Ko dobijo besedo strokovnjaki

Mladić, Srebrenica in pravica

Medtem ko v Haagu poteka sojenje Ratku Mladiću zaradi genocida, se Revija NATO spominja dogodkov v Srebrenici julija 1995, se pogovarja s preživelimi in se sprašuje, ali Mladićevo prijetje končno pomeni, da bo ta regija lahko začela gledati naprej in ne nazaj.

Mladić, Srebrenica in pravica

Julij 1995.

Bosansko-muslimanska enklava

v Srebrenici pade v roke enotam,

ki jim poveljuje bosanski Srb

general Ratko Mladić.

ZN lahko le nemočno opazujejo.

Zajete bosansko-muslimanske

ženske in otroke

ločijo od moških

in jih z avtobusi odpeljejo s tega območja.

Za moške, ki so bili zajeti ali so pobegnili,

so v naslednjih nekaj dneh sledili

preganjanje, mučenje in usmrtitve.

Začeli so se dogodki, ki so privedli

do prvega sojenja za genocid v Evropi

po drugi svetovni vojni.

V eni uri genocida

v Srebrenici, v eni uri,

je bilo pobitih več žrtev

kot jih je bosanska vojska ubila v vsej vojni.

Julij 2011.

Trupla moških in dečkov,

pobitih med genocidom v Srebrenici,

še po šestnajstih letih odkrivajo

in pokopavajo.

A tokrat je prvič

po teh umorih

človek, obtožen nadzorovanja

te operacije, za zapahi.

Ratka Mladića

so prijeli maja 2011,

zdaj pa v Haagu čaka na sojenje.

Revija NATO proučuje, ali je

njegova aretacija lahko mejnik,

ki bo tej regiji pomagal,

da se spravi s svojo nedavno zgodovino.

Če bi bila jaz na oblasti,

bi ga ubila in nič drugega.

Glava za glavo.

Ne vidite, koliko naših

moških je umrlo?

Koliko naših ljudi je umrlo?

Dogodki so se resda zgodili

pred več kot šestnajstimi leti,

a spomini ostajajo sveži.

Camil Duraković je leta 1995

v Srebrenici preživel.

Danes je podžupan.

Šestnajst let sem imel, ko sem preživel

padec Srebrenice.

Imel sem srečo, odločil sem se, da se ne vdam

in grem v tabor ZN v Potočarih.

Namesto tega sem s še nekaterimi zbežal

na svobodno ozemlje v Tuzli.

Sedem dni smo hodili po gozdovih

preden smo prišli do Tuzle.

Vse, ki so bežali skupaj z mano,

so ubili. Pet jih je bilo.

Danes se Srebrenica nahaja

v Republiki Srpski.

Bosanski Srbi poudarjajo,

da so bili tudi oni žrtve nasilja.

Izgubila sem svoje družinske člane.

Izgubila sem moža.

Skupaj z njegovim očetom so ga ubili

na dvorišču naše hiše.

Če pogledamo število

žrtev te vojne,

vemo, da je bila večina

Bošnjakov, sledijo Srbi in nato Hrvati.

Seveda so vsi trije narodi

zagrešili zločine.

Te žrtve niso umrle

same od sebe.

Nekdo jih je moral ubiti.

A kljub strinjanju,

da so vse strani trpele,

Bošnjaki poudarjajo, da je genocid,

ki ga je obtožen general Mladić,

nekaj povsem drugega.

Hinavsko bi bilo, če bi rekel,

da nad Srbi niso bili storjeni zločini.

A v primerjavi z genocidom

obstaja razlika.

Ti zločini niso bili storjeni sistematično

in zanje mora nekdo odgovarjati.

Če preštejete, koliko ljudi so ubili

vojska BiH in branilci,

nedolžne ljudi, se je na strani Srbov

vse zgodilo v samo eni uri.

Tako da tega ni mogoče primerjati.

Obstajajo posamezne skupine,

ki so med vojno morda

zagrešile zločine, s tem se strinjam.

Ne strinjam pa se,

da je to enako kot genocid,

ker je genocid zločin,

ki je najhujši med vsemi zločini.

Vse strani se na splošno strinjajo,

da odgovornosti za zločine,

storjene v Srebrenici,

ni mogoče pripisati

le enemu človeku.

En sam človek ne more

sam ustvariti konflikta.

Dejansko je med letoma 1990 in 1992

prišlo do premikov

na območju nekdanje Jugoslavije.

Zgodil se je nadzorovan razpad

nekdanje Jugoslavije

in vsi njeni narodi so hoteli

zase vzeti kar največ.

Obstaja na stotine

neposrednih storilcev,

ki so pobijali in ki so še vedno na svobodi.

Matere žrtev jih še vedno

lahko srečujejo na ulicah.

Tako da je to tudi popolnoma

napačno sporočilo.

Mladić je zaprt, Karadžić je zaprt,

ampak na stotine neposrednih storilcev

je še vedno na svobodi.

Poleg te krivde posameznikov

pa je pomembno dokazati tudi institucionalno krivdo

za genocid v Srebrenici.

Za tako hud zločin

bi nekateri želeli, da bi Mladiću

sodili na Balkanu,

kjer so se zločini zgodili.

Na Haag zdaj gledajo kot na

milejšo možnost zanj.

Njegovo življenje v Haagu

je pet- ali desetkrat boljše

kot je moje življenje tu v Bosni.

Mladića niso kaznovali,

ampak nagradili.

Pokojnina naših upokojencev

znaša okoli 150 evrov.

Mladić v Haagu toliko porabi

v enem dnevu.

Mislim, da je to farsa.

Za mnoge Srbe haaško sodišče ni nevtralno.

Po njihovem se preveč ukvarja

s srbskimi zločini in zločinci.

Zato tudi če bi bil tam spoznan za krivega,

to ne bo nujno potegnilo črte

pod dogodki v Srebrenici.

Srbi o sodišču

nimajo dobrega mnenja

zaradi števila Srbov,

ki jih je obtožilo in obsodilo.

Nekateri Srbi morajo dejansko odgovarjati

in biti obsojeni,

a enako je treba ravnati

tudi s pripadniki drugih narodnosti.

Vsi govorijo o letu 1995,

kaj pa preostala tri ali štiri leta,

ko so tu trpeli Srbi?

Haaga ni mogoče

jemati kot pravo sodišče,

ker je bilo ustanovljeno

za izvajanje pritiska na Srbe.

Njegov namen je opravičiti zločine,

storjene nad našimi ljudmi

in pomilostiti tiste,

ki so zagrešili zločine nad Srbi.

V Bosni in Hercegovini obstajajo

tri resnice, zgodovine in narodi,

ampak če je haaško sodišče mednarodno

in so ga ustanovile članice ZN,

ki so do Bosne in Hercegovine nevtralne,

potem moramo to sodišče sprejeti vsi

in spoštovati njegove odločitve.

Mi razumemo in dojemamo

položaj te ustanove

na zelo pozitiven način,

saj so glavni akterji,

tisti negativni, zdaj tam ali so tam bili.

Milošević, Karadžić, Mladić,

Šešelj in drugi

so pristali tam,

nekateri so tam tudi umrli.

Kdo pa bi potem lahko to opravil,

če ne bi imeli haaškega sodišča?

Sojenje Mladiću

je razdelilo regijo.

Srbski politiki, na primer

predsednik Republike Srpske

Milorad Dodik,

so obljubljali, da bodo prispevali denar

za Mladićevo obrambo v Haagu.

Zato je nevarno, da se sojenje generalu

sprevrže v politični nogomet.

To je hinavsko, ker

davkoplačevalci v Republiki Srpski

niso le Srbi,

ne glede na ime republike.

Tudi mi smo davkoplačevalci

ter žrtve in preživeli

v genocidu v Srebrenici.

Za nas je to nesprejemljivo.

Dve tretjini Srbov nista pripravljeni

s svojimi davki podpirati morilca.

Tako da je to nekaj popolnoma

nesprejemljivega, nekaj ponižujočega.

Ena najbolj žalostnih stvari, ki jih opažam,

je zloraba družinskih članov,

prisila političnih strank,

ki jih hočejo pridobiti na svojo stran,

da bi naredili, kar one hočejo.

Ampak ali se lahko Mladićevo prijetje izkaže

za mejnik na dolgi poti

k spravi med obema stranema v vojni?

Zlasti za mnoge družine pogrešanih in

mnoge skupine žrtev

so se stvari spremenile.

Slišala sem, kako so govorili:

Prepozno je,

to bi se moralo zgoditi prej.

Po drugi strani pa sem slišala tudi,

da ravno zdaj

le čutijo, da je posegla roka pravice.

Če je Srbija prijela Mladića,

ker je predstavljal oviro

na njeni poti v EU in ne,

ker je vojni zločinec,

odgovoren za genocid,

imamo problem.

Pot do sprave je dolga,

a nujna.

Ugotoviti je treba resnico,

obelodaniti vsa dejstva,

na primer, kaj se je dogajalo

in kdo je bil odgovoren.

Žrtve morajo dobiti občutek,

da je pravici zadoščeno.

Kako torej prebivalci te regije

vidijo njen prihodnji razvoj?

Skupaj ali narazen?

In koliko bo še trajalo,

preden se rane res lahko začnejo celiti?

Funkcionirali bomo, ker smo vajeni,

da tu funkcioniramo že stoletja.

In je to za nas normalno.

Mi Bošnjaki, Srbi, Hrvati,

imamo skoraj enako mentaliteto,

enak smisel za humor,

kaj pa vem, enako genetiko.

Tako da skupaj lahko funkcioniramo,

skupaj lahko živimo in tudi bomo.

Če ni zaupanja na ravni posameznika,

na nacionalni ravni,

potem je malo verjetno,

da bo dosežena sprava

med skupnostmi

ali na Zahodnem Balkanu.

Simbol Bosne ni le vojna.

V naši zgodovini smo imeli deset let vojne

in stoletja miru.

V mirnem času smo bili

drug drugemu pripravljeni pomagati,

ustvarjati in graditi

velike cerkve, velike mošeje,

ter funkcionirati in živeti skupaj.

In tako bo z Bosno tudi v prihodnje,

ampak to ne bo tako lahko,

ne bo se zgodilo v nekaj letih,

temveč v nekaj desetletjih.

Mladić, Srebrenica in pravica

Julij 1995.

Bosansko-muslimanska enklava

v Srebrenici pade v roke enotam,

ki jim poveljuje bosanski Srb

general Ratko Mladić.

ZN lahko le nemočno opazujejo.

Zajete bosansko-muslimanske

ženske in otroke

ločijo od moških

in jih z avtobusi odpeljejo s tega območja.

Za moške, ki so bili zajeti ali so pobegnili,

so v naslednjih nekaj dneh sledili

preganjanje, mučenje in usmrtitve.

Začeli so se dogodki, ki so privedli

do prvega sojenja za genocid v Evropi

po drugi svetovni vojni.

V eni uri genocida

v Srebrenici, v eni uri,

je bilo pobitih več žrtev

kot jih je bosanska vojska ubila v vsej vojni.

Julij 2011.

Trupla moških in dečkov,

pobitih med genocidom v Srebrenici,

še po šestnajstih letih odkrivajo

in pokopavajo.

A tokrat je prvič

po teh umorih

človek, obtožen nadzorovanja

te operacije, za zapahi.

Ratka Mladića

so prijeli maja 2011,

zdaj pa v Haagu čaka na sojenje.

Revija NATO proučuje, ali je

njegova aretacija lahko mejnik,

ki bo tej regiji pomagal,

da se spravi s svojo nedavno zgodovino.

Če bi bila jaz na oblasti,

bi ga ubila in nič drugega.

Glava za glavo.

Ne vidite, koliko naših

moških je umrlo?

Koliko naših ljudi je umrlo?

Dogodki so se resda zgodili

pred več kot šestnajstimi leti,

a spomini ostajajo sveži.

Camil Duraković je leta 1995

v Srebrenici preživel.

Danes je podžupan.

Šestnajst let sem imel, ko sem preživel

padec Srebrenice.

Imel sem srečo, odločil sem se, da se ne vdam

in grem v tabor ZN v Potočarih.

Namesto tega sem s še nekaterimi zbežal

na svobodno ozemlje v Tuzli.

Sedem dni smo hodili po gozdovih

preden smo prišli do Tuzle.

Vse, ki so bežali skupaj z mano,

so ubili. Pet jih je bilo.

Danes se Srebrenica nahaja

v Republiki Srpski.

Bosanski Srbi poudarjajo,

da so bili tudi oni žrtve nasilja.

Izgubila sem svoje družinske člane.

Izgubila sem moža.

Skupaj z njegovim očetom so ga ubili

na dvorišču naše hiše.

Če pogledamo število

žrtev te vojne,

vemo, da je bila večina

Bošnjakov, sledijo Srbi in nato Hrvati.

Seveda so vsi trije narodi

zagrešili zločine.

Te žrtve niso umrle

same od sebe.

Nekdo jih je moral ubiti.

A kljub strinjanju,

da so vse strani trpele,

Bošnjaki poudarjajo, da je genocid,

ki ga je obtožen general Mladić,

nekaj povsem drugega.

Hinavsko bi bilo, če bi rekel,

da nad Srbi niso bili storjeni zločini.

A v primerjavi z genocidom

obstaja razlika.

Ti zločini niso bili storjeni sistematično

in zanje mora nekdo odgovarjati.

Če preštejete, koliko ljudi so ubili

vojska BiH in branilci,

nedolžne ljudi, se je na strani Srbov

vse zgodilo v samo eni uri.

Tako da tega ni mogoče primerjati.

Obstajajo posamezne skupine,

ki so med vojno morda

zagrešile zločine, s tem se strinjam.

Ne strinjam pa se,

da je to enako kot genocid,

ker je genocid zločin,

ki je najhujši med vsemi zločini.

Vse strani se na splošno strinjajo,

da odgovornosti za zločine,

storjene v Srebrenici,

ni mogoče pripisati

le enemu človeku.

En sam človek ne more

sam ustvariti konflikta.

Dejansko je med letoma 1990 in 1992

prišlo do premikov

na območju nekdanje Jugoslavije.

Zgodil se je nadzorovan razpad

nekdanje Jugoslavije

in vsi njeni narodi so hoteli

zase vzeti kar največ.

Obstaja na stotine

neposrednih storilcev,

ki so pobijali in ki so še vedno na svobodi.

Matere žrtev jih še vedno

lahko srečujejo na ulicah.

Tako da je to tudi popolnoma

napačno sporočilo.

Mladić je zaprt, Karadžić je zaprt,

ampak na stotine neposrednih storilcev

je še vedno na svobodi.

Poleg te krivde posameznikov

pa je pomembno dokazati tudi institucionalno krivdo

za genocid v Srebrenici.

Za tako hud zločin

bi nekateri želeli, da bi Mladiću

sodili na Balkanu,

kjer so se zločini zgodili.

Na Haag zdaj gledajo kot na

milejšo možnost zanj.

Njegovo življenje v Haagu

je pet- ali desetkrat boljše

kot je moje življenje tu v Bosni.

Mladića niso kaznovali,

ampak nagradili.

Pokojnina naših upokojencev

znaša okoli 150 evrov.

Mladić v Haagu toliko porabi

v enem dnevu.

Mislim, da je to farsa.

Za mnoge Srbe haaško sodišče ni nevtralno.

Po njihovem se preveč ukvarja

s srbskimi zločini in zločinci.

Zato tudi če bi bil tam spoznan za krivega,

to ne bo nujno potegnilo črte

pod dogodki v Srebrenici.

Srbi o sodišču

nimajo dobrega mnenja

zaradi števila Srbov,

ki jih je obtožilo in obsodilo.

Nekateri Srbi morajo dejansko odgovarjati

in biti obsojeni,

a enako je treba ravnati

tudi s pripadniki drugih narodnosti.

Vsi govorijo o letu 1995,

kaj pa preostala tri ali štiri leta,

ko so tu trpeli Srbi?

Haaga ni mogoče

jemati kot pravo sodišče,

ker je bilo ustanovljeno

za izvajanje pritiska na Srbe.

Njegov namen je opravičiti zločine,

storjene nad našimi ljudmi

in pomilostiti tiste,

ki so zagrešili zločine nad Srbi.

V Bosni in Hercegovini obstajajo

tri resnice, zgodovine in narodi,

ampak če je haaško sodišče mednarodno

in so ga ustanovile članice ZN,

ki so do Bosne in Hercegovine nevtralne,

potem moramo to sodišče sprejeti vsi

in spoštovati njegove odločitve.

Mi razumemo in dojemamo

položaj te ustanove

na zelo pozitiven način,

saj so glavni akterji,

tisti negativni, zdaj tam ali so tam bili.

Milošević, Karadžić, Mladić,

Šešelj in drugi

so pristali tam,

nekateri so tam tudi umrli.

Kdo pa bi potem lahko to opravil,

če ne bi imeli haaškega sodišča?

Sojenje Mladiću

je razdelilo regijo.

Srbski politiki, na primer

predsednik Republike Srpske

Milorad Dodik,

so obljubljali, da bodo prispevali denar

za Mladićevo obrambo v Haagu.

Zato je nevarno, da se sojenje generalu

sprevrže v politični nogomet.

To je hinavsko, ker

davkoplačevalci v Republiki Srpski

niso le Srbi,

ne glede na ime republike.

Tudi mi smo davkoplačevalci

ter žrtve in preživeli

v genocidu v Srebrenici.

Za nas je to nesprejemljivo.

Dve tretjini Srbov nista pripravljeni

s svojimi davki podpirati morilca.

Tako da je to nekaj popolnoma

nesprejemljivega, nekaj ponižujočega.

Ena najbolj žalostnih stvari, ki jih opažam,

je zloraba družinskih članov,

prisila političnih strank,

ki jih hočejo pridobiti na svojo stran,

da bi naredili, kar one hočejo.

Ampak ali se lahko Mladićevo prijetje izkaže

za mejnik na dolgi poti

k spravi med obema stranema v vojni?

Zlasti za mnoge družine pogrešanih in

mnoge skupine žrtev

so se stvari spremenile.

Slišala sem, kako so govorili:

Prepozno je,

to bi se moralo zgoditi prej.

Po drugi strani pa sem slišala tudi,

da ravno zdaj

le čutijo, da je posegla roka pravice.

Če je Srbija prijela Mladića,

ker je predstavljal oviro

na njeni poti v EU in ne,

ker je vojni zločinec,

odgovoren za genocid,

imamo problem.

Pot do sprave je dolga,

a nujna.

Ugotoviti je treba resnico,

obelodaniti vsa dejstva,

na primer, kaj se je dogajalo

in kdo je bil odgovoren.

Žrtve morajo dobiti občutek,

da je pravici zadoščeno.

Kako torej prebivalci te regije

vidijo njen prihodnji razvoj?

Skupaj ali narazen?

In koliko bo še trajalo,

preden se rane res lahko začnejo celiti?

Funkcionirali bomo, ker smo vajeni,

da tu funkcioniramo že stoletja.

In je to za nas normalno.

Mi Bošnjaki, Srbi, Hrvati,

imamo skoraj enako mentaliteto,

enak smisel za humor,

kaj pa vem, enako genetiko.

Tako da skupaj lahko funkcioniramo,

skupaj lahko živimo in tudi bomo.

Če ni zaupanja na ravni posameznika,

na nacionalni ravni,

potem je malo verjetno,

da bo dosežena sprava

med skupnostmi

ali na Zahodnem Balkanu.

Simbol Bosne ni le vojna.

V naši zgodovini smo imeli deset let vojne

in stoletja miru.

V mirnem času smo bili

drug drugemu pripravljeni pomagati,

ustvarjati in graditi

velike cerkve, velike mošeje,

ter funkcionirati in živeti skupaj.

In tako bo z Bosno tudi v prihodnje,

ampak to ne bo tako lahko,

ne bo se zgodilo v nekaj letih,

temveč v nekaj desetletjih.

Novi pri Reviji NATO?
citati
Aristotel
Glasilo
Ne zamudite ničesar
"Stabilna država je lahko le tista,
v kateri so vsi enaki pred zakonom."
O REVIJI NATO
Go to
NATO A to Z
NATO Multimedia Library
NATO Channel
Posreduj to
Facebook
Facebook
Twitter
Twitter
Delicious
Delicious
Google Buzz
Google Buzz
diggIt
Digg It
RSS
RSS
You Tube
You Tube