Ko dobijo besedo strokovnjaki

Nato po 11. septembru: pogled ZDA

Za resnično sodoben pristop k dohajanju groženj 21. stoletja zavezništvo potrebuje preudarno porabo , večjo predanost in preglednejše načrtovanje, trdi dr. Jacquelyn Davis.

V desetletju po 11. septembru 2001 morajo članice Nata popraviti upadajoče trende izdatkov za obrambo in se enkrat za vselej odločiti, ali je čezatlantsko obrambno povezavo vredno ohraniti. Precedens, ki smo mu bili priča pred kratkim z operacijo Unified Protector, ni ravno spodbuden.

Politika »vodenja iz ozadja«, ki jo ZDA izvajajo v Libiji, z zagotavljanjem ključnih zmogljivosti, ne bo nikoli uspela, če evropske zaveznice Nata še naprej ne bodo pripravljene povečati svojih obrambnih proračunov. Zaveznice morajo stopiti skupaj tudi pri reševanju temeljnih vprašanj zavezništva glede uporabe sile proti novim in nastajajočim grožnjam za varnost zavezništva.

Natova potreba po bolj sistematičnem načrtovanju, povezanem z neobičajnimi in asimetričnimi grožnjami nedržavnih akterjev, morda v novem strateškem konceptu Nata ni bila dovolj poudarjena. Ta tema si zasluži nov razmislek tudi pri načrtovanju dejavnosti po 5. členu (napad na enega je napad na vse).

Poglejmo teroriste samotarje, vesoljske in kibernetske grožnje, energetsko varnost, orožje za množično uničevanje in njegovo uporabo s strani terorističnih organizacij.

Tudi potem, ko je bila Natova obramba po 5. členu na vrhu Nata v Lizboni potrjena kot ključno poslanstvo, se nadaljuje razprava o tem, kaj to pomeni v kontekstu 21. stoletja. Varnostni izzivi zdaj segajo od državnih akterjev in nedržavnih oboroženih skupin, ki uporabljajo visoko izpopolnjeno orožje na asimetrične načine, do nižje razvitega orožja, ki spodbuja nasilje in povzroča velike civilne žrtve. Večina od teh se pomembno razlikuje od zavezniških (in zahodnih) konceptov vojskovanja, ki so se z razvojem osredotočili na zmanjšanje žrtev, izogibanje civilnim žrtvam in zaključevanju operacij, takoj ko je to mogoče.

Vendar pa ne gre le za te grožnje. Poglejmo teroriste samotarje, vesoljske in kibernetske grožnje, energetsko varnost, orožje za množično uničevanje in njegovo uporabo s strani terorističnih organizacij. Vse to odpira vprašanja glede pomena 5. člena v današnjem svetu ter o tem, kako naj se ta izvaja.

Vendar menim, da je Natove pogovore glede 5. člena, še zlasti tik pred sprejetjem novega strateškega koncepta Nata konec leta 2010, zaznamovala zavajajoča debata o teritorialni obrambi in ekspedicijskih zmogljivostih. Kot poudarjajo številne zaveznice, so za obrambo Natovega ozemlja (še zlasti vzdolž zunanjih meja) potrebne ekspedicijske sile. Zato preoblikovanje Nata za povečanje mobilnosti, natančnosti in povezljivosti lahko le okrepi Natove naloge za teritorialno obrambo, ne da od njih odvrača.

Osnovno vprašanje za načrtovalce v zavezništvu je, ali Nato pri svojem razvoju dovolj upošteva možnost, da lahko nedržavne akterje pri napadih na Nato podpirajo državni akterji.

To je vprašljivo, saj so nekatere države članice bolj zainteresirane za tradicionalnejšo teritorialno obrambo, še zlasti ko gre za nepredvidljive situacije v zvezi z Rusijo. Druge zaveznice pa so bolj odprte za razvijanje novih, včasih tudi nekonvencionalnih idej o uporabi sil, pač skladno z raznolikostjo dojemanja »groženj« in nacionalnimi interesi.

Medtem ko ostaja teritorialna obramba še naprej v središču varnostnega načrtovanja, pa za današnje nastajajoče varnostne izzive to ne velja, saj so meje bolj prepustne, in za balistične izstrelke in kibernetske grožnje nepomembne. Kako se obraniti pred tovrstnimi grožnjami v dobi, ko so viri omejeni (in izdatki za obrambo manjši), je ključno vprašanje zavezništva v času, ko ni vedno konsenza glede prihodnjih groženj (Iran), potrebnih zmogljivosti (protiraketna obramba) ter same uporabe sile (nacionalne omejitve).

Zaradi tega krizno načrtovanje za katero koli od številnih nepredvidljivih situacij, povezanih z Rusijo, sicer ostaja pomemben vidik načrtovanja dela Zavezniškega poveljstva za operacije, nikakor pa to ni glavni izziv, povezan s 5. členom, s katerim se mora Nato spopasti. Pri ključnih nalogah obrambe in odvračanja, povezanih s 5. členom, je treba izpostaviti tudi možnost pojava Irana kot države z jedrskim orožjem in zmogljivostjo balističnih izstrelkov za napad na Evropo.

V današnjem svetu pa mora teritorialna obramba vključevati tudi zaščito kritične infrastrukture, obvladovanje posledic, načrte preprečevanja napadov z elektromagnetnimi valovi, vidike energetske varnosti in kibernetska delovanja.

Seveda vseh kibernetskih napadov ni mogoče in ni prav obravnavati kot nujne primere v okviru 5. člena. Zato se odpira vprašanje, kdaj in kako je kibernetski napad ali napad na energetsko infrastrukturo mogoče povezati z državno podprto nepredvideno situacijo, v kateri obramba Natovih sredstev predstavlja izziv, popolnoma v skladu s 5. členom.

V tem pogledu je zaskrbljujoča možna povezava med državno podprtimi napadi na Nato in nedržavnimi oboroženimi skupinami, ki morda dobijo nalogo, da te napade izvedejo. Namen tega je lahko povzročiti zmedo pri ugotavljanju vira napada ali zaplesti Natovo odločanje o odzivu na tovrstne napade. Tukaj velja omeniti povezavo med Iranom in Hezbolahom, čeprav znotraj Nata še ni soglasja glede grožnje ali izziva, ki ga Iran lahko predstavlja za interese zavezništva.

Tudi na kibernetskem prizorišču obstaja možnost za napade nedržavnih akterjev, ki jih podpirajo nacionalne države. Tak primer so nedavni vdori v zaščitena omrežja ZDA in Nata.

Vprašanje za zavezništvo je, do kolikšne mere lahko tovrstni napadi škodujejo varnostnim interesom. Tudi če predvidevamo, da je mogoče ugotoviti, od kod izvirajo, kako bi se bilo najbolje z njimi spopasti v dobi, ko se članice Nata ne morejo vedno dogovoriti o uporabi sile in še manj o preventivnem ukrepanju?

Med razpravo glede novega strateškega koncepta Nata je bilo odprto vprašanje eksplozije teroristične improvizirane jedrske naprave v nekem evropskem mestu. Preventivni ukrepi bi bili pomemben vidik kriznega načrtovanja za tovrsten scenarij. Vendar pa je bilo težko doseči soglasje glede uporabe katerega koli preventivnega ukrepa, še manj pa glede uporabe sile za pregon storilcev v primeru, če bi odkrili njihovo identiteto. Težava je v tem, da preventivni ukrepi temeljijo na natančnih obveščevalnih podatkih, Nato pa je odvisen od držav članic in njihovih zmogljivosti za zbiranje obveščevalnih podatkov iz vseh virov.

Nov strateški koncept predlaga »celosten pristop«, v okviru katerega bi za izpolnjevanje Natovih prihodnjih nalog bile potrebne nevojaške zmogljivosti, nevladne in mednarodne organizacije ter mednarodna partnerstva z državami, ki niso članice Nata. To namiguje na nov način delovanja v zavezništvu. Za nekatere zaveznice, kot je npr. Francija, to pomeni tudi prelomnico v strogem prepričanju, da se Nato ne sme povezovati s civilnimi službami ali ukvarjati z nevojaškimi funkcijami (npr. usposabljanje policistov).

Nato že ima zmogljivosti za civilno krizno načrtovanje in eno od področij prihodnje rasti bo najverjetneje Natov Visoki odbor za civilno krizno načrtovanje (Senior Civil Emergency Planning Committee – SCEPC). V okviru poslanstva se lahko na primer pojavijo nove naloge s področja forenzičnih ved, biometrije ter obvladovanja posledic v primeru napada z orožjem za množično uničevanje.

Dodaten ključni vidik preventivnega načrtovanja je potreba po dostopu do visoko kakovostnih obveščevalnih podatkov o možnih nasprotnikih, njihovih zmogljivostih in njihovih odnosih na terenu z drugimi skupinami, vladami in zainteresiranimi stranmi. Potreba po izboljšanju in doseganju čim pomembnejše vloge sil za specialno delovanje pri Natovem načrtovanju je ključnega pomena.

To še zlasti velja, če želi Nato delovati na območjih, kjer njegovo razumevanje trendov, zmogljivosti in odnosov ni ravno najboljše. Nato se je tega lotil že s tem, ko je oblikoval omrežje za zbiranje obveščevalnih podatkov iz vseh virov, s katerim je mogoče podpirati delovanje na bojišču ter zagotavljati ključne informacije za načrtovanje ravnanja v kriznih primerih.

Globalna in netradicionalna partnerstva so prav tako bistvena za zavezniška prizadevanja glede izvajanja celostne strategije. Tak primer bi lahko bilo zagotavljanje Natove podpore kakšni nevojaški vodilni organizaciji ali mednarodnemu partnerju, kot so na primer Združeni narodi, pri kriznem načrtovanju. Že operacija Isaf v Afganistanu deluje v sodelovanju s širšo skupnostjo koalicijskih partneric, vključno z, na primer, Avstralijo in Novo Zelandijo. To je pojav, ki se v prihodnjih letih lahko samo še razširi, če upoštevamo globalizacijo in naravo celostnega načrtovanja. Kot je že jasno navedeno v Natovem strateškem konceptu za leto 2010, je Nato regionalno zavezništvo z globalnim dosegom.

Tudi danes v Libiji Natove sile delujejo v sodelovanju s partnericami, ki niso članice Nata, predvsem s Katarjem in Združenimi arabskimi emirati. Obe arabski državi sta odigrali pomembno vlogo pri usposabljanju libijskih opozicijskih sil, pri čemer sta preverili koncept »usposabljanja izvajalcev usposabljanj«, ki je ključen pri načrtovanju Natovih specialnih sil. V prihodnje bo ta element – skupaj s potrebo po večji povezljivosti s partnericami, ki niso v Natu – postal še bolj nujen. Še posebej, če se Nato odloči za delovanje na drugih bojiščih, kjer sta uspeh ali poraz odvisna od »posredniških« operacij in/ali sodelovanja med partnericami.

Do sedaj je Nato izvedel le eno protiteroristično operacijo (Active Endeavour – OAE), ki se osredotoča na onemogočanje na Sredozemskem morju. Ker je omejena na prestrezanje teroristov ali orožja za množično uničevanje, ni bila nikoli mišljena kot osnova za prihodnje Natovo načrtovanje protiterorističnih dejavnosti. Nekateri Natovi strategi so namignili na potrebo po razširitvi OAE v večjo operacijo, zadolženo za pomorsko varnost, kar bi pomenilo vrnitev v dneve, ko je varnost komunikacijskih poti na morju veljala za glavni steber načrtovanja v zavezništvu.

Na podlagi nove Pomorske strategije zavezništva iz marca 2011 v načrtovalnih krogih zavezništva zdaj prevladuje nova miselnost o celovitejšem pristopu k pomorski varnosti v Natu. Pri tem bi lahko prišlo do jasne delitve dela z Evropsko unijo (EU) kar se tiče vlog in nalog, seveda pod pogojem, da lahko EU resnično razvije kredibilno varnostno in obrambno identiteto, kar so si njene članice zadale za svoj cilj.

Vendar pa zaznano neukrepanje EU v povezavi z Libijo ter dejstvo, da je le peščica evropskih držav Nata sodelovala v najtežavnejši fazi operacije Unified Protector, zmanjšuje verjetnost, da bi se to zgodilo v obdobju zniževanja virov za obrambo. Zaradi tega kaže, da je Nato na poti v prihodnost najbolj kredibilen okvir za kolektivno ukrepanje ter ukvarjanje z evropskimi varnostnimi zadevami. Pri tem se seveda predvideva, da Združene države in njihove evropske partnerice še naprej ostanejo dejavne in pripravljene izdati sredstva, ki so nujna za izpolnitev nastajajočih potreb.

Medtem ko Nato razmišlja o predstavitvi nove pobude o zmogljivostih na vrhu v Chicagu leta 2012, bi morali voditelji zavezništva razmišljati o novih načinih za pridobivanje dostopa do ključnih sredstev, ki jih pogosto ščitijo in so v lasti posameznih držav in vodij njihovih služb.

Ena od idej je, da bi opredelili, koliko sredstev bi lahko namenili za operacije, in nato povabili zainteresirane države, da te vire združijo za namene zavezništva. To je bistvo tega, kar je generalni sekretar Rasmussen poimenoval pristop »pametne obrambe« – ustvarjanje obrambnih prihrankov s pomočjo sodelovanja. Za to je potrebno širše razumevanje tega, da so ne glede na nacionalne zahteve članice zavezništva partnerice, ki si prizadevajo za doseganje skupnih ciljev.

Za številne članice Nata bo to težka naloga. Zahtevala bo še večje temeljne spremembe v »poslovanju« njihovih vojska. Vendar pa zaradi nuje in finančne krize obrambni načrtovalci morda ne bodo imeli druge možnosti, kot da se zatečejo nazaj k starim rešitvam, kot sta racionalizacija sil in združevanje zmogljivosti, ter oblikujejo nove ideje za operativno načrtovanje, če želijo ohraniti strukturo sil in potrebne zmogljivosti.

Velika Britanija in Francija raziskujeta možnosti za tako ravnanje, medtem ko druge zaveznice, Nizozemska in Belgija, na primer, tako sodelujejo že več let. S takim ravnanjem ohranjajo ključne zmogljivosti na območjih, kjer nobena od držav ne želi izgubiti operativnih zmogljivosti. Opredelitev ključnih zmogljivosti za prihodnje načrtovanje v zavezništvu je torej ključna naloga, če države Nata resno razmišljajo o ohranitvi njegovega pomena.

Kot sta pokazali Natovi operaciji v Afganistanu in Libiji, načrtovanje stabilizacije in protiuporniškega delovanja temeljita na drugačnih naborih veščin in pravilih delovanja (za uporabo sile) kot so potrebni za zaščito prebivalcev in ozemelj Nata. V tem smislu so Natove sile doživele strmo učno krivuljo, ki jo je Afganistan še podkrepil.

Vendar pa vprašanje za Natove načrtovalce v prihodnje ostaja, ali se bo zavezništvo kmalu spet vključilo v tako ambiciozne operacije zunaj Nata. Kot so pokazale razprave zavezništva o Libiji, je za kaj takega malo politične volje, še manj pa zmogljivosti, s katerimi bi podprli postkonfliktno fazo stabilizacijskih operacij, ki bi najverjetneje zahtevala kompetence s področja izgradnje države.

So pa zato na obzorju drugi izzivi, pri katerih bo morda potrebna vključitev Nata, četudi vse zaveznice Nata niso pripravljene sodelovati. Jasno je, da je zmožnost za tovrstno vključitev pomembna, če želi zavezništvo ohraniti svoj pomen pri novodobnih izzivih in grožnjah. To še posebej velja za skeptični kongres ZDA in druge, ki jih motijo naporni postopki zavezništva, saj ti včasih ovirajo Natovo zmožnost, da poveča koristi kolektivnega delovanja in sodelovanja.

Novi pri Reviji NATO?
O avtorju

Dr. Jacquelyn K. Davis je izvršna podpredsednica Inštituta za analizo zunanjih politik. Je strokovnjakinja s področja vprašanj nacionalne varnosti ZDA, pri čemer se osredotoča na strukturo vojaških sil, zavezniško koalicijsko načrtovanje, vprašanja, izzive in koncepte, povezane z obrambo in odvračanjem, ter medorganizacijske zadeve.

citati
Izjava Ire 13. oktobra 1984,
po bombnem napadu na Margaret Thatcher v Brightonu
Glasilo
Ne zamudite ničesar
»Danes nismo imeli sreče, a vedite – mi bomo morali imeti srečo samo enkrat.
Vi jo boste morali imeti vedno.«
O REVIJI NATO
Posreduj to
Facebook
Facebook
Twitter
Twitter
Delicious
Delicious
Google Buzz
Google Buzz
diggIt
Digg It
RSS
RSS
You Tube
You Tube