Ko dobijo besedo strokovnjaki

Talibanski uporniki © Galuna.com News

Se je splačalo vlagati v Afganistan?

Je mogoče Afganistan iz časa obglavljanj in mučenja primerjati z današnjim? Šafik Hamdam govori o Afganistanu, kot ga sam vidi. Priznava, da še ni popoln. A prihaja do zaključka, da je bil dosežen velik napredek.

Sam sem se rodil in odraščal v kritičnem obdobju afganistanske zgodovine. V Afganistanu sem bil zadnja tri desetletja priča mnogim stvarem. V prestolnici Kabul sem bil priča grozovitemu prelivanju krvi in genocidu. Kot študent pa sem bil priča diskriminaciji in javnemu mučenju ljudi ter brezupno opazoval, ko so ljudi obglavljali.

Talibanski režim je bil najhujše obdobje afganistanske zgodovine. Na milijone ljudi je bilo razseljenih ali pa so se izselili. Na tisoče jih je bilo ubitih. In Afganistanci so izgubljali upanje.

Nato se je zgodil 11. september. Napadi so bili tragedija za ZDA in Zahod. A za Afganistance, ki so najbolj trpeli pod roko talibanov in Al Kaide, so pomenili redko priložnost.

Oktobra 2001, ko so ZDA s svojimi zaveznicami začele vojaško operacijo v Afganistanu, je med Afganistanci vzklilo upanje. Sam sem živel v Džalalabadu, mestu na vzhodu Afganistana, nekaj kilometrov od Al Kaidine trdnjave Tore Bore. Bil sem eden od mnogih mladih Afganistancev, ki smo operacijo podpirali.

Misija pod vodstvom ZDA in ob podpori Afganistancev je v šestih tednih uspešno vrgla z oblasti talibane, Al Kaido in njihove tuje zaveznike.

Po padcu talibanov je Afganistan začel od začetka. Po treh desetletjih vojne sta infrastruktura in vladni sistem popolnoma propadla. To ni bila obnova, temveč izgradnja vsega od temeljev navzgor. V zadnjih desetih letih je Afganistan zrasel v to, kar je danes – državo, ki se lahko pohvali s socialnimi, kulturnimi, političnimi, gospodarskimi in varnostnimi dosežki.

Svoboda na pohodu

V času talibanskega režima so bili svobodni mediji, svoboda govora in drugi načini komuniciranja prepovedani. Ko sem bil še šolar, so me zanimale otroške revije, ki sem jih moral pretihotapiti. Danes pa imamo na tisoče tiskanih publikacij, več kot 75 aktivnih TV kanalov in več kot 175 radijskih postaj, kar je neverjeten dosežek.

Ko so talibani pred očmi celotnega sveta uničili 1700 let stara kipa Bud iz Bamijana, sem se v nekem svojem članku izrekel proti temu. Izključili so me z univerze in zaprli. Imel sem srečo, da so me izpustili – predvsem zato, ker nisem priznal, da sem napisal omenjeni kritični članek.

Talibanski režim so priznale le tri države. Danes večina držav uradno priznava Afganistan. Ta ima po svetu 56 diplomatskih misij ter dvostranske in strateške povezave s številnimi državami.

Čeprav se danes nekateri pritožujejo nad upravljanjem in demokratičnostjo Afganistana, se moramo spomniti, da so talibani ustanovili diktatorski emirat. Zdaj pa ima Afganistan ustavo, demokratično izvoljenega predsednika in kabinet, voljen parlament in svete provinc, v katerih najdemo 25% žensk.

Veliko je še treba narediti za prenos pristojnosti na civilno družbo. A ne pozabimo, da so bile v dobi talibanov ukinjene politične stranke, nevladne organizacije in organizacije civilne družbe. Zdaj jih imamo na stotine.

Izgradnja nove države

Medtem ko prej nismo imeli primernih cest in avtocest, je danes na tisoče kilometrov cest in avtocest obnovljenih in asfaltiranih.

Na tisoče šol – ki so jih talibani zaprli – so ponovno odprli. Po podatkih afganistanskega Ministrstva za šolstvo danes hodi v šolo več kot 8 milijonov afganistanskih dečkov in deklic. Pred desetimi leti je bila ta številka okoli pol milijona – in to so bili skoraj izključno dečki. To pomeni, da je v šolanje vključena več kot četrtina Afganistancev.

Zdaj imajo tudi afganistanske deklice dostop do šolanja. Pred letom 2001 je imelo dostop do šolanja okoli pol milijona otrok – in to so bili skoraj izključno dečki. Danes hodi v šolo skoraj 8,3 milijona afganistanskih dečkov in deklic. © Nomad Photos

Mostovi in jezovi, ki so jih uničili talibani, so bili ponovno postavljeni. Zgrajenih je bilo na stotine klinik in bolnišnic.

Pet večjih telekomunikacijskih družb je milijone Afganistancev povezalo s preostalim svetom s pomočjo mobilnih telefonov in interneta. Zdaj imamo delujoč bančni sistem in ogromne naložbe v rudarstvo.

Milijone otrok po vsej državi cepijo proti epidemskim boleznim in okoli 80% prebivalstva ima dostop do osnovnih zdravstvenih storitev.

Nacionalna razvojna strategija, ki je bila dokončana leta 2008, je postavila temelje za razvoj Afganistana. Leta 2001 je znašal naš dohodek na prebivalca 150 USD. Danes ta znaša 600 USD. Naš BDP je s 3 milijard USD narasel na 18 milijard USD. Afganistan se je vključil v vse regionalne gospodarske forume. Trgovina med Afganistanom in sosednjimi državami se je povečala na 2,5 milijarde USD letno.

Varnost, varnost, varnost

Po talibanskem režimu so največjo grožnjo predstavljale mudžahedinske milice. A v okviru uspešnega programa za razoroževanje, demobilizacijo in ponovno integracijo pod vodstvom ZN, sem videl, kako so mudžahedinske milice – in mnoge talibane – razorožili in ponovno integrirali v skupnost.

V preteklih desetih letih sem bil priča presenetljivim dosežkom na področju varnosti. Doba talibanov je izrinila sistem vojske in policije in uveljavila sistem milic. Ko je Severno zavezništvo prišlo v Kabul, ni bilo organizirane vojske ali policije. Zato je afganistanska vlada ob podpori Nata in Evropske unije začela iz nič. Danes imamo vojsko in policijo s 305.000 pripadniki, med katerimi so zastopane vse etnične in plemenske skupine v Afganistanu.

Afganistanske nacionalne varnostne sile rastejo po številu in napredujejo po kakovosti. Danes v vrstah vojske in policije najdemo okoli 305.000 afganistanskih pripadnikov, med katerimi so zastopane vse etnične in plemenske skupine. © NATO Training Mission in Afghanistan

Afganistanske nacionalne varnostne sile niso opremljene tako dobro, kot bi si Afganistanci želeli. Kljub temu pa raste ne le število njihovih pripadnikov, ampak tudi kakovost. Pokažejo lahko zavidljive dosežke v boju proti terorizmu in pri zaščiti afganistanskih državljanov.

A uporništvo še ni izkoreninjeno. V preteklih desetih letih vojne so tisoče nedolžnih Afganistancev ubile ali ranile improvizirane eksplozivne naprave in samomorilske bombe. Še nekaj tisoč jih je bilo razseljenih. A število mednarodnih sil ter Afganistanskih nacionalnih varnostnih sil se je, zdaj ko se Afganistan pripravlja, da do leta 2014 prevzame nadzor nad varnostjo po vsej državi, povečalo.

Prehod ni zgolj proces, gre za ponos. Gre za občutek samostojnosti, odgovornosti in avtoritete. Vsak narod visoko ceni samostojnost in suverenost. Prehod bo to prinesel Afganistancem, ki so vedno upravičeno sanjali, da bi postali gospodarji na svoji zemlji.

Pripadnica Afganistanskih nacionalnih varnostnih sil. © Nomad Photos

Prehod predstavlja nekaj, kar je ovrglo lažno propagando upornikov, ki so trdili, da je Afganistan okupirana država. Z najavo procesa prehoda je afganistanska vlada dokazala, da Afganistan ni okupirana država, pač pa svobodna in neodvisna država, ki lahko sama odloča, kaj je v njenem interesu.

Afganistan ponovno postaja država za vse Afganistance. Po več kot treh desetletjih konfliktov so ti začeli verjeti v boljšo prihodnost.

Mislim, da imamo dovolj časa za dokončanje prehoda in prepričan sem, da bomo ob koncu le-tega imeli potrebne varnostne sile za zaščito Afganistana.

Prehod je tisto, kar so si Afganistanci želeli, in je proces, ki ga ljudje potrebujejo. Ne moremo se v nedogled zanašati na mednarodne sile; tako kot vsaka druga država moramo biti samozadostni in prevzeti odgovornost kot gospodarji svoje prihodnosti.

Prepričan sem, da bomo s spravo in ponovno integracijo, obljubami držav zaveznic, partnerstvom z Natom, ZDA in drugimi državami v regiji po letu 2014 dobili varnejši in boljši Afganistan.

Da bi bil prehod uspešen, bi mednarodna skupnost morala misliti tudi na civilno družbo in politične stranke. Potrebe Afganistancev namreč niso več potrebe militarizirane države, temveč demokratične države z močno civilno družbo in široko politično zastopanostjo.

Vendar pa te pridobitve niso zajamčene, saj vlada še ni dovolj močna. Šibko upravljanje, narkotiki, nerešena vprašanja s sosednjimi državami, revščina in predvsem korupcija ostajajo ogromni izzivi. To so tiste teme, ki se jih je treba lotiti.

Da bi bil prehod uspešen, bi mednarodna skupnost morala misliti tudi na civilno družbo in politične stranke. Potrebe Afganistancev namreč niso več potrebe militarizirane države, temveč demokratične države z močno civilno družbo in široko politično zastopanostjo.

Če se bodo torej strategije in politike ustrezno izvajale in bodo temeljile na potrebah Afganistancev, skupaj z močnim afganistanskim vodstvom, sem prepričan, da se bo v prihodnje Afganistan lahko oddolžil mednarodni skupnosti tako, da bo sam prispeval k mednarodnemu miru in varnosti.

Vsakemu bralcu bi rad zastavil nekaj vprašanj o vlaganjih v Afganistan. Mislite, da je prišlo v Afganistanu do sprememb? Menite, da se je v Afganistanu izboljšalo stanje na področju razvoja, človekovih pravic, upravljanja in demokracije? Ali mislite, da je na splošno svet varnejši v primerjavi z letom 2001?

Upam, da boste podobno kot jaz rekli: »Da!«. Današnji Afganistan ne predstavlja grožnje za nobeno državo in je veliko bolj razvit kot Afganistan izpred desetih let.

Kljub vsem tem izzivom in vprašanjem, pomanjkljivi varnosti, revščini in drugim stvarem, nad katerimi se ljudje pritožujejo, sprašujem: Ali je sploh možno primerjati današnji Afganistan z Afganistanom izpred desetih let? Vsaj zase vem, da je odgovor glasen »ne!«.

Novi pri Reviji NATO?
O avtorju

Šafik Hamdam je afganistanski državljan in svetovalec za medije in države pri Natovem uradu Visokega civilnega predstavnika v Kabulu.

citati
Ahmad Shah Masood
vodja upora in afganistanski narodni heroj
Glasilo
Ne zamudite ničesar
Nikoli ne bomo orodje v rokah nekoga drugega,
vedno bomo Afganistan.
O REVIJI NATO
Posreduj to
Facebook
Facebook
Twitter
Twitter
Delicious
Delicious
Google Buzz
Google Buzz
diggIt
Digg It
RSS
RSS
You Tube
You Tube