JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

»Ženske so postale današnji vojaki na prvi bojni črti – brez orožja«

Get the Flash Player to see this player.

Margot Wallstrom, posebna odposlanka ZN za boj proti spolnemu nasilju v spopadih, pojasnjuje, na kako grozovit način so ženske vpletene v vojne – pa če jim je to všeč ali ne. V nadaljevanju opisuje, zakaj glavni problemi ostajajo, zakaj je pregon še vedno ključnega pomena, in kako razočarana je nad dosedanjim napredkom.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Kako bi opisali napredek,

ki je bil dosežen glede vprašanj,

obravnavanih v resoluciji?

Rekla bi, da je

precej počasen in neenakomeren.

Menim, da žensk še vedno ne

dojemamo kot posrednic in pogajalk.

Niso zastopane tam,

kjer se sprejemajo pomembne odločitve,

do take mere, kot smo pred

desetimi leti upali, da bodo.

Mislim, da tega še vedno ne obravnavamo

kot vprašanja varnostne politike

v pravem pomenu besede,

če pogledamo vlogo žensk.

In šele devetdeset držav je do sedaj

sprejelo nacionalne akcijske načrte.

To je škoda.

Menite, da je tako slab napredek

posledica pomanjkanja

politične volje?

Da. Menim, da v nekaterih delih

dejansko manjka politične volje,

kar je seveda tudi stvar

merjenja moči in vpliva.

Zato bo to vedno

kontroverzna in težka tema.

Gre torej za prizadevanja in boj

za pravice žensk.

Eden od vidikov,

ki se omenjajo v resoluciji,

je poziv k večji vključitvi žensk

na položaje, kjer se sprejemajo odločitve.

V nekaterih afriških državah,

kot sta Liberija in Sierra Leone,

so ženske zdaj

na visokih položajih.

Se vam zdi, da se je učinek,

na katerega smo upali,

zaradi žensk na položajih

kjer se sprejemajo odločitve,

dejansko pokazal

skozi spremembe v odnosih?

Zagotovo. Ogromno pomeni, da

da imamo ženske,

kot je Ellen Johnson Sirleaf,

predsednica Liberije.

To je namreč zelo

jasen znak vse od vrha navzdol,

da je ženske treba spoštovati,

da imajo svojo vlogo.

Menim, da je precedens, ki ga ta

primer daje, izjemno pomemben.

In menim, da je potrebna

nekakšna kritična masa žensk,

ki bi zagotovila, da se tudi teme,

ki ženskam veliko pomenijo,

zdravstveno varstvo

enake pravice na splošno,

tudi otroško varstvo

in vse take stvari,

da se to uresniči

in spremeni.

Kako pomembno se vam zdi

sodelovanje žensk

v vojski, v oboroženih silah?

-Tudi tam je enako

in to je ena od stvari,

ki smo jih obravnavali zdaj

po strašnih incidentih na

vzhodu DR Kongo.

Če bi bilo tam več žensk

med mirovnimi pripadniki ali v policiji,

bi se te ženske lahko

tudi lažje obrnile nanje

in jim povedale,

čemu vse so bile izpostavljene.

To pomeni tudi spremembe na terenu.

To je izredno pomembno.

Mislim, da je v številnih

evropskih državah na primer

višja stopnja osveščenosti glede

enakosti med spoloma in tako naprej.

Najverjetneje lahko nudijo

usposabljanje in pomoč glede tega

številnim državam, ki prispevajo

vojake in policiste v sile ZN.

Nekateri so opozorili,

da je stanje

pred izbruhom nasilja

ter reševanje tega stanja v smislu večjega izobraževanja

ali spopadanja z revščino

dejansko pomembnejše

pri preprečevanju nasilja

nad ženskami v spopadih.

Drugi so se osredotočili na pregon,

boljše sodne postopke,

da bi dejansko kaznovali tiste,

ki ta hudodelstva izvajajo.

Kako vi gledate na pomen

stanja pred in po tem?

Vse te stvari je treba

početi hkrati.

Postati mora jasno,

da je to zločin,

da je to nezakonito

in da je to

kršitev človekovih pravic,

ko se dogajajo ta posilstva.

In da se to mora končati.

To pomeni, da je treba odpraviti

nekaznovanost, saj če pošiljamo

sporočila, da jo je mogoče zlahka odnesti,

in ženske pustiti osramočene,

vsi storilci pa ves čas

ostajajo na prostosti,

potem seveda

tega pojava ne moremo ustaviti.

Potrebno je torej vse to. Vendar

pa moramo poskrbeti, da to počnemo

dolgoročno z namenom spremeniti

pogoje, ki tudi ustvarjajo vojne in spopade.

Vedeti moramo namreč,

da je tudi narava sodobnih vojn drugačna.

Zelo redko se zgodi, da imamo

dve dobro opremljeni in usposobljeni vojski,

ki se borita za ozemlje,

in spoštujeta pravila vojne,

ali konvencije,

ki določajo pravila vojskovanja.

Danes gre veliko bolj za

državljanske nemire, propadle države.

In to pomeni,

da so žrtve civilisti.

Večina žrtev v sodobnih vojnah

je žensk in otrok.

To torej pomeni, da so ženske

postale današnji vojaki na prvi bojni črti

brez orožja in da se namesto tega

vojna bije na njihovih telesih.

To je zločin.

To ni stvar kulture, ampak je zločin

in kot takega ga je treba obravnavati.

Na žalost je to tiha,

učinkovita in poceni vojna taktika

ali vojno orožje in pomembno je

poudariti, da se ne dogaja le v Afriki.

To najdemo tudi v Aziji.

V naš urad prihajajo

poročila z vsega sveta.

Kažejo na Nepal, na tamkajšnje ženske.

Kažejo na Kolumbijo.

Imamo tudi druge primere.

To je pomembna informacija,

saj ste očitno osredotočeni

na spolno nasilje v spopadih, vendar

ni nujno, da gre za vojna območja.

Glede na nekatera poročila

je to tudi ena od tehnik

za ustrahovanje skupin nasprotnikov.

Da, to smo ponekod že

videli po volitvah.

Na primer tudi

v Keniji in Gvineji.

To je bil nek način za kaznovanje

političnih nasprotnikov ali opozicije.

Šokiralo nas je, da se

je to zgodilo v državi, kot je Kenija.

Vendar je vse

zelo dobro dokumentirano.

Zato ne smemo tega zanemariti.

Tudi če obstaja samo nevarnost, da se pojavi

v državi, kot je Liberija,

ki je država po spopadih.

Tako da smo na uporabo tega

opozorili tudi v predvolilnih kampanjah.

Omenili ste

molk o zločinih.

Menite, da je

eden od glavnih problemov to,

da gre povečini za

zločine, ki niso vidni?

Veliko zločinov proti človeštvu

je dobro medijsko pokritih,

ti pa so seveda večinoma

skriti očem in o njih ne poročajo.

V veliko primerih pa o tem

molčijo tudi žrtve,

ker se čutijo zaznamovane.

Mislim, da je narava tega zločina

in tega kršenja človekovih pravic to,

da ženske ostanejo

zaznamovane in osramočene.

Nekaznovanost pa prevladuje.

In to je to, kar

moramo seveda spremeniti.

Tudi zato med drugim

menim, da debata,

ki smo jo odprli po dogodkih

v Kongu, dejansko opozarja tudi

na spremembo mednarodnih

odzivov na ta hudodelstva.

Zgražanje in obsojanje

s strani številnih držav

ter različnih strank

in vlad

so po moje znak,

da se premikamo v drugo smer.

Tudi moje imenovanje in dejstvo,

da obstaja posebni odposlanec,

ki se ukvarja s tem problemom,

nam dajeta priložnost, da kaj spremenimo.

Rekli ste, da moramo

storilce kazensko preganjati,

sicer so vse besede glede

odprave nekaznovanosti zaman.

Kako torej ZN

napredujejo pri pregonu

in pri usklajenem pregonu?

Veste, v takem primeru

morajo seveda sodelovati

z nacionalnimi vladami

v DR Kongo in drugod.

Poskrbeti morajo, da

vlada prevzame odgovornost

za prijetje storilcev

in za vložitev obtožnice za te zločine.

In tokrat bi po mojem morali

ponuditi našo pomoč in prispevek

pri iskanju storilcev,

njihovem pregonu,

imeti bi morali veliko bolj recimo temu

aktivno držo v tem spopadu v DR Kongo.

In morali bi tudi zagotoviti polno pozornost

in dejavnost na strani vlade.

Upam tudi, da bo zdaj

Mednarodno sodišče za vojne zločine v Haagu

začelo obravnavati

pomembne vodilne primere.

Kar zadeva kazni,

vas skrbi, da bi na koncu

utegnilo biti poslano neke vrste

mešano sporočilo glede tega?

No, tako je stanje danes.

Tako so se stvari odvijale do zdaj.

Skoraj nikogar niso ujeli

in pripeljali pred roko pravice

za tovrstne zločine.

Zato upam,

da bomo to spremenili

in da bomo tokrat

storilce res preganjali.

In mislim, da je pomembno pokazati

celotni liniji poveljevanja,

da obstaja

poveljniška odgovornost, pa tudi

da ne polovimo in zapremo

le navadnih vojakov,

pač pa tudi polkovnike oziroma

celo linijo poveljnikov.

In sama dejansko verjamem, da je sistem

teh signalov tako močen,

da bo v trenutku, ko jasno pokažete,

da je to nesprejemljivo

in da bo kaznovano,

tako v vojaškem pravosodju

kot v civilni družbi

in v pravosodnem sistemu vsake države,

da bomo isti trenutek postali tudi

sposobni odpraviti nekaznovanost.

In pri tem gre za odvračanje.

Ali mislite,

da ZN lahko odigrajo vlogo

pri nudenju pomoči žrtvam,

da si opomorejo po tej izkušnji?

Seveda obstaja pomembna vloga

pri pomoči žrtvam

in pri odkritem pogovarjanju o tem.

Vsem je treba povedati,

naj se ne sramujejo,

naj ne ostanejo

na nek način žrtve za vedno.

Ženske so tudi najpomembnejše zagovornice

sprememb v svojih državah

in lahko odigrajo

zelo pomembno vlogo

v svojih skupnostih in družbi nasploh.

In mislim, da bomo tudi

poskusili pojasniti ali razložiti,

da je strošek za družbo

toliko višji,

če se to stori tolikšnemu številu žensk.

Strošek gospodarskega in družbenega

razvoja v teh državah.

Trajalo bo še toliko dlje, to se je

pokazalo v Liberiji, na primer.

Dobro, še zadnje vprašanje.

Zdaj ko ste ponovno prebrali

resolucijo VS ZN 1325,

kako bi jo na novo napisali

danes, če bi jo morali?

Mislim, da ni treba veliko

pisati na novo.

Mislim, da bi morali uresničevati

osnovno idejo iz 1325

in poskrbeti,

da bodo ženske upoštevane,

da bodo dobile besedo,

da bodo zastopane,

da bodo sedele ob mizi,

da bodo imenovane za

posrednice in pogajalke,

da jih bodo upoštevali kot dejavnik

sprememb in miru.

Ker brez žensk

ne morete imeti varnosti,

brez varnosti žensk

pa ne morete graditi nikakršne varnosti.

Kako bi opisali napredek,

ki je bil dosežen glede vprašanj,

obravnavanih v resoluciji?

Rekla bi, da je

precej počasen in neenakomeren.

Menim, da žensk še vedno ne

dojemamo kot posrednic in pogajalk.

Niso zastopane tam,

kjer se sprejemajo pomembne odločitve,

do take mere, kot smo pred

desetimi leti upali, da bodo.

Mislim, da tega še vedno ne obravnavamo

kot vprašanja varnostne politike

v pravem pomenu besede,

če pogledamo vlogo žensk.

In šele devetdeset držav je do sedaj

sprejelo nacionalne akcijske načrte.

To je škoda.

Menite, da je tako slab napredek

posledica pomanjkanja

politične volje?

Da. Menim, da v nekaterih delih

dejansko manjka politične volje,

kar je seveda tudi stvar

merjenja moči in vpliva.

Zato bo to vedno

kontroverzna in težka tema.

Gre torej za prizadevanja in boj

za pravice žensk.

Eden od vidikov,

ki se omenjajo v resoluciji,

je poziv k večji vključitvi žensk

na položaje, kjer se sprejemajo odločitve.

V nekaterih afriških državah,

kot sta Liberija in Sierra Leone,

so ženske zdaj

na visokih položajih.

Se vam zdi, da se je učinek,

na katerega smo upali,

zaradi žensk na položajih

kjer se sprejemajo odločitve,

dejansko pokazal

skozi spremembe v odnosih?

Zagotovo. Ogromno pomeni, da

da imamo ženske,

kot je Ellen Johnson Sirleaf,

predsednica Liberije.

To je namreč zelo

jasen znak vse od vrha navzdol,

da je ženske treba spoštovati,

da imajo svojo vlogo.

Menim, da je precedens, ki ga ta

primer daje, izjemno pomemben.

In menim, da je potrebna

nekakšna kritična masa žensk,

ki bi zagotovila, da se tudi teme,

ki ženskam veliko pomenijo,

zdravstveno varstvo

enake pravice na splošno,

tudi otroško varstvo

in vse take stvari,

da se to uresniči

in spremeni.

Kako pomembno se vam zdi

sodelovanje žensk

v vojski, v oboroženih silah?

-Tudi tam je enako

in to je ena od stvari,

ki smo jih obravnavali zdaj

po strašnih incidentih na

vzhodu DR Kongo.

Če bi bilo tam več žensk

med mirovnimi pripadniki ali v policiji,

bi se te ženske lahko

tudi lažje obrnile nanje

in jim povedale,

čemu vse so bile izpostavljene.

To pomeni tudi spremembe na terenu.

To je izredno pomembno.

Mislim, da je v številnih

evropskih državah na primer

višja stopnja osveščenosti glede

enakosti med spoloma in tako naprej.

Najverjetneje lahko nudijo

usposabljanje in pomoč glede tega

številnim državam, ki prispevajo

vojake in policiste v sile ZN.

Nekateri so opozorili,

da je stanje

pred izbruhom nasilja

ter reševanje tega stanja v smislu večjega izobraževanja

ali spopadanja z revščino

dejansko pomembnejše

pri preprečevanju nasilja

nad ženskami v spopadih.

Drugi so se osredotočili na pregon,

boljše sodne postopke,

da bi dejansko kaznovali tiste,

ki ta hudodelstva izvajajo.

Kako vi gledate na pomen

stanja pred in po tem?

Vse te stvari je treba

početi hkrati.

Postati mora jasno,

da je to zločin,

da je to nezakonito

in da je to

kršitev človekovih pravic,

ko se dogajajo ta posilstva.

In da se to mora končati.

To pomeni, da je treba odpraviti

nekaznovanost, saj če pošiljamo

sporočila, da jo je mogoče zlahka odnesti,

in ženske pustiti osramočene,

vsi storilci pa ves čas

ostajajo na prostosti,

potem seveda

tega pojava ne moremo ustaviti.

Potrebno je torej vse to. Vendar

pa moramo poskrbeti, da to počnemo

dolgoročno z namenom spremeniti

pogoje, ki tudi ustvarjajo vojne in spopade.

Vedeti moramo namreč,

da je tudi narava sodobnih vojn drugačna.

Zelo redko se zgodi, da imamo

dve dobro opremljeni in usposobljeni vojski,

ki se borita za ozemlje,

in spoštujeta pravila vojne,

ali konvencije,

ki določajo pravila vojskovanja.

Danes gre veliko bolj za

državljanske nemire, propadle države.

In to pomeni,

da so žrtve civilisti.

Večina žrtev v sodobnih vojnah

je žensk in otrok.

To torej pomeni, da so ženske

postale današnji vojaki na prvi bojni črti

brez orožja in da se namesto tega

vojna bije na njihovih telesih.

To je zločin.

To ni stvar kulture, ampak je zločin

in kot takega ga je treba obravnavati.

Na žalost je to tiha,

učinkovita in poceni vojna taktika

ali vojno orožje in pomembno je

poudariti, da se ne dogaja le v Afriki.

To najdemo tudi v Aziji.

V naš urad prihajajo

poročila z vsega sveta.

Kažejo na Nepal, na tamkajšnje ženske.

Kažejo na Kolumbijo.

Imamo tudi druge primere.

To je pomembna informacija,

saj ste očitno osredotočeni

na spolno nasilje v spopadih, vendar

ni nujno, da gre za vojna območja.

Glede na nekatera poročila

je to tudi ena od tehnik

za ustrahovanje skupin nasprotnikov.

Da, to smo ponekod že

videli po volitvah.

Na primer tudi

v Keniji in Gvineji.

To je bil nek način za kaznovanje

političnih nasprotnikov ali opozicije.

Šokiralo nas je, da se

je to zgodilo v državi, kot je Kenija.

Vendar je vse

zelo dobro dokumentirano.

Zato ne smemo tega zanemariti.

Tudi če obstaja samo nevarnost, da se pojavi

v državi, kot je Liberija,

ki je država po spopadih.

Tako da smo na uporabo tega

opozorili tudi v predvolilnih kampanjah.

Omenili ste

molk o zločinih.

Menite, da je

eden od glavnih problemov to,

da gre povečini za

zločine, ki niso vidni?

Veliko zločinov proti človeštvu

je dobro medijsko pokritih,

ti pa so seveda večinoma

skriti očem in o njih ne poročajo.

V veliko primerih pa o tem

molčijo tudi žrtve,

ker se čutijo zaznamovane.

Mislim, da je narava tega zločina

in tega kršenja človekovih pravic to,

da ženske ostanejo

zaznamovane in osramočene.

Nekaznovanost pa prevladuje.

In to je to, kar

moramo seveda spremeniti.

Tudi zato med drugim

menim, da debata,

ki smo jo odprli po dogodkih

v Kongu, dejansko opozarja tudi

na spremembo mednarodnih

odzivov na ta hudodelstva.

Zgražanje in obsojanje

s strani številnih držav

ter različnih strank

in vlad

so po moje znak,

da se premikamo v drugo smer.

Tudi moje imenovanje in dejstvo,

da obstaja posebni odposlanec,

ki se ukvarja s tem problemom,

nam dajeta priložnost, da kaj spremenimo.

Rekli ste, da moramo

storilce kazensko preganjati,

sicer so vse besede glede

odprave nekaznovanosti zaman.

Kako torej ZN

napredujejo pri pregonu

in pri usklajenem pregonu?

Veste, v takem primeru

morajo seveda sodelovati

z nacionalnimi vladami

v DR Kongo in drugod.

Poskrbeti morajo, da

vlada prevzame odgovornost

za prijetje storilcev

in za vložitev obtožnice za te zločine.

In tokrat bi po mojem morali

ponuditi našo pomoč in prispevek

pri iskanju storilcev,

njihovem pregonu,

imeti bi morali veliko bolj recimo temu

aktivno držo v tem spopadu v DR Kongo.

In morali bi tudi zagotoviti polno pozornost

in dejavnost na strani vlade.

Upam tudi, da bo zdaj

Mednarodno sodišče za vojne zločine v Haagu

začelo obravnavati

pomembne vodilne primere.

Kar zadeva kazni,

vas skrbi, da bi na koncu

utegnilo biti poslano neke vrste

mešano sporočilo glede tega?

No, tako je stanje danes.

Tako so se stvari odvijale do zdaj.

Skoraj nikogar niso ujeli

in pripeljali pred roko pravice

za tovrstne zločine.

Zato upam,

da bomo to spremenili

in da bomo tokrat

storilce res preganjali.

In mislim, da je pomembno pokazati

celotni liniji poveljevanja,

da obstaja

poveljniška odgovornost, pa tudi

da ne polovimo in zapremo

le navadnih vojakov,

pač pa tudi polkovnike oziroma

celo linijo poveljnikov.

In sama dejansko verjamem, da je sistem

teh signalov tako močen,

da bo v trenutku, ko jasno pokažete,

da je to nesprejemljivo

in da bo kaznovano,

tako v vojaškem pravosodju

kot v civilni družbi

in v pravosodnem sistemu vsake države,

da bomo isti trenutek postali tudi

sposobni odpraviti nekaznovanost.

In pri tem gre za odvračanje.

Ali mislite,

da ZN lahko odigrajo vlogo

pri nudenju pomoči žrtvam,

da si opomorejo po tej izkušnji?

Seveda obstaja pomembna vloga

pri pomoči žrtvam

in pri odkritem pogovarjanju o tem.

Vsem je treba povedati,

naj se ne sramujejo,

naj ne ostanejo

na nek način žrtve za vedno.

Ženske so tudi najpomembnejše zagovornice

sprememb v svojih državah

in lahko odigrajo

zelo pomembno vlogo

v svojih skupnostih in družbi nasploh.

In mislim, da bomo tudi

poskusili pojasniti ali razložiti,

da je strošek za družbo

toliko višji,

če se to stori tolikšnemu številu žensk.

Strošek gospodarskega in družbenega

razvoja v teh državah.

Trajalo bo še toliko dlje, to se je

pokazalo v Liberiji, na primer.

Dobro, še zadnje vprašanje.

Zdaj ko ste ponovno prebrali

resolucijo VS ZN 1325,

kako bi jo na novo napisali

danes, če bi jo morali?

Mislim, da ni treba veliko

pisati na novo.

Mislim, da bi morali uresničevati

osnovno idejo iz 1325

in poskrbeti,

da bodo ženske upoštevane,

da bodo dobile besedo,

da bodo zastopane,

da bodo sedele ob mizi,

da bodo imenovane za

posrednice in pogajalke,

da jih bodo upoštevali kot dejavnik

sprememb in miru.

Ker brez žensk

ne morete imeti varnosti,

brez varnosti žensk

pa ne morete graditi nikakršne varnosti.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink