JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Čas za opustitev iluzij

Danes je čas, da Rusija in Nato prenehata gledati drug na drugega skozi prizmo hladne vojne, trdi Fjodor Lukjanov. Izzivi enaindvajsetega stoletja od obeh strani zahtevajo, da ostanke svojih nesoglasij iz 20. stoletja ponovno pretehtata.

Danes, več kot 20 let po koncu hladne vojne, Nato in Rusija še vedno ne najdeta skupnega jezika za izris okvirov prihodnjega strateškega sodelovanja.

To je precej žalostno, saj obe strani ena drugo nujno potrebujeta, četudi se Moskva in prestolnice Nata tega ne zavedajo v celoti. Rusija in zavezništvo se soočata z enakimi problemi, čeprav so razlogi zanje nasprotujoči. Tako Rusija kot Nato sta pokazala, da se ne moreta, čeprav vsak na svoj način, ločiti od svojih vizij, ki sta jih nasledila iz preteklosti.

Rusija še vedno okreva od geopolitičnega kolapsa kot posledice razpada Sovjetske zveze. Ruska javnost na splošno in velik del njenega političnega razreda nagonsko iščeta dokaze za to, da razpad leta 1991 ni pomenil izginotja Rusije kot pomembnega akterja s svetovnega prizorišča.

Nato je obveljal za uspešnega tekmeca in simbol strateškega poraza Rusije.

Glede na navedeno je Nato obveljal za uspešnega tekmeca in simbol strateškega poraza Rusije in tako gledanje je vzrok za splošno javno mnenje.

Ni treba posebej poudarjati, da tak pristop – kompleks poraženca, če uporabimo psihološko poimenovanje – le stežka pripomore h konstruktivni interakciji. Intelektualna šibkost ruske politične elite, ki se ne more prilagoditi novemu veku, še dodatno poslabšuje splošno zmedo.

Stvari pa se vendarle razvijajo. Ob hitro spreminjajočem se mednarodnem okolju Rusija postopoma premaguje svoje dojemanje Nata kot glavne grožnje za svojo varnost. Trenutno njene odnose z zavezništvom zaznamuje odmev iz preteklosti. Kdaj bo ta odmev izzvenel, še ni jasno, vendar pa postaja vse bolj neuglašen z ostalimi odmevi po svetu, zlasti tistimi iz Azije.

Natove težave pa ležijo v nasprotnem pristopu. Menim, da še vedno ni prebolel navdušenja nad zmago in se še naprej promovira kot najuspešnejše vojaško zavezništvo sploh. To je bilo pred 15 leti morda res, a danes je to zavajajoče. Kljub moči, ki si jo je ustvaril, je Nato slabo pripravljen na spopadanje z izzivi 21. stoletja. Namesto da bi sprejel realnost, jo skuša zaobiti s pomočjo politično korektnega govora in avtosugestije.

Do konca prvega desetletja 21. stoletja se je nujno potrebna sprememba Natovih ciljev in poslanstva reševala s širitvijo članstva. Mehansko širjenje je doseglo svojo mejo, a odgovorov na nove strateške dileme ni prineslo.

Tako Nato kot Rusija sta izpolnila (ali bolje rečeno – izčrpala) naloge, ki sta si jih zadala po hladni vojni, in morata zdaj na novo opredeliti svojo vlogo za 21. stoletje.

Nato ni postal svetovni policist in edini problem, ki ostaja znotraj njegovega prvotnega območja odgovornosti – Evrope – so neurejeni odnosi z Moskvo. Če bi Nato in Rusija svoje odnose utrdila, za kar bi morala najprej opustiti svoje zastarelo dojemanje drug drugega, bi Nato lahko dobil nov pomen kot regionalna organizacija.

Če povzamem, tako Nato kot Rusija sta izpolnila (ali bolje rečeno – izčrpala) naloge, ki sta si jih zadala po hladni vojni, in morata zdaj na novo opredeliti svojo vlogo za 21. stoletje.

Čas je, da na novo določita svoja medsebojna stališča.

Najnovejši dogodki niso ravno spodbudni. Po šestih mesecih razprav glede evropske protiraketne obrambe, ki so se začele na zelo obetavnem vrhu Nato-Rusija novembra lani, so predstavniki zavezništva dokončno in nedvoumno zavrnili ruski predlog za sodelovanje. Odziv je bil predvidljiv: uradna Rusija je izrazila globoko razočaranje in opozorila na nevarnost nove tekme z orožjem.

Je bila polletna razprava zaman? Ne, ni dvoma o tem, da je bilo vredno to idejo vsaj poskusiti realizirati. Že samo dejstvo, da je bilo odprto vprašanje sodelovanja na tako občutljivem področju nacionalne varnosti v praktičnem smislu, kaže na to, da se obe strani oddaljujeta od logike hladne vojne.

"Nato obveznosti do kolektivne obrambe, ki zavezujejo države članice, ne more prenesti na države nečlanice."

Generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen

Inercija in moč predsodkov sta na obeh straneh gromozanska, vendar so razprave presegle govor prepričanj (vera se mi zdi malo močno, čeprav je v originalu tako) in čustev in posegle na področje razuma. Izpostavile so pomembne podrobnosti glede tehnološke kompatibilnosti in političnih možnosti.

“Nato obveznosti do kolektivne obrambe, ki zavezujejo države članice, ne more prenesti na države nečlanice,” je rekel generalni sekretar Nata, Anders Fogh Rasmussen. »Predvidevamo, da se tudi Rusija ni pripravljena odpovedati svoji suverenosti.« Slednja izjava si zasluži še posebno pozornost. Veliko strokovnjakov je opozorilo, da je skorajda senzacionalni predlog predsednika Dmitrija Medvedjeva glede »teritorialne protiraketne obrambe« namignil na možnost razprave o do takrat nepreklicnem načelu ruske strateške samozadostnosti. Z drugimi besedami, predsednik je predlagal nekaj, kar si nobena druga administracija v Kremlju ni drznila pomisliti niti v romantičnem in Zahodu naklonjenem obdobju zgodnjih 90. let 20. stoletja.

Jasno, da bi bilo nerealno pričakovati hiter in gladek uspeh. Odmevna namera Moskve, da razreši vprašanje, povezano s temeljnimi vidiki varnosti, je bila najverjetneje obsojena na neuspeh. Kakršni koli sporazum na tem področju zahteva zelo visoko stopnjo zaupanja – česar odnosom med Rusijo in ZDA primanjkuje kljub določenemu napredku, ki sta ga dosegli v zadnjih dveh letih in pol. Zdaj, ko je jasno, da ne bo preboja, moramo sprejeti pravilne sklepe, da bo škoda zaradi nerealiziranih pričakovanj čim manjša. Kakor koli, prvi poskus je bil vreden truda.

Afganistan ne more biti predmet dolgoročnega sodelovanja med Natom in Rusijo, saj so njuni cilji različni.

Neverjetno, da je dialog glede evropske protiraketne obrambe sprožil polemike glede hipotetičnega članstva Rusije v Natu. Leta 2010 se je pojavilo veliko ugibanj glede tega, ali bi Rusija nekega dne lahko postala članica Nata. Priznani analitiki in nekdanji politiki so se oglasili na straneh zahodnih publikacij, da bi izrazili svoje mnenje glede zaželenosti in koristnosti ruskega članstva. V strokovni skupini Nata za pripravo strateškega koncepta, ki ji predseduje nekdanja zunanja ministrica ZDA Madeleine Albright, se je sprožila živahna razprava na to temo, čeprav sklepi »modrecev« s tega področja niso bili vključeni v osnutek nove strategije zavezništva.

V Rusiji Zahodu naklonjeni liberalci z Inštituta za sodobni razvoj (Institute of Contemporary Development – INSOR) in celo visoki uradniki razmišljajo o tej možnosti. Po vrhu Nata v Lizboni, kjer je bilo ozračje do Rusije precej prijateljsko, sta dva Ruska visoka uradnika priznala možnost, da Rusija v prihodnosti postane članica Nata. To sta bila namestnik štaba v Kremlju, Vladislav Surkov, in direktor Oddelka za politično načrtovanje na Ministrstvu za zunanje zadeve, Aleksander Kramarenko.

Razprave niso privedle nikamor. Kljub temu pa sta verjetno prvič obe strani podali konkretne argumente. Nista le rekli “to ni mogoče, ker se ne more nikoli zgoditi,” ampak sta pojasnili, zakaj to ni mogoče. Z drugimi besedami, razprava je na koncu presegla govor prepričanj.

Vprašanje protiraketne obrambe se bo nedvomno ponovno pojavilo v odnosih Rusije z ZDA, ki – normalno – oblikujejo odnose med Rusijo in Natom. Dokler obe državi razpolagata z jedrskim arzenalom, ki nekaj krat presega tistega v ostalih delih sveta, se bo tema strateške stabilnosti vrnila na dnevni red ne glede na to, kako nepotrebna se zdi. Vendar pa v svoji trenutni obliki protiraketna obramba ostaja povezana s širšim evro-atlantskim kontekstom. Z drugimi besedami, ni se še osvobodila močne inercije iz časov hladne vojne.

Ta razprava pa lahko ponovno zagleda luč sveta čez nekaj let, ko bo vsem sodelujočim jasno, da Evropa ni več strateško bojišče. Glede na to, da Azija pospešeno nadomešča Evropo, bo protiraketna obramba tudi vedno bolj povezana s to regijo. To pomeni, da se bo spremenil tudi dialog med Rusijo in ZDA, saj bosta Moskva in Washington v Aziji igrala povsem drugačni vlogi kot v Evropi.

Temeljno načelo vojaško-političnih zavezništev v 21. stoletju se bo najverjetneje razlikovalo od tistega iz 20. stoletja, ko so zavezništva temeljila na skupni ideologiji ali vrednotah. V prihodnjih desetletjih se bodo zavezništva najbrž oblikovala z namenom dosege nekega konkretnega cilja. Kot je nekoč dejal Donald Rumsfeld: »Poslanstvo določa koalicijo – koalicija ne sme določati poslanstva.« Ta izjava se je izkazala za bolj dolgotrajno kot njegova politična kariera.

Mimogrede, četudi predvidevamo, da je članstvo Rusije v Natu realno, to ne bo na noben način pripomoglo k reševanju dejanskih varnostnih problemov 21. stoletja. Te je treba reševati v novem formatu – idealen bi bil tristranski format z Rusijo, Kitajsko in Združenimi državami Amerike. Čeprav imajo te tri sile različne interese in pristope, imajo potrebno strateško težo za reševanje problemov v osrednji Evraziji, na ruskem Daljnem vzhodu in v pacifiški regiji.

Evropski zavezniki Amerike se najverjetneje ne bodo vključili, dokler se ne izmotajo iz afganistanskih škripcev. Številne razloge za to je podal ameriški minister za obrambo v odhodu Robert Gates v svojem junijskem nagovoru v Bruslju, v katerem je poudaril pretirano angažiranost in nizko porabo za obrambo.

Afganistan ne more biti predmet dolgoročnega sodelovanja med Natom in Rusijo, saj so njuni cilji različni: zavezništvo išče prikladen način, da se umakne, medtem ko Rusija išče dolgotrajnejše rešitve v svoji soseščini.

Vendar pa trenutno njuni interesi sovpadajo in v prihodnjih letih bo nekaj dobrih priložnosti za skupno upravljanje tranzicije. To bo okrepilo medsebojno zaupanje in raven operativne združljivosti, ki je potrebna za nadaljnje sodelovanje. Vendar pa se morata Nato in Rusija pred tem prilagoditi novim izzivom.

Zidu ni več – kaj pa spremljajoči odnosi?

Vsi v korak drug z drugim – je Lizbona zgladila odnose?

Skupne vaje so bolj pogoste – kaj pa skupno razumevanje?

Preberite več:Rusija, odnosi Rusija-Nato
Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink