JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Kako Nato gleda na jedrske spremembe?

Get the Flash Player to see this player.

Kakšno vlogo igrajo jedrska vprašanja v Natu? Kako zavezništvo gleda na letošnje spremembe na jedrskem političnem prizorišču in kako se bo to odražalo v njegovem novem strateškem konceptu?

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Guy Roberts,

novi Natov strateški koncept:

kako bodo jedrska vprašanja

vključena v njem

in kakšen bo njegov vpliv

na ta vprašanja?

V novem strateškem konceptu...

Vključeno bo poglavje o jedrski

odvračalni drži zavezništva.

Seveda je bilo to v strateškem konceptu

iz leta 1999 in 1991

to zelo izrazito.

Razlika bo v tem, da

zaradi sedanjega

varnostnega okolja

jedrski del odvračanja v našem

splošnem odvračanju ni tako pomemben,

ker so grožnje,

na katere se nanaša, zelo oddaljene.

Zato predvidevam,

da bo veliko manj

omemb, da pa bo

gotovo prisotna in bo ostala v

novem strateškem konceptu

naša drža jedrskega odvračanja.

Kakšna bo,

če že vnaprej odgovorim na vprašanje,

mislim, da bodo temelji

naše sedanje odvračalne drže

ostali, to pa je prepričanje,

da odvračanje še vedno potrebujemo.

Kot zavezništvo verjamemo,

da je odvračanje pomembno,

da je sestavni del

naše varnostne situacije.

Drugič, kot je poročilo skupine

strokovnjakov Madeline Albright

pred nedavnim potrdilo,

da bo ostala

določena ameriška

jedrska navzočnost v Evropi,

zaradi pomena

čezatlantske povezanosti,

zavezanosti,

po eni strani,

k varnosti Evrope

in evropskih zaveznic,

in, po drugi,

velike želje po tretjem stebru,

ki ga predstavlja

delitev bremena in posvetovanje.

Države so mnenja, da je pomembno

deliti tveganje tega načina odvračanja.

Nekatere države pravijo,

da bi si želele,

da bi Natovo jedrsko orožje

umaknili z njihovega ozemlja.

Kakšen je Natov odziv?

No, to idejo so dale

ne le številne države,

pač pa tudi možganski trusti, in

to je gotovo nekaj,

kar moramo kot zavezništvo obravnavati

in ponovno proučiti

našo držo jedrskega odvračanja.

Ta po našem mnenju

odvrača morebitne nasprotnike,

preprečuje prisilo,

zastavljena je tako,

da nam nikoli ne bo treba v vojno,

vendar pa jo je treba proučiti

v novem okolju.

Seveda smo že obravnavali

varnostno okolje

in zmanjšali to število

na zelo nizko raven.

Danes imamo le nekaj sto kosov jedrskega

orožja, gravitacijsko bombo B61,

ameriško jedrsko orožje v Evropi.

Ti predlogi so bili dani,

najbolj v ospredju je bila Nemčija,

ampak pri vsem je bilo ključno to,

da so vse države,

vključno z Nemčijo,

rekle, in to zelo odločno,

da bodo vse odločitve o odstranitvi

jedrskega orožja iz katere koli države,

vse odločitve o spremembi

konfiguracije, sestave,

lokacije tega orožja,

sprejete na ravni zavezništva,

in da bodo sprejete

na podlagi konsenza.

O elementu protiraketne obrambe

je bilo govora

še zlasti v kontekstu

novega koncepta.

Pred kom bo ščitila?

No, protiraketna obramba je del

naše splošne drže odvračanja.

Sam temu pravim celostno odvračanje.

Ko bomo vzpostavili

trden protiraketni sistem,

bo to gotovo vzbudilo dvom

v glavah vseh nasprotnikov,

namreč, da raketni napad

ne bo učinkovit.

Upamo, da jih bo to

odvrnilo od razmišljanja,

da lahko politično pridobijo,

če nas napadejo.

To je zelo relevantno in dopolnjuje

naše jedrsko odvračanje,

naše konvencionalne

in vse druge zmogljivosti.

Obstaja več kot 30 držav,

ki razvijajo balistične izstrelke.

Obstaja mnogo držav, ki

razvijajo obrambo pred balističnimi izstrelki.

Rad rečem, da Evropa že

ima protiraketni sistem,

in sicer... mislim da

80 prestreznikov v okolici Moskve.

Naši ruski kolegi

verjamejo v protiraketno obrambo.

Upamo, da bomo lahko sodelovali z njimi

in pomagali razviti

sistem na podlagi sodelovanja.

Nekateri,

vključno z zunanjo ministrico Clinton, pravijo,

da je ena od nevarnosti

ne toliko to, da bi druge države

pridobile jedrske

materiale ali orožje,

pač pa to, da bi nedržavni akterji

prišli do nečesa od tega.

Kakšen je vaš odziv in kako

se Nato pripravlja na to?

Nato gotovo proučuje,

kako lahko razvijemo

zmogljivosti za odzivanje,

pravzaprav v prvi vrsti,

kako strukturirati

našo držo odvračanja na način,

za katerega upamo, da bo

v glave morebitnih nasprotnikov vcepil,

da to ni

dober način delovanja.

Ena možnost, kako to narediti,

je sodelovanje z našimi zaveznicami,

z državami v okviru zavezništva,

z drugimi organizacijami,

kot je IAEA,

da bi razvili zmogljivosti,

ki omogočajo, da bi za vsako jedrsko eksplozijo

ali improvizirano jedrsko sredstvo

ali kakršno koli radiološko napravo

vedeli, iz katere države ali lokacije izhaja.

Tako bi lahko te stvari sledili za nazaj

in zahtevali odgovornost od

vsake države, ki bi lahko zagotavljala

te materiale teroristični skupini.

Imamo že nekatere zelo razvite

dejavnosti neširjenja,

s katerimi skušamo zagotoviti,

da materialov ne bi bilo možno prenašati,

tihotapiti ali ukrasti

in priskrbeti terorističnim skupinam,

ki bi same lahko

izdelale radiološko orožje

ali kako drugo obliko

improviziranih ubojnih sredstev.

Nato združuje številne države

z zelo različnimi jedrskimi stališči.

Omenili smo Nemčijo

in njene nedavne izjave,

tudi ZDA spreminjajo

svoje stališče glede jedrskih vprašanj.

Kako Nato vse to združuje

in oblikuje enotno politiko?

Mislim, da so razlike

v stopnji.

Po eni strani

se več držav v zavezništvu

zavzema in verjame v

pomen razoroževanja,

nadzora nad orožjem in neširjenja.

Vse države verjamejo

v pomen tega,

gre le za različno stopnjo.

Nekatere dajejo temu večji poudarek.

Druge dajejo poudarek ohranjanju

verodostojnega jedrskega odvračanja.

Vse naše članice podpirajo idejo

ohranjanja verodostojnega odvračanja.

Mislim, da je tudi predsednik Obama

v svojem lanskem govoru v Pragi,

ko je govoril o

svetu brez jedrskega orožja,

poudaril,

da dokler ne napoči ta dan,

bomo še naprej ohranjali

naše jedrsko odvračanje.

Zato so države, ki so se zavzemale

ali podpirale idejo

o odstranitvi

jedrskega orožja iz Evrope,

to storile v kontekstu

procesa nadzora nad orožjem.

Proces denimo sodelovanja

z Rusijo, da bi dosegli dogovor

o odstranitvi vsega taktičnega

jedrskega orožja iz Evrope.

To je treba narediti

v okviru procesa nadzora nad orožjem

in na ta način lahko okrepimo našo

varnost, enostransko zmanjševanje

pa večina držav vidi

kot postavljanje naše varnosti na kocko.

In tako je eno od meril

za združevanje vsega

povratek k vprašanju varnosti.

Za to pri tem gre.

Varnost, varnost, varnost.

In če lahko date predlog,

ali če katera koli država da predlog,

za katerega je mogoče dokazati,

da dejansko povečuje našo varnost,

potem boste naleteli

na odobravanje vseh držav.

Tako da glede na to, da je to standard,

po katerem bomo presojali te predloge,

mislim, da

je veliko prostora za dogovarjanje

in da bomo s

strateškim konceptom naredili ravno to.

Predelali bomo

vsa ta vprašanja in predloge.

Ali mislite, da bo leto 2010

ključno za jedrska vprašanja,

s sporazumom START,

vrhom o jedrski varnosti,

pa tudi ne glede na te dogodke

se zdi, da bo to leto

ko bo veliko držav,

ki se ukvarjajo z jedrskim

vprašanjem prvič,

Brazilija, Južnoafriška republika, itd.,

ko se bodo te države odločile,

o tem, ali

podpirajo sedanji red,

ali pa bodo poskusile spremeniti to,

kdo ima jedrsko orožje in kdo ne.

Ali mislite, da bodo letos vsa ta vprašanja

dosegla vrhunec?

Mislim, da ja,

hočem reči, ob zagonu zaradi

nove ameriške administracije,

zavezanosti predsednika Obame

za ponovno oživitev

prizadevanj za svet,

v katerem se bodo zaloge jedrskega orožja

še naprej krčile

vse do točke,

ko bomo lahko ustvarili pogoje,

ko bomo lahko imeli svet

brez jedrskega orožja.

To je navdušilo mnoge države,

in mnogim od nas vlilo upanje,

da to lahko dosežemo

s trdim delom,

vendar pa bo to dolg proces,

v katerem moramo ustvariti

pogoje, v katerih

bomo imeli visoko stopnjo zaupanja,

da ko rečemo, da svet nima

jedrskega orožja, ga tudi res nima,

ter ustvariti pogoje,

v katerih bodo tisti, ki ga bodo skušali pridobiti,

plačali ceno za to.

Vendar pa je eno od vprašanj,

ki si ga morate zastaviti,

in ravno zaradi tega

bo to trajalo dolgo,

kako lahko ustvarimo pogoje,

v katerih na koncu ne bomo pristali

v še eni vojni velesil,

kot se je zgodilo leta 1945?

Kakšen svet bomo

ustvarili brez jedrskega orožja?

Je to svet iz leta 1914?

Je to svet iz leta 1939?

Nočemo takega sveta.

Znebiti se jedrskega orožja

in se nato znajti

v položaju, ko milijoni ljudi

izgubljajo življenje.

To moramo narediti

korak za korakom.

Še zadnje vprašanje,

verjetno bo bolj osebno mnenje,

ampak želim vas povprašati

o poti do globalne ničle,

za katero je predsednik Obama, ko

je govoril o globalni jedrski ničli,

dejal, da se morda

ne bo zgodila za časa njegovega življenja.

Kdaj bo po vašem to uresničljivo?

Ali sploh je popolnoma uresničljivo?

In katere so glavne ovire

pri doseganju globalne jedrske ničle?

To je osebno vprašanje.

Mislim, da je možno,

vendar pa bo terjalo

ogromno trdega dela.

Obstaja članek, ki ga je

leta 1961 napisal Fred Iklé

za časopis Zunanje zadeve, in mislim,

da je bil naslov Kaj sledi po nespoštovanju?

To je bilo še preden je veljal kakršen koli

režim kontrole.

Ni bilo Pogodbe o neširjenju,

nobene konvencije o kemičnem ali biološkem orožju,

ničesar od tega še ni bilo.

In on je rekel:

Številka ena

je vprašanje preverjanja.

Kakšne mehanizma preverjanja

lahko vzpostavimo,

da bomo vsi imeli visoko stopnjo zaupanja,

da nihče ne goljufa?

Kajti v svetu brez jedrskega

orožja ima prvi, ki ga pridobi,

zelo veliko prednost.

To je nekaj, za kar moramo zagotoviti,

da se ne bo zgodilo.

In to se navezuje na drugi vidik,

ali drugi pogoj:

Kakšni so

mehanizmi za zagotavljanje spoštovanja?

Kako zagotoviti, da vsak,

ki goljufa, plača

tako visoko ceno, da se jim enostavno

ne bo izplačalo?

Žal je naša zgodovina,

kar zadeva spoštovanje, zelo slaba.

In to nas vse zelo skrbi.

Očiten primer je Severna Koreja.

Odstopili so od Pogodbe o neširjenju,

izvedli dva poskusa,

pridobili prednost

podpisnice pogodbe

ne da bi plačali kakršno koli ceno

in zdaj so eden

od naših največjih problemov neširjenja

oziroma širjenja.

Drugič, tu je Iran,

s številnimi

resolucijami Varnostnega sveta,

a brez napredka

pri reševanju in zagotavljanju,

da ne gredo po poti

pridobivanja jedrskega orožja.

Zato moramo ustvariti zaupanje,

da lahko vzpostavimo

mehanizme, ki bodo državam preprečevali,

da bi pridobivale jedrsko orožje,

da bi ga lahko odpravljale

in zagotovimo,

da se k njemu nikoli več ne bodo vrnile

in ponovno postale problem

za našo varnost.

In rad bi verjel,

da se to lahko zgodi,

ampak ponovno, verjetno se to ne bo

zgodilo za časa mojega življenja.

Guy Roberts, najlepša hvala.

- Hvala vam. Bilo mi je v veselje.

Guy Roberts,

novi Natov strateški koncept:

kako bodo jedrska vprašanja

vključena v njem

in kakšen bo njegov vpliv

na ta vprašanja?

V novem strateškem konceptu...

Vključeno bo poglavje o jedrski

odvračalni drži zavezništva.

Seveda je bilo to v strateškem konceptu

iz leta 1999 in 1991

to zelo izrazito.

Razlika bo v tem, da

zaradi sedanjega

varnostnega okolja

jedrski del odvračanja v našem

splošnem odvračanju ni tako pomemben,

ker so grožnje,

na katere se nanaša, zelo oddaljene.

Zato predvidevam,

da bo veliko manj

omemb, da pa bo

gotovo prisotna in bo ostala v

novem strateškem konceptu

naša drža jedrskega odvračanja.

Kakšna bo,

če že vnaprej odgovorim na vprašanje,

mislim, da bodo temelji

naše sedanje odvračalne drže

ostali, to pa je prepričanje,

da odvračanje še vedno potrebujemo.

Kot zavezništvo verjamemo,

da je odvračanje pomembno,

da je sestavni del

naše varnostne situacije.

Drugič, kot je poročilo skupine

strokovnjakov Madeline Albright

pred nedavnim potrdilo,

da bo ostala

določena ameriška

jedrska navzočnost v Evropi,

zaradi pomena

čezatlantske povezanosti,

zavezanosti,

po eni strani,

k varnosti Evrope

in evropskih zaveznic,

in, po drugi,

velike želje po tretjem stebru,

ki ga predstavlja

delitev bremena in posvetovanje.

Države so mnenja, da je pomembno

deliti tveganje tega načina odvračanja.

Nekatere države pravijo,

da bi si želele,

da bi Natovo jedrsko orožje

umaknili z njihovega ozemlja.

Kakšen je Natov odziv?

No, to idejo so dale

ne le številne države,

pač pa tudi možganski trusti, in

to je gotovo nekaj,

kar moramo kot zavezništvo obravnavati

in ponovno proučiti

našo držo jedrskega odvračanja.

Ta po našem mnenju

odvrača morebitne nasprotnike,

preprečuje prisilo,

zastavljena je tako,

da nam nikoli ne bo treba v vojno,

vendar pa jo je treba proučiti

v novem okolju.

Seveda smo že obravnavali

varnostno okolje

in zmanjšali to število

na zelo nizko raven.

Danes imamo le nekaj sto kosov jedrskega

orožja, gravitacijsko bombo B61,

ameriško jedrsko orožje v Evropi.

Ti predlogi so bili dani,

najbolj v ospredju je bila Nemčija,

ampak pri vsem je bilo ključno to,

da so vse države,

vključno z Nemčijo,

rekle, in to zelo odločno,

da bodo vse odločitve o odstranitvi

jedrskega orožja iz katere koli države,

vse odločitve o spremembi

konfiguracije, sestave,

lokacije tega orožja,

sprejete na ravni zavezništva,

in da bodo sprejete

na podlagi konsenza.

O elementu protiraketne obrambe

je bilo govora

še zlasti v kontekstu

novega koncepta.

Pred kom bo ščitila?

No, protiraketna obramba je del

naše splošne drže odvračanja.

Sam temu pravim celostno odvračanje.

Ko bomo vzpostavili

trden protiraketni sistem,

bo to gotovo vzbudilo dvom

v glavah vseh nasprotnikov,

namreč, da raketni napad

ne bo učinkovit.

Upamo, da jih bo to

odvrnilo od razmišljanja,

da lahko politično pridobijo,

če nas napadejo.

To je zelo relevantno in dopolnjuje

naše jedrsko odvračanje,

naše konvencionalne

in vse druge zmogljivosti.

Obstaja več kot 30 držav,

ki razvijajo balistične izstrelke.

Obstaja mnogo držav, ki

razvijajo obrambo pred balističnimi izstrelki.

Rad rečem, da Evropa že

ima protiraketni sistem,

in sicer... mislim da

80 prestreznikov v okolici Moskve.

Naši ruski kolegi

verjamejo v protiraketno obrambo.

Upamo, da bomo lahko sodelovali z njimi

in pomagali razviti

sistem na podlagi sodelovanja.

Nekateri,

vključno z zunanjo ministrico Clinton, pravijo,

da je ena od nevarnosti

ne toliko to, da bi druge države

pridobile jedrske

materiale ali orožje,

pač pa to, da bi nedržavni akterji

prišli do nečesa od tega.

Kakšen je vaš odziv in kako

se Nato pripravlja na to?

Nato gotovo proučuje,

kako lahko razvijemo

zmogljivosti za odzivanje,

pravzaprav v prvi vrsti,

kako strukturirati

našo držo odvračanja na način,

za katerega upamo, da bo

v glave morebitnih nasprotnikov vcepil,

da to ni

dober način delovanja.

Ena možnost, kako to narediti,

je sodelovanje z našimi zaveznicami,

z državami v okviru zavezništva,

z drugimi organizacijami,

kot je IAEA,

da bi razvili zmogljivosti,

ki omogočajo, da bi za vsako jedrsko eksplozijo

ali improvizirano jedrsko sredstvo

ali kakršno koli radiološko napravo

vedeli, iz katere države ali lokacije izhaja.

Tako bi lahko te stvari sledili za nazaj

in zahtevali odgovornost od

vsake države, ki bi lahko zagotavljala

te materiale teroristični skupini.

Imamo že nekatere zelo razvite

dejavnosti neširjenja,

s katerimi skušamo zagotoviti,

da materialov ne bi bilo možno prenašati,

tihotapiti ali ukrasti

in priskrbeti terorističnim skupinam,

ki bi same lahko

izdelale radiološko orožje

ali kako drugo obliko

improviziranih ubojnih sredstev.

Nato združuje številne države

z zelo različnimi jedrskimi stališči.

Omenili smo Nemčijo

in njene nedavne izjave,

tudi ZDA spreminjajo

svoje stališče glede jedrskih vprašanj.

Kako Nato vse to združuje

in oblikuje enotno politiko?

Mislim, da so razlike

v stopnji.

Po eni strani

se več držav v zavezništvu

zavzema in verjame v

pomen razoroževanja,

nadzora nad orožjem in neširjenja.

Vse države verjamejo

v pomen tega,

gre le za različno stopnjo.

Nekatere dajejo temu večji poudarek.

Druge dajejo poudarek ohranjanju

verodostojnega jedrskega odvračanja.

Vse naše članice podpirajo idejo

ohranjanja verodostojnega odvračanja.

Mislim, da je tudi predsednik Obama

v svojem lanskem govoru v Pragi,

ko je govoril o

svetu brez jedrskega orožja,

poudaril,

da dokler ne napoči ta dan,

bomo še naprej ohranjali

naše jedrsko odvračanje.

Zato so države, ki so se zavzemale

ali podpirale idejo

o odstranitvi

jedrskega orožja iz Evrope,

to storile v kontekstu

procesa nadzora nad orožjem.

Proces denimo sodelovanja

z Rusijo, da bi dosegli dogovor

o odstranitvi vsega taktičnega

jedrskega orožja iz Evrope.

To je treba narediti

v okviru procesa nadzora nad orožjem

in na ta način lahko okrepimo našo

varnost, enostransko zmanjševanje

pa večina držav vidi

kot postavljanje naše varnosti na kocko.

In tako je eno od meril

za združevanje vsega

povratek k vprašanju varnosti.

Za to pri tem gre.

Varnost, varnost, varnost.

In če lahko date predlog,

ali če katera koli država da predlog,

za katerega je mogoče dokazati,

da dejansko povečuje našo varnost,

potem boste naleteli

na odobravanje vseh držav.

Tako da glede na to, da je to standard,

po katerem bomo presojali te predloge,

mislim, da

je veliko prostora za dogovarjanje

in da bomo s

strateškim konceptom naredili ravno to.

Predelali bomo

vsa ta vprašanja in predloge.

Ali mislite, da bo leto 2010

ključno za jedrska vprašanja,

s sporazumom START,

vrhom o jedrski varnosti,

pa tudi ne glede na te dogodke

se zdi, da bo to leto

ko bo veliko držav,

ki se ukvarjajo z jedrskim

vprašanjem prvič,

Brazilija, Južnoafriška republika, itd.,

ko se bodo te države odločile,

o tem, ali

podpirajo sedanji red,

ali pa bodo poskusile spremeniti to,

kdo ima jedrsko orožje in kdo ne.

Ali mislite, da bodo letos vsa ta vprašanja

dosegla vrhunec?

Mislim, da ja,

hočem reči, ob zagonu zaradi

nove ameriške administracije,

zavezanosti predsednika Obame

za ponovno oživitev

prizadevanj za svet,

v katerem se bodo zaloge jedrskega orožja

še naprej krčile

vse do točke,

ko bomo lahko ustvarili pogoje,

ko bomo lahko imeli svet

brez jedrskega orožja.

To je navdušilo mnoge države,

in mnogim od nas vlilo upanje,

da to lahko dosežemo

s trdim delom,

vendar pa bo to dolg proces,

v katerem moramo ustvariti

pogoje, v katerih

bomo imeli visoko stopnjo zaupanja,

da ko rečemo, da svet nima

jedrskega orožja, ga tudi res nima,

ter ustvariti pogoje,

v katerih bodo tisti, ki ga bodo skušali pridobiti,

plačali ceno za to.

Vendar pa je eno od vprašanj,

ki si ga morate zastaviti,

in ravno zaradi tega

bo to trajalo dolgo,

kako lahko ustvarimo pogoje,

v katerih na koncu ne bomo pristali

v še eni vojni velesil,

kot se je zgodilo leta 1945?

Kakšen svet bomo

ustvarili brez jedrskega orožja?

Je to svet iz leta 1914?

Je to svet iz leta 1939?

Nočemo takega sveta.

Znebiti se jedrskega orožja

in se nato znajti

v položaju, ko milijoni ljudi

izgubljajo življenje.

To moramo narediti

korak za korakom.

Še zadnje vprašanje,

verjetno bo bolj osebno mnenje,

ampak želim vas povprašati

o poti do globalne ničle,

za katero je predsednik Obama, ko

je govoril o globalni jedrski ničli,

dejal, da se morda

ne bo zgodila za časa njegovega življenja.

Kdaj bo po vašem to uresničljivo?

Ali sploh je popolnoma uresničljivo?

In katere so glavne ovire

pri doseganju globalne jedrske ničle?

To je osebno vprašanje.

Mislim, da je možno,

vendar pa bo terjalo

ogromno trdega dela.

Obstaja članek, ki ga je

leta 1961 napisal Fred Iklé

za časopis Zunanje zadeve, in mislim,

da je bil naslov Kaj sledi po nespoštovanju?

To je bilo še preden je veljal kakršen koli

režim kontrole.

Ni bilo Pogodbe o neširjenju,

nobene konvencije o kemičnem ali biološkem orožju,

ničesar od tega še ni bilo.

In on je rekel:

Številka ena

je vprašanje preverjanja.

Kakšne mehanizma preverjanja

lahko vzpostavimo,

da bomo vsi imeli visoko stopnjo zaupanja,

da nihče ne goljufa?

Kajti v svetu brez jedrskega

orožja ima prvi, ki ga pridobi,

zelo veliko prednost.

To je nekaj, za kar moramo zagotoviti,

da se ne bo zgodilo.

In to se navezuje na drugi vidik,

ali drugi pogoj:

Kakšni so

mehanizmi za zagotavljanje spoštovanja?

Kako zagotoviti, da vsak,

ki goljufa, plača

tako visoko ceno, da se jim enostavno

ne bo izplačalo?

Žal je naša zgodovina,

kar zadeva spoštovanje, zelo slaba.

In to nas vse zelo skrbi.

Očiten primer je Severna Koreja.

Odstopili so od Pogodbe o neširjenju,

izvedli dva poskusa,

pridobili prednost

podpisnice pogodbe

ne da bi plačali kakršno koli ceno

in zdaj so eden

od naših največjih problemov neširjenja

oziroma širjenja.

Drugič, tu je Iran,

s številnimi

resolucijami Varnostnega sveta,

a brez napredka

pri reševanju in zagotavljanju,

da ne gredo po poti

pridobivanja jedrskega orožja.

Zato moramo ustvariti zaupanje,

da lahko vzpostavimo

mehanizme, ki bodo državam preprečevali,

da bi pridobivale jedrsko orožje,

da bi ga lahko odpravljale

in zagotovimo,

da se k njemu nikoli več ne bodo vrnile

in ponovno postale problem

za našo varnost.

In rad bi verjel,

da se to lahko zgodi,

ampak ponovno, verjetno se to ne bo

zgodilo za časa mojega življenja.

Guy Roberts, najlepša hvala.

- Hvala vam. Bilo mi je v veselje.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink