Ko dobijo besedo strokovnjaki

Dvojna slika – pogled afganistanskega Američana

Predstavljajte si, da ste bili septembra in oktobra 2001 afganistanski Američan. Obe vaši domovini sta bili napadeni. Napadli sta ena drugo. Kako so se odzvali afganistanski Američani? Komu so bili zvesti? In kaj so lahko naredili, da bi pomagali obema državama? Povprašali smo afganistanskega Američana, kako se je spopadal s to dilemo.

Ta video posnetek vsebuje avtorsko zaščitena knjižnična gradiva ITN/Reuters, ki so v licenčni uporabi Nata. Ta avtorsko zaščitena knjižnična gradiva ITN/Reuters, ki so v licenčni uporabi Nata, se smejo za nove produkcije uporabljati le s soglasjem imetnika avtorskih pravic.

Dvojna slika:

Pogled afganistanskega Američana

Pred desetimi leti

so se začele mednarodne operacije

za osvoboditev Afganistana

izpod vladavine talibanov.

Afganistan je bil prepoznan

kot vir napadov

11. septembra v Ameriki.

Kako pa so se počutili afganistanski Američani?

So podpirali

takratne mednarodne ukrepe?

In katere so po njihovem največje spremembe

zadnjih desetih let

v Afganistanu?

Pogovarjal sem se z afganistanskim Američanom

Validom Ahmedom,

ki je živel in delal

v obeh državah, da bi izvedel več.

Deset let je minilo

od prvega bombardiranja

Afganistana po 11. septembru.

Mi lahko poveste, kakšen je bil

vaš odziv na dogodke 11. septembra?

Verjetno je bil spontani izziv

jeza, saj veste, zagrenjenost...

Ali spraševanje:

smo res tako slabi?

Si zaslužimo bombardiranje?

In če, kaj smo naredili, da je do njega prišlo?

Hočem reči, imel sem 21 let.

Takrat sem še študiral,

prišel na fakulteto

na jutranje predavanje,

ko večina ljudi na zahodni obali še ni imela

pojma o tem, kaj se dogaja.

Nihče ni vedel, kaj se dogaja,

nato pa sem videl,

da sta dve letali zadeli mesto eksplozije,

v dvojčka.

Ko sem se vrnil s predavanja

sem bil še vedno v šoku

in skušal predelati, kar se je pravkar zgodilo

v New Yorku.

In ko pridem ven, se na glavnem trgu

univerzitetnega kompleksa

zbirajo študenti

in začenjajo se demonstracije

in govori se

o bombardiranju Afganistana.

In ko se je enkrat zgodilo... Saj veste,

na začetku je jeza: Zakaj?

Glede na to, da ste afganistanski Američan,

kako je to vplivalo

na vaš občutek identitete?

Ko sem odraščal, je bila naravna težnja

biti samo Afganistanec.

Tako si se družil z njimi,

z njihovo kulturo,

ter s svojo družino in prijatelji.

Vendar pa je bilo to skoraj

neke vrste neizrečeno, neizgovorjeno,

naravno stanje.

Ni bilo treba razpravljati o tem,

kaj pomeni biti Afganistanec,

to si preprosto bil.

Po 11. septembru je to postalo nekaj

veliko bolj določnega.

In ljudje so spoznavali, da

biti Afganistanec pomeni

X, Y, in Z s tega vidika.

Ampak z mojega vidika

pomeni X, Y, Z

in še vse ostale črke.

- Nato ste leta 2007

šli v Afganistan. Kako je to

spremenilo vaš občutek identitete?

Vse dokler nisem prišel v Kabul

in delal v Afganistanu

ves čas svojega tamkajšnjega bivanja,

se nisem zavedal, kako zelo sem Američan.

Ko sem šel

v Afganistan, je bil po naključju

moj vzdevek tam

»chorigi«, tujec.

Po svoje zanimivo,

neke vrste kruto spoznanje,

ko spoznaš, da v tej državi,

s katero sem se

do tistega trenutka v svojem življenju

čutil povezanega,

in ki naj bi bila tvoj dom,

da sem tu »chorigi«.

In v kolikšni meri

menite, da boste lahko

ohranili povezavo

in pomagali Afganistanu?

To je bila ena mojih večjih odločitev,

da sem se vrnil v ZDA.

Ko sem šel v Afganistan,

to je bilo leta 2007,

sem spoznal, da je to,

kar bi lahko dosegel pri 26, 27 letih,

verjetno daleč manj od tistega,

kar bi morebiti lahko dosegel,

potem ko bi se

na nek način ustalil,

in se razvil na način,

ki je lahko veliko bolj koristen za narod.

Ker ga lahko ravno toliko podpiraš

s svojega kavča v Los Angelesu

kot s tem, da sediš

na stolu poslanca v Kabulu.

Če bi morali dati

kak nasvet silam,

ki zmanjšujejo svojo

prisotnost v Afganistanu,

glede ene stvari, ki naj ostane

za njimi v državi, kaj bi to bilo?

Če bi sile ZDA

nameravale zapustiti Afganistan,

je osnovna stvar, ki bi jo morale

zagotoviti ljudem,

infrastruktura.

Preproste stvari kot so elektrika,

voda, energetika in ceste.

Če bi to lahko pustili za seboj...

in bi potem afganistanska

vlada sama zmogla

zagotoviti določeno raven

varnostni in zanesljivosti

na teh štirih specifičnih področjih,

se mi zdi,

da bi ljudje sami rekli,

veste kaj, podprl bom

lokalno afganistansko policijo,

ker če ne podprem

lokalne afganistanske policije,

se bodo nemudoma vrnili talibani

in prekinili vso oskrbo z energijo,

prekinili oskrbo z vodo,

uničili ceste...

In če bom videl, kako talibani

nameravajo uničiti cesto,

ki vodi v mesto ali iz njega,

z obcestno bombo,

bom šel

in ljudi posvaril.

V času, ko skuša Afganistan

postati nova država,

je eden od vidikov,

ki se veliko omenja, korupcija.

Kako lahko zdaj, ko začenjajo zahodne sile

zmanjševati svojo prisotnost,

zagotovimo, da pridobitve ne bodo

izpuhtele zaradi korupcije?

Koliko ste sami tega opazili

in kako se da tega lotiti?

Po mojem... Strinjam se,

da gre za zelo resno vprašanje.

Ko se bodo ZDA odločile,

da uradno zapustijo Afganistan...

bo skrb za preprečevanje korupcije

znotraj vlade

eden njihovih največjih izzivov,

obenem pa

ena največjih priložnosti,

da okrepijo zaupanje pri...

...ostalem afganistanskem prebivalstvu, da

ta država lahko samostojno obstane.

Če nič drugega,

lahko sile ZDA ali Nata

vlijejo ljudem

nekaj upanja, češ, lahko preživite,

dali smo vam orodje

in infrastrukturo za to.

Dvojna slika:

Pogled afganistanskega Američana

Pred desetimi leti

so se začele mednarodne operacije

za osvoboditev Afganistana

izpod vladavine talibanov.

Afganistan je bil prepoznan

kot vir napadov

11. septembra v Ameriki.

Kako pa so se počutili afganistanski Američani?

So podpirali

takratne mednarodne ukrepe?

In katere so po njihovem največje spremembe

zadnjih desetih let

v Afganistanu?

Pogovarjal sem se z afganistanskim Američanom

Validom Ahmedom,

ki je živel in delal

v obeh državah, da bi izvedel več.

Deset let je minilo

od prvega bombardiranja

Afganistana po 11. septembru.

Mi lahko poveste, kakšen je bil

vaš odziv na dogodke 11. septembra?

Verjetno je bil spontani izziv

jeza, saj veste, zagrenjenost...

Ali spraševanje:

smo res tako slabi?

Si zaslužimo bombardiranje?

In če, kaj smo naredili, da je do njega prišlo?

Hočem reči, imel sem 21 let.

Takrat sem še študiral,

prišel na fakulteto

na jutranje predavanje,

ko večina ljudi na zahodni obali še ni imela

pojma o tem, kaj se dogaja.

Nihče ni vedel, kaj se dogaja,

nato pa sem videl,

da sta dve letali zadeli mesto eksplozije,

v dvojčka.

Ko sem se vrnil s predavanja

sem bil še vedno v šoku

in skušal predelati, kar se je pravkar zgodilo

v New Yorku.

In ko pridem ven, se na glavnem trgu

univerzitetnega kompleksa

zbirajo študenti

in začenjajo se demonstracije

in govori se

o bombardiranju Afganistana.

In ko se je enkrat zgodilo... Saj veste,

na začetku je jeza: Zakaj?

Glede na to, da ste afganistanski Američan,

kako je to vplivalo

na vaš občutek identitete?

Ko sem odraščal, je bila naravna težnja

biti samo Afganistanec.

Tako si se družil z njimi,

z njihovo kulturo,

ter s svojo družino in prijatelji.

Vendar pa je bilo to skoraj

neke vrste neizrečeno, neizgovorjeno,

naravno stanje.

Ni bilo treba razpravljati o tem,

kaj pomeni biti Afganistanec,

to si preprosto bil.

Po 11. septembru je to postalo nekaj

veliko bolj določnega.

In ljudje so spoznavali, da

biti Afganistanec pomeni

X, Y, in Z s tega vidika.

Ampak z mojega vidika

pomeni X, Y, Z

in še vse ostale črke.

- Nato ste leta 2007

šli v Afganistan. Kako je to

spremenilo vaš občutek identitete?

Vse dokler nisem prišel v Kabul

in delal v Afganistanu

ves čas svojega tamkajšnjega bivanja,

se nisem zavedal, kako zelo sem Američan.

Ko sem šel

v Afganistan, je bil po naključju

moj vzdevek tam

»chorigi«, tujec.

Po svoje zanimivo,

neke vrste kruto spoznanje,

ko spoznaš, da v tej državi,

s katero sem se

do tistega trenutka v svojem življenju

čutil povezanega,

in ki naj bi bila tvoj dom,

da sem tu »chorigi«.

In v kolikšni meri

menite, da boste lahko

ohranili povezavo

in pomagali Afganistanu?

To je bila ena mojih večjih odločitev,

da sem se vrnil v ZDA.

Ko sem šel v Afganistan,

to je bilo leta 2007,

sem spoznal, da je to,

kar bi lahko dosegel pri 26, 27 letih,

verjetno daleč manj od tistega,

kar bi morebiti lahko dosegel,

potem ko bi se

na nek način ustalil,

in se razvil na način,

ki je lahko veliko bolj koristen za narod.

Ker ga lahko ravno toliko podpiraš

s svojega kavča v Los Angelesu

kot s tem, da sediš

na stolu poslanca v Kabulu.

Če bi morali dati

kak nasvet silam,

ki zmanjšujejo svojo

prisotnost v Afganistanu,

glede ene stvari, ki naj ostane

za njimi v državi, kaj bi to bilo?

Če bi sile ZDA

nameravale zapustiti Afganistan,

je osnovna stvar, ki bi jo morale

zagotoviti ljudem,

infrastruktura.

Preproste stvari kot so elektrika,

voda, energetika in ceste.

Če bi to lahko pustili za seboj...

in bi potem afganistanska

vlada sama zmogla

zagotoviti določeno raven

varnostni in zanesljivosti

na teh štirih specifičnih področjih,

se mi zdi,

da bi ljudje sami rekli,

veste kaj, podprl bom

lokalno afganistansko policijo,

ker če ne podprem

lokalne afganistanske policije,

se bodo nemudoma vrnili talibani

in prekinili vso oskrbo z energijo,

prekinili oskrbo z vodo,

uničili ceste...

In če bom videl, kako talibani

nameravajo uničiti cesto,

ki vodi v mesto ali iz njega,

z obcestno bombo,

bom šel

in ljudi posvaril.

V času, ko skuša Afganistan

postati nova država,

je eden od vidikov,

ki se veliko omenja, korupcija.

Kako lahko zdaj, ko začenjajo zahodne sile

zmanjševati svojo prisotnost,

zagotovimo, da pridobitve ne bodo

izpuhtele zaradi korupcije?

Koliko ste sami tega opazili

in kako se da tega lotiti?

Po mojem... Strinjam se,

da gre za zelo resno vprašanje.

Ko se bodo ZDA odločile,

da uradno zapustijo Afganistan...

bo skrb za preprečevanje korupcije

znotraj vlade

eden njihovih največjih izzivov,

obenem pa

ena največjih priložnosti,

da okrepijo zaupanje pri...

...ostalem afganistanskem prebivalstvu, da

ta država lahko samostojno obstane.

Če nič drugega,

lahko sile ZDA ali Nata

vlijejo ljudem

nekaj upanja, češ, lahko preživite,

dali smo vam orodje

in infrastrukturo za to.

citati
Ahmad Shah Masood
vodja upora in afganistanski narodni heroj
Glasilo
Ne zamudite ničesar
Nikoli ne bomo orodje v rokah nekoga drugega,
vedno bomo Afganistan.
O REVIJI NATO
Posreduj to
Facebook
Facebook
Twitter
Twitter
Delicious
Delicious
Google Buzz
Google Buzz
diggIt
Digg It
RSS
RSS
You Tube
You Tube