JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Nato in Rusija: obsojena na razočaranje?

James Sherr z inštituta Chatham House trdi, da različno razumevanje na vsaki strani v odnosu Nato-Rusija vedno znova vodi v neželene rezultate. In dokler vsaka stran ne bo sprejela razumevanja druge o tem, kaj pomeni varnost, se bo po njegovem zgodba ponavljala.

James Sherr, višji predavatelj, Chatham House

V preteklih nekaj letih so se mnogi upravičeno spraševali, ali partnerstvo Nato-Rusija lahko končno dobi smiseln pomen. Premor v procesu širitve, ponovna oživitev Sveta Nato-Rusija, nov začetek v odnosih ZDA-Rusija, sporazumi Novi START ter okrepitev sodelovanja v Afganistanu so hranili ta upanja.

A nobena skrivnost ni, da v odnosu nekaj manjka. Za Bruselj je manjkajoči člen zaupanje. Za Moskvo pa je to enakopravnost.

To sta zelo različni dojemanji, ki bi morali pričakovanja postaviti na realna tla. Kljub izboljšanjem Nato in Rusija ohranjata močno različne poglede na to, kaj ohranja evropsko varnost in kaj jo ogroža. Nosita pa tudi pečat zelo različnih kultur varnosti. Vse dokler je tako, bo Rusija težko zaupala Natu, Natove zaveznice pa bodo imele hude pomisleke, da bi Rusiji omogočile tako enakopravnost, kot si jo ta želi. Znotraj teh parametrov sta sicer možna ploden odnos in sodelovanje, ne pa tudi složnost.

Za Rusijo enakopravnost pomeni soupravljanje.

Na temeljni ravni Nato nikoli ni postavljal enakosti Rusije pod vprašaj. Rusija je Natova prednostna partnerica. Nobena od zaveznic ne poskuša zmanjšati njene samostojnosti ali omejiti njenih posebnih pravic. Ustanovna listina Nato-Rusija izključuje vsako ‘pravico veta na dejanja druge strani’ ali vsako omejevanje ‘pravic Nata ali Rusije do neodvisnega odločanja in ukrepanja’.

Ampak za Rusijo enakopravnost pomeni soupravljanje, ali po besedah predsednika Odbora za zunanje zadeve pri ruski Dumi Konstantina Kozačeva, ‘polnopraven vstop v “Evroatlantski klub” in dejanski vpliv na proces odločanja’. Po mnenju vodstva države je Rusija upravičena do take enakopravnosti zaradi svojega prispevka h končanju hladne vojne, razpustitve Varšavskega pakta in svojega strateškega pomena.

Obenem pa si je po besedah takratnega predsednika Putina Rusija ‘prislužila pravico, da poskrbi zase’. Pravico ima biti enakopravna, a različna, in ostati – po besedah zunanjega ministra Lavrova – samostojen ‘center vrednot’. Po mnenju Moskve z neupoštevanjem teh zahtev, s premiki ‘vojaške infrastrukture’ proti mejam Rusije in z zavračanjem opuščanja nadaljnje širitve Nato vrača Evropo v nekdanjo razdeljenost.

Znotraj zavezništva imajo mnogi podoben pogled na Rusijo. S podpisom Deklaracije OVSE v Budimpešti leta 1994 in Ustanovne listine leta 1997 je Rusija potrdila svoje ‘spoštovanje suverenosti, neodvisnosti in ozemeljske celovitosti vseh držav ter njihovo neodtujljivo pravico, da same izberejo način za zagotavljanje lastne varnosti’. Odpovedala se je tudi ‘vplivnim območjem’.

Vendar pa ruska diplomacija poudarja nekoliko drugačne teme: da ‘je varnost nedeljiva' (Pariška listina iz leta 1990) in da države ne smejo ‘zasledovati varnostnih interesov na račun drugih’ (Deklaracija iz Budimpešte iz leta 1994). Na podlagi teh načel predsednik Medvedjev vztraja, da varnostni sistem Evrope ne sme ustvarjati ‘območij z različnimi stopnjami varnosti’ – kar sproža vprašanje, ali imajo države pravico vstopati v taka ‘območja’ ali jih zapuščati.

Z omejevanjem na zadeve 'trde' varnosti ter neupoštevanjem političnih in gospodarskih groženj ruski osnutek Evropske varnostne pogodbe iz leta 2009 ločuje Rusijo ne le od Nata, pač pa tudi od OVSE, ki v okviru Krfskega procesa poudarja dialog o ‘vseh vidikih varnosti’.

Dogovor o partnerstvu – leta 1997 sta Nato in Rusija jasno zarisala novo pot.

V notranjih in dvostranskih izjavah je stališče Rusije veliko manj tankočutno. Vse od prvega dokumenta o politiki glede t.i. ‘bližnje tujine’ leta 1992 pa do sklicevanja predsednika Medvedjeva na ‘privilegirano vplivno območje’ leta 2009 je Rusija dajala vedeti, da ima pravico omejevati suverenost svojih sosed. V svojem pozivu takratnemu predsedniku Ukrajine Juščenku avgusta 2009 mu je Medvedjev očital neupoštevanje ‘osnov za sodelovanje’ z izneverjenjem ‘skupni zgodovini, kulturi in veri’ obeh držav in načelom ‘tesnega gospodarskega sodelovanja’ ter s ‘trmastim vztrajanjem na poti članstva v Natu’. Tri mesece prej je predsednik vlade Putin poskuse ločitve Ukrajine (‘mala Rusija’) od Rusije označil za ‘zločin’.

Kdor pozna pogajanja z Rusijo, bo v teh stališčih prepoznal določeno stopnjo nastopaštva in v tem je nekaj resnice. Vendar pa ruske politike niso nepremišljene. Izražajo državne interese in to precej dosledno.

Tako pridemo do petih zaključkov.

Prvič, ne smemo sklepati, da se bo zaradi nedavnih izboljšanj v odnosih Rusija sprijaznila z Natovo vlogo v svetu. Zadnja vojaška doktrina Rusije navaja Nato kot prvo od ‘vojaških nevarnosti’, s katerimi se država sooča. Tudi obramba pred strateškimi izstrelki je navedena kot ‘vojaška nevarnost’. Doktrina je bila objavljena februarja 2010, 18 mesecev potem, ko je širitveni proces zastal. Je močno neuglašena z Natovim strateškim konceptom, ki pravi, da je ‘varnost Nata in Rusije medsebojno prepletena’.

Na mnogih področjih je sodelovanje z Rusijo neizbežno. A Rusija ostaja težavna partnerica.

Drugič, ne smemo sklepati, da bo sodelovanje kumulativno oziroma da bo en dogovor ustvaril zagon za drugega. Pogodba Novi START ni spodbudila napredka pri pogajanjih o protiraketni obrambi, vsaj zaenkrat ne, poziv ameriškega senata k pogajanjem o podstrateškem orožju je bil odločno zavrnjen. Niti ne smemo sklepati, da bo Rusija sodelovala z Natom kar tako. S stališča Moskve pogajanja in skupna prizadevanja niso skupinska terapija, pač pa način za doseganje nacionalnih interesov. Sodelovanje na nekaterih področjih v Afganistanu (npr. dobava in tranzit) ne izključuje konfliktnih pristopov na drugih (npr. pravice do ustanavljanja vojaških baz in regionalna varnost).

Tretjič, ne smemo sklepati, da bo potreba po ‘posodabljanju’ in tujih naložbah umirila odnos Rusije do Nata. Obstajajo očitne povezave med omejenimi sredstvi, administrativno nesposobnostjo in primanjkljajem ruskih konvencionalnih oboroženih sil. A zastoj v obrambni reformi obrambnega ministra Serdjukova je le še okrepil osovraženost Natove protiraketne obrambe in nasprotovanje nadaljnjemu zmanjševanju jedrskega orožja.

Protiraketna obramba – bo prinesla več sodelovanja ali več razlogov za nestrinjanje?

Četrtič, ne smemo podcenjevati vpliva naših lastnih vrednot in tradicij. Tri generacije so način razmišljanja v zahodnih demokracijah sooblikovali iskanje konsenza, skupno odločanje in praksa sodelovanja s ciljem uskladiti nacionalne in skupne interese. Danes se Nato in EU zavzemata za varnostni red po hladni vojni, ki ga ne opredeljujejo črte na zemljevidih, pač pa svoboda držav, da same izberejo svoje partnerje in svoj način razvoja. Prav tako sta prepričana, da obstajajo priložnosti, ko je ‘univerzalne’ vrednote treba braniti izven svojih meja. Rusija nima te tradicije. Je izrazito sodobna država brez postmodernih dodatkov. Tako še naprej razume varnost brezkompromisno geopolitično, brez izgovorov brani svoja vplivna območja, neomajno verjame v suverenost in ne skriva nezaupanja do ‘zahodnega odrešiteljstva'.

Petič – in kot posledica zgornjega – pripravljeni moramo biti sprejeti dejstvo, da so nekatere od naših najbolj cenjenih politik v nasprotju z občutkom Rusije za to, kaj je prav in upravičeno. Podpora ‘svobodni izbiri’ sosed Rusije bi lahko koristila Evropi, vendar pa je v nasprotju z interesi Rusije, kot jih ta trenutno opredeljuje. Za vojaško inštitucijo, ki varnost enači s prevlado v prostoru, prisotnost Natovih sil ‘v bližini meja Rusije’ predstavlja ‘vojaško nevarnost’ ne glede na naš namen.

Ti zaključki pa ne smejo zmanjšati prednostne vloge, ki jo Nato pripisuje svojemu odnosu z Rusijo. Ravno nasprotno, še okrepiti bi morali Natovo odločenost za poglabljanje sodelovanja, kjer obstajajo skupni interesi, in omejitev razhajanj na področjih, kjer soglasje res ni mogoče.

Na mnogih področjih je sodelovanje z Rusijo neizbežno. A Rusija ostaja težavna partnerica.

Nacionalni interesi bodo postavili stroge meje glede tega, v kolikšni meri bo Rusija podprla Natovo politiko ali ji nasprotovala. Znotraj teh meja lahko dosežemo omejene, a pomembne rezultate. Če pričakujemo kaj več kot to, smo obsojeni na razočaranje.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink