JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Arabska pomlad = revolucija Facebooka št. 1?

Get the Flash Player to see this player.

Nekdanji vladarji Egipta in Tunizije so odstavljeni. Tudi nekatere druge vlade v tej regiji ne vedo, kako dolgo – če sploh – bodo zdržale. Koliko dokazov obstaja, da so bili za temi spremembami socialni mediji?

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Arabska pomlad

= revolucija Facebooka št. 1?

V Tuniziji se je Mohamed Bouaziz,

26-letni ulični prodajalec

sadja in zelenjave,

17. decembra 2010 zažgal.

Protestiral je proti

tamkajšnji skorumpirani policiji in oblastem.

4. januarja je umrl.

Po njegovi smrti se je protest razširil

po državi in preko interneta.

Protestniki so naložili na splet posnetke nemirov,

oblasti pa so se branile

s cenzuro in vdori na spletne strani.

A 14. januarja je bilo

23-let trajajoče oblasti nekdanjega

tunizijskega predsednika Bena Alija konec.

Socialni mediji so sicer odigrali vlogo,

a ne odločilne.

Prevladujoči medij

je še vedno televizija.

In delno je vzrok za to dejstvo,

da socialni mediji niso tako razširjeni

v tem delu sveta, kot so

v bolj razvitih državah.

Poglejte Facebook, ki ga uporablja

le okoli 5% prebivalcev.

Razširjenost interneta

v tej regiji je le okoli 20%.

Tako da je to pomembno,

po drugi strani pa televizija

doseže 80% prebivalstva,

še zlasti v velikih mestih.

Tako je bil prevladujoči medij televizija,

ki je včasih uporabila gradivo,

dostopno na straneh socialnih medijev.

V Egiptu so na strani Facebooka

pozvali k dnevu protesta

na 25. januar 2011,

in sicer zaradi smrti 28-letnika

po imenu Khaled Said.

Policista sta ga zvlekla iz

internetne kavarne

in ga pretepla do smrti.

Več kot 80.000 ljudi je podprlo protest

na Facebookovi strani.

Protest se je nadaljeval

kljub temu, da mobilno in internetno omrežje

nista delovala več dni.

11. februarja se je za

nekdanjega egiptovskega predsednika Mubaraka

končala tridesetletna oblast.

Izvorna stran na Facebooku,

pod imenom Vsi smo Khaled Said,

ima skoraj en milijon podpornikov.

Socialni mediji so veliko več kot

pošiljanje 144 znakov preko Twitterja

ali posodabljanje vašega statusa

na Facebooku. To sicer koristi,

a če pogledate, kako si ljudje

izmenjujejo video posnetke in informacije

v Egiptu, Tuniziji, Libiji,

je to v prvi vrsti preko sms sporočil,

ne pa Twitterja.

Mi spremljamo Twitter,

zato Twitterju pripisujemo velike zasluge,

vendar pa je veliko več komunikacije,

ki poteka poleg tiste najbolj vidne.

Tri vodilne države po

odstotku razširjenosti interneta

na Bližnjem vzhodu so

Združeni arabski emirati, Izrael in Bahrajn.

Dandanes se zdi, da je

sovražnik številka ena

v vsaki državi severne Afrike

Al Džazira,

pa naj bo to Izrael,

Jordanija, Egipt ali Tunizija.

Vsi krivijo Al Džaziro

za vse, kar je šlo narobe.

Al Džazira pa je zavzela zelo,

lahko bi rekli, agresivno držo

pri svojem oddajanju,

medtem ko bi pred 10 leti

to ne bilo mogoče.

Priča smo torej širšemu

posredovanju informacij.

Ko signal Al Džazire motijo

ali ga odklopijo in ostane le državna TV,

vidimo, da se ljudje znajdejo

s pomočjo mobilnih telefonov,

s telefoniranjem,

s pomočjo internetne telefonije, itd.

Arabščina je sedmi

najbolj uporabljani jezik na internetu.

Prvi trije so angleščina,

kitajščina in španščina.

Imate primere, recimo v Kairu,

kjer so ljudje prišli na ulice

v revnih soseskah,

kjer niso imeli niti televizije.

Vendar se je v mestu

spremenilo ozračje.

Postalo je revolucionarno mesto.

Ljudje so kričali v vhode

stanovanjskih blokov: »Pridite, pridružite se nam«.

Tu ni bilo nobene najnovejše tehnologije.

Nekdanji tunizijski predsednik Ben Ali

je v enem od poskusov, da bi pomiril protestnike,

imenoval disidentskega

blogerja Slima Amamouja

na položaj ministra za mladino in šport.

V nekaj dneh je odstopil.

Arabska pomlad

= revolucija Facebooka št. 1?

V Tuniziji se je Mohamed Bouaziz,

26-letni ulični prodajalec

sadja in zelenjave,

17. decembra 2010 zažgal.

Protestiral je proti

tamkajšnji skorumpirani policiji in oblastem.

4. januarja je umrl.

Po njegovi smrti se je protest razširil

po državi in preko interneta.

Protestniki so naložili na splet posnetke nemirov,

oblasti pa so se branile

s cenzuro in vdori na spletne strani.

A 14. januarja je bilo

23-let trajajoče oblasti nekdanjega

tunizijskega predsednika Bena Alija konec.

Socialni mediji so sicer odigrali vlogo,

a ne odločilne.

Prevladujoči medij

je še vedno televizija.

In delno je vzrok za to dejstvo,

da socialni mediji niso tako razširjeni

v tem delu sveta, kot so

v bolj razvitih državah.

Poglejte Facebook, ki ga uporablja

le okoli 5% prebivalcev.

Razširjenost interneta

v tej regiji je le okoli 20%.

Tako da je to pomembno,

po drugi strani pa televizija

doseže 80% prebivalstva,

še zlasti v velikih mestih.

Tako je bil prevladujoči medij televizija,

ki je včasih uporabila gradivo,

dostopno na straneh socialnih medijev.

V Egiptu so na strani Facebooka

pozvali k dnevu protesta

na 25. januar 2011,

in sicer zaradi smrti 28-letnika

po imenu Khaled Said.

Policista sta ga zvlekla iz

internetne kavarne

in ga pretepla do smrti.

Več kot 80.000 ljudi je podprlo protest

na Facebookovi strani.

Protest se je nadaljeval

kljub temu, da mobilno in internetno omrežje

nista delovala več dni.

11. februarja se je za

nekdanjega egiptovskega predsednika Mubaraka

končala tridesetletna oblast.

Izvorna stran na Facebooku,

pod imenom Vsi smo Khaled Said,

ima skoraj en milijon podpornikov.

Socialni mediji so veliko več kot

pošiljanje 144 znakov preko Twitterja

ali posodabljanje vašega statusa

na Facebooku. To sicer koristi,

a če pogledate, kako si ljudje

izmenjujejo video posnetke in informacije

v Egiptu, Tuniziji, Libiji,

je to v prvi vrsti preko sms sporočil,

ne pa Twitterja.

Mi spremljamo Twitter,

zato Twitterju pripisujemo velike zasluge,

vendar pa je veliko več komunikacije,

ki poteka poleg tiste najbolj vidne.

Tri vodilne države po

odstotku razširjenosti interneta

na Bližnjem vzhodu so

Združeni arabski emirati, Izrael in Bahrajn.

Dandanes se zdi, da je

sovražnik številka ena

v vsaki državi severne Afrike

Al Džazira,

pa naj bo to Izrael,

Jordanija, Egipt ali Tunizija.

Vsi krivijo Al Džaziro

za vse, kar je šlo narobe.

Al Džazira pa je zavzela zelo,

lahko bi rekli, agresivno držo

pri svojem oddajanju,

medtem ko bi pred 10 leti

to ne bilo mogoče.

Priča smo torej širšemu

posredovanju informacij.

Ko signal Al Džazire motijo

ali ga odklopijo in ostane le državna TV,

vidimo, da se ljudje znajdejo

s pomočjo mobilnih telefonov,

s telefoniranjem,

s pomočjo internetne telefonije, itd.

Arabščina je sedmi

najbolj uporabljani jezik na internetu.

Prvi trije so angleščina,

kitajščina in španščina.

Imate primere, recimo v Kairu,

kjer so ljudje prišli na ulice

v revnih soseskah,

kjer niso imeli niti televizije.

Vendar se je v mestu

spremenilo ozračje.

Postalo je revolucionarno mesto.

Ljudje so kričali v vhode

stanovanjskih blokov: »Pridite, pridružite se nam«.

Tu ni bilo nobene najnovejše tehnologije.

Nekdanji tunizijski predsednik Ben Ali

je v enem od poskusov, da bi pomiril protestnike,

imenoval disidentskega

blogerja Slima Amamouja

na položaj ministra za mladino in šport.

V nekaj dneh je odstopil.

Preberite več:Egipt, Tunizija, novi mediji
Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink