Osebna oborožitev: dejansko orožje za množično uničevanje?

Get the Flash Player to see this player.

Chuck Parker iz Nata je učinek lahkega orožja videl iz prve roke med služenjem v Vietnamu. Danes je eden tistih, ki skušajo preprečiti enako zlorabo in nepravilno ravnanje z orožjem, ki se nadaljujeta še danes.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Doktor Fred Chuck Parker je pobliže

spoznal učinek osebne oborožitve,

ko je služil v Vietnamu.

Danes vodi Natov odsek

za nadzor in koordinacijo orožja,

ki skuša pomagati državam

pri spopadanju z grožnjami

odvečnega ali nestabilnega lahkega orožja.

Pogovarjamo se o orožju

za množično uničevanje.

Za nekatere je pravo orožje za množično

uničevanje manjše orožje,

kajti v veliki meri orožje

za množično uničevanje ni uporabno.

Je pa tako uničujoče,

da lahko samo upamo, da bo tako tudi ostalo.

Žal pa je osebna oborožitev

precej uporabna.

Lani je zaradi osebne oborožitve

umrlo 750.000 ljudi.

In tu ne govorimo o vojnah.

Dve tretjini sta umrli izven vojnega konteksta.

Pogovarjamo se o 200 milijonih kosov

orožja. To je ogromno.

In po naših ocenah

za morda 70 milijonov kosov

ni razloga,

ki bi opravičeval, zakaj ga imajo.

Kakšne probleme lahko povzroči

odvečno orožje?

To vodi k problemu,

ki ima dvojne posledice.

Ena posledica je, da…

Ker ga je tako dosti

in ker je tako slabo skladiščeno

in zavarovano, ga lahko ukradejo.

To orožje, ki bi vam moralo zagotavljati

nacionalno moč, izginja.

Tega problema se ne bomo nikoli znebili,

ker je preveč donosen.

Vendar pa lahko kriminalcem

otežimo njihovo delo.

Kaj pa druge grožnje?

Druga grožnja je, da je

slabo uskladiščeno, z vidika varnosti.

In med seboj je pomešano,

torej ne gre le za osebno oborožitev.

Strelivo za osebno oborožitev skladiščijo

z artilerijskim strelivom,

in to je uskladiščeno skupaj,

sčasoma pa se stanje tega orožja

poslabša in postane nestabilno.

Zato to ni varno.

Torej gre ne le za problem,

da bi ga lahko ukradli,

temveč tudi za problem z varnostjo.

Lahko detonira samo od sebe

ali ker nekdo naredi napako.

V zadnjem desetletju je prišlo

v Severni Ameriki in Evropi

do 60 detonacij.

Ali se dovolj pozornosti namenja uničenju

lahkih prenosnih raketnih sistemov zračne obrambe?

Učinek enega samega takega sistema,

ki sestreli potniško letalo…

Ne le zaradi smrti ljudi

na letalu,

tudi učinek na potovanja,

na gospodarstvo,

bi pomenil strašen

svetovni gospodarski učinek,

če bi namreč s prenosnim sistemom

sestrelili potniško letalo.

In ker je učinek tako velik,

si tega ne moremo privoščiti.

Zato vse, kar je manj od popolnega,

ni dovolj.

Ali vemo za vsak prenosni sistem,

kje se nahaja?

Ne. Ali katerega pogrešamo? Da.

Je uničevanje orožja

še vedno predrago?

Vsaka družba,

ki se skuša razviti,

ima težave

z osebno oborožitvijo in lahkim orožjem.

In stroški so zastrašujoči.

Če se proti temu ne bi borili,

pa bi te številke še narasle.

In rasle bi geometrijsko.

Prisiljeni bi bili,

da se lotimo tega vprašanja,

in stroški bi bili … bi zrasli v nebo,

veliko bolj kot zdaj.

Ne gre toliko za stroške, če to naredimo,

bolj za stroške, če tega ne naredimo.

To bi bilo strašno.

Veliko držav zdaj išče pomoč,

ker pač stane,

če hočejo rešiti ta problem. Tako da…

Gre za večplasten pristop,

tako s strani Združenih narodov

in pravzaprav v naših lastnih prizadevanjih,

namreč, da skušamo poiskati enostavne

rešitve, da bi stvari izboljšali,

in potem, ko napredujemo,

da bi stvari izpopolnili.

Kako pomaga Natov skrbniški sklad?

Skrbniški sklad je zelo koristno orodje,

saj omogoča državam,

katerih prispevek je morda majhen

in jim morda ne bi uspelo,

ker je premajhen,

vendar pa je te prispevke možno združiti

in njihovo upravljanje prepustiti naši

Agenciji za vzdrževanje in nabavo,

ki ima veliko strokovnega znanja,

zato bodo oni poskrbeli,

da bo denar porabljen tako,

kot mora biti.

In potem so tu rezultati.

Uničili smo 427.000 kosov

osebne oborožitve in lahkega orožja.

Uničili smo 105 milijonov

nabojev.

Dva milijona ročnih granat.

Uničili smo 24.000 ton

različnega drugega streliva.

In če se spomnite, sem rekel,

da je strelivo slabo uskladiščeno,

ne le osebna oborožitev, temveč tudi

granate na raketni pogon, minometi,

artilerijsko strelivo,

vse je uskladiščeno skupaj.

Uničili smo tisoč

lahkih prenosnih raketnih sistemov zračne obrambe

ter 9.000 raket in izstrelkov.

Kako se je Nato spopadel

s tem problemom v Afganistanu?

Pred tremi leti, maja 2008,

smo začeli projekt -

in ga zaključili lanskega aprila -

na temo fizične varnosti

in upravljanja z zalogami

v Afganistanu.

Želimo si delati

na afganistanskih zmogljivostih,

da bi to lahko počeli sami,

namesto da mi to delamo zanje.

Del tega projekta se je zaključil

z izgradnjo 12 skladišč,

ki izpolnjujejo vse mogoče

mednarodne standarde,

kjer lahko shranite

400 palet streliva,

obstajajo tudi vzdrževalni objekti,

kjer poskrbijo za strelivo.

In imeli smo ogromno

specialističnih usposabljanj.

Zato zdaj verjamemo, da se Afganistan

lahko veliko bolje

sam spopada s temi vprašanji.

Kako bi povzeli

Natova prizadevanja na tem področju?

Nato ne usmerja. Mi nikomur ne

ukazujemo, kaj naj naredi.

Mi zgolj povezujemo prejemnike in

donatorje, objavljamo potrebe

in pomagamo donatorjem, da bolj učinkovito

uporabljajo svoj denar, ki je…

Dandanes je z denarjem težko.

Verjamemo, da s tem, ko se osredotočamo

na praktične, koristne rezultate,

tudi mi dajemo svoj prispevek.

Doktor Fred Chuck Parker je pobliže

spoznal učinek osebne oborožitve,

ko je služil v Vietnamu.

Danes vodi Natov odsek

za nadzor in koordinacijo orožja,

ki skuša pomagati državam

pri spopadanju z grožnjami

odvečnega ali nestabilnega lahkega orožja.

Pogovarjamo se o orožju

za množično uničevanje.

Za nekatere je pravo orožje za množično

uničevanje manjše orožje,

kajti v veliki meri orožje

za množično uničevanje ni uporabno.

Je pa tako uničujoče,

da lahko samo upamo, da bo tako tudi ostalo.

Žal pa je osebna oborožitev

precej uporabna.

Lani je zaradi osebne oborožitve

umrlo 750.000 ljudi.

In tu ne govorimo o vojnah.

Dve tretjini sta umrli izven vojnega konteksta.

Pogovarjamo se o 200 milijonih kosov

orožja. To je ogromno.

In po naših ocenah

za morda 70 milijonov kosov

ni razloga,

ki bi opravičeval, zakaj ga imajo.

Kakšne probleme lahko povzroči

odvečno orožje?

To vodi k problemu,

ki ima dvojne posledice.

Ena posledica je, da…

Ker ga je tako dosti

in ker je tako slabo skladiščeno

in zavarovano, ga lahko ukradejo.

To orožje, ki bi vam moralo zagotavljati

nacionalno moč, izginja.

Tega problema se ne bomo nikoli znebili,

ker je preveč donosen.

Vendar pa lahko kriminalcem

otežimo njihovo delo.

Kaj pa druge grožnje?

Druga grožnja je, da je

slabo uskladiščeno, z vidika varnosti.

In med seboj je pomešano,

torej ne gre le za osebno oborožitev.

Strelivo za osebno oborožitev skladiščijo

z artilerijskim strelivom,

in to je uskladiščeno skupaj,

sčasoma pa se stanje tega orožja

poslabša in postane nestabilno.

Zato to ni varno.

Torej gre ne le za problem,

da bi ga lahko ukradli,

temveč tudi za problem z varnostjo.

Lahko detonira samo od sebe

ali ker nekdo naredi napako.

V zadnjem desetletju je prišlo

v Severni Ameriki in Evropi

do 60 detonacij.

Ali se dovolj pozornosti namenja uničenju

lahkih prenosnih raketnih sistemov zračne obrambe?

Učinek enega samega takega sistema,

ki sestreli potniško letalo…

Ne le zaradi smrti ljudi

na letalu,

tudi učinek na potovanja,

na gospodarstvo,

bi pomenil strašen

svetovni gospodarski učinek,

če bi namreč s prenosnim sistemom

sestrelili potniško letalo.

In ker je učinek tako velik,

si tega ne moremo privoščiti.

Zato vse, kar je manj od popolnega,

ni dovolj.

Ali vemo za vsak prenosni sistem,

kje se nahaja?

Ne. Ali katerega pogrešamo? Da.

Je uničevanje orožja

še vedno predrago?

Vsaka družba,

ki se skuša razviti,

ima težave

z osebno oborožitvijo in lahkim orožjem.

In stroški so zastrašujoči.

Če se proti temu ne bi borili,

pa bi te številke še narasle.

In rasle bi geometrijsko.

Prisiljeni bi bili,

da se lotimo tega vprašanja,

in stroški bi bili … bi zrasli v nebo,

veliko bolj kot zdaj.

Ne gre toliko za stroške, če to naredimo,

bolj za stroške, če tega ne naredimo.

To bi bilo strašno.

Veliko držav zdaj išče pomoč,

ker pač stane,

če hočejo rešiti ta problem. Tako da…

Gre za večplasten pristop,

tako s strani Združenih narodov

in pravzaprav v naših lastnih prizadevanjih,

namreč, da skušamo poiskati enostavne

rešitve, da bi stvari izboljšali,

in potem, ko napredujemo,

da bi stvari izpopolnili.

Kako pomaga Natov skrbniški sklad?

Skrbniški sklad je zelo koristno orodje,

saj omogoča državam,

katerih prispevek je morda majhen

in jim morda ne bi uspelo,

ker je premajhen,

vendar pa je te prispevke možno združiti

in njihovo upravljanje prepustiti naši

Agenciji za vzdrževanje in nabavo,

ki ima veliko strokovnega znanja,

zato bodo oni poskrbeli,

da bo denar porabljen tako,

kot mora biti.

In potem so tu rezultati.

Uničili smo 427.000 kosov

osebne oborožitve in lahkega orožja.

Uničili smo 105 milijonov

nabojev.

Dva milijona ročnih granat.

Uničili smo 24.000 ton

različnega drugega streliva.

In če se spomnite, sem rekel,

da je strelivo slabo uskladiščeno,

ne le osebna oborožitev, temveč tudi

granate na raketni pogon, minometi,

artilerijsko strelivo,

vse je uskladiščeno skupaj.

Uničili smo tisoč

lahkih prenosnih raketnih sistemov zračne obrambe

ter 9.000 raket in izstrelkov.

Kako se je Nato spopadel

s tem problemom v Afganistanu?

Pred tremi leti, maja 2008,

smo začeli projekt -

in ga zaključili lanskega aprila -

na temo fizične varnosti

in upravljanja z zalogami

v Afganistanu.

Želimo si delati

na afganistanskih zmogljivostih,

da bi to lahko počeli sami,

namesto da mi to delamo zanje.

Del tega projekta se je zaključil

z izgradnjo 12 skladišč,

ki izpolnjujejo vse mogoče

mednarodne standarde,

kjer lahko shranite

400 palet streliva,

obstajajo tudi vzdrževalni objekti,

kjer poskrbijo za strelivo.

In imeli smo ogromno

specialističnih usposabljanj.

Zato zdaj verjamemo, da se Afganistan

lahko veliko bolje

sam spopada s temi vprašanji.

Kako bi povzeli

Natova prizadevanja na tem področju?

Nato ne usmerja. Mi nikomur ne

ukazujemo, kaj naj naredi.

Mi zgolj povezujemo prejemnike in

donatorje, objavljamo potrebe

in pomagamo donatorjem, da bolj učinkovito

uporabljajo svoj denar, ki je…

Dandanes je z denarjem težko.

Verjamemo, da s tem, ko se osredotočamo

na praktične, koristne rezultate,

tudi mi dajemo svoj prispevek.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink