JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Obama, volitve in zunanja politika: je odgovornost njegova?

Get the Flash Player to see this player.

Kakšna je povezava med rezultati vmesnih volitev v ZDA in prihodnjo ameriško zunanjo politiko? Kako pomembna so bila volivcem zunanjepolitična vprašanja? Revija NATO je povprašala strokovnjake iz Washingtona in volivce iz širših krogov, kakšen vpliv bodo po njihovem imele nedavne spremembe.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Tako kot leta 2008 lahko

presežete ustaljene vzorce.

Predsednik Obama je

spet na predvolilni poti.

Ne morete premagati velikih denarjev.

Ne morete izvoliti suhca

po imenu Barack Obama.

Ne zmorete se spopasti

z našimi največjimi izzivi.

Vsi so rekli: ne, ne zmorete.

In leta 2008 ste jim pokazali:

da, zmoremo.

20. januarja 2009,

ko je senator Obama

prisegel kot predsednik Obama

na teh stopnicah za mano,

so ga slavili

kot voditelja novega kova

z veliko mednarodno širino,

ki bo spremenil podobo

ZDA v svetu

in vodil državo na bolj sporazumen način.

Vendar pa so ob vmesnih volitvah

ob koncu leta 2010

notranje in ne zunanje teme tiste,

ki so postavljene v ospredje.

Zlahka bi lahko rekli,

da bi njegov predvolilni slogan lahko bil enak

kot pri zadnjem demokratskem predsedniku

Billu Clintonu, ki je enostavno rekel:

Za gospodarstvo gre, tepec.

In pri predsedniku se vse konča.

Doma imamo dejanske težave.

Ob stopnji brezposelnosti,

ki presega 9%,

ob gospodarski zaskrbljenosti

zaradi izgube proizvodnje,

kar je problem vse zahodnih držav,

a je resen tudi tukaj,

ob vseh nedavnih

finančnih zlomih,

ob zaskrbljenosti zaradi

prevelike potrošnje in premajhnih naložb,

ob upokojevanju

generacije »baby boom«,

naraščajočih trendi

stroškov zdravstvenega varstva...

Če vse to povežemo,

se Američani počutijo nelagodno

glede gospodarskih časov,

v katerih živijo.

Mislim, da smo na območju,

kjer ni ravno veliko delovnih mest.

Zato si v skupnostih

med seboj pomagamo.

Ampak kako bi to lahko vplivalo

na njegovo zunanjo politiko?

Kdor je na položaju, odgovarja

za določene stvari.

Vsi vemo, da se seznam začne

z gospodarstvom

in potem nadaljuje s splošno

stabilnostjo po svetu.

Turbulenten svet ni dobra stvar

za predsednika, ki hoče biti ponovno izvoljen.

Tudi ko se predsedniki nameravajo

osredotočiti na domača vprašanja,

ker je to tisto, kar

volivce zanima,

saj gre za predsednika ZDA,

se morajo na koncu

ukvarjati z zunanjo politiko.

Tako da se zunanji politiki ne morejo izogniti.

Predsednik Obama ima

velike zunanjepolitične načrte.

Gospodarstvo je daleč

najpomembnejša tema

in to obsega

zunanjo trgovino in tuje finance,

pa tudi notranjo politiko.

Pomembni so menjalni tečaji in trgovina,

saj je precej lahko ugotoviti,

da če je valuta podcenjena,

je blago take države cenejše

ter lažje in nelojalno tekmuje

s proizvodnjo drugod,

tudi v isti državi.

Vedno me preseneti,

kako celo tisti, ki jim matematika

v šoli ni šla najbolje,

razumejo osnove glede številk,

ki vplivajo na njihovo denarnico.

Kakšne ukrepe bodo ameriški volivci

pričakovali od svojih novoizvoljenih politikov

na zunanjepolitičnem področju?

Ali lahko pričakujemo, da bo zunanja politika

imuna na močno strankarsko

razcepljenost v Washingtonu?

Nastal je mit

glede razmišljanja o zunanji politiki ZDA,

namreč, da se politika neha »ob robu vode«,

kot se je vedno reklo,

in da se nekako naj ne bi

kritiziralo predsednika,

če se je ukvarjal

z mednarodnimi temami,

ali ko je bil na poti v tujini.

Ta mit je točno to, namreč mit.

Po mojem

nikoli ni bilo zlate dobe

medstrankarskega soglasja

glede zunanje politike,

če pa je že bilo,

nam ga je moral ustvariti Hitler.

Trajnejšega obdobja

medsebojnega sodelovanja

in pomanjkanja politične pikrosti

po letu 1945 pač ni bilo.

Republikanska stranka je prevzela

nadzor nad kongresom

in lahko zavlačuje

odločanje v senatu.

Ali bo izkoristila svojo novo moč za obstrukcijo

nekaterih Obamovih zunanjepolitičnih ciljev,

kot je večji nadzor nad orožjem?

Ni dvoma, da hočejo

oslabiti predsednika

in mu nočejo prepustiti nobenih zmag,

kot smo videli pri zdravstvu.

To so skušali preprečiti.

In lahko se odločijo,

da nočejo,

da bi dosegel zmago pri nadzoru nad orožjem.

Vendar je to nevarna igra

za republikance, namreč

nasprotovati vsemu, kar počne.

In kako bo prikazala 100 milijard USD,

porabljenih v Afganistanu,

medtem ko je gospodarstvo doma v stiski?

Tudi če povprečnemu državljanu

ta izdatek 100 milijard letno ni všeč,

to zanj ne bo glavni

argument glede Afganistana,

prav tako ne

za njegove voditelje.

Koliko mora Obama

gledati čez ramo?

Ga čaka nemirno popotovanje?

Se država obrača v desno?

Ponovno imajo odgovor volivci.

S strokovnjaki in analitiki iz Washingtona

smo se pogovarjali

o tem, kako oni vidijo

ameriški pogled,

a stvar, ki jo

pogosto slišimo, je,

da se stvari zdijo drugačne,

če si zunaj Washingtona.

Zato smo se odpravili iz mesta

po slavni cesti Route 66,

da bi se pogovorili z običajnimi Američani

in ugotovili, kako oni gledajo na stvari.

Ustavili smo se v mestecu Marshall,

v zvezni državi Virginija,

ključni državi, kjer je

Obama leta 2008 presenetljivo zmagal.

Volivce v mestu smo vprašali,

ali je Obamova domača

ali zunanja politika tista, ki je

bolj pomembna, da ga podprejo.

Domača.

- In bolj konkretno, katera?

No, zdravstveni program,

to je zelo pomembno.

In da se začnejo ljudje vračati na delo.

Celo v tem majhnem mestecu

so mnenja očitno deljena.

Skrbi me oboje,

ker to, kar je naredil tu, doma,

Američane skrbi.

In če stvari ne zna izpeljati pravilno

tu, v tej državi,

kaj bo za nas naredil

na mednarodni ravni?

Povprašali smo tudi, kako gledajo

na te politike po Obamovi izvolitvi.

Nekaj malega sem potovala,

odkar je bil izvoljen,

in gotovo je bilo veliko upanja

v drugih državah, ki sem jih obiskala,

da bo prišel in

stvari zares spremenil.

Kongres in senat

sta držala skupaj

in naredila vse, kar je hotel on,

ne pa kar so hoteli Američani.

Za to gre pri gibanju Tea Party.

Ne vem, če delamo preveč,

nosimo pa težje breme.

Mislim, da se moramo vsi bolj potruditi,

gotovo ob vsem, kar se dogaja

v drugih delih sveta.

Kaže, da je Amerika vedno tista,

vsaj po mojem mnenju,

ki prva priskoči

na pomoč drugim državam.

Ampak na koncu kaže, da gre predvsem

za to, da je vsa politika lokalno usmerjena.

Še vedno mislim, da bodo lokalne teme,

domače teme,

tiste, ki bodo štele.

Tako kot leta 2008 lahko

presežete ustaljene vzorce.

Predsednik Obama je

spet na predvolilni poti.

Ne morete premagati velikih denarjev.

Ne morete izvoliti suhca

po imenu Barack Obama.

Ne zmorete se spopasti

z našimi največjimi izzivi.

Vsi so rekli: ne, ne zmorete.

In leta 2008 ste jim pokazali:

da, zmoremo.

20. januarja 2009,

ko je senator Obama

prisegel kot predsednik Obama

na teh stopnicah za mano,

so ga slavili

kot voditelja novega kova

z veliko mednarodno širino,

ki bo spremenil podobo

ZDA v svetu

in vodil državo na bolj sporazumen način.

Vendar pa so ob vmesnih volitvah

ob koncu leta 2010

notranje in ne zunanje teme tiste,

ki so postavljene v ospredje.

Zlahka bi lahko rekli,

da bi njegov predvolilni slogan lahko bil enak

kot pri zadnjem demokratskem predsedniku

Billu Clintonu, ki je enostavno rekel:

Za gospodarstvo gre, tepec.

In pri predsedniku se vse konča.

Doma imamo dejanske težave.

Ob stopnji brezposelnosti,

ki presega 9%,

ob gospodarski zaskrbljenosti

zaradi izgube proizvodnje,

kar je problem vse zahodnih držav,

a je resen tudi tukaj,

ob vseh nedavnih

finančnih zlomih,

ob zaskrbljenosti zaradi

prevelike potrošnje in premajhnih naložb,

ob upokojevanju

generacije »baby boom«,

naraščajočih trendi

stroškov zdravstvenega varstva...

Če vse to povežemo,

se Američani počutijo nelagodno

glede gospodarskih časov,

v katerih živijo.

Mislim, da smo na območju,

kjer ni ravno veliko delovnih mest.

Zato si v skupnostih

med seboj pomagamo.

Ampak kako bi to lahko vplivalo

na njegovo zunanjo politiko?

Kdor je na položaju, odgovarja

za določene stvari.

Vsi vemo, da se seznam začne

z gospodarstvom

in potem nadaljuje s splošno

stabilnostjo po svetu.

Turbulenten svet ni dobra stvar

za predsednika, ki hoče biti ponovno izvoljen.

Tudi ko se predsedniki nameravajo

osredotočiti na domača vprašanja,

ker je to tisto, kar

volivce zanima,

saj gre za predsednika ZDA,

se morajo na koncu

ukvarjati z zunanjo politiko.

Tako da se zunanji politiki ne morejo izogniti.

Predsednik Obama ima

velike zunanjepolitične načrte.

Gospodarstvo je daleč

najpomembnejša tema

in to obsega

zunanjo trgovino in tuje finance,

pa tudi notranjo politiko.

Pomembni so menjalni tečaji in trgovina,

saj je precej lahko ugotoviti,

da če je valuta podcenjena,

je blago take države cenejše

ter lažje in nelojalno tekmuje

s proizvodnjo drugod,

tudi v isti državi.

Vedno me preseneti,

kako celo tisti, ki jim matematika

v šoli ni šla najbolje,

razumejo osnove glede številk,

ki vplivajo na njihovo denarnico.

Kakšne ukrepe bodo ameriški volivci

pričakovali od svojih novoizvoljenih politikov

na zunanjepolitičnem področju?

Ali lahko pričakujemo, da bo zunanja politika

imuna na močno strankarsko

razcepljenost v Washingtonu?

Nastal je mit

glede razmišljanja o zunanji politiki ZDA,

namreč, da se politika neha »ob robu vode«,

kot se je vedno reklo,

in da se nekako naj ne bi

kritiziralo predsednika,

če se je ukvarjal

z mednarodnimi temami,

ali ko je bil na poti v tujini.

Ta mit je točno to, namreč mit.

Po mojem

nikoli ni bilo zlate dobe

medstrankarskega soglasja

glede zunanje politike,

če pa je že bilo,

nam ga je moral ustvariti Hitler.

Trajnejšega obdobja

medsebojnega sodelovanja

in pomanjkanja politične pikrosti

po letu 1945 pač ni bilo.

Republikanska stranka je prevzela

nadzor nad kongresom

in lahko zavlačuje

odločanje v senatu.

Ali bo izkoristila svojo novo moč za obstrukcijo

nekaterih Obamovih zunanjepolitičnih ciljev,

kot je večji nadzor nad orožjem?

Ni dvoma, da hočejo

oslabiti predsednika

in mu nočejo prepustiti nobenih zmag,

kot smo videli pri zdravstvu.

To so skušali preprečiti.

In lahko se odločijo,

da nočejo,

da bi dosegel zmago pri nadzoru nad orožjem.

Vendar je to nevarna igra

za republikance, namreč

nasprotovati vsemu, kar počne.

In kako bo prikazala 100 milijard USD,

porabljenih v Afganistanu,

medtem ko je gospodarstvo doma v stiski?

Tudi če povprečnemu državljanu

ta izdatek 100 milijard letno ni všeč,

to zanj ne bo glavni

argument glede Afganistana,

prav tako ne

za njegove voditelje.

Koliko mora Obama

gledati čez ramo?

Ga čaka nemirno popotovanje?

Se država obrača v desno?

Ponovno imajo odgovor volivci.

S strokovnjaki in analitiki iz Washingtona

smo se pogovarjali

o tem, kako oni vidijo

ameriški pogled,

a stvar, ki jo

pogosto slišimo, je,

da se stvari zdijo drugačne,

če si zunaj Washingtona.

Zato smo se odpravili iz mesta

po slavni cesti Route 66,

da bi se pogovorili z običajnimi Američani

in ugotovili, kako oni gledajo na stvari.

Ustavili smo se v mestecu Marshall,

v zvezni državi Virginija,

ključni državi, kjer je

Obama leta 2008 presenetljivo zmagal.

Volivce v mestu smo vprašali,

ali je Obamova domača

ali zunanja politika tista, ki je

bolj pomembna, da ga podprejo.

Domača.

- In bolj konkretno, katera?

No, zdravstveni program,

to je zelo pomembno.

In da se začnejo ljudje vračati na delo.

Celo v tem majhnem mestecu

so mnenja očitno deljena.

Skrbi me oboje,

ker to, kar je naredil tu, doma,

Američane skrbi.

In če stvari ne zna izpeljati pravilno

tu, v tej državi,

kaj bo za nas naredil

na mednarodni ravni?

Povprašali smo tudi, kako gledajo

na te politike po Obamovi izvolitvi.

Nekaj malega sem potovala,

odkar je bil izvoljen,

in gotovo je bilo veliko upanja

v drugih državah, ki sem jih obiskala,

da bo prišel in

stvari zares spremenil.

Kongres in senat

sta držala skupaj

in naredila vse, kar je hotel on,

ne pa kar so hoteli Američani.

Za to gre pri gibanju Tea Party.

Ne vem, če delamo preveč,

nosimo pa težje breme.

Mislim, da se moramo vsi bolj potruditi,

gotovo ob vsem, kar se dogaja

v drugih delih sveta.

Kaže, da je Amerika vedno tista,

vsaj po mojem mnenju,

ki prva priskoči

na pomoč drugim državam.

Ampak na koncu kaže, da gre predvsem

za to, da je vsa politika lokalno usmerjena.

Še vedno mislim, da bodo lokalne teme,

domače teme,

tiste, ki bodo štele.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink