Ko dobijo besedo strokovnjaki

Deset let kasneje so ženske z modrimi burkami še vedno pogost prizor v Afganistanu.© Nomad Photos

Afganistan: 10 let izgubljenih priložnosti?

Nelofer Pazira je videla različne plati Afganistana. In čeprav je bil dosežen napredek, se ji zdi, da država še ni popolnoma ubežala trpljenju. V nadaljevanju opisuje svoje izkušnje in vtise, zbrane v času, ko je bivala tam v razburkanih osemdesetih letih 20. stoletja, pa vse do obiska Afganistana danes.

Julija 2001 sem se prvič po 13 letih vrnila v Kabul. V Kabulu sem odraščala med vojno v osemdesetih letih in ga zapustila s starši kot najstnica, ko je bil še vedno na oblasti režim, ki ga je dejansko podpirala Sovjetska zveza.

Ob vrnitvi, kakšnih sedem mesecev po padcu talibanskega režima, sem komajda spoznala ulice svojega mesta. Tančica mrakobnosti je, kot težki prah, ki se je slepo vrtinčil naokoli, vse prekrivala kot mrtvaški prt. Uničena poslopja in zidovi, uničeni domovi in kupi smeti in odpadkov, oboroženi možje na tovornjakih so bili nekaj novega v mojem mestu. Vsepovsod sta bila prisotna tudi revščina in beda – to je bil kraj, kjer so zlomljeni duhovi in izgubljene duše tavali naokoli v iskanju preživetja.

Nek popoldan sem se sprehajala po cesti in k meni je pristopila ženska v obrabljeni modri burki. »Znam šivati,« je rekla. »Dobra šivilja sem. Če delate za kako humanitarno organizacijo, mi prosim priskrbite delo.« V vojni je izgubila je moža in skrbela je za veliko družino, svojih sedem otrok in moževe starše. Kmalu sem bila obkrožena z ženskami, ki so vse imele podobne zgodbe in prošnje.

"Vi džihadisti! Vzeli ste nam sinove in nam pobili može, zdaj pa hočete izstradati še preostanek naših družin. Poberi se…"

Moški na kolesu se je najprej peljal mimo nas, nato pa se obrnil in pričel vpiti name: “Kaj si pa misliš, da stojiš tu in zbiraš ženske okoli sebe,” je vpil. “Borili smo se v sveti vojni, da bi zaščitili dostojanstvo naših žensk, zdaj pa mislite, da lahko s svojim dobrodelnim denarjem pokupite naše ženske.” Zaradi svojega suhega in ozkega obraza ter vdrtih oči je bil videti kot nekdo iz koncentracijskega taborišča.

Ženske, ki so me obkrožale, so ga pregnale. "Vi džihadisti! Vzeli ste nam sinove in nam pobili može, zdaj pa hočete izstradati še preostanek naših družin. Poberi se…" Ko je dojel, da se ne more kosati z valom modrih burk, je zbežal s prizorišča ob škripanju zarjavele verige svojega kolesa.

Takšen je bil položaj žensk v času, ko so Kabulu rekli mesto vdov. Na tisoče žensk je ostalo prepuščenih na milost in nemilost vsakogar, ki jim je lahko ponudil možnosti za preživetje.

Gost promet na ulicah Kabula. © Nasim Fekrat

Od takrat sem se pogosto vračala v Kabul in potovala po državi. Vendar svojega starega rojstnega mesta še vedno ne prepoznam. Stavbe iz bleščečega zelenega in modrega stekla, groteskno nepristni Eifflov stolp na enem od mestnih trgov, nakupovalna središča, restavracije in hoteli s hrano po okusu in potrebah tujcev so zamenjali to, kar je bil včasih stari Kabul.

Na slabo zgrajenih cestah je več avtomobilov, kot jih te prenesejo, zato zdaj čakam v dolgih prometnih zastojih. Tržno gospodarstvo je s svojim vratolomnim tempom in brutalno ostrino izpodrinilo tradicionalni način življenja in iznakazilo staro mestno središče.

Vendar pa je zagotovilo delovna mesta in priložnosti ter znižalo raven revščine in pomanjkanja. Večina ljudi ima boljši življenjski standard in dostop do izobraževanja. Določeni kategoriji ljudi – tistim, ki imajo prave zveze in znajo izkoristiti kaotično stanje – pa je omogočilo, da so zaslužili – in to ogromno.

Skupaj s tem se je pojavil tudi nov razred ljudi, ki imajo lastne konvoje blindiranih vozil in jih spremljajo zasebni varnostniki. Ko potujejo od doma do pisarne, moramo ostali čakati, saj ceste zaprejo, da se njihove kolone lahko peljejo mimo.

Hkrati pa so tudi ženske, ki so pred desetimi leti iskale delo in prosjačile na ulicah, dobile priložnost za drugačno življenje. Ženske so se razvile v izvrstno volilno telo, v družbenem in političnem smislu. Postale so dejavne, organizirane in motivirane, da postanejo del današnjega Afganistana.

Ženske so se razvile v izvrstno volilno telo, v družbenem in političnem smislu. Postale so dejavne, organizirane in motivirane, da postanejo del današnjega Afganistana.© Nomad photos

Zdaj hodi v šolo več deklic kot kadar koli v preteklosti. Ženske se množično vključujejo na trg dela in v politiko. Dve skupini, ki sta v zadnjih desetih letih največ pridobili, so ženske in mlajša generacija Afganistancev. Slednji odraščajo z dostopom do interneta, mobilne telefonije in novih tehnologij, ki jim omogočajo povezovanje s svetom zunaj Afganistana. Njihovi upi in pričakovanja so podobni kot kjer koli drugje po svetu: sanjajo o dobrem življenju.

Število in status afganistanskih medijskih prispevkov sta se v zadnjih desetih letih dramatično izboljšala. Glede na globino in kakovost medijskega poročanja bi se večina zahodnih medijev lahko sramovala svojega prikazovanja Afganistana .

Vendar pa v Afganistanu nič ni tako preprosto, kot se zdi.

Korupcija je postala endemičen problem, ki ga povzročajo ravno tisti, ki naj bi bili odgovorni za spremembe v državi.

Nekatere ženske, ki so vstopile v politiko, so se znašle v primežu vplivnih mož, vojaških diktatorjev in premožnih poslovnežev. Ti možje so dojeli, da jim uporaba žensk kot pretveze zagotavlja novo območje vpliva in s tem širi njihov nadzor nad bogastvom in viri. Vojaški diktatorji in premožni politiki so lastniki številnih televizijskih in radijskih postaj. To pomeni, da se s pomočjo novega medija lahko naprej vojskujejo na še enem področju. Vsaka priložnost za napredek in spremembo postane priložnost, da ti isti ljudje povečajo svoje bogastvo in moč.

Korupcija je torej postala endemičen problem, ki ga povzročajo ravno tisti, ki naj bi bili odgovorni za spremembe v državi. Obstajajo pa tudi taki, ki si prizadevajo za ohranitev samostojnosti in se kljub majhnim možnostim borijo še naprej.

V preteklih desetih letih se je večina Afganistancev, ki so zapustili državo v težkih in občasno tudi nevarnih razmerah, lahko vrnila domov. Nekateri so se vrnili, da vzamejo svojo zemljo in domove tistim, ki se zdaj razglašajo za lastnike. Pogosto premoženje prodajo ali oddajo po višjih cenah, večinoma tujcem, ki si jih edini lahko privoščijo.

Več kot 50 odstotkov afganistanskega prebivalstva je mlajšega od 30 let. Če jim ponudijo pištolo ali fotoaparat, hočem verjeti, da bodo izbrali slednjega.

Vrh gore, nastlan s komunikacijskimi stolpi in opremo. Mlajše generacije Afganistancev odraščajo z dostopom do interneta, mobilne telefonije in novih tehnologij, ki jim omogočajo povezovanje z ostalim svetom.© Nasim Fekrat

Spet drugi so ustanovili svoje dejavnosti, od trgovin in restavracij do hotelov in gradbenih podjetij.

Nekateri Afganistanci so se tudi vrnili z vojaki Nata kot prevajalci, častniki za obveščevalno dejavnost in svetovalci. Predstavljajo tudi nov vladajoči razred, vključno z ministri v sedanji vladi. Do tistih, ki so se vrnili z donosnimi delovnimi mesti ali nazivi in ki zaslužijo več kot lokalni prebivalci, ki so med vojno ostali v državi, vlada tiha zamera. To je povzročilo še eno razpoko v družbi, ki je že tako preveč krhka, da bi bila enakopravna in demokratična.

Pomanjkanje varnost je imelo grozne posledice po vsej državi. Številne poslovneže so tolpe po naključnem vzorcu ugrabile in zanje zahtevale odškodnino. Zaradi pomanjkanja učinkovitega policijskega nadzora imata trgovanje z mamili in lokalna mafija proste roke.

Veljata za večjo grožnjo varnosti in blaginji ljudi kot talibani.

Kaj bo v tej zadušljivi situaciji torej z zmanjšanjem vojaških sil ZDA in Nata do leta 2014? Večina Afganistancev sumi, da se ameriška vojska ne bo nikoli umaknila. Novembra v Kabulu načrtujejo loja džirgo (veliko skupščino), na kateri bodo obravnavali ravno to vprašanje: ali bodo ZDA vzpostavile stalne baze v Afganistanu? Nekateri trdijo, da si Američani želijo vzpostaviti stalne baze kot strateške izpostave v bližini Rusije, Kitajske in Irana. Zaradi tega se Afganistanu postavlja vprašanje: ali zunanjemu svetu Afganistan dejansko pomeni le dobro strateško lokacijo?

Zadnji primer razkola Afganistana se je zgodil na vladi, kjer se ne strinjajo glede projekta predsednika Karzaja za “spravo s talibani”. Ta poteza je imela za posledico vrsto eksplozij in umorov. Že od začetka so tej potezi nasprotovale ženske organizacije in celo člani Karzajevega kabineta. Pred kratkim pa je ta razkol pripeljal celo do smrti nekdanjega predsednika Burhanudina Rabanija.

Že ob prisotnosti mednarodnih vojaških sil in agencij afganistanska vlada in policija ne zmoreta ohranjati javnega reda in miru. Kako mislite, da jim bo potem to uspevalo brez njih?

Ob nelegitimni vladi, korupciji, ki je zasidrana globoko v vseh inštitucijah – vključno z vojsko in policijo – ter ob zaskrbljenosti glede pomanjkanja varnosti večina Afganistancev pričakuje malo. “ Že ob prisotnosti mednarodnih vojaških sil in agencij afganistanska vlada in policija ne zmoreta ohranjati javnega reda in miru. Kako mislite, da jim bo potem to uspevalo brez njih?” se sprašuje mlad fant, ki dela kot producent na televizijski mreži Noreen.

Strokovno usposobljeni razred že skuša pobegniti. Število Afganistancev, ki si skušajo domove poiskati v tujini, je v zadnjih dveh letih naraslo.

Pretekli teden sem prejela elektronsko pošto od pametnega in izobraženega inženirja visoke tehnologije, ki se je pred desetimi leti vrnil iz Irana in upal, da bo zaživel “normalno življenje”. Njegova enako izobražena žena je delala pri eni od afganistanskih medijskih hiš. “Uspelo nama je zapustiti državo, vendar so najini otroci še vedno v Kabulu, ” je napisal. “Odločila sva se, da nikakor ne moreva živeti v Afganistanu in zdaj upava, da bova zunaj našla kakšno delo, ki bi nama pomagalo pripeljati še otroke. Ali morda poznate koga, ki bi nama pomagal najti delo v Grčiji, medtem ko čakava, da si utreva pot v kakšno drugo državo?”

V svetu televizijskih dram in filmov bi to lahko bil del skeča Montyja Pythona. Afganistanec, ki išče delo v Grčiji! Vendar pa je v realnem življenju to le še ena od afganistanskih zgodb.

V preteklih desetih letih se je veliko spremenilo, vendar pa so trenutki, ko se človek vpraša, ali se je dejansko sploh kaj spremenilo. Po mojem mnenju neuspehi zadnjih desetih let zasenčijo ves napredek.

Več kot 50 odstotkov afganistanskega prebivalstva je mlajšega od 30 let. Če jim ponudijo pištolo ali fotoaparat, hočem verjeti, da bodo izbrali slednjega. Je pa res, da sem večna optimistka.

Novi pri Reviji NATO?
O avtorju

Nelofer Pazira je filmska režiserka, igralka, novinarka in borka za človekove pravice afganistansko-kanadskega rodu. Odraščala je v Kabulu v času sovjetske okupacije in je kasneje prebegnila v Pakistan nato pa emigrirala v Kanado. Nelofer je znana po svoji vlogi v priznanem filmu 'Kandahar' (2001), v katerem se vrne v Afganistan v iskanju izgubljene prijateljice iz otroštva.

citati
Ahmad Shah Masood
vodja upora in afganistanski narodni heroj
Glasilo
Ne zamudite ničesar
Nikoli ne bomo orodje v rokah nekoga drugega,
vedno bomo Afganistan.
O REVIJI NATO
Posreduj to
Facebook
Facebook
Twitter
Twitter
Delicious
Delicious
Google Buzz
Google Buzz
diggIt
Digg It
RSS
RSS
You Tube
You Tube