Omejevanje izvoza orožja za zmanjšanje nasilja nad ženskami

Razpoložljivost osebne oborožitve povečuje spolno nasilje nad ženskami. Zato mora biti nasilje na podlagi spola osrednja tema mednarodnih razprav v zvezi s Pogodbo o trgovini z orožjem (PTO), države pa morajo ukrepati in ustaviti nekaznovanost za oboroženo nasilje nad ženskami.

© Reuter Jorge Silva

Ko kličeš na pomoč, te drugi sicer slišijo, vendar ne pridejo na pomoč, če so naokoli ljudje s puškami.

Marie je bila 10. junija 2010 žrtev t.i. štafetnega posilstva. “Ko kličeš na pomoč, te drugi sicer slišijo, vendar ne pridejo na pomoč, če so naokoli ljudje s puškami,” pravi.

Njena zgodba je le ena od mnogih v poročilu organizacije Amnesty International o Haitiju iz januarja 2011 z naslovom Naknadni šok: ženske govorijo o spolnem nasilju (“Aftershocks: Women Speak Out About Sexual Violence”). Večini žrtev posilstev, s katerimi so se pogovarjali, so grozile skupine oboroženih moških.

Med 28. februarjem in 4. marcem 2011 je v New Yorku potekalo srečanje držav v okviru pripravljalnega odbora Pogodbe o trgovini z orožjem (PTO). Razprave o PTO predstavljajo ključno priložnost za pregled sredstev, ki se uporabljajo pri dejanjih nasilja na podlagi spola – v večini primerov gre za osebno oborožitev in lahko orožje. Obstaja sicer veliko zavezujočih mednarodnih aktov o nasilju na podlagi spola, vendar pa jih pristojni za razoroževanje ne upoštevajo.

Kakšen učinek imajo mednarodni prenosi konvencionalnega orožja in streliva na življenje žensk?

Mariejina zgodba razkriva nevidni vpliv oboroženega nasilja: njegov vpliv na um, telo in svobodo žensk. Visoke številke mrtvih in ranjenih moških predstavljajo najbolj očiten in viden učinek oboroženega nasilja. Statistika pa ne pove, koliko je primerov, ko se strelno orožje ne uporablja za ubijanje, temveč za izkazovanje moči; ko se strelno orožje uporablja med štirimi stenami za podjarmljenje družinskih članov in ko se strelno orožje uporablja za grožnje odraščajočim deklicam s spolnim nasiljem, kar prisili cele družine v beg. Tisto, o čemer ne govorimo, ko je govora o osebni oborožitvi, so posilstva na deset tisoč žensk pod grožnjo puškine cevi.

Obstaja močna povezava med nošenjem osebne oborožitve in pojmovanjem možatosti, kar velja za tradicionalno »kulturo orožja«. Oboroženi spopad lahko spremeni gledanje moških na to, kaj šteje za možato vedenje: pritisk skupine lahko še okrepi moško agresivnost in nagnjenje k obravnavanju žensk kot manjvrednih. Ker so v času spopadov oboroženi skoraj vsi moški, svoje orožje lahko uporabijo kot del izkazovanja moči nad ženskami.

V Kolumbiji, kjer je 60 do 70 odstotkov žensk v svojem življenju doživelo neko obliko nasilja, je prisotnost strelnega orožja v družbi močno povezana s patriarhalno in mačistično kulturo, ki podpira idejo, da moški potrebujejo orožje, da se lahko branijo in zaščitijo svojo družino. A namesto zagotavljanja varnosti to orožje podžiga in zaostruje nasilje nad ženskami in deklicami, tako med spopadi kot po njih.

© Reuter Stringer Afghanistan Administration

Orožje podžiga in zaostruje nasilje nad ženskami in deklicami, tako med spopadi kot po njih.

V štirih dneh poleti leta 2010 se je v kraju Luvungi na vzhodu DRK (Demokratične republike Kongo) zgodilo množično posilstvo. Skoraj vsa od 303 posilstev, o katerih so poročali, naj bi po opisih zagrešile skupine dveh do šestih oboroženih moških, zgodila pa so se pred očmi otrok in mož. Ocenjujejo, da je na območju Velikih jezer v obtoku 200 milijonov kosov osebne oborožitve z visoko koncentracijo na vzhodu DRK.

V Kolumbiji, ki ima drugo največje število notranje razseljenih oseb na svetu za Sudanom, dve od desetih razseljenih žensk navajata spolno nasilje kot neposredni vzrok za njihovo razseljenost. V oboroženih spopadih vse strani uporabljajo spolno nasilje kot vojno orožje.

V državljanski vojni v Sierri Leone, ki je potekala med letoma 1991 in 2002, je 64.000 žensk in deklic doživelo z vojno povezano spolno nasilje. Pričevanja žensk povedo, kako so morale prenašati napade ob grožnji puškine cevi. ´Puške so nam nastavili na grlo in trebuh in tako poskrbeli, da smo res sledile njihovim ukazom,’ je poročala neka ženska.

V Libiji se posilstva uporabljajo tudi kot taktika za ustrahovanje. “Prisilili so ga, da je gledal, kako sta dva od njih izmenično posiljevala to žensko,” je pripovedoval prebivalec Tripolija, ko je opisoval invazijo štirih oboroženih pripadnikov milice na domovanje člana njegove družine.

Varnostni svet ZN je priznal, da predstavlja posiljevanje v oboroženih sporih grožnjo mednarodni varnosti. Zakaj se potem toliko orožja proda toliko državam, kjer je posiljevanje strategija, taktika za razčlovečenje in podjarmljenje?

»Za ženske vojne ni konec, tudi ko se vojna konča.«

Nekdo je dejal, da »za ženske vojne ni konec, tudi ko se vojna končna«. Študija, ki je bila leta 2007 opravljena v Črni gori, pravi, da so od 1500 žensk, ki so se zatekle v varne hiše za ženske, 90 odstotkom njihovi partnerji grozili z osebno oborožitvijo. Pogosto se orožje, ki ga domov prinesejo vojaki, policisti in zasebni varnostniki, ko niso v službi, uporablja za nasilje med štirimi stenami. Ob svojem nedavnem obisku ZDA je posebna poročevalka ZN za nasilje nad ženskami opozorila na močno razširjeno uporabo strelnega orožja za nasilje med štirimi stenami.

Ker orožje omogoča prevlado in nasilje nad ženskami, njegova uporaba preprečuje ženskam, da bi vsakodnevno uresničevale svoje temeljne pravice: na tržnicah, kjer prodajajo, na poljih, kjer delajo, na točkah za oskrbo z vodo in vzdolž cest, kjer deklice hodijo v šolo.

© Reuter Lucas Jackson

Od Haitija do Balkana se zgodbe ponavljajo brez konca.

Od Haitija do Balkana se zgodbe ponavljajo brez konca. Strelno orožje se množično uporablja za jemanje pravic ženskam. Zakaj torej nasilje na podlagi spola ni vključeno v razprave o trgovanju z orožjem?

Leta 2009 so ZDA spremenile svoje stališče glede PTO in se odločile podpreti pogajanja. Ta premik v politiki na strani največje svetovne izvoznice orožja, katere obseg trgovine s konvencionalnim orožjem znaša 55 milijard USD letno (40 odstotkov svetovne trgovine), je bil ključni korak naprej.

Medtem pa je Evropska unija nedavno sklenila, da bo njen interni kodeks ravnanja pri izvozu orožja postal pravno zavezujoč, da bi postala »zelo verodostojna partnerica« v vlogi zagovornice PTO. Pogajanja leta 2012 ne bodo enostavna, vendar pa je jasno, da je za zaščito pravic žensk pri odločitvah o prenosu orožja treba uporabljati ustrezne zavezujoče mednarodne akte, ki urejajo nasilje na podlagi spola.

Vendar pa samo PTO ne zadošča. Države morajo tudi začeti zbirati podatke. Brez točnih podatkov o posedovanju strelnega orožja in trgovanju z njim ter povezanosti strelnega orožja z nasiljem nad ženskami je nemogoče oblikovati uspešne javne politike o teh temah.

Nenazadnje pa morajo države ukrepati in ustaviti nekaznovanost za oboroženo nasilje nad ženskami ter povečati vključenost žensk v razprave o politikah za osebno oborožitev.

Posreduj    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink