JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Nato in energetska varnost

Veliko je poti, ki vodijo od energije do varnosti. Michael Rühle opisuje, zakaj je Nato zainteresiran za energetsko varnost ter kakšen je lahko njegov prispevek.

V preteklih letih je energetska varnost postala glavna tema razprav o mednarodni varnosti. K temu je prispevalo več stvari: vse večja odvisnost Evrope od nafte in plina, vse večje potrebe vzhajajočih sil, kot sta Kitajska in Indija, izčrpanje fosilnih goriv, do katerega naj bi prišlo v drugi polovici tega stoletja, vse bolj intenzivne razprave o podnebnih spremembah ter ponovno oživljen interes mnogih držav za civilno jedrsko energijo.

Dodatni dejavniki so še oborožene grožnje za energetsko oskrbo, bodisi zaradi terorističnih napadov ali piratstva, ter politična nestabilnost v mnogih državah proizvajalkah energije – vključno s poskusi nekaterih od teh držav za (zlo)rabo energetske oskrbe kot političnega orožja.

Nato mora na področju energetske varnosti odigrati svojo legitimno vlogo. Ampak kakšna naj bo ta vloga?

Vsi ti dogodki kažejo v isto smer: zagotavljanje energetske oskrbe morda ni neposreden vojaški izziv, vendar pa zagotovo ima tudi varnostno razsežnost. Kot zavezništvo, ki zagotavlja zaščito skoraj 900 milijonom državljanov, in se ponaša z edinstveno mrežo partnerskih držav mora Nato na področju varnosti odigrati svojo legitimno vlogo. Ampak kakšna naj bo ta vloga?

Novi strateški koncept Nata ponuja jasen odgovor na to vprašanje. Ta dokument zaznamuje opazen premik od zaščite ozemlja k zaščiti ljudi in ponuja ne le živ opis vse večje ranljivosti oskrbe zaveznic z energijo, pač pa Natu nalaga tudi “razvijanje zmogljivosti za prispevek k energetski varnosti, vključno z zaščito kritične infrastrukture ter tranzitnih območij in poti, sodelovanje s partnerji ter posvetovanje zaveznic na podlagi strateških ocen in načrtovanja za nepredvidene dogodke.

Vendar pa prevajanje te ambiciozne naloge v Natove konkretne načrte ne bo enostavno. Zaradi vrste razlogov se Natove zaveznice lotevajo energetske varnosti s precejšnjo neodločnostjo.

© Stringer Russia / Reuters

Eden od glavnih razlogov za to previdnost so različni nacionalni interesi. Glede na to, da energetska varnost v veliki meri velja za nacionalno gospodarsko vprašanje, se mnoge države nerade pogovarjajo o tej temi v večnacionalnih forumih. To je izziv ne le za Nato, pač pa tudi za EU. Kljub prizadevanjem Evropske komisije, da bi oblikovala v prihodnost usmerjeno energetsko politiko, se države članice še naprej posamično dogovarjajo s svojimi dobavitelji energije. Na kratko, ko gre za energetsko varnost, države težijo k temu, da poskrbijo vsaka zase.

Drugi razlog za Natov previden pristop do energetske varnosti je dejstvo, da je to vprašanje neločljivo povezano z Rusijo. Rusija ima največje zaloge premoga, plina in urana na svetu ter je na 7. mestu po svetovnih zalogah nafte. Zato ima v energetski oskrbi Evrope ključen položaj. Glede na to, da se pogledi zaveznic na rusko zunanjo, varnostno in energetsko politiko včasih razhajajo – delno tudi zaradi različne stopnje energetske odvisnosti od Rusije –še naprej vlada neodločnost, ali sploh načenjati razpravo, ki bi se lahko izrodila v brezplodno debato o Rusijo.

Tretji razlog za Natovo previdnost je dejstvo, da se z energetsko varnostjo že ukvarja precejšnje število akterjev, od EU do Mednarodne agencije za energijo in od OECD do zasebnega sektorja. Vloga Nata je zato lahko le dopolnilne narave – z njo bi Nato dodajal vrednost, ne pa vodil procesa.

Končni razlog za Natovo neodločnost pa se skriva v naravi zavezništva, ki ga povezujejo predvsem z vojaškimi sredstvi. Čeprav je očitno, da lahko ima energetska varnost vojaško razsežnost – kot kažejo trenutne Natove protipiratske operacije v bližini somalske obale, s katerimi Nato pomaga ščititi tudi naftne tankerje – mnoge zaveznice še vedno skrbi, da bi preveč vidna vloga Nata lahko pretirano »militarizirala« temo, ki je po svojem bistvu gospodarske narave.

Nato je v preteklih letih uspel dogovoriti “acquis” o energetski varnosti, ki je prikrojen specifičnim Natovim zmogljivostim.

Doslej je ta kombinacija različnih političnih in gospodarskih interesov po eni strani ter Natovih strukturnih omejitev po drugi strani hromila sistematično razpravo o energetski varnosti med zaveznicami. Vendar je kljub tem omejitvam Nato v preteklih letih uspel dogovoriti “acquis” o energetski varnosti, ki je prikrojen specifičnim Natovim zmogljivostim. Ta “acquis” temelji na treh glavnih stebrih.

Prvič, dialog in izmenjava obveščevalnih in drugih informacij med zaveznicami, s partnerskimi državami ter zasebnim sektorjem. Glavno težišče je na varnosti kritične energetske infrastrukture, še zlasti v državah proizvajalkah energije in tranzitnih državah, varnosti transportnih poti ter analizi terorističnih groženj. Drug vidik je analiza varne oskrbe z energijo oz. gorivom za Natove sile, ki sodelujejo v operacijah.

Drugič, projiciranje stabilnosti. To pomeni v prvi vrsti sooblikovanje reformnih procesov v Natovem širšem strateškem okolju. Poudarek je na političnem dialogu in vojaškem sodelovanju s partnerskimi državami v Evropi, na Kavkazu, v srednji Aziji, na Bližnjem vzhodu in v zalivski regiji. Ta skupina obsega proizvajalke energije, tranzitne države in potrošnice. Zaradi tega se energetska varnost pojavlja v mnogih posamičnih programih za sodelovanje.

© Ho New / Reuters

Tretjič, zaščita kritične energetske infrastrukture. Načeloma je to v pristojnosti držav. Vendar pa na prošnjo države Nato lahko prispeva pri opazovanju pomorskih poti in ozemeljskih voda, bodisi s civilnimi strokovnjaki ali z vojaškimi sredstvi. Poleg tega je v primeru nesreč, ki jih povzroči človek, npr. ob izlitju nafte, možno angažirati Natove zmogljivosti za civilnokrizno načrtovanje.

Ta kratek seznam kaže, da je energetska varnost vpeta v mnoga področja Natovih načrtov, vendar pa te posamične dejavnosti le stežka povežemo v koherentno politiko. Če hoče Nato bolje osredotočiti svoje dejavnosti za energetsko varnost in jih nemoteno uskladiti z drugimi pomembnejšimi akterji, potrebuje bolj sistematičen pristop. Ta pristop mora voditi cilj povečati vidnost energetske varnosti znotraj zavezništva ter omogočiti odprto razpravo med Natovimi članicami.

Jasno je, da je ta cilj možno doseči le s postopnim pristopom. Le če bodo vse zaveznice prepričane, da Nato ponuja oprijemljivo dodano vrednost, bodo pripravljene sodelovati.

Prvi korak pri takem postopnem pristopu mora biti demistificiranje energetske varnosti, ki mora postati redna tema razprav v okviru Natovih notranjih posvetovanj. Še nikoli ni bilo boljše priložnosti za doseganje napredka. V času, ko se mednarodne razprave o varnosti vse bolj osredotočajo na nove izzive, predvsem kibernetske napade in širjenje jedrskega orožja, se povečuje tudi pritisk na Nato, naj odigra svojo vlogo pri soočanju s temi izzivi. Poleg tega vsebujejo številni novi varnostni izzivi tudi energetsko razsežnost. Kibernetski napad “Stuxnet” na sporni iranski jedrski program, vključno z elektrarno Bushehr, ponuja živ dokaz o povezanosti kibernetskih napadov in oskrbe z energijo. Podobno teroristični napadi na elektrarne v Rusiji ter rafinerije v afriških in arabskih državah razkrivajo povezavo med terorizmom in energijo.

Skupaj s širitvijo Natovih notranjih analitičnih zmogljivosti in boljšo izmenjavo obveščevalnih informacij med zaveznicami se novi varnostni izzivi – vključno z energetsko varnostjo – zdaj odražajo tudi znotraj Natove organizacijske strukture.

Celovita obravnava novih groženj v novem strateškem konceptu je pomemben prvi korak, da energetska varnost postane legitimna tema za zavezništvo. Enako pomemben drugi korak je ločena organizacijska umestitev energetske varnosti. Ustanovitev sektorja za nastajajoče izzive v Natovem mednarodnem štabu je namenjena ravno temu. Združitev novih varnostnih izzivov (kibernetski napadi, terorizem, širjenje jedrskega orožja, energetika) v enem sektorju bo omogočila ne le bolj sistematično analizo, pač pa tudi bolj osredotočeno razpravo med zaveznicami. Skupaj s širitvijo Natovih notranjih analitičnih zmogljivosti in boljšo izmenjavo obveščevalnih informacij med zaveznicami se novi varnostni izzivi – vključno z energetsko varnostjo – zdaj odražajo tudi znotraj Natove organizacijske strukture.

© Stringer Shanghai / Reuters

Tretji korak do bolj sistematičnega pristopa Nata k energetski varnosti predstavlja trajen dialog z drugimi organizacijami, kot so EU, Mednarodna agencija za energijo, OVSE in Energetska listina. Čeprav se vse zaveznice strinjajo, da mora Natova vloga pri energetski varnosti dopolnjevati druge pomembnejše akterje, pa je resnično dopolnjevanje možno le, če vsi akterji poznajo drug drugega in se tako izogibajo potratnemu podvajanju. Nato pa mora razširiti tudi dialog z zasebnim energetskim sektorjem, ki ga je začel pred nekaj leti, da bi bolje razumel poglede in zahteve energetskih družb. Glavno težišče tega dialoga z drugimi institucijami in zasebnim sektorjem bo zaščita kritične energetske infrastrukture – področje, kjer ima Nato nesporne pristojnosti in kjer si mnoge partnerske države prizadevajo za tesnejše sodelovanje z njim.

Nadaljnji korak k bolj sistematičnemu zasidranju energetske varnosti v Natu je združevanje te teme z vojaško-operativnimi in okoljskimi vprašanji ter širšimi vprašanji virov. Na vojaški ravni se je debata o bolj učinkovitih gorivih že začela, saj taka goriva obetajo manjši logistični »odtis« v vojaških operacijah. Poleg tega nekatere Natove operacije, npr. protipiratska operacija Ocean Shield, lahko pomagajo zagotavljati varnost na ključnih oskrbovalnih poteh z gorivom. Prevladuje pa tudi prepričanje, da imajo podnebne spremembe lahko posledice, ki bi utegnile vplivati tudi na Nato, npr. humanitarne katastrofe.

In ne nazadnje, nova razprava o “redkih zemljah” – ki so kritičnega pomena za sodobno industrijsko družbo, zlasti energetsko varčne tehnologije – nas ostro opominja, da energetske varnosti ne gre razumeti zgolj kot neovirane oskrbe z nafto in plinom. Za zavezništvo, ki se ima za sodobno varnostno institucijo, analiziranje medsebojne povezanosti teh dogodkov in razprava o njihovih varnostnih posledicah ne sme več biti izjema, temveč pravilo.

Močnejša, bolj usklajena vloga Nata v energetski varnosti ne bo prišla sama od sebe. Biti mora del širših prizadevanj za okrepitev Natove vloge kot posvetovalnega mehanizma, ki presega neposredna vojaško-operativna vprašanja.

Zaradi nobenega od zgornjih korakov Nato ne bo postal primarna institucija za energetsko varnost. Glede na različne poglede zaveznic bi bil ogromen uspeh, če bi se dogovorile, da energetska varnost postane naraven del njihovih razprav, tako kot sta kibernetska obramba in preprečevanje širjenja orožja postali redni temi Natove politične agende. Tak institucionaliziran dialog med zaveznicami je predpogoj za razmislek o nadaljnjih korakih, kot so npr. razgovori med Severnoatlantskim svetom in posameznimi partnerskimi državami ali skupinami partneric (t.i. formula “28+n”) o energetski varnosti ali ustanovitev skupin za usposabljanje in obrambno reformo za zaščito kritične infrastrukture.

Močnejša, bolj usklajena vloga Nata v energetski varnosti ne bo prišla sama od sebe. Biti mora del širših prizadevanj za okrepitev Natove vloge kot posvetovalnega mehanizma, ki presega ozka, tradicionalna vojaško-operativna vprašanja. Nato mora razviti kulturo politične razprave, ki ne bo omejena na vprašanja, kjer bi Nato lahko sodeloval vojaško, ampak bo vključevala vprašanja širšega političnega pomena. Vse dokler pri vsaki razpravi v Natu vlada sum, da služi le pripravi na vojaške operacije, bo odprta, v prihodnost usmerjena razprava o porajajočih se izzivih 21. stoletja, oddaljena. Le če bodo zaveznice (ponovno) odkrile Nato kot forum za politično posvetovanje, bodo lahko obravnavale energetsko varnost kot legitimen element v celovitem pristopu k varnosti.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink