JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Uniforme postajajo vse bolj zelene

Ekološke teme niso več rezervirane zgolj za hipije in objemalce dreves. Vojska se zelo dobro zaveda njihovega pomena. Dopisnik BBC za okolje, David Shukman, poroča o tem, kako je podnebje postalo del obrambnega načrtovanja.

David Shukman je dopisnik BBC News za okolje in znanost.

Če ste oseba, ki jo skrbi okolje – in še zlasti podnebne spremembe – bi bilo še pred kratkim zelo malo verjetno, da bi nosili vojaško uniformo. Globalno segrevanje je bilo nekaj, s čimer se je ubadal Greenpeace. V primerjavi z dobivanjem vojn je bilo reševanje planeta preveč medel koncept, da bi si zaslužil pozornost, in preveč nedoločen, da bi ga bilo moč upoštevati pri načrtovanju.

Nič več.

Možne posledice podnebnih sprememb si počasi utirajo pot na varnostni seznam nalog – od naraščajočih morij, ki poplavljajo nižje ležeče otoške baze, kot je Diego Garcia, do izrednih vremenskih katastrof, ki zahtevajo množične operacije za reševanje in odpravljanje posledic, ali množičnih preseljevanj, ki stopnjujejo napetosti in celo povzročajo spopade. Čeprav te scenarije spremljajo številne negotovosti in nejasne časovnice, bi se vanje lahko vključile tudi oborožene sile.

Najbolj neposredne so posledice zaradi spremenjenega zemljevida. Geografija Arktike, ki se segreva hitreje od svetovnega povprečja, se zaradi izginjajočega ledu spreminja. Njeni naravni viri so bolj dostopni in spori glede mej, dolgo pozabljenih pod ledom, so ponovno pomembni. Obalna straža ZDA je bila ena tistih, ki jih je Arktika streznila, ko so ugotovili, da morajo patruljirati na delih morja, ki so bili ponavadi pod ledom.

Med letom z letalom C-130 nad Aljasko septembra 2008 mi je poveljnik lokalne obalne straže kontraadmiral Gene Brooks dejal: »Moja naloga je patruljiranje v vodah okoli Združenih držav Amerike in, čisto preprosto povedano, zdaj je veliko vode tam, kjer je bil včasih led.«

»Ne zanima me, kako se to dogaja in zakaj, vem pa, da se led topi in da moramo ukrepati.«

Admiral Brooks je Arktiko opisal kot novo mejno območje. In da bi okrepil prisotnost obalne straže, je tja poslal pionirska plovila in zrakoplove ter ustanovil prednjo postojanko v kraju Barrow. Med glavnimi izzivi so bili logistika in komunikacije na velikih razdaljah ter razmeščanje plovil v nepoznane vode – vse po pospešenem časovnem razporedu. Že nekaj let znanstveniki opažajo stalno tanjšanje ledenega pokrova, pri čemer večina raziskovalcev napoveduje, da v poletnem času ne bo ledu že do konca tega stoletja. Vendar pa se je že leta 2007 stalilo toliko ledu, kolikor so napovedovali za leto 2055. Admiral Brooks pravi, da je bil osupel nad dejstvom, kako hitro so ti veliki kosi ledu izginili.

Leta 2007 so na Evropski vesoljski agenciji odkrili, da je bil legendarni severozahodni prehod, pomorska pot, ki povezuje Atlantik in Pacifik, za kratek čas brez ledu.

Eden od razlogov za njegovo skrb je bila povečana možnost plovbe v ameriških polarnih vodah. Leta 2007 so na Evropski vesoljski agenciji odkrili, da je bil legendarni severozahodni prehod, pomorska pot, ki povezuje Atlantik in Pacifik, za kratek čas brez ledu. To je povečalo obete za novo plovno pot. Prehod so začele uporabljati potniške ladje in jahte in če so naletele na težave, je bila naloga obalne straže, da jim pomaga. Taljenje ledu je povzročilo tudi napetosti glede nadzora. Severozahodni prehod se stiska med otoki kanadskega arktičnega otočja in kanadska vlada ga obravnava kot del svojega suverenega ozemlja. Združene države Amerike in mnoge evropske države pa trdijo, da je vodna pot dovolj široka, da lahko velja za mednarodno.

Leta 2007 se je stalilo toliko ledu, kolikor so napovedovali za leto 2055.

Vneli pa so se tudi drugi polarni spori. Nek ruski poslanec je s pomočjo mini podmornice zasadil rusko zastavo v morsko dno na Severnem polu in tako podprl zahteve svoje države. Danski in kanadski minister sta pohitela na Sever, da bi tudi sama izobesila svoji zastavi. Admiral Brooks je ob tem opozoril, da so ti spori med arktičnimi državami recept za katastrofo.

»Ob nedoločenih mejah in velikem bogastvu,« je dejal, »obstaja možnost za spopad ali konkurenco. Kjer meje niso določene, začrtane in dogovorjene, vedno obstaja tveganje za spopad.«

Taljenje ledu je enako, kot če bi dvignil skalo in odkril grožnje. Vendar pa posledice segrevanja segajo veliko dlje od Arktike in so bile obravnavane tudi v prelomni študiji svetovalnega inštituta CNA iz Washingtona leta 2007. Vodila jo je skupina upokojenih višjih častnikov, ki je ugotovila, da podnebne spremembe ne bodo povzročile konkretnih kriz, prej lahko delujejo kot »pospeševalec groženj za nestabilnost v nekaterih od najbolj nestanovitnih regij na svetu.« To je ključno opažanje.

Medtem ko nekateri podnebni aktivisti trdijo, da bo globalno segrevanje pomenilo – ali že pomeni – množično in takojšnjo katastrofo, je drobni tisk znanosti bolj diplomatski. Trdi namreč, da bi spremembe v vremenskih vzorcih, ki jih povzročajo podnebne spremembe, s časom te težke razmere še poslabšale.

»Za to bomo plačali na tak ali drugačen način. Danes bomo plačali za zmanjšanje izpusta toplogrednih plinov in morali prenesti določene gospodarske udarce. Sicer bomo kasneje za to plačali v vojaškem smislu. In to bo vključevalo tudi človeška življenja.«

Kot navaja poročilo CNA, bodo spremembe poslabšale »že tako slab življenjski standard v številnih azijskih, afriških in bližnjevzhodnih državah. Povzročile bodo široko politično nestabilnost in možnosti za propad držav.« Z drugimi besedami, regije, ki postajajo vse bolj vroče, suhe ali prizadete zaradi neurij, bodo ob že obstoječih težavah še dodatno obremenjene. »Za razliko od večine konvencionalnih varnostnih groženj, kjer en subjekt deluje na specifične načine v določenih časovnih obdobjih, lahko podnebne spremembe povzročijo številne dolgotrajne razmere, ki se bodo po vsem svetu odrazile v istem časovnem obdobju.«

© Ho New / Reuters

V svojem prispevku k poročilu je general Anthony Zinni, nekdanji vodja Osrednjega poveljstva, ponudil težko izbiro: »Za to bomo plačali na tak ali drugačen način. Danes bomo plačali za zmanjšanje izpusta toplogrednih plinov in morali prenesti določene gospodarske udarce. Sicer bomo kasneje za to plačali v vojaškem smislu. In to bo vključevalo tudi človeška življenja.«

Te namenoma neposredne besede izražajo dilemo, s katero se srečuje mednarodna skupnost, medtem ko si prizadeva doseči napredek pri reševanju tega problema. Skoraj dve desetletji so kot del Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah, sprejete na vrhu v Riu leta 1992, potekala pogajanja. Ponavadi ta pogajanja potekajo na ravni ministrov za okolje, vendar pa so pogovori v Kopenhagnu decembra 2009 pritegnili tudi številne predsednike držav in vlad, vključno s predsednikom ZDA Obamo in kitajskim predsednikom vlade Wenom. Ta dogodek so opisovali kot najboljšo možnost, da ta generacija doseže dogovor. Vendar pa jih je zaznamovalo prepiranje in končali so brez zaključkov.

Cilj tega procesa je bil zavajajoče preprost: oblikovati zavezujočo svetovno pogodbo o zmanjšanju izpusta toplogrednih plinov, za katere znanstveniki trdijo, da povzročajo večino segrevanja v zadnjem času. Tudi ključna dejstva so bolj ali manj nedvoumna: lansko leto je bilo eno od najbolj vročih in hkrati tudi 34. leto zapored, ki je bilo toplejše od povprečne svetovne temperature v 20. stoletju. Obenem se je vsako leto od začetka najnatančnejših merjenj leta 1958 povečevala tudi stopnja ogljikovega dioksida, ključnega toplogrednega plina. Prav tako je tudi jasno ugotovljeno, da ogljikov dioksid zadržuje toploto v atmosferi.

Kitajska, največja onesnaževalka s toplogrednimi plini, se ima za državo v razvoju in trdi, da bi razviti svet moral prevzeti vodilno vlogo pri zmanjšanju izpustov, sama pa se ne želi zavezati z mednarodno pogodbo.

Večina vlad sprejema ta osnovna načela znanosti in ključni zaključek – da so izpusti, ki jih povzroča človek, glavni vzrok za večino segrevanja v zadnjem času. In skoraj brez izjeme pozivajo k nujnemu ukrepanju. Vendar pa so nesoglasja v Kopenhagnu razkrila meje tega, kaj so pripravljene storiti, in od takrat se je le malo spremenilo. Kitajska, največja onesnaževalka s toplogrednimi plini, se ima za državo v razvoju in trdi, da bi razviti svet moral prevzeti vodilno vlogo pri zmanjšanju izpustov, sama pa se ne želi zavezati z mednarodno pogodbo. Združene države Amerike, druga največja onesnaževalka, so ravno tako nepopustljive. Kljub izraženemu cilju predsednika Obame, da se bodo pridružili svetovnim prizadevanjem, so se načrti za predlog zakona o notranjih podnebnih ukrepih lani v senatu izjalovili. S tem je postalo zelo malo verjetno, da se bodo ZDA v bližnji prihodnosti dejansko pridružile mednarodnemu dogovoru.

Posledično so zadnji pogovori ZN v Cancunu v Mehiki lani decembra prinesli le skromen napredek pri sorazmerno manj pomembnih temah. Medtem so dolgoletni pogovori doslej obrodili le en trden dogovor: Kjotski protokol iz leta 1997. V tistem času je bila to zmaga pogajanj, vendar bo leta 2012 protokol potekel, poleg tega pa tudi ne vključuje Kitajske in Združenih držav Amerike. Države, ki jih njegove določbe zavezujejo – vključno z EU, Japonsko, Rusijo in Avstralijo – z njim po letu 2012 ne nameravajo nadaljevati, če se mu ne bodo priključile tudi druge države. Možnosti za izpogajanje nove, bolj celovite pogodbe so torej majhne.

Medtem se izpusti povečujejo. In podnebni znanstveniki opozarjajo, da se z vsakim letom možnosti, da bi se izognili kasnejšim nevarnim vplivom, zmanjšujejo. Glede tega ni nič gotovega. Nadaljnje segrevanje ne pomeni takojšnjih težav. Gre bolj za vprašanje verjetnosti: višja kot bo koncentracija toplogrednih plinov, večja je verjetnost za nevarne vremenske vzorce v naslednjih desetletjih.

Eden prvih, ki je globalno segrevanje obravnaval kot varnostno vprašanje, je bil nekdanji glavni znanstveni svetovalec britanske vlade profesor Sir David King. Strogo je opozoril, da se bodo podnebne spremembe izkazale za nevarnejše od terorizma. Prezgodaj je še, da bi sodili o tem. Najnevarnejše posledice segrevanja niso napovedane do druge polovice tega stoletja ali še kasneje. A če imajo znanstveniki prav, se naše možnosti s časom zmanjšujejo.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink