JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJITE TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČITE SE NA REVIJO NATO
  

Umiranje za hrano

Get the Flash Player to see this player.

Kaj lahko pomanjkanje hrane pomeni za varnost? Kako lahko vpliva na vlogo vojske? In katera področja so najbolj ogrožena?

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Nihče namenoma ne strada zato,

da bi iz tega nastala vojna.

Gre za novo poglavje

v svetovni varnosti oskrbe s hrano.

Poglavje polno tveganja.

Kateri so možni rezultati

manjše varnosti oskrbe s hrano?

Nastal bo zelo občutljiv

vojaški oziroma diplomatski problem

glede ohranjanja varnosti,

nedotakljivosti meja,

saj imamo meje

z državami, ki bodo hudo prizadete.

In iz njih bodo prihajali begunci,

ki bodo obupani,

morda bodo prisiljeni v,

lahko bi rekli, nerazumno ukrepanje,

saj bi sicer stradali.

Pritisk beguncev,

podnebnih beguncev, če hočete,

bo tako velik, da bo presegel meje

zgolj policijskega problema.

In meje bodo

do neke meje militarizirane,

ne zaradi nevarnosti invazije,

pač pa zaradi valov beguncev,

ki se bodo vsuli nanje.

Podobno kot ograja, ki jo Indija

gradi okoli Bangladeša.

Zdaj zaustavlja gospodarske begunce,

ki jih je na milijone

v državah okoli Bangladeša,

ampak, veste, če greste v Delhi

in se pogovarjate z ljudmi, vam bodo priznali,

da je to tudi

opreznost za prihodnost,

ko bo polovica Bangladeša, no, pa recimo

20 odstotkov, potopljenega pod vodo

in bo 30 milijonov ljudi

skušalo zbežati iz države.

Zato postavimo ograjo raje zdaj.

Kaj je novega

pri varni oskrbi s hrano v 21. stoletju?

Kak ducat ali več držav

skuša pridobiti zemljo

izven svojih meja,

da bi si zagotovile varno oskrbo s hrano.

Ne samo zemljo, zemljo in vodo.

Zemlja brez vode

ni vredna nič.

Zdaj smo priča tekmovanju za zemljo,

ki sega preko državnih meja,

kot nikoli prej.

In to odpira novo poglavje

v svetovni varnosti oskrbe s hrano.

Ko se bodo cene žita ponovno zvišale,

kar je neizogibno,

bodo države, ki so vlagale

v lačne države,

npr. Etiopijo in Sudan,

to hrano le težko spravile ven

brez nemirov in morebitnih uporov

lačnih prebivalcev,

ko bodo ti videli, da hrana iz njihove države

odhaja in gre nekam drugam.

In veliko konfliktov bi se lahko razširilo

po svetu v različnih oblikah.

Lahko bi se pretvorili v

gospodarske omejitve ali embarge,

ali kaj podobnega,

vendar pa se pritisk očitno stopnjuje.

Kaj se da narediti,

da bi rešili te probleme?

Nobena država ne bo sprejela,

da bi 30 odstotkov prebivalcev

prihajalo od daleč stran

in ne bi govorilo njenega jezika.

To ustavimo že prej,

to je treba zaustaviti.

Da, obstaja vprašanje meje. Kako poskrbeti,

da ne bodo uhajali preko meje?

Obstajajo drugi načini,

kako se lotiti problema,

namreč, nuditi pomoč,

da lahko ostanejo doma,

kar bo pomagalo državam,

ki bi sicer ustvarjale

te valove, da nahranijo svoje ljudi.

Na decembrskem vrhu v Kopenhagnu,

četudi je bil polom,

je bilo govora

o izredno velikih številkah:

sto milijard dolarjev

na leto do leta 2020,

v obliki pomoči, ki bi jo v bistvu

razvite države

namenile državam v razvoju,

da bi jim, prvič, pomagale opustiti fosilna goriva

in, drugič, da bi jim pomagale obvladovati posledice

podnebnih sprememb, ki bodo zanje

nastopile prej in bodo hujše:

kar zadeva sposobnost

nahraniti svoje ljudi

ter blaginjo prebivalcev,

ki bodo pod hudimi podnebnimi pritiski.

Meje Evropske unije

z Bližnjim vzhodom in

onstran Sredozemlja z Afriko

bodo pod ogromnim pritiskom,

ko se bodo zadeve začele slabšati,

saj bodo subtropski predeli

doživeli veliko hujši udarec

kot pa zmerno področje, kjer

živimo mi. Zdaj je Evropa povečini del Nata.

Preostali del Nata,

oziroma Severna Amerika,

bo imela svoje težave z mejo

med razvitim svetom

in nekdanjim tretjim svetom,

med ZDA in Mehiko.

Načine za obvladovanje tega pritiska

ne da bi zapadli v spopad

in morda v neko novo obliko

polarizacije, kot je bila hladna vojna,

je še treba poiskati. In mislim,

da je Nato verjetno tista organizacija,

ki bo poleg diplomatov

pri tem odigrala največjo vlogo.

Nihče namenoma ne strada zato,

da bi iz tega nastala vojna.

Gre za novo poglavje

v svetovni varnosti oskrbe s hrano.

Poglavje polno tveganja.

Kateri so možni rezultati

manjše varnosti oskrbe s hrano?

Nastal bo zelo občutljiv

vojaški oziroma diplomatski problem

glede ohranjanja varnosti,

nedotakljivosti meja,

saj imamo meje

z državami, ki bodo hudo prizadete.

In iz njih bodo prihajali begunci,

ki bodo obupani,

morda bodo prisiljeni v,

lahko bi rekli, nerazumno ukrepanje,

saj bi sicer stradali.

Pritisk beguncev,

podnebnih beguncev, če hočete,

bo tako velik, da bo presegel meje

zgolj policijskega problema.

In meje bodo

do neke meje militarizirane,

ne zaradi nevarnosti invazije,

pač pa zaradi valov beguncev,

ki se bodo vsuli nanje.

Podobno kot ograja, ki jo Indija

gradi okoli Bangladeša.

Zdaj zaustavlja gospodarske begunce,

ki jih je na milijone

v državah okoli Bangladeša,

ampak, veste, če greste v Delhi

in se pogovarjate z ljudmi, vam bodo priznali,

da je to tudi

opreznost za prihodnost,

ko bo polovica Bangladeša, no, pa recimo

20 odstotkov, potopljenega pod vodo

in bo 30 milijonov ljudi

skušalo zbežati iz države.

Zato postavimo ograjo raje zdaj.

Kaj je novega

pri varni oskrbi s hrano v 21. stoletju?

Kak ducat ali več držav

skuša pridobiti zemljo

izven svojih meja,

da bi si zagotovile varno oskrbo s hrano.

Ne samo zemljo, zemljo in vodo.

Zemlja brez vode

ni vredna nič.

Zdaj smo priča tekmovanju za zemljo,

ki sega preko državnih meja,

kot nikoli prej.

In to odpira novo poglavje

v svetovni varnosti oskrbe s hrano.

Ko se bodo cene žita ponovno zvišale,

kar je neizogibno,

bodo države, ki so vlagale

v lačne države,

npr. Etiopijo in Sudan,

to hrano le težko spravile ven

brez nemirov in morebitnih uporov

lačnih prebivalcev,

ko bodo ti videli, da hrana iz njihove države

odhaja in gre nekam drugam.

In veliko konfliktov bi se lahko razširilo

po svetu v različnih oblikah.

Lahko bi se pretvorili v

gospodarske omejitve ali embarge,

ali kaj podobnega,

vendar pa se pritisk očitno stopnjuje.

Kaj se da narediti,

da bi rešili te probleme?

Nobena država ne bo sprejela,

da bi 30 odstotkov prebivalcev

prihajalo od daleč stran

in ne bi govorilo njenega jezika.

To ustavimo že prej,

to je treba zaustaviti.

Da, obstaja vprašanje meje. Kako poskrbeti,

da ne bodo uhajali preko meje?

Obstajajo drugi načini,

kako se lotiti problema,

namreč, nuditi pomoč,

da lahko ostanejo doma,

kar bo pomagalo državam,

ki bi sicer ustvarjale

te valove, da nahranijo svoje ljudi.

Na decembrskem vrhu v Kopenhagnu,

četudi je bil polom,

je bilo govora

o izredno velikih številkah:

sto milijard dolarjev

na leto do leta 2020,

v obliki pomoči, ki bi jo v bistvu

razvite države

namenile državam v razvoju,

da bi jim, prvič, pomagale opustiti fosilna goriva

in, drugič, da bi jim pomagale obvladovati posledice

podnebnih sprememb, ki bodo zanje

nastopile prej in bodo hujše:

kar zadeva sposobnost

nahraniti svoje ljudi

ter blaginjo prebivalcev,

ki bodo pod hudimi podnebnimi pritiski.

Meje Evropske unije

z Bližnjim vzhodom in

onstran Sredozemlja z Afriko

bodo pod ogromnim pritiskom,

ko se bodo zadeve začele slabšati,

saj bodo subtropski predeli

doživeli veliko hujši udarec

kot pa zmerno področje, kjer

živimo mi. Zdaj je Evropa povečini del Nata.

Preostali del Nata,

oziroma Severna Amerika,

bo imela svoje težave z mejo

med razvitim svetom

in nekdanjim tretjim svetom,

med ZDA in Mehiko.

Načine za obvladovanje tega pritiska

ne da bi zapadli v spopad

in morda v neko novo obliko

polarizacije, kot je bila hladna vojna,

je še treba poiskati. In mislim,

da je Nato verjetno tista organizacija,

ki bo poleg diplomatov

pri tem odigrala največjo vlogo.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink