Ko dobijo besedo strokovnjaki

Nasim Fekrat je afganistanski bloger, ki je delal tudi kot svobodni novinar in fotograf. © Nasim Fekrat

Moje potovanje, moja domovina

Najprej sem zbežal pred brutalnostjo talibanov. Potem sem preživel nekaj časa v begunskih taboriščih v Iranu in Pakistanu. Nazadnje sem delal v Dubaju.

In prav ko sem bil v Dubaju, sem nekega večera na radiu BBC slišal, da sta dva Arabca umorila poveljnika Severnega zavezništva Ahmada Šaha Masuda.

Dva dni zatem sem gledal CNN in videl, kako je letalo trčilo v Svetovni trgovinski center. Mislil sem, da gledam film. Potem pa sem prestavil kanal na Al Džaziro in BBC. Ugotovil sem, da je vse to res.

Nekateri izmed mojih afganistanskih prijateljev so bili veseli, ko so slišali, da ZDA načrtujejo napade na Al Kaido in talibane, ki so nudili zatočišče Al Kaidi. Šest mesecev po 11. septembru sem si rezerviral karto za povratek v domovino, potem ko sem več let preživel v begunskih taboriščih.

Na letalu sem videl, kako so ljudje peli, plesali in proslavljali. To, da si lahko šel domov po desetih ali petnajstih letih stran od svoje družine, je bilo nepredstavljivo.

Popolnoma sem pozabil na vso bedo in uničenje, ki sta me z neprizanesljivimi podrobnostmi spominjala na državljansko vojno. Videl sem konvoje ZDA in Isafa, ki so patruljirali po mestu, otroke, ki so jim mahali, medtem ko so jim vojaki delili svinčnike in zvezke.

Po besedah afganistanskega ministra za šolstvo danes po celotnem Afganistanu šolo obiskuje več kot 8,5 milijona učencev, od tega 37% deklet. © Nasim Fekrat

Pristali smo doma. Kabul je bil prašen. Po vsem mestu so bile zgradbe uničene, šole in hiše so bile prerešetane od krogel, razbitine tankov in ostanki streliva od državljanske vojne so ležali vsepovsod.

Takoj ko sem vstopil v mesto, sem zaslišal, da v trgovinah igra glasba. Videl sem otroke, ki so se igrali na poljih. Nebo nad Kabulom je bilo polno zmajev, ki so jih spuščali otroci. Življenje se je vrnilo.

Popolnoma sem pozabil na vso bedo in uničenje, ki sta me z neprizanesljivimi podrobnostmi spominjala na državljansko vojno. Videl sem konvoje ZDA in Isafa, ki so patruljirali po mestu, otroke, ki so jim mahali, medtem ko so jim vojaki delili svinčnike in zvezke.

Leta 2002 sem šel v rodno vas v osrednjem Afganistanu, da bi obiskal svoje starše. Nič se ni spremenilo, odkar sem se rodil.

V naši hiši smo še vedno imeli svetilko na olje, kakih pravih cest ni bilo in ljudje so se še vedno prevažali z osli in konji. Bila je ena sama osnovna šola, uro hoda iz moje vasi, in srednja šola, do katere je bilo tri ure hoda. Za celo okrožje je bil samo en zdravstveni dom. Komunikacija je potekala preko kurirjev, zato novice iz sosednje doline niso mogle naprej, če ni kdo potoval skozi to dolino.

Ko sem se v svojo vas vrnil leta 2009, sem videl nekaj drugega...

Ko pa sem se v svojo vas vrnil leta 2009, sem videl nekaj drugega. Moja starša sta imela na strehi sončni kolektor, zraven njega pa je bil satelitski krožnik. Ponoči smo imeli elektriko in vsi so gledali televizijo. To, da imaš trajnostno proizvedeno zeleno elektriko na voljo 24 ur, so bile sanje zame, ki sem bil v mestu. Ampak tam, v moji vasi, je večina hiš imela sončne kolektorje ali skupen generator za ponoči. Le dve uri stran od moje vasi, blizu središča okrožja, je imelo celotno območje 24-urno oskrbo z elektriko iz hidroelektrarne.

Ulice Kabula so posejane z internetnimi kavarnami, kjer afganistanska mladina navezuje stike z ostalim svetom preko socialnih medijev. © Nasim Fekrat

V treh internetnih kavarnah so se gnetli mladi iz generacije, rojene v devetdesetih letih. Talibanskega režima se komajda spomnijo. Predstavljajo pa izobraženo silo, veščo novih tehnologij, čisto drugače kot njihovi nepismeni kmečki starši. Mladi moški so služili v vojski ali policiji, nekatere družine so svojim hčeram dovolile na visokošolski študij v tujino. Prej bi bilo v tako tradicionalni in plemenski družbi to nepredstavljivo.

Danes ima skoraj vsak mobilni telefon. Moj oče ga ima rad, ker je bil sit gostov, ki so prihajali na obisk, ne da bi se prej napovedali.

Po podatkih ministrstva za informiranje in komuniciranje ima država 17 milijonov uporabnikov mobilnih telefonov in pet družb za brezžične storitve, ki pokrivajo 80% Afganistana. Več sto tisoč ljudi je dobilo službo. Nadaljnjih nekaj tisoč zaposluje cvetoči zasebni sektor.

Leta 2003 sem v Kabulu komajda lahko našel internetno kavarno. Danes je na vsakem vogalu in vsaki ulici internetna kavarna, polna mladine, ki uporablja Facebook in Twitter.

Pred desetimi leti so le tri radijske postaje oddajale na kratkih valovih. Danes je na stotine radijskih postaj, ki na ultra kratkih valovih oddajajo 24 ur in zabavajo poslušalce s svojim raznovrstnim programom. Po vsej državi je še več kot 30 zasebnih TV postaj in več kot 50 časopisov. Ljudje so bolje obveščeni kot prej ter bolje izobraženi in medsebojno povezani kot prej.

Nova ustava zagotavlja svobodo govora, čeprav se afganistanski tisk še vedno spoprijema z nekaterimi problemi. A če primerjamo današnje dosežke s stanjem pred desetimi leti, je to pravi blagoslov.

Razvoj pa je šel še dlje. V moji dolini je zdaj pet šol, prej je bila samo ena. Šolarji iz moje vasi hodijo v šolo namesto ene ure le 30 minut. V celotnem okrožju je zdaj 62 šol, medtem ko jih je bilo prej okoli 35. Lokalni popis prebivalstva je pokazal, da je v okrožju s skoraj 160.000 prebivalci več kot 35.000 šolarjev. Po besedah ministra za šolstvo danes po celotnem Afganistanu šolo obiskuje več kot 8,5 milijona učencev, od tega 37% deklet.

Ko sem nazadnje obiskal svojo vas, so se vaščani pritoževali, da tisto leto niso mogli najti nobenega mladega pastirja, ker so vsi mladi fantje hodili v šolo. Obstaja tudi več javnih in zasebnih knjižnic ter nekaj zasebnih učnih centrov za moške in ženske.

Danes je na voljo na stotine zasebnih ustanov, kjer ponujajo vrsto študijev in kjer poučujejo Afganistanci, ki so se vrnili iz sosednjih držav. Na stotine Afganistancev je šlo v tujino s pomočjo štipendij za visokošolsko izobraževanje. Njihov vpliv je bil pomemben pri zviševanju ravni visokošolskega izobraževanja v Afganistanu.

Leta 2002 Nasimova domača vas ni imela kakih pravih cest in ljudje so se še vedno prevažali z osli in konji. Odtlej je bilo zgrajenih več sto kilometrov cest. © Nasim Fekrat

Več sto kilometrov cest je bilo zgrajenih, a še ne tlakovanih. Pred desetimi leti sem za pot od Kabula do moje vasi potreboval 12 do 14 ur. Danes traja le sedem ur z avtom. V moji vasi je pet vozil in tudi moj oče ima eno, medtem ko leta 2003 v vasi ni bilo niti prave ceste, kaj šele avtomobilov.

Leta 2004 so moški in ženske iz moje vasi prvič v svojem življenju oddali svoj glas za izvolitev njihovega predsednika in predstavnikov. To je bilo simbolno dejanje, ki pa je spremenilo odnos ljudi do države.

V mestih pa je življenje zelo drugačno. Hitrost razvoja je bila v primerjavi s podeželjem veliko večja. Danes v Kabulu živi več kot 5.5 milijona ljudi – leta 2003 jih je bilo manj kot en milijon.

Ena od glavnih sprememb je izboljšanje zdravstva. Ko sem leta 2009 obiskal svojo vas, so ljudi na veliko nagovarjali k cepljenju in ti so rade volje sodelovali. Sam v otroštvu nikoli nisem bil cepljen. Ko sem prišel na študij v ZDA, so mi rekli, da se bom moral cepiti vsaj 14 krat, vendar so kasneje izvidi mojih krvnih preiskav pokazali, da sem imun in vsa ta cepljenja niso bila potrebna.

Ena od glavnih sprememb je bilo izboljšanje zdravstvenega varstva.

Stopnja umrljivosti dojenčkov se je zmanjšala. Ideja o tem, da bi imeli manj otrok in živeli v večji blaginji, se je med vaščani močno razširila. Ljudi ni več sram uporabljati kontracepcije. Pismenost in javno ozaveščanje preko radijskih postaj sta pripomogla k temu, da so se vaščani naučili živeti bolje.

Talibani so spremenili svojo taktiko tako, da zdaj ovirajo varnost, nastavljajo improvizirane eksplozivne naprave in povečujejo število samomorilskih napadov, v katerih so pogosto ubiti ali ranjeni afganistanski civilisti. © Nasim Fekrat

Vendar pa poročanje o vseh teh pozitivnih dogodkih, ki so pomembno vplivali na življenje Afganistancev, ne sme zasenčiti nekaterih negativnih pojavov, ki so se v zadnjih letih okrepili. Žal je velik problem premajhna varnost, narasla je stopnja nasilja, povečalo pa se je tudi gojenje opija.

Najbolj zastrašujoč je porast števila zasvojenih z drogami. V državi, ki ima približno 30 milijonov prebivalcev, je skoraj 2 milijona zasvojencev. V južnih delih Afganistana imajo velik vpliv talibani in njihov edini vir financiranja je opij.

Poleg tega talibani požigajo šole ter svarijo starše, naj svojih otrok ne pošiljajo v šole. Razlog je očiten: če bodo ti otroci hodili v šolo, nihče ne bo delal na makovih poljih, ko bodo izobraženi, pa bodo postali bolj svobodomiselni in jih talibani ne bodo mogli novačiti v svoje vrste.

Kljub temu pa so Afganistanci srečni in polni upanja. Težko je razložiti, ampak Afganistanci imajo o sebi visoko mnenje. Njihova življenja so prepletena z literaturo, miti in legendarnimi osebnostmi, kultura pa ima korenine v njihovih jezikih, zgodovini in plemenskih tradicijah. Ponosni so na svojo preteklost in državo, v kateri se je rodil veliki perzijski pesnik Rumi in mnogi drugi misleci. Afganistanci so zelo poetični, sarkastični, srečni in gostoljubni.

Po drugi strani pa Afganistance seveda skrbi, kakšna bo njihova prihodnost in kaj se bo zgodilo, ko bodo ameriške in mednarodne sile leta 2014 zapustile Afganistan. Večina Afganistancev verjame, da Afganistan ne bo ponovno padel v roke talibanov, saj talibani niso enaki kot so bili v devetdesetih letih. Zdaj so le gruča upornikov, ki od časa do časa ovira varnost z nastavljanjem improviziranih eksplozivnih naprav ali samomorilskimi napadi na civiliste.

Zgodile pa so se tudi nekatere družbene spremembe. Starešine so postopno popustile v svojih zahtevah po uveljavljanju avtoritarne modrosti in izvajanju nadzora nad družbo. Vloga visokih verskih osebnosti (imenovanih »Ulama«) vse bolj bledi. Afganistanska mladina, nova sila, je zamenjala starešine in klerike s svojim znanjem in ponovno oživljenimi vlogami. Nova generacija hoče, da demokracija, človekove pravice in pravna država zamenjajo stare plemenske zakone in norme.

Kot afganistanski bloger in fotograf sem pozorno spremljal hitrost sprememb. Lahko je zanikati vse spremembe, češ, da je nanje padla senca nasilja, a če smo pošteni, se je Afganistan po letu 2001 zelo spremenil.

Afganistanci se imajo navado pritoževati nad vsem; zanje nič ni popolno. Splošno sprejeta modrost narekuje ne delati pretrdo na tem svetu in se osredotočiti zgolj na uživanje časa, preživetega z družino in prijatelji. Vendar pa so zdaj zagotovo spoznali, da zamujajo priložnosti in nedvomno obstaja le ena možnost za spremembo Afganistana – s pomočjo mladih.

ZDA in mednarodna skupnosti bi morale vlagati v afganistansko mladino kot novo silo, če resnično hočejo spremembe in trajnostni Afganistan po letu 2014. Leta 2008 je OZN objavila podatek, da je 68% afganistanskega prebivalstva mlajšega od 25 let.

Leta 2008 je na olimpijskih igrah v Pekingu Rohullah Nikpai z bronom v taekwondoju osvojil prvo olimpijsko kolajno za Afganistan sploh. Ta novica je spravila na noge celotno državo, njegov dosežek pa je navdahnil afganistansko mladino, naj ohranja upanje in ne obupa.

Kot afganistanski bloger in fotograf sem pozorno spremljal razvoj sprememb. Lahko je zanikati vse spremembe, češ, da je nanje padla senca nasilja, a če smo pošteni, se je Afganistan po letu 2001 zelo spremenil. Pred desetimi leti je trajalo eno leto, da sem poslal pismo svojemu bratu v Iran in še eno leto, da sem dobil njegov odgovor, če sva imela to srečo, da je kak popotnik šel mimo naše vasi. Deset let kasneje lahko sedim v študentskem domu v Pennsylvaniji in se pogovarjam s svojo družino v vasi.

Moj oče je še vedno začuden, ko po telefonu zasliši moj glas iz tega dela sveta in zadnjič mi je rekel: »Nasim, sin moj, zdi se mi, kot bi sedel poleg mene, tako razločno slišim tvoj glas.« Moja domovina, moje potovanje sta se močno spremenila.

Novi pri Reviji NATO?
O avtorju

Nasim Fekrat je afganistanski bloger, ki je delal tudi kot svobodni novinar in fotograf (njegov portfelj). Je dvakratni dobitnik nagrade Novinarji brez meja (Reporters Without Borders) ter Varnost in svoboda informacij (Information Safety and Freedom). Poleg tega je tudi urednik bloga Afghan Lord blog ter direktor Združenja afganistanskih blogerjev Afghan Blog Writers (AABW). Nasimovo delo so objavili Perzijski BBC, CNN, revija Foreign Policy, Nieman Watchdog ter publikacije, ki jih izdajata Nato in Združeni narodi.

citati
Ahmad Shah Masood
vodja upora in afganistanski narodni heroj
Glasilo
Ne zamudite ničesar
Nikoli ne bomo orodje v rokah nekoga drugega,
vedno bomo Afganistan.
O REVIJI NATO
Posreduj to
Facebook
Facebook
Twitter
Twitter
Delicious
Delicious
Google Buzz
Google Buzz
diggIt
Digg It
RSS
RSS
You Tube
You Tube