Ko dobijo besedo strokovnjaki

Biti generalni sekretar Nata na 11. september

Delo generalnega sekretarja Nata je vedno polno izzivov in presenečenj. Vendar pa je 11. septembra 2001 Lord Robertson doživel eno od najbolj nenavadnih izkušenj generalnega sekretarja Nata sploh. Tukaj pripoveduje, kako se je dan odvijal.

Na sedežu Nata v Bruslju je bil običajen torek. Torek, ki se je na koncu izkazal za neobičajnega. Torek, ki je spremenil svet in Nato do nerazpoznavnosti.

Kljub temu pa se je na začetku tega dneva zgodila neka malo manj običajna podrobnost. Po pošti je prispelo pismo iz Beograda, v katerem so me obvestili, da so obtožbe in moja obsodba na Miloševičevem kengurujskem sodišču za vojne zločine med konfliktom na Kosovu uradno ovržene. Moja obsodba na 25 let zaporne kazni je bila razveljavljena. To je bila zgodba, ki bi na kateri koli drug dan lahko prišla med novice. A ne na tisti torek.

Vsak torek so se veleposlaniki pri Natu sestali z generalnim sekretarjem na kosilu, da bi neuradno in zasebno razpravljali o dnevnem redu zasedanja Sveta Nata naslednji dan. To je bilo sveto. Brez prekinitev, brez zapiskov, brez omejitev.

Prekinitev enega od mojih varnostnikov, ki mi je prenesel sporočilo mojega zasebnega pomočnika, je bila torej nekaj popolnoma novega. Letalo se je zaletelo v enega od dvojčkov v New Yorku. To je bilo presenečenje. Vendar se je predvidevalo, da gre za nesrečo.

Druga prekinitev je bila resna. Drugo letalo in gre za hud incident.

Pustili smo krožnike, zaključili pogovore, poklicali avtomobile in odhiteli nazaj na sedež Nata. V svojem blindiranem avtomobilu sem poslušal postajo BBC World Service in postajal vse bolj zaprepaden in vznemirjen.

V pisarni sem obkrožen s visokim diplomatskim in vojaškim osebjem skupaj z ostalim svetom gledal dramatične prizore iz New Yorka. Takrat sem se zavedel, da nismo običajni zgroženi gledalci – bili smo na vojaškem poveljstvu. In ne samo to. Bili smo točno pod letalsko potjo bruseljskega letališča Zaventem. V tistem trenutku so nad nami hrumela letala.

Medtem ko so prizori padajočih stolpov prilepili svet na ekrane, sem ukazal evakuirati vse osebje, razen nujnega, ter nujno preveriti pri Evropski organizaciji za varnost zračne plovbe, da se nobena letala, ki so vzletela, ne vračajo.

Sklical sem nujni sestanek veleposlanikov pri Natu. Veleposlanik ZDA Nick Burns me je stalno obveščal o dogajanjih v Washingtonu. Napad na Pentagon, ki sem ga nedolgo pred tem obiskal, je bil za Nato še posebej pretresljiv. Ravno tako je jemal sapo neuspeli napad na Kapitol.

Sestanek veleposlanikov je bil mrakoben in izjemno resen. V tistem trenutku nismo zagotovo vedeli, kakšne narodnosti so storilci tega grozodejstva in kaj je njihov motiv – še pred nedavnim je bombni napadalec iz Oklahome izvedel svoj doma načrtovani napad. Vendar pa je to zagotovo izgledalo kot tuji terorizem izjemnih razsežnosti.

Več informacij na NATO Topics: Kolektivna obramba: aktiviranje 5. člena

Vedeli smo, da se je zgodilo nekaj izjemno pomembnega in da se je za svet odprlo novo poglavje. Za nas, zbrane za tisto mizo na sedežu najuspešnejšega obrambnega zavezništva na svetu, sta se iskreno sočutje in solidarnost do prebivalcev ZDA prepletala z mislimi o tem, kaj to pomeni za našo organizacijo in širšo svetovno skupnost.

Ob robu našega sestanka so moji uradniki pod vodstvom pomočnika generalnega sekretarja Edgarja Buckleya in direktorja zasebnega urada Jona Daya že delali na tem, kar je bilo v zvezi s tem napadom nujno storiti. Ena od najpomembnejših možnosti, ki so jih preučevali, je bila ta, ali ta napad na ZDA pomeni aktiviranje 5. člena Severnoatlantske pogodbe – določbe o samoobrambi, po kateri se napad na eno državo obravnava kot napad na vseh takratnih 19 držav članic Nata.

Delo, povezano s tem in s širšim odzivom Nata, je trajalo vso noč. Zgodaj zjutraj smo nato govorili z zunanjim ministrom ZDA Colinom Powellom in svetovalko za nacionalno varnost Condoleezzo Rice.

Vztrajal sem na tem, da je uporaba 5. člena smiselna in da je to skrajno dejanje solidarnosti do prebivalcev ZDA. Kaj pa določila o samoobrambi pomenijo, če ne veljajo v teh dramatičnih trenutkih agresije? Sprožili so se dvomi – še zlasti glede tega, kaj bo, če se vsaj ena od 19 držav članic Nata ne bo strinjala.

Tokrat sem kršil svoje osebno pravilo 'Solane'. Moj predhodnik – Javier Solana – mi je namreč dal moder nasvet, preden sem prišel v Bruselj. »George, nikoli ne pojdi s predlogom v Svet, če že vnaprej nisi prepričan, da bo odgovor 'da' ali vsaj 'mogoče',« mi je pojasnil. »Če boš poražen v Svetu, ne boš le ob svojo avtoriteto, ampak tudi avtoriteto Nata.«

To je bil dober nasvet, a ga nisem upošteval.

Sklicali smo sestanek, prvi kadarkoli, generalnega sekretarja Nata in Sveta zunanjih ministrov EU. Nihče ni nič vprašal glede 5. člena (kljub temu, da sem pred tem to temo načel z Louisom Michelom, zunanjim ministrom Belgije, ki je predsedovala EU). Nato sem dal na mizo osnutek izjave o uporabi 5. člena. Tokrat naj bi ga aktivirali prvič v 50 letih Nata.

Sledilo je pet in pol ur obravnave v 19 prestolnicah. Opravil sem nekaj napetih in živce parajočih telefonskih razgovorov s predsedniki vlad, zunanjimi ministri, v enem primeru pa preko mobilnega telefona zunanjega ministra celo s celotnim kabinetom.

Ob 21.20 smo imeli odgovor. Soglasna podpora. Bil sem izmučen, a sem občutil ogromno olajšanje.

Sprejeto izjavo sem prebral na nabito polni novinarski konferenci in šele, ko sem jo bral na glas, sem dojel globok pomen zgodovinskih besed, ki sem jih uporabljal. Tako v Evropi kot v ZDA je bil njen vpliv izjemen. Neopažen ni ostal niti v jamah gorovja Tora Bora, kjer so si zlobno zločinsko grozodejstvo, ki se je zgodilo dan prej, izmislili.

V zelo drugačnih okoliščinah od tistih, ki so si jih zamislili avtorji 5. člena leta 1949, je zdaj mogočno zavezništvo podprlo napadeno zaveznico. Tisti dan se je svet spremenil in preoblikovanje Nata v svetu po 11. septembru se je pričelo.

Posvetovanje pred sestankom

- z leve proti desni -

Generalni sekretar Nata lord Robertson z vrhovnim poveljnikom zavezniških sil za Evropo (SACEUR) generalom J. Ralstonom.

Posvetovanje pred sestankom

- Posvetovanje pred sestankom -

Generalni sekretar Nata Lord Robertson, veleposlanik R. Nicholas Burns, stalni predstavnik ZDA, in SACEUR, general J. Ralston.

Posvetovanje pred sestankom

- od leve proti desni sedijo -

delegat ZDA, generalni sekretar Nata lord Robertson, veleposlanik R.Nicholas Burns, stalni predstavnik ZDA;

stojijo - SACEUR general J. Ralston, veleposlanik David Wright, stalni predstavnik Kanade, in delegat ZDA.

Novi pri Reviji NATO?
O avtorju

Visoko cenjeni Lord Robertson iz Port Ellena je postal deseti generalni sekretar Nata in predsednik Severnoatlantskega sveta oktobra 1999. Med letoma 1997 in 1999 je bil minister za obrambo Združenega kraljestva, med letoma 1978 in 1999 pa poslanec za volilni enoti Hamilton in Južni Hamilton.

citati
Izjava Ire 13. oktobra 1984,
po bombnem napadu na Margaret Thatcher v Brightonu
Glasilo
Ne zamudite ničesar
»Danes nismo imeli sreče, a vedite – mi bomo morali imeti srečo samo enkrat.
Vi jo boste morali imeti vedno.«
O REVIJI NATO
Posreduj to
Facebook
Facebook
Twitter
Twitter
Delicious
Delicious
Google Buzz
Google Buzz
diggIt
Digg It
RSS
RSS
You Tube
You Tube