JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Pogodba o neširjenju jedrskega orožja: najpomembnejša pogodba na svetu?

Get the Flash Player to see this player.

Se bodo ideali Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja končno uresničili? Ali pa bo v spreminjajočem se svetu postajala vse bolj zastarela? Kako lahko reši vprašanje kršiteljev pravil, nedržavnih akterjev in izvajanja? Revija NATO proučuje, kako se ta ključna pogodba sooča s prihodnostjo.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Pogodba o neširjenju jedrskega orožja

je stara več kot 40 let in je ključna

pri preprečevanju, da bi še več držav

pridobilo jedrsko orožje.

Pogodba ima

mnogo privržencev in podpisnic

in je prestala preizkus časa

v spreminjajočem se svetu.

Pogodba o neširjenju ostaja pogodba

z največ podpisnicami na svetu.

Nobena druga pogodba nima

več članic.

Pravzaprav je bila

rezultat ameriško-sovjetskega sodelovanja.

V hladni vojni se nista strinjali o ničemer,

orožja je bilo na tisoče kosov,

ampak obe velesili sta se dogovorili

o pogodbi.

Imate 190 držav,

ki so jo podpisale.

Kršitve so bile neuspešne

in tu je šlo za Irak,

Libijo in Severno Korejo, ki niso uspele.

Ampak Irak in Libija sta prišla nazaj,

tako da imamo dva velika primera,

iransko zadevo

in severnokorejsko zadevo.

Vsi ostali so se odpovedali

jedrskemu orožju.

Lahko bi rekli, da se je sistem

pri Iranu relativno dobro obnesel.

Da, Iran je kupil nekatere stvari

od Pakistana, ki jih ne bi smel,

ampak nato so ga zasačili,

tako da je sistem opozarjanja deloval.

Danes imamo nove situacije.

Neomenjanje

jedrskega terorizma je vrzel,

ampak kljub temu njene prednosti

prevladujejo nad slabostmi.

Ko je bila izpogajana,

se po mojem države udeleženke

niso posebej ukvarjale

z vprašanjem nedržavnih akterjev.

Zato pogodba ne pove nič

o nevarnosti jedrskega terorizma.

Problem Pogodbe o neširjenju je,

da ima vrsto napak,

in o njih se lahko pogovarjamo,

res pa je tudi, da če bi jo hoteli na novo izumiti,

je ne bi mogli.

Mislim, da bi bilo težko najti

kakršno koli pogodbo, ki nima vrzeli.

Spoštovanje

pogodbe ni popolno.

In nekaj držav

podpisnic pogodbe

je kršilo svoje obveznosti iz pogodbe.

Ena od slabosti pogodbe od vsega začetka je,

da deluje po načelu soglasja.

In vsaka sprememba je zelo malo verjetna.

Pravilo soglasja, veste,

ja, mislim, da lahko hromi,

če se zlorablja, in to se včasih dogaja.

Če organizirate konferenco

in se odločite za delovanje po načelu soglasja,

ste si na nek način nastavili zanko

okrog lastnega vratu.

Druga realna težava

pri pogodbi je,

da obstaja tradicija,

četudi to ni pravna obveza,

da se ukrepa s soglasjem.

To pa posamezni državi

ali majhnemu številu držav daje

možnost,

da blokirajo soglasne odločitve.

Mislim, da ni izgledov

za formalno spremembo pogodbe.

Ta proces je tako zahteven,

da je to praktično nemogoče.

Možnost, da države odstopijo od pogodbe,

kot je naredila Severna Koreja,

mnoge jezi, ampak težko bo

spremeniti te pogoje.

Mnoge države menijo,

da bi dejansko morali

otežiti državam

pridobivanje koristi

iz članstva v pogodbi,

ob tem da imajo

možnost odstopa

na zelo hiter način

brez vsakih posledic.

Določba, da lahko izstopiš,

če obstajajo izredni razlogi,

je določba, ki obstaja

v mnogih drugih pogodbah o razorožitvi.

Zelo težko bi jo bilo spremeniti.

Tisto, kar pa se bo zgodilo,

bo vztrajanje, da

če država odstopi od pogodbe,

bo zadeva takoj šla

na Varnostni svet.

Ljudje s celega sveta

hočejo več od nas,

večji napredek pri razoroževanju,

večje zmanjšanje količine orožja

ter večjo transparentnost.

Obstajajo dvomi glede spoštovanja.

Obstajajo zamere med tistimi,

ki imajo jedrsko orožje in tistimi, ki ga nimajo.

Uveljavljanje določb

ostaja zapleteno,

morda je na vidiku vrhunec tega.

Izvajanje je

vsekakor pomembno vprašanje.

Ob tem pa je treba povedati,

da obstajajo države, ki menijo,

da države z jedrskim orožjem

niso izpolnile vseh svojih obveznosti po pogodbi.

Glavna težava

je vprašanje spoštovanja.

Ni nobene določbe o uveljavljanju.

Treba se je obrniti

na Varnostni svet.

Vzhajajoče velike sile,

Brazilija, Južna Afrika, Indija,

ki niso stalne članice

Varnostnega sveta

in ki so bolj povezane z Iranom

in drugimi državami v razvoju,

ali se bodo odločile, da hočejo svojo besedo

zastaviti za uveljavljanje pravil

jedrskega reda ali se odločijo:

Ne, jedrski red

je vsiljevanje iz časa hladne vojne

in ima kolonialen ali rasističen prizvok.

Ne sprejemamo

oziroma nočemo vlagati svojega kapitala

v izvajanje tega režima. Če se to

zgodi, potem bo to vrhunec,

saj bi nastal

jedrski nered.

Pregledna konferenca naj bi potekala

v New Yorku maja 2010.

Katere so teme na mizi,

kako pomembno bo razoroževanje,

in kako bo mogoče

prepričati vse države, da se pridružijo pogodbi?

Pravzaprav mislim, da bodo v nekaterih pogledih

vprašanja razoroževanja

enostavnejši del na konferenci

in da bo

veliko več težav,

veliko več isker bo letelo

glede vprašanj, ki zadevajo miroljubno uporabo,

tako imenovano neodtujljivo pravico,

pa tudi glede vprašanj neširjenja.

Edina pot naprej je,

da dojamemo, da Indija, Pakistan in Izrael

ne bodo podpisali pogodbe

in se odpovedali svojemu jedrskemu orožju,

bodisi posamično ali kot skupina,

te tri države namreč.

Edini način, da se razreši ta problem

je v kontekstu

globalnega

projekta jedrskega razoroževanja,

o katerem govorijo predsednik Obama

in drugi.

Če pogledamo, kje bi se Indija, Pakistan

in Izrael pridružile procesu

z vidika razoroževanja in

kako se bodo vključene v sistem,

potem je to na ničelni točki jedrskega orožja,

istočasno kot ZDA, Kitajska in Rusija.

Pogodba si ne more lastiti zaslug,

da je edini razlog,

da ni bilo več širjenja jedrskega orožja,

vendar pa je gotovo pomemben dejavnik.

Večina držav

podpisnic pogodbe

bi ne pridobivala jedrskega orožja

tudi če ne bi bilo pogodbe,

vendar pa je pravna ovira

še dodatna ovira.

Veliko je še drugih.

Nekateri imajo varnostna zagotovila

na podlagi zavezništev,

mnogi drugi ne morejo razviti

jedrskega orožja,

ker nimajo tehnologije,

ampak države,

kot so Švedska, Avstrija ali Švica,

niso v nobenem zavezništvu, nimamo

varnostne »strehe«, pa vseeno

menimo, da je

v našem interesu, da nismo podpisnica.

Strupena kača je v nevarnosti,

da jo ubijejo,

tudi če ne napade.

In končno, v bolj pozitivni luči,

države, ki imajo jedrsko orožje,

se gleda njega niso vedle nepremišljeno,

vsaj zaenkrat ne.

Za tiste, ki so pridobile

jedrsko orožje, se je izkazalo,

da so do zdaj z njim ravnale odgovorno.

Severnokorejci so morda

tisti, ki so bili

nekoliko bolj lahkomiselni kot drugi.

Ampak na to

se ne bi rad zanašal,

narediti moramo vse,

da prepričamo Severno Korejo in Iran,

naj ne se ne podajajo na pot jedrskega orožja,

druge pa, naj stopijo z nje.

Pogodba o neširjenju jedrskega orožja

je stara več kot 40 let in je ključna

pri preprečevanju, da bi še več držav

pridobilo jedrsko orožje.

Pogodba ima

mnogo privržencev in podpisnic

in je prestala preizkus časa

v spreminjajočem se svetu.

Pogodba o neširjenju ostaja pogodba

z največ podpisnicami na svetu.

Nobena druga pogodba nima

več članic.

Pravzaprav je bila

rezultat ameriško-sovjetskega sodelovanja.

V hladni vojni se nista strinjali o ničemer,

orožja je bilo na tisoče kosov,

ampak obe velesili sta se dogovorili

o pogodbi.

Imate 190 držav,

ki so jo podpisale.

Kršitve so bile neuspešne

in tu je šlo za Irak,

Libijo in Severno Korejo, ki niso uspele.

Ampak Irak in Libija sta prišla nazaj,

tako da imamo dva velika primera,

iransko zadevo

in severnokorejsko zadevo.

Vsi ostali so se odpovedali

jedrskemu orožju.

Lahko bi rekli, da se je sistem

pri Iranu relativno dobro obnesel.

Da, Iran je kupil nekatere stvari

od Pakistana, ki jih ne bi smel,

ampak nato so ga zasačili,

tako da je sistem opozarjanja deloval.

Danes imamo nove situacije.

Neomenjanje

jedrskega terorizma je vrzel,

ampak kljub temu njene prednosti

prevladujejo nad slabostmi.

Ko je bila izpogajana,

se po mojem države udeleženke

niso posebej ukvarjale

z vprašanjem nedržavnih akterjev.

Zato pogodba ne pove nič

o nevarnosti jedrskega terorizma.

Problem Pogodbe o neširjenju je,

da ima vrsto napak,

in o njih se lahko pogovarjamo,

res pa je tudi, da če bi jo hoteli na novo izumiti,

je ne bi mogli.

Mislim, da bi bilo težko najti

kakršno koli pogodbo, ki nima vrzeli.

Spoštovanje

pogodbe ni popolno.

In nekaj držav

podpisnic pogodbe

je kršilo svoje obveznosti iz pogodbe.

Ena od slabosti pogodbe od vsega začetka je,

da deluje po načelu soglasja.

In vsaka sprememba je zelo malo verjetna.

Pravilo soglasja, veste,

ja, mislim, da lahko hromi,

če se zlorablja, in to se včasih dogaja.

Če organizirate konferenco

in se odločite za delovanje po načelu soglasja,

ste si na nek način nastavili zanko

okrog lastnega vratu.

Druga realna težava

pri pogodbi je,

da obstaja tradicija,

četudi to ni pravna obveza,

da se ukrepa s soglasjem.

To pa posamezni državi

ali majhnemu številu držav daje

možnost,

da blokirajo soglasne odločitve.

Mislim, da ni izgledov

za formalno spremembo pogodbe.

Ta proces je tako zahteven,

da je to praktično nemogoče.

Možnost, da države odstopijo od pogodbe,

kot je naredila Severna Koreja,

mnoge jezi, ampak težko bo

spremeniti te pogoje.

Mnoge države menijo,

da bi dejansko morali

otežiti državam

pridobivanje koristi

iz članstva v pogodbi,

ob tem da imajo

možnost odstopa

na zelo hiter način

brez vsakih posledic.

Določba, da lahko izstopiš,

če obstajajo izredni razlogi,

je določba, ki obstaja

v mnogih drugih pogodbah o razorožitvi.

Zelo težko bi jo bilo spremeniti.

Tisto, kar pa se bo zgodilo,

bo vztrajanje, da

če država odstopi od pogodbe,

bo zadeva takoj šla

na Varnostni svet.

Ljudje s celega sveta

hočejo več od nas,

večji napredek pri razoroževanju,

večje zmanjšanje količine orožja

ter večjo transparentnost.

Obstajajo dvomi glede spoštovanja.

Obstajajo zamere med tistimi,

ki imajo jedrsko orožje in tistimi, ki ga nimajo.

Uveljavljanje določb

ostaja zapleteno,

morda je na vidiku vrhunec tega.

Izvajanje je

vsekakor pomembno vprašanje.

Ob tem pa je treba povedati,

da obstajajo države, ki menijo,

da države z jedrskim orožjem

niso izpolnile vseh svojih obveznosti po pogodbi.

Glavna težava

je vprašanje spoštovanja.

Ni nobene določbe o uveljavljanju.

Treba se je obrniti

na Varnostni svet.

Vzhajajoče velike sile,

Brazilija, Južna Afrika, Indija,

ki niso stalne članice

Varnostnega sveta

in ki so bolj povezane z Iranom

in drugimi državami v razvoju,

ali se bodo odločile, da hočejo svojo besedo

zastaviti za uveljavljanje pravil

jedrskega reda ali se odločijo:

Ne, jedrski red

je vsiljevanje iz časa hladne vojne

in ima kolonialen ali rasističen prizvok.

Ne sprejemamo

oziroma nočemo vlagati svojega kapitala

v izvajanje tega režima. Če se to

zgodi, potem bo to vrhunec,

saj bi nastal

jedrski nered.

Pregledna konferenca naj bi potekala

v New Yorku maja 2010.

Katere so teme na mizi,

kako pomembno bo razoroževanje,

in kako bo mogoče

prepričati vse države, da se pridružijo pogodbi?

Pravzaprav mislim, da bodo v nekaterih pogledih

vprašanja razoroževanja

enostavnejši del na konferenci

in da bo

veliko več težav,

veliko več isker bo letelo

glede vprašanj, ki zadevajo miroljubno uporabo,

tako imenovano neodtujljivo pravico,

pa tudi glede vprašanj neširjenja.

Edina pot naprej je,

da dojamemo, da Indija, Pakistan in Izrael

ne bodo podpisali pogodbe

in se odpovedali svojemu jedrskemu orožju,

bodisi posamično ali kot skupina,

te tri države namreč.

Edini način, da se razreši ta problem

je v kontekstu

globalnega

projekta jedrskega razoroževanja,

o katerem govorijo predsednik Obama

in drugi.

Če pogledamo, kje bi se Indija, Pakistan

in Izrael pridružile procesu

z vidika razoroževanja in

kako se bodo vključene v sistem,

potem je to na ničelni točki jedrskega orožja,

istočasno kot ZDA, Kitajska in Rusija.

Pogodba si ne more lastiti zaslug,

da je edini razlog,

da ni bilo več širjenja jedrskega orožja,

vendar pa je gotovo pomemben dejavnik.

Večina držav

podpisnic pogodbe

bi ne pridobivala jedrskega orožja

tudi če ne bi bilo pogodbe,

vendar pa je pravna ovira

še dodatna ovira.

Veliko je še drugih.

Nekateri imajo varnostna zagotovila

na podlagi zavezništev,

mnogi drugi ne morejo razviti

jedrskega orožja,

ker nimajo tehnologije,

ampak države,

kot so Švedska, Avstrija ali Švica,

niso v nobenem zavezništvu, nimamo

varnostne »strehe«, pa vseeno

menimo, da je

v našem interesu, da nismo podpisnica.

Strupena kača je v nevarnosti,

da jo ubijejo,

tudi če ne napade.

In končno, v bolj pozitivni luči,

države, ki imajo jedrsko orožje,

se gleda njega niso vedle nepremišljeno,

vsaj zaenkrat ne.

Za tiste, ki so pridobile

jedrsko orožje, se je izkazalo,

da so do zdaj z njim ravnale odgovorno.

Severnokorejci so morda

tisti, ki so bili

nekoliko bolj lahkomiselni kot drugi.

Ampak na to

se ne bi rad zanašal,

narediti moramo vse,

da prepričamo Severno Korejo in Iran,

naj ne se ne podajajo na pot jedrskega orožja,

druge pa, naj stopijo z nje.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink