediji predstavljajo, če so v napačnih rokah? Lahko bolj učinkovito delujejo proti svobodi kot njej v prid?

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Socialni mediji:

lahko tudi škodijo demokraciji?

Predvolilna kampanja predsednika Obame

leta 2008 je bila pojmovana

kot zmagoslavje

socialnih medijev za demokracijo.

Stran kandidata Obame na Facebooku

je imela 2 milijona prijateljev.

Obamova kampanja iz leta 2008

je bila res šolski primer,

kako izkoristiti socialne medije

v politične namene.

Obamov kanal na YouTubu

je imel več kot 18 milijonov obiskov.

To smo videli na primer

v kampanji predsednika Obame,

namreč, da če lahko mobiliziraš dosti,

dosti ljudi za zelo majhne zneske,

lahko zbereš zelo zelo

velike količine denarja zelo hitro.

Ampak ali so lahko

socialni mediji enako močni,

ko jih uporabljajo

proti svobodi in demokraciji?

V tem trenutku vsi doživljamo

strmo učno krivuljo.

No, gotovo je orodja

socialnih medijev možno uporabiti

za doseganje demokracije,

vendar pa režimi,

kot je kitajski,

spremljajo njihovo vsebino in jih lahko

uporabijo tudi za represivne namene.

So vlade že uporabile

socialne medije

za nasprotovanje večji svobodi?

Vlade se bodo morale odločiti:

kako zadušiti tovrstno revolucijo,

tovrstne spremembe?

In eden od načinov, kako to narediti,

je z uporabo vse več orodij

za promet preko interneta,

recimo odstranjevanje vsebin,

zaračunavanje vsebin,

tako da si jih ljudje ne morejo privoščiti,

postavljanje požarnih zidov,

kar v končni fazi dejansko

onemogoči posredovanje informacij

zavoljo neke kratkoročne varnosti.

Mislim, da vlade

v državah, kot sta Burma in Kitajska,

ter drugod, v Zimbabveju,

razmišljajo zelo previdno

o poskusih, da bi obvladovale te medije.

Kaj lahko vlade naredijo,

da socialnim medijem preprečijo

bolj svobodno posredovanje informacij?

Obstajata dve plati. Ljudje lahko preko

socialnih medijev prepoznajo protestnike.

Tak primer smo videli v Iranu,

kjer so šli

in si pogledali posnetke na YouTubu.

Ampak mislim, da preden

dosežemo to kritično vreliščno točko

avtokracija običajno ne ve,

oziroma ni vedela,

za pogovore.

To smo videli v Iranu,

kjer je prišlo do obtožb,

da naj bi zahodna podjetja zagotavljala tehnologijo

za globinski pregled paketov.

Z drugimi besedami,

za veliko poseganje v podatkovni tok

in zajemanje podatkov na poti.

Recimo, če ste vtipkali sms besedilo

‘Dobimo se na protestih’,

so tako besedilo prestregli

in ga bodisi izbrisali ali spremenili,

da vas je napotilo na nek drug kraj.

Tako da tehnologija obstaja.

Ali je verjetno, da bodo poskusi

blokiranja pretoka informacij uspešni?

Mislim, da smo bili priča prelomnim

političnim spremembam po svetu

in tu ni poti nazaj.

In te bodo prisilile vlade,

da bodo bodisi bolj odzivne

ali bolj tehnološko represivne.

Lahko si pogledamo Kitajsko in

jo vzamemo kot odličen primer

uporabe internetnih medijev za omogočanje

komuniciranja, pa tudi za njegovo preprečevanje.

Pogledati je treba

tudi drugo stran medalje.

Kakšni so stroški poskusov,

da bi prefiltrirali vse te informacije?

Na gigabite informacij vsak dan.

Ocene, ki sem jih videl,

gredo v več deset tisoč državnih uslužbencev.

Kako dolgo lahko ta aparat deluje?

S tem ko informacije postajajo brezplačne,

postaja vse težje ohranjati skrivnosti.

In to smo videli

na Wikileaksu pri Združenih državah.

Potreben je samo en posameznik,

ki spusti informacije

iz varnega okolja

in potem lahko vidite,

kako se te informacije

širijo po vsem internetu.

Zato bodo vlade postavljene

pred pomembno izbiro.

Bodo še naprej skušale

informacije označevati kot zaupne,

torej bodo skušale povečati

strošek za javno dostopanje do njih,

ali pa bodo rekle: ‘Informacije

ljudem ne bodo škodile.’

In končno, ali so socialni mediji

največja internetna

grožnja za vlade?

Govorimo o ranljivosti programske opreme,

zato imamo zaščito pred virusi.

Govorimo o

ranljivosti storitev.

Zato postavimo, na primer, poveljstvo

kibernetske obrambe ali nekaj podobnega.

Govorimo o »hektivizmu«,

v smislu nedržavnih akterjev.

Govorimo o vsem tem,

ampak v bistvu vsi govorijo

o porazdelitvi

enic in ničel.

Če v končni fazi

prerežem čezatlantske kable,

če fizično uničim kibernetske farme,

potem dosežem enak učinek

kot ti napadi s programsko opremo.

Količina kablov, ki so na voljo,

pa je omejena.

Socialni mediji:

lahko tudi škodijo demokraciji?

Predvolilna kampanja predsednika Obame

leta 2008 je bila pojmovana

kot zmagoslavje

socialnih medijev za demokracijo.

Stran kandidata Obame na Facebooku

je imela 2 milijona prijateljev.

Obamova kampanja iz leta 2008

je bila res šolski primer,

kako izkoristiti socialne medije

v politične namene.

Obamov kanal na YouTubu

je imel več kot 18 milijonov obiskov.

To smo videli na primer

v kampanji predsednika Obame,

namreč, da če lahko mobiliziraš dosti,

dosti ljudi za zelo majhne zneske,

lahko zbereš zelo zelo

velike količine denarja zelo hitro.

Ampak ali so lahko

socialni mediji enako močni,

ko jih uporabljajo

proti svobodi in demokraciji?

V tem trenutku vsi doživljamo

strmo učno krivuljo.

No, gotovo je orodja

socialnih medijev možno uporabiti

za doseganje demokracije,

vendar pa režimi,

kot je kitajski,

spremljajo njihovo vsebino in jih lahko

uporabijo tudi za represivne namene.

So vlade že uporabile

socialne medije

za nasprotovanje večji svobodi?

Vlade se bodo morale odločiti:

kako zadušiti tovrstno revolucijo,

tovrstne spremembe?

In eden od načinov, kako to narediti,

je z uporabo vse več orodij

za promet preko interneta,

recimo odstranjevanje vsebin,

zaračunavanje vsebin,

tako da si jih ljudje ne morejo privoščiti,

postavljanje požarnih zidov,

kar v končni fazi dejansko

onemogoči posredovanje informacij

zavoljo neke kratkoročne varnosti.

Mislim, da vlade

v državah, kot sta Burma in Kitajska,

ter drugod, v Zimbabveju,

razmišljajo zelo previdno

o poskusih, da bi obvladovale te medije.

Kaj lahko vlade naredijo,

da socialnim medijem preprečijo

bolj svobodno posredovanje informacij?

Obstajata dve plati. Ljudje lahko preko

socialnih medijev prepoznajo protestnike.

Tak primer smo videli v Iranu,

kjer so šli

in si pogledali posnetke na YouTubu.

Ampak mislim, da preden

dosežemo to kritično vreliščno točko

avtokracija običajno ne ve,

oziroma ni vedela,

za pogovore.

To smo videli v Iranu,

kjer je prišlo do obtožb,

da naj bi zahodna podjetja zagotavljala tehnologijo

za globinski pregled paketov.

Z drugimi besedami,

za veliko poseganje v podatkovni tok

in zajemanje podatkov na poti.

Recimo, če ste vtipkali sms besedilo

‘Dobimo se na protestih’,

so tako besedilo prestregli

in ga bodisi izbrisali ali spremenili,

da vas je napotilo na nek drug kraj.

Tako da tehnologija obstaja.

Ali je verjetno, da bodo poskusi

blokiranja pretoka informacij uspešni?

Mislim, da smo bili priča prelomnim

političnim spremembam po svetu

in tu ni poti nazaj.

In te bodo prisilile vlade,

da bodo bodisi bolj odzivne

ali bolj tehnološko represivne.

Lahko si pogledamo Kitajsko in

jo vzamemo kot odličen primer

uporabe internetnih medijev za omogočanje

komuniciranja, pa tudi za njegovo preprečevanje.

Pogledati je treba

tudi drugo stran medalje.

Kakšni so stroški poskusov,

da bi prefiltrirali vse te informacije?

Na gigabite informacij vsak dan.

Ocene, ki sem jih videl,

gredo v več deset tisoč državnih uslužbencev.

Kako dolgo lahko ta aparat deluje?

S tem ko informacije postajajo brezplačne,

postaja vse težje ohranjati skrivnosti.

In to smo videli

na Wikileaksu pri Združenih državah.

Potreben je samo en posameznik,

ki spusti informacije

iz varnega okolja

in potem lahko vidite,

kako se te informacije

širijo po vsem internetu.

Zato bodo vlade postavljene

pred pomembno izbiro.

Bodo še naprej skušale

informacije označevati kot zaupne,

torej bodo skušale povečati

strošek za javno dostopanje do njih,

ali pa bodo rekle: ‘Informacije

ljudem ne bodo škodile.’

In končno, ali so socialni mediji

največja internetna

grožnja za vlade?

Govorimo o ranljivosti programske opreme,

zato imamo zaščito pred virusi.

Govorimo o

ranljivosti storitev.

Zato postavimo, na primer, poveljstvo

kibernetske obrambe ali nekaj podobnega.

Govorimo o »hektivizmu«,

v smislu nedržavnih akterjev.

Govorimo o vsem tem,

ampak v bistvu vsi govorijo

o porazdelitvi

enic in ničel.

Če v končni fazi

prerežem čezatlantske kable,

če fizično uničim kibernetske farme,

potem dosežem enak učinek

kot ti napadi s programsko opremo.

Količina kablov, ki so na voljo,

pa je omejena.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink