JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Jedrski šah: naslednja poteza Irana?

Get the Flash Player to see this player.

Mnogi vidijo v Iranu ključni preizkus odločenosti mednarodne skupnosti. Če bo smel pridobiti jedrsko orožje, ga potem lahko pridobi vsakdo? Kaj bodo torej v tej ključni končni fazi naredili Iran in tisti, ki ga skušajo ustaviti?

Informacije v tem video posnetku so preverjene dne 16/05/2010.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Eden ob ključnih jedrskih ciljev

predsednika Obame v letu 2010

je združiti mednarodno skupnost,

da bi zagotovil odločen, skupen odziv

na kršitve Irana

glede Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja

v svojem jedrskem programu.

A zaustavitev iranskega programa

ne bo enostavna.

Težko bo Iran prepričati,

naj opusti možnost jedrskega orožja.

Videli smo že,

kaj je pet predsednikov

skušalo doseči:

oba Busha, Reagan, Clinton,

Obama.

Njihov program

sega v osemdeseta leta,

pa jih nismo mogli prepričati,

naj ga ustavijo.

Ali so na kratek rok sposobni

z zvito kratkoročno taktiko

še naprej

bogatiti uran? Ja.

Načrtujete dolgoročno strategijo,

medtem ko se na kratek rok

stvari odvijajo precej hitro

in v nepravo smer.

Alternativni predlog za Iran

je že na mizi,

kot pravi vodja agencije IAEA.

Oktobra lani je dr. Mohamed

El Baradej dal dober predlog,

da bi nizko obogateni uran preselili

iz Irana v Rusijo

in ga obogatili do 20%,

ga prepeljali v Francijo

ter ga predelali

v gorivo in nato vrnili v Iran.

Zdi se mi, da je to pošten,

realističen predlog in ga podpiram,

vendar pa nimam odgovora Irana.

Lahko vam povem, da pozna

naslov IAEA,

ve, kaj se od njega pričakuje,

lahko odgovori kadar koli,

mi pa bi še vedno pozdravili dobronameren,

legitimen in odkrit odgovor

A kot veste, še vedno čakamo.

Ali Iranci potrebujejo več korenčkov

ali več palic, da jih prepričate?

Ne marajo besede korenček.

Povezujejo jo z osli.

Sam jih skušam spomniti, da ima ena

od največjih strank v ZDA

osla za svoj simbol in

da tega ne smejo jemati resno.

Mislim, da bi bila spodbuda za Iran,

da bi pristal na dogovor,

če bi jim ponudili zagotovila

pred napadi od zunaj

ali prevrati od znotraj.

Poskusi za doseganje

mednarodnega soglasja o Iranu

so bistvo

pristopa predsednika Obame.

V naši odločenosti za preprečevanje

širjenja tega orožja

morajo biti pravila zavezujoča,

kršitve je treba kaznovati,

besede morajo nekaj pomeniti.

Svet mora stopiti skupaj

in preprečiti

širjenje tega orožja.

Ampak katero publiko skuša

najbolj prepričati?

Prava publika so Brazilije

in Južnoafriške republike po vsem svetu.

Tisti, ki si želijo

bolj pravičen mednarodni red

in ki nočejo sodelovati

in veliko vlagati

v izvajanje dvojnih meril.

Razumem ugovore, da imajo nekateri

orožje, ki ga drugi nimajo.

Jedrski red

ima dvojna merila:

nekaj jih lahko ima jedrsko orožje,

ostali pa ne.

To je gotovo preizkus, ali

mu bo uspelo združiti

mednarodno skupnost

in izoblikovati skupno stališče,

da bi se skušali opredeliti do tega programa.

Njegov pristop glede tega je,

da če bi podal roko Iranu,

Iran pa bi ga zavrnil,

bi bil

v boljšem položaju,

da mednarodna skupnost

podpre prizadevanja ZDA

za izvajanje večjega pritiska na Iran.

Gre tudi za stvar dojemanja.

Medtem ko skuša Zahod prikazati,

kaj se dogaja v Iranu,

skuša tudi Iran prepričati

vse neodločene države.

Napačno dojemajo, da se s tem

Iranu nekako skuša odvzeti

njegove jedrske pravice,

kar ne drži.

Iran je kršil pogoje in

zato ne izgublja svojih jedrskih pravic,

ampak Iran to tako prikazuje,

drugi pa pravijo:

Nočem narediti nič,

kar bi omejevalo moje pravice,

kot se dogaja Iranu, zato podpiram Iran.

Ampak Iran govori, kot bi njegove pravice

že bile zajamčene

s Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja.

Po pogodbi ima Iran pravico

do razvijanja miroljubne,

civilne jedrske energije.

Naslednji korak,

če Iran ne bo odgovoril,

so verjetno strožje sankcije.

Kakšen je lahko njihov učinek?

Sankcije niso neposreden način

za zaustavitev programa izdelave bombe.

Niso dober način, da bi prepričali

Ahmadinedžada, naj spremeni svoje ravnanje.

Problem

za predsednika je, da

tudi če se poenotijo

o strožjih sankcijah,

to še vedno ne pomeni, da bodo

Iranu preprečili nadaljevanje.

Vsaka država, ki je odločena

razviti jedrsko orožje,

bo to verjetno tudi storila.

Iskanje pametne rešitve je tista točka,

na kateri je zdaj mednarodna skupnost.

Večina se zaveda, da imajo sankcije

svoje omejitve, a so lahko tudi koristne.

Sankcije niso čarobna palica.

Sankcije lahko dosežejo,

da bi spremenili »računico«

države, kot je Iran,

da bi uvidele, da je

cena višja od koristi,

če bodo izvajale

program jedrskega orožja.

V tej razpravi je tipičen argument:

Sankcije so neumne,

ne bi jih več smeli izvajati,

ker ne bodo spremenile strategije Irana.

Ampak tu ljudje spregledajo

nekaj drugega.

Sankcije se uporabljajo tudi za kaznovanje

in sporočanje:

Obstajajo pravila, lahko jih kršite,

ampak to bo imelo svojo ceno.

In to ceno bomo ohranili, tudi

če ne moremo spremeniti vašega ravnanja,

kazen bo.

Tudi to je del sporočila.

Ni pomembno samo,

ali sankcije obstajajo,

skoraj enako pomembno je,

kdaj jih izvajati.

Škoda bi bilo,

če bi Varnostni svet ukrepal

v mesecu maju,

ko bo zasedala konferenca za pregled

Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja.

Če bi Varnostni svet

ukrepal in sprejel strožje sankcije,

ne bi bilo za Iran nikakršne spodbude,

da popusti.

Skrbi tudi

posledični učinek sankcij.

Bi lahko privedle

do še večjega širjenja na strani Irana

in ali bi druge sosede iz regije lahko

sledile Iranu po jedrski poti?

Več sankcij kot bomo

uvedli proti Iranu,

več bo spodbud

za Iran, da na črnem trgu proda

vse možne tehnologije,

kupljene po visoki ceni.

Na vse pretege se trudimo

ohraniti mejo v odnosu do Irana,

tudi če smo v skušnjavi, da bi jo prečkali.

To je še v teku, ampak …

In če bo Iran šel čez to mejo,

potem bomo imeli resen problem

širjenja jedrskega orožja na Bližnjem vzhodu

z Egiptom, Sirijo, Saudovo Arabijo.

To nas mora skrbeti.

Ampak Iran še ni šel

čez mejo jedrskega orožja.

Nekateri znaki kažejo,

da morda ne bo,

pa tudi če bi, ne bi nikoli

dejansko uporabil pridobljenega orožja.

Več upanja mi vliva,

ker ne vidim,

da bi resnično imeli trdne varnostne

razloge za jedrsko orožje.

Imeli so jih pri Iraku, ampak Iraka ni več.

Racionalne države,

tudi tiste, ki jih sploh ne maramo,

so zelo previdne

pri uporabi jedrskega orožja,

ker bi

bilo jasno, kdo ga je uporabil,

in bi utrpele

izjemne posledice.

Eden ob ključnih jedrskih ciljev

predsednika Obame v letu 2010

je združiti mednarodno skupnost,

da bi zagotovil odločen, skupen odziv

na kršitve Irana

glede Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja

v svojem jedrskem programu.

A zaustavitev iranskega programa

ne bo enostavna.

Težko bo Iran prepričati,

naj opusti možnost jedrskega orožja.

Videli smo že,

kaj je pet predsednikov

skušalo doseči:

oba Busha, Reagan, Clinton,

Obama.

Njihov program

sega v osemdeseta leta,

pa jih nismo mogli prepričati,

naj ga ustavijo.

Ali so na kratek rok sposobni

z zvito kratkoročno taktiko

še naprej

bogatiti uran? Ja.

Načrtujete dolgoročno strategijo,

medtem ko se na kratek rok

stvari odvijajo precej hitro

in v nepravo smer.

Alternativni predlog za Iran

je že na mizi,

kot pravi vodja agencije IAEA.

Oktobra lani je dr. Mohamed

El Baradej dal dober predlog,

da bi nizko obogateni uran preselili

iz Irana v Rusijo

in ga obogatili do 20%,

ga prepeljali v Francijo

ter ga predelali

v gorivo in nato vrnili v Iran.

Zdi se mi, da je to pošten,

realističen predlog in ga podpiram,

vendar pa nimam odgovora Irana.

Lahko vam povem, da pozna

naslov IAEA,

ve, kaj se od njega pričakuje,

lahko odgovori kadar koli,

mi pa bi še vedno pozdravili dobronameren,

legitimen in odkrit odgovor

A kot veste, še vedno čakamo.

Ali Iranci potrebujejo več korenčkov

ali več palic, da jih prepričate?

Ne marajo besede korenček.

Povezujejo jo z osli.

Sam jih skušam spomniti, da ima ena

od največjih strank v ZDA

osla za svoj simbol in

da tega ne smejo jemati resno.

Mislim, da bi bila spodbuda za Iran,

da bi pristal na dogovor,

če bi jim ponudili zagotovila

pred napadi od zunaj

ali prevrati od znotraj.

Poskusi za doseganje

mednarodnega soglasja o Iranu

so bistvo

pristopa predsednika Obame.

V naši odločenosti za preprečevanje

širjenja tega orožja

morajo biti pravila zavezujoča,

kršitve je treba kaznovati,

besede morajo nekaj pomeniti.

Svet mora stopiti skupaj

in preprečiti

širjenje tega orožja.

Ampak katero publiko skuša

najbolj prepričati?

Prava publika so Brazilije

in Južnoafriške republike po vsem svetu.

Tisti, ki si želijo

bolj pravičen mednarodni red

in ki nočejo sodelovati

in veliko vlagati

v izvajanje dvojnih meril.

Razumem ugovore, da imajo nekateri

orožje, ki ga drugi nimajo.

Jedrski red

ima dvojna merila:

nekaj jih lahko ima jedrsko orožje,

ostali pa ne.

To je gotovo preizkus, ali

mu bo uspelo združiti

mednarodno skupnost

in izoblikovati skupno stališče,

da bi se skušali opredeliti do tega programa.

Njegov pristop glede tega je,

da če bi podal roko Iranu,

Iran pa bi ga zavrnil,

bi bil

v boljšem položaju,

da mednarodna skupnost

podpre prizadevanja ZDA

za izvajanje večjega pritiska na Iran.

Gre tudi za stvar dojemanja.

Medtem ko skuša Zahod prikazati,

kaj se dogaja v Iranu,

skuša tudi Iran prepričati

vse neodločene države.

Napačno dojemajo, da se s tem

Iranu nekako skuša odvzeti

njegove jedrske pravice,

kar ne drži.

Iran je kršil pogoje in

zato ne izgublja svojih jedrskih pravic,

ampak Iran to tako prikazuje,

drugi pa pravijo:

Nočem narediti nič,

kar bi omejevalo moje pravice,

kot se dogaja Iranu, zato podpiram Iran.

Ampak Iran govori, kot bi njegove pravice

že bile zajamčene

s Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja.

Po pogodbi ima Iran pravico

do razvijanja miroljubne,

civilne jedrske energije.

Naslednji korak,

če Iran ne bo odgovoril,

so verjetno strožje sankcije.

Kakšen je lahko njihov učinek?

Sankcije niso neposreden način

za zaustavitev programa izdelave bombe.

Niso dober način, da bi prepričali

Ahmadinedžada, naj spremeni svoje ravnanje.

Problem

za predsednika je, da

tudi če se poenotijo

o strožjih sankcijah,

to še vedno ne pomeni, da bodo

Iranu preprečili nadaljevanje.

Vsaka država, ki je odločena

razviti jedrsko orožje,

bo to verjetno tudi storila.

Iskanje pametne rešitve je tista točka,

na kateri je zdaj mednarodna skupnost.

Večina se zaveda, da imajo sankcije

svoje omejitve, a so lahko tudi koristne.

Sankcije niso čarobna palica.

Sankcije lahko dosežejo,

da bi spremenili »računico«

države, kot je Iran,

da bi uvidele, da je

cena višja od koristi,

če bodo izvajale

program jedrskega orožja.

V tej razpravi je tipičen argument:

Sankcije so neumne,

ne bi jih več smeli izvajati,

ker ne bodo spremenile strategije Irana.

Ampak tu ljudje spregledajo

nekaj drugega.

Sankcije se uporabljajo tudi za kaznovanje

in sporočanje:

Obstajajo pravila, lahko jih kršite,

ampak to bo imelo svojo ceno.

In to ceno bomo ohranili, tudi

če ne moremo spremeniti vašega ravnanja,

kazen bo.

Tudi to je del sporočila.

Ni pomembno samo,

ali sankcije obstajajo,

skoraj enako pomembno je,

kdaj jih izvajati.

Škoda bi bilo,

če bi Varnostni svet ukrepal

v mesecu maju,

ko bo zasedala konferenca za pregled

Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja.

Če bi Varnostni svet

ukrepal in sprejel strožje sankcije,

ne bi bilo za Iran nikakršne spodbude,

da popusti.

Skrbi tudi

posledični učinek sankcij.

Bi lahko privedle

do še večjega širjenja na strani Irana

in ali bi druge sosede iz regije lahko

sledile Iranu po jedrski poti?

Več sankcij kot bomo

uvedli proti Iranu,

več bo spodbud

za Iran, da na črnem trgu proda

vse možne tehnologije,

kupljene po visoki ceni.

Na vse pretege se trudimo

ohraniti mejo v odnosu do Irana,

tudi če smo v skušnjavi, da bi jo prečkali.

To je še v teku, ampak …

In če bo Iran šel čez to mejo,

potem bomo imeli resen problem

širjenja jedrskega orožja na Bližnjem vzhodu

z Egiptom, Sirijo, Saudovo Arabijo.

To nas mora skrbeti.

Ampak Iran še ni šel

čez mejo jedrskega orožja.

Nekateri znaki kažejo,

da morda ne bo,

pa tudi če bi, ne bi nikoli

dejansko uporabil pridobljenega orožja.

Več upanja mi vliva,

ker ne vidim,

da bi resnično imeli trdne varnostne

razloge za jedrsko orožje.

Imeli so jih pri Iraku, ampak Iraka ni več.

Racionalne države,

tudi tiste, ki jih sploh ne maramo,

so zelo previdne

pri uporabi jedrskega orožja,

ker bi

bilo jasno, kdo ga je uporabil,

in bi utrpele

izjemne posledice.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink