JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Nato in Rusija: ponovna oživitev partnerstva

Praktično sodelovanje med Natom in Rusijo se je močno izboljšalo, trdi Andrew Monaghan. A globlja, dejanska soglasja glede vlog enega in drugega so še vedno težko dosegljiva.

© Reuters / Vasilij Fedosenko

Zavora v napredku – gruzijska vojna avgusta 2008.

Rusko-gruzijska vojna se je izkazala za ključni trenutek v odnosih med Natom in Rusijo. To je bil vrhunec vedno večjih strateških nesoglasij med Rusijo in Natom, pri čemer je vsaka stran iz istih dokazov potegnila različne, nasprotujoče si zaključke: od »barvnih revolucij« v Gruziji in Ukrajini do sporov glede plina med podjetjema Gazprom in Naftohaz Ukraini.

Vsakršen občutek partnerstva in sodelovanja, ki ga je vzbudila ustanovitev Sveta Nato-Rusija leta 2002, je začel izginjati. Nadomestili so ga nezadovoljstvo obeh strani nad počasnim razvojem praktičnega sodelovanja, obtoževanja in nezaupanje do namer enega in drugega. V luči tega je vojna avgusta 2008 napetosti med Natom in Rusijo dramatično pripeljala do vrhunca. Svet Nato-Rusija je bi začasno razpuščen.

Leta 2009 se je začel preobrat v drugo smer, ko so ZDA, Evro-atlantska skupnost in Rusija želele ponovno vzpostaviti medsebojne odnose. V veliko pogledih je to spominjalo na zanos pri reševanju in obnavljanju odnosov z Rusijo deset let pred tem, ko so bili odnosi po vojni na Kosovu podobno napeti.

Zdaj, tako kot leta 2000, je novi generalni sekretar skušal osvežiti odnos zavezništva z Rusijo in ga prednostno opredeliti. Generalni sekretar Rasmussen je želel takoj poskrbeti za odnos, ki »ga je nujno treba popraviti«, in vzpostaviti »pravo strateško partnerstvo« z Rusijo. V okviru odnosa naj bi se osredotočili na bolj jasen program dela ter širitev praktičnega sodelovanja na področja, ki so zanimiva za obe strani.

Izgleda, da sta se obe strani strinjali, da se ne bosta strinjali glede nekaterih vprašanj, ki so ju razdruževala že prej, še zlasti glede rusko-gruzijske vojne.

Vrh Nata in Sveta Nato-Rusija v Lizboni novembra 2010 je bil pomembna prelomnica pri ponovni oživitvi odnosov, saj so visoki voditelji Nata in Rusije poudarili, da je nastopila ‘nova faza’ v odnosu in izpostavili napore za njegovo posodobitev.

Nov strateški koncept Nata poudarja temelje odnosa, vzpostavljenega na podlagi Ustanovne listine Nato–Rusija in Rimske deklaracije. Priznava, da je odnos med Natom in Rusijo strateškega pomena in prispeva k oblikovanju skupnega prostora miru, stabilnosti in varnosti. Tako je Svet Nato-Rusija sprejel skupen program, ki vključuje sodelovanje na področju zoperstavljanja terorizmu in piratstvu, boja proti mamilom, spodbujanja mednarodne varnosti in protiraketne obrambe.

Kot še en odraz ponovne oživitve odnosov po gruzijski vojni je Svet Nato-Rusija v Lizboni pozdravil dogovor glede Enotnega pregleda skupnih varnostnih izzivov 20. stoletja Nata in Rusije in nekaterih oblik sodelovanja, še zlasti dogovorov, ki jih je ponudila Rusija in da bi olajšala prevoz sil ISAF v Afganistan, ter nadaljevanje vaj protiraketne obrambe.

Napredek pri ponovni oživitvi odnosa se odraža tudi na drugih področjih skupnega programa.

Na področju zoperstavljanja terorizmu sta junija letos Nato in Rusija izvedla vajo “Vigilant Skies 2011” (Oprezno nebo 2011), v okviru katere so se pripadniki odzivali na teroristično ugrabitev potniškega letala. To je bila prva tovrstna vaja in predstavlja del Pobude o sodelovanju v zračnem prostoru, ki je prednostni projekt Sveta Nato-Rusija, z namenom oblikovati skupno radarsko sliko zračnega prometa Nata in Rusije, ki bo omogočala zgodnje opozarjanje na sumljivo dogajanje v zraku. To sodelovanje poteka skupaj z drugimi oblikami sodelovanja na področju zoperstavljanja terorizmu, kot je na primer projekt STANDEX za daljinsko odkrivanje eksplozivnih sredstev, ki jih nosijo samomorilski napadalci.

Sodelovanje poteka tudi na drugih področjih, kot na primer iskanje in reševanje podmornic. Rusija je spomladi 2011 sodelovala na vaji Bold Monarch (Neustrašni vladar), ki je simulirala reševanje podmornice v težavah. Preobrat v odnosu, še zlasti na področju vojaško-vojaškega sodelovanja je od prekinitve odnosov avgusta 2008 izjemen. Tovrstne vaje ponujajo občutne možnosti pridobitev ter gradijo zaupanje in pomembne povezave med partnerjema. Ena takih vaj je, na primer, služila kot podlaga za sodelovanje, s katerim so leta 2005 rešili rusko podmornico.

© NATO

Spet za pogajalsko mizo – Svet Nato-Rusija v Lizboni.

Na bolj strateški ravni sta se obe strani očitno strinjali, da se ne bosta strinjali glede nekaterih vprašanj, ki so ju razdruževala že prej, še zlasti rusko-gruzijske vojne in ruskega priznanja Južne Osetije in Abhazije.

Istočasno pa imata obe strani številne druge prednostne naloge, ki čas, pozornost in vire preusmerjajo stran od razvijanja odnosa. V samem odnosu prihaja tudi do stalnih nejasnosti in temeljnih nesoglasij. Če se, na primer, obe strani »strinjata glede jasnega cilja«, da je treba poskrbeti, da bodo Libijci lahko 'oblikovali lastno prihodnost v svobodi', je dejstvo tudi, da je Moskva kritizirala Natovo delovanje na tem območju. Veleposlanik Rogozin je izjavil, da je to začetek Natove širitve na jug. Moskva je kritizirala Nato tudi, češ da je pri zaščiti civilistov presegel pooblastila Združenih narodov.

Širše gledano je strateška dokumentacija obeh strani pred kratkim pokazala, da ima vsaka od strani svoje prednostne naloge, ki ne sovpadajo – in včasih celo neposredno nasprotujejo ene drugim. Strateška obnova, ki jo Moskva izvaja od leta 2008, poudarja zavračanje zahodnega vpliva v mednarodnih zadevah, nezmožnost Nata za reševanje evropskih varnostnih problemov, in opozarja na to, da Nato predstavlja potencialno grožnjo za ruske interese. Dolgotrajno rusko nasprotovanje in nezaupanje Natu se ni bistveno zmanjšalo. Številni v Rusiji se še naprej sprašujejo, ali ima ta organizacija vlogo in celo ali naj sploh še obstaja, saj se jim zdi, da ne more delovati pozitivno ali učinkovito.

Moskva vedno znova poudarja, da ne more sprejeti Nata kot ‘globalnega policista’.

Po drugi strani Nato poudarja svojo zavezanost in daje zagotovila svojim članicam pred konvencionalnimi napadi. To je deloma tudi zaradi skrbi nekaterih držav članic glede vloge Rusije v mednarodnih zadevah. Nato je tudi poudaril svojo odprtost za nove članice ter svoj namen, da si bo prizadeval za več političnega sodelovanja s partnerji po svetu. Moskva vedno znova poudarja, da ne more sprejeti Nata kot 'globalnega policista', in trdi, da Natov 5. člen in politika odprtih vrat drobita evropsko varnost.

Različno razumevanje nedeljivosti varnosti kaže na veliko razhajanje v vizijah partneric.

V Natu je nedeljivost varnosti opredeljena v smislu celostne narave varnosti po treh razsežnostih (človeški, gospodarski in politično-vojaški), varnosti med državami in zavedanja, da sta evropska in evrazijska varnost del globalne varnosti. Moskva jo opredeljuje drugače, v smislu različnih ravni varnosti – prva je raven politično dogovorjene varnosti v okviru OVSE, druga pa je raven pravno zavezujočih obveznosti v okviru Nata in EU. Struktura evropske varnosti je trenutno razdeljena v tem smislu, kar po mnenju Moskve ustvarja dvotirni varnostni prostor, v okviru katerega Moskva nima niti pravice glasovati niti pravnih jamstev.

Ostajamo nad gladino – Rusija in države Nata so leta 2011 izvedle skupno vajo reševanja podmornic.

To je pomenilo, da morajo glavne politike Bruslja in Moskve šele doseči kak pomemben uspeh. Eden takih primerov je Natov nenavdušen pristop k moskovskemu predlogu pogodbe o evropski varnosti, ki le to usmerja preko Krfskega procesa v okviru OVSE, namesto da bi se je lotil neposredno.

Drug primer je Natovo poudarjanje, da protiraketna obramba ne more biti zares kolektivna, ker Rusija ni članica zavezništva. To kaže na konceptualna razhajanja in različna dojemanja varnosti med Brusljem in Moskvo.

Poprava odnosa med Natom in Rusijo po rusko-gruzijski vojni je strateško pomemben korak za evropsko varnost. Odnos ima bolj osredotočen in koristnejši program. To je botrovalo pomembnim uspehom, še zlasti na področju vojaško-vojaškega sodelovanja.

Vendar, če se politična razhajanja ne bodo reševala (ali vsaj začela blažiti), se bo težko premakniti s trenutne ravni praktičnega sodelovanja na strateški program, ki bo resnično vzajemen in skupen, ter bo osnova za strateško partnerstvo.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink