JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Kako na Nato gledajo v Rusiji (ali učna ura optimizma)

Robert Pszczel, vodja Natovega Urada za informiranje v Moskvi.

Robert Pszczel je predstavnik Nata v Rusiji. Kot vodja Natovega Urada za informiranje v Moskvi zdaj posluša mnenja in govori o Natovem razvijajočem se partnerstvu z Rusijo. V nadaljevanju pojasnjuje nekatere odzive – in zakaj je dobro biti optimist.

Začnimo z nekaj utrinki.

Dokaz številka ena: Iz mnenjske raziskave, ki jo je center Levada izvedel januarja 2011, je razvidno, da 23 odstotkov Rusov opisuje zvezo Nato kot nasprotnico (čečenski uporniki so na prvem mestu s 43 odstotki, sledijo jim ZDA z 28 odstotki).

Dokaz številka dve: Vsak teden lahko pričakujete, da bo kak ruski časopis objavljal zgodbe, ki v svojih naslovih govorijo o »propadu Nata«, »zločinskih bombardiranjih civilistov z zavezniškimi letali« ali »Natovem zavračanju ruskih predlogov« in tako naprej.

Dokaz številka tri: Tokrat iz mojih osebnih izkušenj v Rusiji. Ob koncu daljše televizijske oddaje, v kateri sem z ostalimi povabljenimi gosti razpravljal o problemu mednarodnega terorizma, so me voditelji obvestili, da so bili klici v studio tako nenaklonjeni organizaciji, ki jo predstavljam, da so se odločili, da jih v oddaji raje ne bodo prebrali.

Pa bodimo pošteni: to ni ravno navdušujoča podoba. Za temi utrinki se skrivajo številni precej trdovratni stereotipi o Natu. Tukaj jih navajam le nekaj.

Eden od stereotipov o Natu v Rusiji temelji na obtožbah, da je Ruska federacija obkoljena z Natovo vojaško infrastrukturo.

Prvi stereotip temelji na mitu zgodovinske neenakosti. Glede na to, da je bil Nato protiutež za Varšavski pakt med obdobjem hladne vojne, zakaj je po njegovi razpustitvi zavezništvo še vedno tu? Zanimivo, da to mnenje ni značilno le za starejšo generacijo. Take občutke zlahka slišimo tudi med ruskimi javnimi osebnostmi in komentatorji, ki se komajda spomnijo 60. ali celo 80. let 20. stoletja.

To je bilo takrat – srečanje držav Varšavskega pakta.

Drugi stereotip se osredotoča bolj na to, kaj Nato domnevno počne ali želi početi v odnosih z Rusijo. Ključne sestavine tega stališča temeljijo na obtožbah da je Ruska federacija obkoljena z Natovo vojaško infrastrukturo, na opazni rusofobiji številnih držav zavezništva, še zlasti novih, in na sumu, da vsaka Natova pobuda v regijah blizu Rusije (npr. Vzhodna Evropa ali Osrednja Azija) odraža željo po oviranju ruskih interesov na teh območjih.

Tretja kritika se osredotoča na Natove trenutne vojaške operacije ali misije, npr. v Afganistanu ali Libiji. Ukrepi Nata veljajo za protipravne, neučinkovite, kot ogrožanje mednarodnega miru – ali vse troje.

Ni nenavadno, na primer, videti demonstrante pred Natovim Uradom za informiranje v Moskvi s plakati, ki o zaveznicah govorijo, da so »zločinski fašisti, ki ubijajo nedolžne Libijce« ali preprosto zahtevajo naj se »Nato pobere iz Afganistana«.

Ti miti – kajti niso nič drugega – kar nočejo stran. Utrejo si pot v javni diskurz v Rusiji in nanje naletijo številni Natovi ali zavezniški uradniki, ki se vključujejo v razprave s predstavniki ruskega javnega mnenja. Zagotovo nič ne pomagajo in otežujejo izgradnjo medsebojnega zaupanja.

Ali torej obstaja razlog, da se človek počuti obupano in pesimistično, ko se sooča s takim problemom dojemanja Nata? Zagotovo obstaja vzrok za razočaranje nad primeri enostranskega in nepravičnega predstavljanja zavezništva s strani številnih Rusov. Vendar na splošno sam kategorično odgovarjam, da ne. Navedel bom razloge za to, da ostanemo odločni optimisti.

Menim, da številni Rusi preprosto ne vedo veliko o današnjem zavezništvu in včasih še celo manj o sodelovanju med Natom in Rusijo. Obstaja torej upanje, da se bodo predstave o Natu razvile, ko bo na voljo več informacij.

Mnenjske raziskave so morda točne, vendar te iste ali druge raziskave jasno kažejo, da ostanki sovraštva upadajo z dvomestnimi številkami.

Povrhu vsega je vedno bolj razširjeno pozitivno mnenje o vsaki posamezni državi zavezništva (na primer, v raziskavi Levade, ki jo omenjamo zgoraj, je 60 odstotkov Rusov potrdilo pozitivno dojemanje ZDA).

In kljub temu, da nekatere televizijske gledalce morda res mika, da bi izrekli nekaj neprijaznih besed na račun zavezništva, v Rusiji ni čutiti nobene sovražnosti ali nespoštovanja. Ravno obratno – ko sem o Natu razpravljal z ruskimi uradniki, strokovnjaki, parlamentarci ali zgolj javnostjo, sem spoznal le ljudi, ki se morda ne strinjajo s tabo, a so si zelo pripravljeni prizadevati za medsebojno razumevanje. Z drugimi besedami, ugotavljam, da vsaka razprava pomaga odkrušiti košček z zgradbe stereotipov.

To je zdaj – skupna vaja protiterorističnega delovanja.

Mislim, da razlago za to najdemo v dejstvu (ki ga podpirajo mnenjske raziskave), da številni Rusi preprosto ne vedo veliko o današnjem zavezništvu in včasih še celo manj o sodelovanju med Natom in Rusijo. Obstaja torej upanje, da se bodo predstave o Natu razvile, ko bo na voljo več informacij.

In obstajajo vidni znaki, da zanimanje za zapolnitev teh vrzeli narašča.

Isti časopisi, ki uporabljajo precej negativne naslove za svoje zgodbe o Natu, namenjajo veliko prostora podrobnostim iz sodelovanju v okviru Sveta Nato-Rusija in tiskajo zelo kompleksne analize zavezniških politik in ukrepov. Vsak omembe vreden skupni projekt Nata in Rusije je zelo dobro medijsko pokrit.

Tak primer je bila tudi sploh prva protiteroristična operacija v živo, ki je bila del pobude o sodelovanju v zraku (Cooperative Airspace Initiative – CAI) in je potekala letos. Vse televizijske postaje v Rusiji so prikazovale slike ruskih lovskih letal, ki so spremljala poljsko transportno letalo, in kasneje podobno še svoje turške kolege. Ruski gledalci so si lahko ogledali tudi reportažo z uspešnega prikaza usposobljenosti ruskih in zavezniških mornariških sil ob reševanju podmornice Bold Monarch ob obali Španije.

To je zelo pomembno z vidika splošne javnosti, ki se vse bolj zaveda dejanskih posledic zgodovinskih sklepov z vrha v Lizboni lansko leto, ko so se predsednik Medvedjev in voditelji Nata odločili stopiti na pot strateškega partnerstva. Ker se program sodelovanja z vsakim mesecem širi, bo tudi priložnosti, da opazimo koristi novega partnerstva, kmalu več.

Programi partnerstva, povezani s skupno nalogo stabilizacije Afganistana (sporazumi o tranzitu, helikopterska podpora afganistanskim oblastem, skupno usposabljanje strokovnjakov za boj proti mamilom v regiji itd.), so naleteli na dober odziv. In ravno tako skupni rusko-zavezniški napori za razvoj tehnologij za iskanje improviziranih eksplozivnih sredstev in drugi načini za združevanje strokovnega znanja v boju zoper terorizem. Sodelovanju na področjih, kot so boj proti piratstvu, civilno krizno načrtovanje ali spopadanje s takimi varnostnimi izzivi, kot je širjenje orožja za množično uničevanje, je rusko javno mnenje naklonjeno.

Poleg tega visok tempo političnega dialoga – srečanja zunanjih in obrambnih ministrov, povabilo vsem ambasadorjev Sveta Nato-Rusija na sestanek s predsednikom Medvedjevom v Sočiju in naraščajoč tempo medparlamentarnih izmenjav – močno prispeva k spremembi razpoloženja javnosti glede sodelovanja z Natom. Ta vidna politična želja po konstruktivnem premiku naprej običajnemu Rusu (in prebivalcem zavezniških držav) kaže, da so si njihovi voditelji pripravljeni prizadevati za strateško partnerstvo in sodoben odnos, kot se za današnje čase spodobi.

Ali je dovolj, da opravimo s stereotipi in nepravičnimi dojemanji Nata? Ali lahko kdo ruske partnerje prepriča, da je Nato zagotovo instrument za doseganje mednarodnega miru in stabilnosti ter da si želi prijateljstva z Rusijo? Ne takoj, seveda. Več dialoga, več realnih razprav in več konkretnega skupnega dela je potrebnega, da bomo zaznali zadovoljive in trajne spremembe. Kljub temu pa nas vsak partnerski projekt pripelje bliže k temu cilju.

Prepričan sem, da je na koncu najboljše zagotovilo za uspeh v teh naporih sam ruski narod. Oni imajo edinstveno sposobnost presojanja ljudi tako s srcem kot z glavo.

Ruska iskrenost in prijaznost sta nekaj, na kar so prebivalci Moskve, St. Peterburga ali Kazana ponosni. Nato je in bo še naprej iskren in zanesljiv partner Rusije – in prepričan sem, da bodo to v Rusiji spoznali.

Kar pa se tiče glave – ni naključje, da so ruski šahisti in matematiki tako cenjeni po vsem svetu. In če podrobneje pogledamo logiko sodelovanja Nata in Rusije, zagotovo ne gre za tvegani gambit, ampak trdno izenačenje skupnih interesov.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink