JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Kaj, kje in kdo bo pomemben za varnost v letu 2011?

Vzemite tri vprašanja o tem, katera bodo glavna varnostna vprašanja v naslednjem letu. Vprašajte štiri strokovnjake in komentatorje. Zberite odgovore. In dobili boste raznolik vpogled v to, kako različne skupine, starosti in narodnosti gledajo na razvoj dogodkov v naslednjih 12 mesecih. V nadaljevanju predstavljamo rezultate.

Leo Cendrowicz piše za revijo TIME.

Leo Cendrowicz

Katero področje (bodisi geografsko ali tematsko) bo po vašem mnenju predstavljalo največjo varnostno grožnjo v letu 2011?

Največja grožnja za varnost v letu 2011 bo širjenje jedrskega orožja. To je že več let razlog za zaskrbljenost in – vsaj upam tako – grožnja se v letu 2011 in po njem ne bo uresničila. Celostna večstranska strategija, ki bo državam omogočila varen dostop do civilnih jedrskih zmogljivosti, je bistvena. Lanski dogovor o zmanjšanju jedrskega orožja med ZDA in Rusijo po več mesecih pogajanj je bil izjemnega pomena. V več desetletjih je pet stalnih članic Varnostnega sveta OZN razdelilo kakih 20.000 kg visoko obogatenega urana – ki zadošča za 800 kosov jedrskega orožja – približno 50 državam, ki se med seboj tako razlikujejo, kot na primer Avstralija, Jamajka in Vietnam. Vendar pa se je najbolj bati tega, da jedrski material pride v napačne roke. Po svetu še druge varnostne preglavice, ki pa dosežejo grozljivo raven, kadar so v kombinaciji z jedrskim orožjem, pa naj gre za verski fundamentalizem (Iran, Irak, Afganistan), državne avtoritarizme (Severna Koreja), militantne skupine (Hamas, Hezbolah) ali celo piratstvo (Somalija). Dejavnosti pakistanskega A. Q. Khana kažejo, da imajo nekateri malopridni – ali, po mnenju nekaterih, napol uradni – znanstveniki bolj malo pomislekov glede širjenje jedrskega orožja.

Kdo bo po vašem mnenju igral vodilno vlogo v zunanjih zadevah v letu 2011?

Barack Obama. Morda zveni očitno, da omenjam ameriškega predsednika, in to tudi ne pomeni, da ni že pustil pečata na svetovnem prizorišču. Ampak po vmesnih volitvah bo zdaj imel več časa za tujino. Čeprav kaže, da je manj priljubljen kot pred dvema letoma, je lahko še vedno izjemno učinkovit. In kljub govorjenju o vzponu tekmic – kot sta Kitajska in Indija – nihče ne pritegne svetovne pozornosti, kot jo Obama.

Ali bodo varnostni in mednarodni odnosi ob koncu leta 2011 boljši ali slabši – in zakaj?

Zaradi nekaterih trendov in pojavov bo svet varnejši, zaradi drugih manj. Kaže, da je ponovni začetek z Rusijo za silo pomiril odnose s to najbolj perečo državo. A rešitve za žarišči, kot sta Iran in Severna Koreja, se zdijo enako oddaljene kot vedno. Piratstvo v okolici Afriškega roga pojenjuje, po drugi strani pa naraščajo kibernetski napadi. Zdi se, da se Al Kaida ob koncu leta 2010 nekoliko umirja, a če bi prišlo do še enega grozodejstva – recimo ob deseti obletnici 11. septembra – bi se nedvomno vrnila v sam vrh političnega dogajanja. Ključni barometer bo verjetno Afganistan. Obama je namreč obljubil, da bo z julijem 2011 začel umikati sile, ampak kaj bo, če varnost na terenu ne bo nič večja, kot je bila leta 2009, preden je najavil svoj vzpon? Bo držal svojo obljubo in v bistvu sprejel, da je misija propadla, ali bo šel na okope in vztrajal?

Lawrence S. Kaplan, Univerza v Georgetownu, in častni direktor Centra Lyman. L. Lemnitzer za študije o Natu in Evropski uniji pri Državni univerzi v Kentu

Lawrence S. Kaplan

Katero področje (bodisi geografsko ali tematsko) bo po vašem mnenju predstavljalo največjo varnostno grožnjo v letu 2011?

Kandidata za največjo varnostno grožnjo v letu 2011 sta Iran in Koreja. Nepretrgana pot prvega do jedrskih zmogljivosti bi lahko sprožila vojaški odziv Izraela ali ZDA. Provokacije Severne Koreje na Korejskem polotoku pa bi lahko izzvale vojno z Južno Korejo, v katero bi bile vpletene Kitajska in ZDA. Vendar pa sta najbolj verjetni varnostni grožnji Afganistan in Pakistan. V obeh primerih gre za šibki državi, ki sta prepleteni s korupcijo in ju ogrožajo talibani. Padec Karzajeve vlade v Afganistanu bi pogubno vplival na Natovo prisotnost v tej državi, pospešil odhod Natovih zaveznic ter ogrozil načrte zavezništva za razrešitev vojne. Pakistan bi lahko bil še večja grožnja, ne le zaradi talibanov, pač pa tudi v primeru scenarija, po katerem bi se propadla vlada uklonila islamistični opoziciji, ki ima jedrsko orožje. Učinek te nočne more bi bil globalen. Indija, druga jedrska sila v južni Aziji, bi lahko začela jedrsko vojno. Kitajska s svojo vse večjo vlogo v Aziji bi se verjetno vključila v vsakršno vojno med Indijo in Pakistanom. V ta konflikt pa bi bile vpletene tudi ZDA s svojimi interesi za miren, zahodno usmerjen Pakistan.

Kdo bo po vašem mnenju igral vodilno vlogo v zunanjih zadevah v letu 2011?

Logičen kandidat za vodilno vlogo v zunanjih zadevah v letu 2011 so Združene države, ki ostajajo edina svetovna velesila. Kljub temu pa je vprašanje, ali bodo ZDA osrednji igralec prihodnje leto. Leta dolgo so živele preko svojih zmožnosti. Dolar bi kot svetovni standard utegnila nadomestiti konkurenčna valuta. Čeprav ostajajo njihove oborožene sile močne, pa bodo načrtovana zmanjšanja proračuna Pentagona omejile njihov domet. Najresnejša ovira bi utegnila biti oslabljena zunanja politika Obamove administracije. To vodilno vlogo bi lahko prevzela Kitajska. Kot najštevilčnejša država na svetu je ustvarila drugo največje gospodarstvo na svetu, obeta pa, da bo svojo rast v letu 2011 še pospešila. Pri iskanju surovin segajo njene ambicije tudi izven Azije – v Latinsko Ameriko in Afriko, kjer je močno vplivala na družbo teh celin. Kitajska bi morda lahko igrala posredniško vlogo v regionalnih konfliktih, zlasti zaradi vpliva, ki ga ima v Severni Koreji. Lahko pa bi bila tudi dejavnik destabilizacije s svojimi izzivi za Japonsko in Tajvan ter z uporabo svoje valute za preplavljanje tujih trgov z blagom, katerega cena je določena umetno. Ali bo njena vloga v letu 2011 pozitivna ali negativna, bo osrednjega pomena.

Ali bodo varnostni in mednarodni odnosi ob koncu leta 2011 boljši ali slabši – in zakaj?

Možno je, da se položaj po svetu leta 2011 ne bo veliko razlikoval od leta 2001. Če razlika bo, potem bo verjetno slabši, odvisno od rezultatov sedanje krize – v Evropski uniji, Pakistanu in Koreji. Iran bi utegnil biti z razvijanjem svojega jedrskega programa v središču. Vendar pa obstajajo blažilni elementi, ki bi v letu 2011 lahko vzcveteli. Najbolj obetavni so morda rusko-ameriški sporazumi o teroristični grožnji nasploh ter še zlasti o Iranu.

Dr. Bates Gill je glavni in izvršni direktor Mednarodnega mirovnega raziskovalnega inštituta v Stockholmu (SIPRI) ter sourednik nedavno izdane publikacije z naslovom »Governing the Bomb: Civilian Control and Democratic Accountability of Nuclear Weapons« (Obvladovanje bombe: civilni nadzor in demokratična odgovornost za jedrsko orožje).

Dr. Bates Gill

Katero področje (bodisi geografsko ali tematsko) bo po vašem mnenju predstavljalo največjo varnostno grožnjo v letu 2011?

Geografsko gledano se bodo največje varnostne skrbi pojavljale v pasu blizu Rdečega morja in Adenskega zaliva (vključno s Sudanom, Somalijo in Jemnom) in se raztezale proti severovzhodu ter obsegale Irak, Iran, Afganistan, Pakistan tja do Kavkaza in osrednje Azije. Poleg tega se bodo družbe in posamezniki še naprej soočali z dolgotrajnim in destabilizirajočim nasiljem in grožnjami nedržavnih akterjev – terorističnih organizacij, milic in kriminalnih akterjev. Tam, kjer se ti dve grožnji prekrivata, bomo priča najpomembnejšim varnostnim izzivom v letu 2011. Hujši konflikti med državami se zdijo malo verjetni, čeprav ob odsotnosti učinkovitega mednarodnega odziva vojskovanje med Sudanom in na novo ustanovljeno državo na jugu Sudana to napoved lahko tragično ovrže. Ampak na splošno bodo nasilje in nasilne grožnje v prvi vrsti uperjeni proti nedolžnim civilistom, povečini s strani nedržavnih akterjev, pa tudi držav in njihovih zastopnikov, dogajali pa se bodo pretežno znotraj držav v kontekstu notranjih razprtij in rivalstva.

Kdo bo po vašem mnenju igral vodilno vlogo v zunanjih zadevah v letu 2011?

Mnogi ljudje – tako visoki uradniki kot še neznani posamezniki – bodo v letu 2011 vplivali na svetovno varnost in polnili mednarodne naslovnice. Ampak vodilno vlogo v vrsti žgočih varnostnih vprašanj bo gotovo odigral Hu Jintao in kolektivno vodstvo Kitajske komunistične stranke (KKS) – čeprav bi bilo njim samim ljubše, če mi ne bi tako gledali na stvari. Peking si morda želi »biti v ozadju«, ko skuša doseči »harmoničen svet«. Vendar pa vse bolj zapleteni in rastoči diplomatski, gospodarski in varnostni interesi pomenijo, da ljudje doma in po svetu pozivajo Kitajsko k ukrepanju. Odločitve Huja in njegovih kolegov, dobre ali slabe, bodo kritičnega pomena, na kratek in daljši rok, za rezultate v Sudanu, Iranu, Severni Koreji in Pakistanu, če omenim samo nekaj žarišč. Poleg tega bo majhna skupina ljudi, ki vodijo KKS, sprejemala odločitve o notranje- in zunanjepolitičnih izzivih, ki bodo krojili nastop Kitajske kot velesile – odgovorne?konstruktivne?odločne? – posledice katerih bodo močno (čeprav na začetku morda tiho) zaznamovale svetovno varnost v letu 2011 in po njem.

Ali bodo varnostni in mednarodni odnosi ob koncu leta 2011 boljši ali slabši – in zakaj?

Svetovni varnostni položaj bo v letu 2011 postal zahtevnejši in bolj problematičen. Ob tem, ko je za svetovni varnostni položaj značilna vse večja “razpršenost” – razpršenost trde in mehke moči med večjimi državami v mednarodnem sistemu, širjenje orožja in občutljivih tehnologij ter nenehno prehajanje sredstev nasilja v roke nedržavnih akterjev – bodo že krhke in propadajoče institucije, ki naj bi se ukvarjale s takimi regionalnimi in mednarodnimi izzivi, tega vse manj sposobne. Ti trendi se dogajajo že vrsto let, še bolj pa so jih pospešili svetovna finančna kriza, gospodarska stagnacija in posledično varčevanje, ki je prizadelo velik del sveta ter oslabilo sposobnost in pripravljenost najpomembnejših akterjev – zlasti tistih na Zahodu, kot sta Evropa in Severna Amerika – da bi odigrali večjo in učinkovitejšo vlogo kot poroki za svetovno in regionalno varnost. V letu 2011 in po njem se bo mednarodna skupnost po vsej verjetnosti soočila s težkimi posledicami oslabljenega globalnega obvladovanja varnosti v vse manj varnem svetu.

Thomas Renard je raziskovalec v okviru programa Evropa v svetu pri inštitutu Egmont – Kraljevem Inštitutu za mednarodne odnose in višji predavatelj na Centru za globalno sodelovanje v boju proti terorizmu.

Thomas Renard

Katero področje (bodisi geografsko ali tematsko) bo po vašem mnenju predstavljalo največjo varnostno grožnjo v letu 2011?

Obstajata dve glavni temi, ki se bosta v letu 2011 še naprej vzpenjali po seznamu varnostnih vprašanj in ki predstavljata zelo različni vrsti groženj (ena je »tradicionalna grožnja«, druga pa »nova grožnja«) in ju je treba obravnavati različno. Eno temo bi lahko uvrstili v kategorijo »malopridnih jedrskih režimov«, s posebno pozornostjo na razvoju notranjega in regionalnega položaja v Iranu in Severni Koreji, pa tudi ob pozornem spremljanju, kaj se dogaja v Pakistanu glede varnosti njihovih jedrskih objektov. Druga glavna tema je kibernetska varnost, kot nas je nedavno opomnil Wikileaks. Zdaj šele začenjamo meriti in razumeti, kako ranljivi smo za kibernetske napade, od kod ti napadi izvirajo (iz držav ali majhnih skupin), in katere so lahko njihove potencialne tarče. Po eni strani se jedrska grožnja zdi pomembnejša: sproži lahko oboroževalno tekmo, omogoči širjenje jedrskega orožja, destabilizira krhke regije ali po najhujšem scenariju celo privede do jedrskega stopnjevanja. Po drugi strani pa obstaja možnost, da ostane položaj po tej plati bolj ali manj stabilen, prepričani pa smo lahko, da se kibernetski napadi ne bodo prenehali in bi se njihov obseg in pogostnost lahko celo povečala, pri čemer bo posledice šele treba oceniti.

Kdo bo po vašem mnenju igral vodilno vlogo v zunanjih zadevah v letu 2011?

V globalnem okolju, za katerega sta vse bolj značilna medsebojna povezanost in večpolarnost, skoraj nobenega vprašanja ni mogoče obravnavati enostransko. V tem pogledu bodo ZDA morale deliti breme globalne stabilnosti z vse večjim številom akterjem, vključno z rastočimi silami (npr. Kitajsko) pri večini vprašanj, pa tudi z vodilnimi silami (npr. Brazilijo ali Turčijo) glede nekaterih konkretnih vprašanj, včasih pa celo z regionalnimi organizacijami (npr. EU).

Tako Kitajska kot Rusija bosta igrali vodilno vlogo glede obeh zgoraj omenjenih groženj (jedrske in kibernetske). Ta vloga bi lahko bila pozitivna (na primer če bi se Kitajska in Rusija konstruktivno angažirali na Korejskem polotoku oziroma v Iranu) ali bolj negativna (denimo v primeru več kibernetskih napadov s Kitajske in iz Rusije – ali te napade naroča vlada, tu niti ni pomembno).

Ali bodo varnostni in mednarodni odnosi ob koncu leta 2011 boljši ali slabši – in zakaj?

Nenehno pojemanje ameriške hegemonije (v smislu relativne moči in v smislu absolutne legitimnosti) je gotovo zaskrbljujoč trend za mednarodno varnost. ZDA dejansko niso več osamljena velesila, pač pa si svetovno moč vse bolj delijo z razvijajočimi se akterji (čeprav še vedno prevladujejo predvsem v mednarodnih odnosih). To ima vsaj dve predvidljivi posledici za mednarodno varnost: 1.) ZDA bodo manj pogosto kot prej nastopale kot dobrohotna globalna velesila (ker si tega enostavno ne morejo več privoščiti, saj je v njihovi mednarodni politiki zdaj zavladalo novo razpoloženje, bolj konkurenčno in manj altruistično), zaradi česar bo reševanje globalnih vprašanj neizogibno bolj zapleteno, in 2.) glede na to, da ZDA ne morejo (ali nočejo) več nastopati kot »svetovni policaj«, kdo bo to počel? Ko ni nikogar, ki bi odvračal režime ali skupine od izvajanja njihovih zlonamernih načrtov ali ki bi v času krize ponovno vzpostavil red, zavlada zmeda, ki se hitro lahko razširi na lokalno raven ali, še huje, na cele regije.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink