Ko dobijo besedo strokovnjaki

© ISAF

Nato deset let kasneje: kaj smo se naučili

Če se ozremo nazaj, je 11. september, namesto da bi naznanil Natov propad, postal katalizator za najbolj korenite spremembe v zgodovini Nata, pravi Michael Rühle. A za Natove zaveznice so bila vprašanja, o katerih so morale razmišljati od samega začetka očitna pa tudi globoka.

Ali naj zaveznice aktivirajo 5. člen Washingtonske pogodbe, Natovo zavezo o kolektivni obrambi, in s tem pošljejo najmočnejši politični signal solidarnosti, kar jih lahko suverene države pošljejo? Ali pa bi to zgolj potegnilo zavezništvo v nekaj, kar bi lahko preraslo v zelo “osebno” kampanjo ZDA za maščevanje tistim, ki so zagrešili ta gnusen zločin? Predvsem pa, kaj če bi se Washington enostavno odločil, da je to v bistvu nacionalno vprašanje in s tem Nato in njegove ponudbe solidarnosti postavil na stranski tir?

ZDA Nata niso postavile v središče svojega odziva. Washington je sklenil, da je potrebna povsem drugačna koalicija.

Zdelo se je, da so prvi tedni po 11. septembru potrjevali stališča tistih, ki bili zadržani do velikih potez.

Čeprav so zaveznice aktivirale 5. člen le dan po napadih in takoj uporabile določene mehanizme zavezništva, kot je podelitev neomejenih pravic Združenim državam za prelete, pa ZDA Nata niso postavile v središče svojega odziva. Ko je postalo jasno, da napadi izvirajo iz Afganistana, je Washington sklenil, da je potrebna povsem drugačna koalicija.

Vsaj za kratek čas je kazalo, da je na pohodu filozofija o “Natu v propadu”. Po prvem aktiviranju 5. člena v Natovi zgodovini, se je zdelo, da bi odziv Washingtona do zaveznic lahko opisali kot “ne kličite nas, vas bomo že mi poklicali.”

Preoblikovanje Nata

Nekaj mesecev in mnogo Natovih osmrtnic kasneje so se zadeve razjasnile. ZDA niso ravnale omalovažujoče, kot je sprva kazalo. Niti ni bil Nato obsojen, da mu bo v boju proti mednarodnemu terorizmu namenjena le obrobna vloga.

Svarilo generalnega sekretarja lorda Robertsona, češ da kritiki Nata delajo to napako, da podlegajo “trenutni omejenosti”, se je izkazalo za povsem točno. Čezatlantska skupnost je potrebovala nekaj časa, da je v celoti dojela vse posledice 11. septembra. A v končni fazi so se lekcije tega usodnega dne odrazile v Natovih političnih in vojaških načrtih.

Pravzaprav je Nato začel prilagajati svoje načrte še preden so se zaveznice tega lotile zavestno. Prvi primer je bilo aktiviranje 5. člena 12. septembra 2001. Z dogovorom, da je napad nedržavnega akterja po Washingtonski pogodbi mogoče opredeliti kot “oborožen napad”, so zaveznice razširile razumevanje kolektivne samoobrambe na veliko več kot je njen tradicionalni pomen odzivanja na vojaško invazijo.

Ker se poleg tega prvo aktiviranje 5. člena sploh ni dogajalo v protiruskem kontekstu, je dejansko razblinilo dolgo veljavne mite, da je kolektivna obramba naperjena proti Rusiji.

Naslednja pomembna sprememba je bila napotitev sil iz mnogih članic Nata v Afganistan, skupaj z izjavami v ključnih dokumentih o soočanju z izzivi “kadar koli in kjer koli” se pojavijo. To je dejansko pomenilo konec razprave o Natovem delovanju izven lastnega ozemlja, ki je – kot je tehtno pripomnil francoski veleposlanik pri Natu – propadla skupaj z newyorškima dvojčkoma.

Preprosto povedano, Nato je brez mučne razprave prešel od geografskega k funkcionalnemu razumevanju varnosti. Ta prehod se je izkazal za veliko pomembnejšega pri zagotavljanju Natovega prihodnjega pomena kot pa katera koli druga sprememba v vsej njegovi zgodovini.

A kmalu so sledile konceptualne razsežnosti, še zlasti z Natovim Vojaškim konceptom za obrambo pred terorizmom. V času, ko so bili spomini na napade še sveži v naših glavah, je koncept uspel utreti novo pot glede zgodnje uporabe sile. Nekaj več kot leto po 11. septembru so se na Natovem vrhu v Pragi dogovorili o razvoju novih vojaških zmogljivosti, ki naj bi nudile podporo protiterorističnim nalogam, še zlasti Natovim odzivnim silam in raznim pobudam za obrambo pred jedrskim, biološkim in kemičnim (JBK) orožjem. Dogovorili so se tudi o Partnerskem akcijskem načrtu za obrambo pred terorizmom. Več partnerskih držav pa je sodelovalo tudi v operaciji “Active Endeavour”, Natovi protiteroristični pomorski operaciji v Sredozemlju v skladu s 5. členom.

Izkušnje iz Afganistana

Prevzem poveljevanja Mednarodnim silam za varnostno pomoč (ISAF) v Afganistanu avgusta 2003 je bil še en korak k Natovi vlogi zunaj Evrope.

Po predvidevanjih je misija v Afganistanu Nato soočila s številnimi izzivi, od tega, da mnoge zaveznice niso imele primernih vojaških zmogljivosti, pa do večne razprave o tem, kakšna je »poštena« porazdelitev tveganj in bremen. Misija je osvetlila tudi resne politične in vojaške asimetrije znotraj zavezništva, prav tako pa tudi razlike med zaveznicami glede pomena te misije in sredstev, potrebnih za uspeh. Kljub temu pa je posredovanje v Afganistanu Nato prisililo k še večjemu številu sprememb – takih, ki mu bodo omogočile, da se veliko bolje spopade s prihodnjimi izzivi.

Današnji Nato je pri izvajanju kompleksnih operacij daleč od doma veliko bolj izkušen, kot je bil pred 11. septembrom.

Ena od pomembnejših sprememb se je nanašala na vojaške zmogljivosti zaveznic in partneric. Čeprav so mnoge države v Afganistanu utrpele precejšnjo škodo, pa je misija Isaf pospešila preoblikovanje sil, ki so bile v mnogih državah dediščina hladne vojne, za ekspedicijske misije. Za mnoge sodelujoče države v operaciji Isaf je ta misija pomenila prve bojne izkušnje v zadnjih nekaj desetletjih. Oborožene sile mnogih zaveznic so ob soočenju z zahtevnimi nalogami, od stabilizacije do boja proti upornikom, morale prilagoditi svoje usposabljanje in opremo.

Zaradi tega je današnji Nato je veliko bolj izkušen pri izvajanju kompleksnih operacij daleč od doma, kot je bil pred 11. septembrom in kasnejšo misijo v Afganistanu. Poleg tega bi izkušnje, ki jih je Nato pridobil pri usposabljanju tamkajšnjih varnostnih sil, lahko imele veliko vrednost v drugih nepredvidenih situacijah – na primer v Libiji po Gadafiju.

Zavezništvo je postalo središče mednarodne koalicije brez primere, Natova partnerstva pa so pridobila globalen doseg.

Druga pomembna sprememba zadeva partnerstva. Glede na to, da so bili splošni cilji Natove misije v Afganistanu skupni mnogim državam po svetu, je zavezništvo postalo središče mednarodne koalicije brez primere, članice pa so prihajale iz regij od azijsko-pacifiške pa do Latinske Amerike. Natova partnerstva so posledično ne le pridobila globalen doseg, pač pa so, podobno kot Nato sam, od regionalnega prešla na bolj funkcionalen pristop. Zaradi teh sprememb so Natova partnerstva postala veliko bolj učinkovit instrument za spopadanje s prihodnjimi izzivi, najsi bo to terorizem, širjenje jedrskega orožja, kibernetski napad ali humanitarne katastrofe.

Tretje večje področje sprememb se nanaša na odnose z drugimi ustanovami.

Od samega začetka je bila vloga Nata v Afganistanu zagotavljati varno okolje, ki bi civilnim akterjem omogočilo, da odigrajo svojo vlogo pri obnovi te od vojne razdejane države. Čeprav je pogosto veljalo, da prispevek civilne strani zaostaja za vojaškimi prizadevanji, pa se je odnos med operacijo Isaf in civilnimi organizacijami, tako vladnimi kot nevladnimi, sčasoma razvil. Tako se je na primer odnos med Natom in Združenimi narodi, ki je bil v času konfliktov na Balkanu v devetdesetih letih težaven, precej izboljšal.

Resnično celovit pristop, ki bi združeval politična, gospodarska in vojaška orodja, je še vedno oddaljen cilj, vendar pa je Nato danes veliko bolje povezan s civilnim delom mednarodne skupnosti, kot je bil pred 11. septembrom in Afganistanom.

Resnično celovit pristop, ki bi združeval politična, gospodarska in vojaška orodja, je še vedno oddaljen cilj, vendar pa je Nato danes veliko bolje povezan s civilnim delom mednarodne skupnosti kot je bil pred 11. septembrom in Afganistanom.

Vendar pa preoblikovanje Nata, ki ga je sprožil 11. september, še zdaleč ni končano.

Al Kaida je bistveno oslabljena, a da bi do konca leta 2014 dosegli popoln prehod na vodstvo Afganistanskih varnostnih sil v vseh pokrajinah in okrajih, ostaja precejšen izziv. Poleg tega pa se kljub temu, da Nato zdaj deluje na več celinah, potreba po tem, da bi zaveznice okrepile “globalno” skupno razmišljanje, še ni v celoti razvila. Zato se pogosto Nato začne zanimati za neko regijo šele, ko izbruhne kriza in je treba razmišljati o napotitvi sil.

Drugo področje, ki še vedno zahteva več pozornosti, so partnerstva. Zbližanje je nujno še posebno s Kitajsko in Indijo, državama z resnim interesom za prihodnost Afganistana.

Končno pa je potrebnega več konceptualnega dela v zvezi z Natovo vlogo v boju proti terorizmu, na primer tako, da bi Vojaški koncept dopolnili s političnim.

Zaključek

Na začetku 21. stoletja se je Nato soočal z dvojno dilemo. Prvič, še pred 11. septembrom je postajalo jasno, da nove grožnje, kot sta terorizem in širjenje orožja za množično uničevanje, nastajajo izven Evrope, zaradi česar se pozornost ZDA preusmerja proti srednji Aziji in Bližnjemu vzhodu. A dokler je Nato sebe videl kot telo, ki se ukvarja zgolj z upravljanjem evropske varnosti, bi vsako preusmerjanje interesa ZDA stran od Evrope pomenilo preusmerjanje interesa stran od Nata.

Druga dilema je izhajala iz dejstva, da so bile vojaške zmogljivosti večine zaveznic še vedno optimizirane za nepredvideni dogodek, ki je postajal vse manj verjeten: obsežno vojno v Evropi. Od tod zaskrbljenost, da bi se enostranske poteze ZDA okrepile, vpliv Evrope na Washington pa oslabil.

11. september je, namesto da bi naznanil Natov propad, postal katalizator za najbolj korenite spremembe v zgodovini Nata.

Delno na podlagi načrtov, v glavnem pa enostavno z upoštevanjem svojih zdravih političnih instinktov je čezatlantska skupnost uspela ti dilemi prebroditi. Namesto da bi 11. september naznanil Natov propad, je postal »katalizator za najbolj korenite spremembe v Natovi zgodovini in zavezništvo spremenil iz takega, “ki obstaja”, v zavezništvo, “ki deluje”. Okrepil je tudi Natovo vlogo edinstvene ustanove, ki združuje vojaške kompetence s politično privlačnostjo. Čezatlantska skupnost je dokazala, da je, kot je pravilno dejal neki evropski opazovalec “učeča se skupnost”.

Čeprav je 11. september vse vrgel iz tira, pa je gledano nazaj jasno, da je Nato dejansko upošteval nasvet, ki ga je Henry Kissinger izrekel kmalu po napadih: tragedijo je spremenil v priložnost.

Novi pri Reviji NATO?
O avtorju

Michael Rühle je vodja oddelka za energetsko varnost pri Natovem sektorju za nastajajoče varnostne izzive. Stališča, izražena v tem članku, so zgolj avtorjeva.

citati
Izjava Ire 13. oktobra 1984,
po bombnem napadu na Margaret Thatcher v Brightonu
Glasilo
Ne zamudite ničesar
»Danes nismo imeli sreče, a vedite – mi bomo morali imeti srečo samo enkrat.
Vi jo boste morali imeti vedno.«
O REVIJI NATO
Posreduj to
Facebook
Facebook
Twitter
Twitter
Delicious
Delicious
Google Buzz
Google Buzz
diggIt
Digg It
RSS
RSS
You Tube
You Tube