JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Korak naprej...

Konstatin Eggert je bil 10 let glavni urednik dopisništva BBC v Moskvi. V tem članku pravi, da bodo za odnos med Rusijo in Natom vedno značilni spodbudni koraki naprej, ki pa jih bodo redno zaustavljala nazadovanja. Vendar pa bi kmalu utegnili postati pomembnejši drugi regionalni dejavniki.

Med vrhom Nato-Rusija v Lizboni novembra lani sem v glavnem tiskovnem središču čakal, da se Dmitrij Medvedjev pojavi pred novinarji. Prišel je nekdo iz ruske delegacije in mi povedal, da je predsednik voditeljem Nata rekel: “Pripravljeni smo iti tako daleč, kot ste pripravljeni vi”. Občutek je bil, kot bi v zraku nad Moskvo in zavezništvom zavela pomlad.

Le nekaj mesecev kasneje je občutek bolj podoben jeseni.

V ruskih medijih, ki jih obvladuje država, je v porastu protinatovsko pisanje, pogovori o protiraketni obrambi se ne premaknejo z mrtve točke, zdaj, ko je bilo objavljeno, da ZDA izvajajo “informativne pogovore” s talibani, pa bi se utegnili oblaki zgrniti celo na sodelovanje Afganistanu. Kremelj bi utegnil sklepati, da po prenagljeni najavi Baracka Obame o umiku zdaj vsak skrbi zase, in začel iskati svoje načine komuniciranja z afganistanskimi uporniki.

Znotraj ruskega političnega razreda ostaja odnos do Nata dvoumen.

Vse od podpisa Ustanovne listine Rusija-Nato v Parizu leta 1997 se v odnosu kaže določen predvidljiv vzorec, saj se vsak poskus zbližanja običajno konča s krizo (spor leta 1999 glede Kosova in vojna v Gruziji leta 2008 sta odlična primera), sledi obdobje ohlajanja in zatem nov zalet – ki pa mu nato sledi le še ena kriza.

Za stanje odnosov med zavezništvom in Rusijo je značilnih veliko praktičnih aktivnosti, ki naj bi nadomestile tisto ključno stvar, ki manjka – namreč politično zaupanje med obema stranema.

Četudi ta izjava morda zveni banalno, pa je resnična. Še tako številne vaje iskanja in reševanja, seminarji in civilnokrizna usposabljanja ne morejo prikriti dejstva, da politično in vojaško vodstvo v Rusiji še vedno gleda na Nato v najboljšem primeru kot na tekmeca, v najslabšem pa kot na nasprotnika, medtem ko se za voditelje zavezništva zdi, da postajajo vse bolj ravnodušni do občutljivih točk Rusije – ker zanje menijo, da so produkt zastarelega razmišljanja iz dvajsetega stoletja. Kljub zagotovilom o nasprotnem pa se je na sedežu Nata v Bruslju očitno nakopičila precejšnja količina »utrujenosti od Rusije«.

© NATO

Znotraj ruskega političnega razreda ostaja odnos do Nata dvoumen. Zavezništvo nejevoljno spoštujejo kot najbolj uspešno vojaško in politično zavezništvo v zgodovini. Vendar pa se v isti sapi ruski mediji in politiki veselijo Natovih težav, kot so dolgotrajni zračni napadi na Libijo ali umik iz Afganistana, kot domneven dokaz, da njegova moč upada.

Vendar pa ima Nato še vedno glavno vlogo doma – služi namreč kot univerzalni simbol zahodne arogance, ameriške prevlade in kot stalen opomin na poraz ZSSR v hladni vojni. Njegova uspešna širitev je le še sol na rano in Ruse spominja na beden konec Varšavskega pakta.

Nezadovoljstvo Rusov z 20 let trajajočimi nedokončanimi reformami, boleče iskanje nove identitete ter kompleks žrtve se najbolje izražajo v odnosu spoštovanja in sovraštva do Nata. Če si za trenutek predstavljamo, da bi ruski politični razred priznal, da Nato ni več sovražnik, bi se bilo nemogoče izogniti neprijetnim vprašanjem. Na primer, kakšna je dejanska teža Rusije v svetovnih zadevah? Ali ima sredstva za dosledno projiciranje vojaške moči v tujini? Ali ima Rusije zaveznike in katere vrednote jo povezujejo z njimi?

Ubadanje s Teheranom (ali Severno Korejo) daje Moskvi priložnost za potrditev njenega statusa neodvisnega akterja.

Zato izguba “lizbonskega zagona” ne bi smela presenetiti nikogar: ko se bodo bližale volitve v državno Dumo in nato rusko predsedstvo, bodo protinatovska čustva netili vsi glavni akterji. S tem si bodo pridobili naklonjenost splošne javnosti, političnemu razredu pa bo to pomagalo, da se izogne neprijetnim vprašanjem.

Enako velja za protiraketno obrambo: poplava predlogov iz Moskve, ki jih zavezništvo zavrača, je namenjena temu, da bi se izognili resnim nestrinjanjem glede dojemanja grožnje. To je v resnici glavni kamen spotike, saj partnerice silili, da določijo sovražnike in prijatelje. Ni mogoče, da bi današnja ruska vlada kdaj koli priznala, da Iran (ali, če hočete, Severna Koreja) predstavlja grožnjo.

Zakaj ne? Prvič, Rusija nima občutka neposredne nevarnosti, ki bi izvirala iz Irana, niti organizacij, kot sta Hezbolah ali Hamas. Drugič, ubadanje s Teheranom (ali Severno Korejo) daje Moskvi priložnost (četudi omejeno), da zavzame drugačno stališče od Washingtona in s tem potrdi svoj status neodvisnega akterja. Tretjič, to je del širše strategije potrjevanja položaja Moskve v odnosu do drugih partneric znotraj neformalne skupine BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska). Te države, ki se med seboj zelo razlikujejo in so z mnogih vidikov nekompatibilne, trdno združuje kompleks manjvrednosti v odnosu do Amerike in Zahoda, pa tudi goreča želja, da bi to spremenile.

Čeprav kaže, da bi se ta položaj lahko nadaljeval v nedogled, pa v resnici obstaja več dejavnikov, ki bi na srednji rok lahko prisilili Moskvo, da sprejme nekatere težke odločitve v zvezi z nacionalno varnostjo.

Prvi med njimi je vse bolj zaskrbljujoč demografski trend. Zaradi hitro starajočega se prebivalstva in nenormalne stopnje umrljivosti (zlasti med moškimi) se postopno obeta zlom pokojninskega sistema, naborniški sistem pa postaja vse manj sprejemljiva rešitev. Ruske oborožene sile doživljajo boleče in nekoliko kaotične reforme, pri čemer je njihov rezultat še vedno negotov. Polemična odločitev ruske mornarice o nabavi nosilk helikopterjev “Mistral” od Francije je le simptom obsežnejše težave, in sicer kroničnega pomanjkanja sodobne oborožitve, ki ga lastna vojaška industrija še vedno ali ponovno ni sposobna zmanjšati.

Tu je še vzpon Kitajske, ki ima veliko gotovine, in Rusijo vse bolj obravnava kot mlajšo partnerico, jo izrinja iz srednje Azije in suvereno tekmuje z njo na mednarodnih trgih orožja, kjer pogosto prodaja posodobljene različice ruske vojaške opreme po izvedenem obratnem inženiringu. Močno razširjena korupcija hromi upravljanje in nažira vojaško moralo.

Z vidika zunanjih odnosov dejstvo, da imaš največjo svetovno vojaško silo – tri milijone kitajskih častnikov in vojakov – na svoji vzhodni meji, pomeni nelagodno geopolitično soseščino. To pa je po drugi strani povezano z demografskim izzivom. Ob nenehnem in stalnem odtekanju prebivalstva iz Sibirije in z Daljnega vzhoda proti evropskemu delu države, začenja vzdrževanje varnosti za Uralom izgledati problematično. Ob možnem povratku talibanov na oblast v Afganistanu in realni možnosti, da se iranski vpliv v regiji razširi, bi se kaj kmalu utegnila vneti tudi južna soseščina Rusije. Njeni domnevni zavezniki tam, pogosto avtoritarni srednjeazijski vladarji, so v veliki meri uspeli opraviti z vsako razumno opozicijo in tako pripravili teren, da bodo vajeti lahko prevzeli radikalni islamisti.

V takih okoliščinah bodo ruski politični voditelji kmalu morali sprejeti težko varnostno odločitev. Lahko ustrežejo Kitajski, tako da Rusija dejansko postane njena mlajša partnerica, in upajo, da bodo Kitajci tudi učinkovito vzdrževali red v srednji Aziji. Lahko pa bi sprejeli bolj kooperativen odnos do Nata in poiskali nove varnostne možnosti s čezatlantsko skupnostjo. To ne bo lahko, ampak v tem primeru bi Rusija vsaj imela opravka s partnerji, ki jih dobro pozna. In končno, Rusija bi lahko poskusila tudi sama zdržati zunanje pritiske – kar pa bi bila velika igra na srečo, če upoštevamo družbeno-gospodarske in politične probleme, s katerimi se srečuje.

Te odločitve so težke, še toliko bolj, ker jih bo na žalost Rusije treba sprejeti zelo kmalu.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink