JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Varna oskrba s hrano: seme rešitve je že tu

Bjørn Lomborg trdi, da je učinke globalnega segrevanja na pomanjkanje hrane možno obvladati – in to takoj. Še več, predstavlja nam podobo, v kateri je kljub rasti prebivalstva na svetu manj sestradanih ljudi. V nadaljevanju predlaga, kaj je potrebno narediti zdaj.

Pogosto slišimo, da bo zaradi globalnega segrevanja kmalu skoraj nemogoče nahraniti planet. Zaradi tega dramatičnega izkrivljanja resnice se osredotočamo na napačne rešitve.

Ko je Center za Kopenhagenski konsenz sklical sosvet Nobelovih nagrajencev in jih pozval k iskanju najboljših naložb, s katerimi bi lahko pomagali planetu, so izpostavili neverjetno poceni in visoko učinkovite načine za boj proti nezadostni prehranjenosti, npr. dodajanje mikrohranil, ojačenje z mikrohranili, biološko ojačenje in programi prehranjevanja skupnosti.

Žal v razvitem svetu ni dovolj govora o teh rešitvah – ali celo o tem izzivu. Ko pa se že osredotočimo na lakoto, jo pogosto vidimo skozi napačno prizmo.

Delež ljudi, ki stradajo, se je od leta 1950 enakomerno zmanjševalo z več kot 50% svetovnega prebivalstva na današnjih manj kot 18%.

Dolgo nas je skrbelo ogromno število ljudi, ki naj bi v prihodnje stradali. Leta 1968 je Paul Ehrlich naznanil, da je človeštvo že izgubilo bitko za lastno prehranjevanje. Njegova napoved vsesplošnega stradanja, ki naj bi nam grozilo, je temeljila na nerazviti ideji, da večje število prebivalstva neizogibno pomeni tudi manj hrane za vsakega posameznika.

Dejansko se je število svetovnega prebivalstva od leta 1961 podvojilo, pri čemer pa se je proizvodnja hrane skoraj potrojila. Prebivalstvo držav v razvoju se je malo več kot podvojilo, medtem ko se je proizvodnja hrane tam početverila.

Rezultat tega je bila hitra rast razpoložljivih kalorij, še zlasti v državah v razvoju. Delež ljudi, ki stradajo, se je od leta 1950 enakomerno zmanjševal z več kot 50% svetovnega prebivalstva na današnjih manj kot 18%. Najdolgoročnejši načrti Združenih narodov predvidevajo, da bo ta delež enakomerno padal in leta 2050 dosegel 2,9 %. To bo takrat še vedno predstavljalo 290 milijonov podhranjenih ljudi.

Več obsežnih študij, ki so se ukvarjale z učinki podnebnih sprememb na kmetijsko proizvodnjo in svetovni sistem trgovanja s hrano, je prišlo do štirih skupnih ključnih zaključkov.

Prvič, napovedujejo močno povečanje kmetijske proizvodnje – v prihajajočem stoletju naj bi se proizvodnja žitaric več kot podvojila. Če uporabim besede ene od ekip: "Na svetovni ravni izgleda, da je virov v obliki zemlje in pridelkov, skupaj s tehnološkim napredkom, dovolj, da v letu 2080 nahranimo 9 milijard svetovnega prebivalstva."

Najbolj pesimistični modeli, ki pričakujejo najbolj pesimistične podnebne vplive, pričakujejo skupno zmanjšanje kmetijske proizvodnje za 1,4 % v primerjavi s scenarijem, ki ne predvideva podnebnih sprememb.

Drugič, vpliv globalnega segrevanja na kmetijsko proizvodnjo bo verjetno negativen, vendar v skupnem obsegu zelo skromen. Najbolj pesimistični modeli, ki pričakujejo najbolj pesimistične podnebne vplive, pričakujejo skupno zmanjšanje kmetijske proizvodnje za 1,4 % v primerjavi s scenarijem, ki ne predvideva podnebnih sprememb. Najbolj optimistični model napoveduje neto povečanje kmetijske proizvodnje zaradi globalnega segrevanja za 1,7 %. Če te številke postavimo v kontekst: v zadnjih 30 letih je bila povprečna stopnja rasti kmetijstva približno 1,7 %.

Tretjič, čeprav bo na globalni ravni malo sprememb, to ne velja za regionalno raven. Na splošno globalno segrevanje negativno vpliva na kmetijstvo držav v razvoju, pozitivno pa na poljedelstvo razvitih držav. To je kruta realnost, saj višanje temperature koristi kmetom na visoki zemljepisni širini (sezona rasti je daljša, poljščine mnogovrstne in pridelek večji), za tiste v tropskih deželah pa pomeni manjšo produktivnost.

Po najslabših možnih scenarijih bo to pomenilo 7% zmanjšanje pridelka v državah v razvoju in 3% povečanje v razvitem svetu. To je problem, ki se mu moramo posvetiti, moramo pa situacijo pogledati tudi s širšega zornega kota: skupna proizvodnja naj bi se celo v najmanj razvitih državah povečala za približno 270%.

V prihajajočem stoletju bodo države v razvoju nedvomno postale bolj odvisne od uvoza hrane iz razvitih držav. To v prvi vrsti ne bo zaradi pojava globalnega segrevanja: celo brez globalnega segrevanja bi se uvoz za najmanj razvite države skozi stoletje podvojil zaradi demografskih gibanj. Zaradi globalnega segrevanja se uvoz poveča s približno 100% na 110-140%.

Vedeti moramo, da bodo leta 2080 potrošniki držav v razvoju v veliko boljšem položaju, kot so danes. Ena od ekip, ki se je ukvarjala z modeli,poudarja, da bodo potrošniki držav v razvoju »v veliki meri ločeni od procesov kmetijske proizvodnje. Živeli bodo v mestih in bili zaposleni v nekmetijskih panogah. Tako kot v današnjih razvitih državah bodo ravni porabe v veliki meri odvisne od cen hrane in prihodkov in ne od sprememb v domači kmetijski proizvodnji.«

Četrtič, po najbolj verjetnem scenariju bo globalno segrevanje skupaj povzročilo do 28 milijonov več nezadostno prehranjenih ljudi. (Drugi scenariji prikazujejo nižji vpliv, ki sega vse do tega, da bo globalno segrevanje povzročilo skupno znižanje števila nezadostno prehranjenih ljudi za 28 milijonov.)

Obseg lakote je manj odvisen od podnebja in bolj od gospodarstva.

Pomembno je, da to postavimo v kontekst. Na svetu je trenutno 925 milijonov nezadostno prehranjenih ljudi. V prihajajočem stoletju bomo zagotovo dobili še 2-3 milijarde ljudi. Torej obstaja verjetnost, da bo ob koncu stoletja stradalo »le« kakšnih 108 milijonov ljudi.

Obseg lakote je manj odvisen od podnebja in bolj od gospodarstva. Celo z dramatičnim obvladovanjem globalnega segrevanja (predstavljajte si, da bi še danes nekako ustavili izpuste) bi se lakoti do konca stoletja izognilo največ 28 milijonov ljudi. Za primerjavo: če nam uspe premik od enega najmanj gospodarnih scenarijev ZN do enega od bolj učinkovitejših scenarijev, bi se lahko do konca stoletja izognili 1.065 milijonom lačnih ljudi.

Seveda je popolnoma nerealno razmišljati, da bi popolnoma zaustavili globalno segrevanje ali gospodarske vidike lakote. Vendar bi si morali prizadevati najti scenarij, ki nam zagotavlja najnižje absolutno število lačnih ljudi ¬ – to pa je povezano tudi s tem, da prihodki postanejo kar najvišji.

Uporaba podnebne politike za majhno znižanje preprosto ni pametna niti etična strategija. Zmanjšanje izpustov ogljika povzroča majhno in oddaljeno spremembo v višanju temperature. Če bi Kjotski protokol v celoti uresničili, bi se slaba prehranjenost do leta 2080 zmanjšala zgolj za 2 milijona ljudi, na leto pa bi to stalo 180 milijard USD.

Vendar, če si resnično želimo pomagati lačnim, lahko naredimo veliko več.

Tukaj vstopijo v igro poceni in učinkoviti odzivi na nezadostno prehranjenost. Sosvet Nobelovih nagrajencev, ki je v okviru projekta Kopenhagenskega konsenza leta 2008 priporočal večje naložbe v dodajanje mikrohranil, ojačenje z mikrohranili, biološko ojačenje in programe prehranjevanja skupnosti, je to storil zato, ker lahko že z najmanjšimi naložbami v ta področja dosežemo zelo veliko.

Z ojačevanjem osnovnih prehrambnih artiklov (npr. z železom), razvijanjem hranljivejših poljščin ter zagotavljanjem bolj celovite oskrbe z mikrohranilnimi dodatki, se lahko s pogosto spregledano podhranjenostjo veliko uspešneje spopademo. Programi prehranjevanja skupnosti lahko pripomorejo k zagotavljanju trajnostnih izboljšav, ki bodo dolgoročno koristile družinam in celotni skupnosti. (Raziskave, ki podpirajo ta priporočila, lahko najdete na www.copenhagenconsensus.com)

Spoznati moramo, da je obseg lakote v zelo majhni meri odvisen od podnebja.

Druge naložbe, ki jih sosvet Nobelovih nagrajencev visoko uvršča, npr. razširitev cepljenj in zdravljenj glistavosti, boljše preprečevanje in zdravljenje malarije in odpravljanje ovir za šolanje deklet, bi prinesle trajne spremembe, ki bi najbolj ranljive svetovne skupnosti okrepile in jih naredile bolj odporne.

Če nam je kaj do tega, da pomagamo kar največ ljudem ubežati lakoti, moramo spoznati, da je obseg lakote v zelo majhni meri odvisen od podnebja in veliko bolj od gospodarstva.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink