JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

2010: leto nič za jedrsko ničlo?

Get the Flash Player to see this player.

Bo leto 2010 odločilno za to, ali bomo dosegli svet brez jedrskega orožja? Ali bodo ob toliko ključnih vprašanjih, od sporazuma START do vrha o jedrski varnosti, letošnje odločitve take, da bo leto 2010 v zgodovini ostalo zabeleženo kot ključno leto za jedrsko razoroževanje?

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Kot Damoklejev meč

jedrsko uničenje

skrbi svet že od sredine

40. let 20. stol.

A do jedrskega spopada

ni nikdar prišlo. Zakaj?

Čista sreča je, da

v zadnjih 65 letih, od konca

druge svetovne vojne,

nismo doživeli jedrske katastrofe.

To ni povezano z dobrim vodenjem

ali notranjo stabilnostjo

jedrskih oborožitvenih sistemov.

To je preprosto čista sreča.

Preprosto smo zadnjih 65 let imeli

srečo in ni bilo jedrske vojne.

Nerazumno je misliti, da bo

ta sreča trajala večno.

Zgodbe o skorajšnji jedrski katastrofi

med hladno vojno je lahko najti.

Moja najljubša je iz

obdobja kubanske krize.

Zdaj vemo, da je bilo na kubanskih

tleh jedrsko orožje,

pa tudi na sovjetskih podmornicah

na tem območju.

In to ne le tisto, ki je prispelo

z zaustavljeno ladjo.

Eden od incidentov je bil, ko so

ZDA med to mornariško blokado

uporabile protipodmorniško

orožje, da bi pokazale,

da se z njimi ni za šaliti.

Niso imele namena ničesar uničiti.

Eden od izstrelkov je uničil

komunikacijski sistem

na sovjetski podmornici.

Protokol je narekoval,

da ko podmornica izgubi

sistem za komuniciranje,

in ne ve, ali gre za vojno,

je odločitev glede

izstrelitve jedrskega orožja

prepuščena glasovanju

treh vodilnih članov posadke.

Prišlo je do glasovanja, ali naj

izstrelijo torpedo z jedrsko konico

in odločitev je bila 2 : 1,

da ga ne izstrelijo.

En glas ruskega mornarja nas

je ločil od tretje svetovne vojne.

Med hladno vojno je bilo odvračanje

z jedrskim orožjem nacionalni interes.

Zdaj se nekaterim zdi,

da velja ravno obratno.

Zdaj bomo mi tisti,

ki jih bodo napadali

teroristi ali revolucionarne države.

Zato je najbolje,

če vse poskusimo prepričati,

naj to orožje prikažejo kot prekletstvo.

To je osnovni nacionalni interes.

Ne glede na morebitno

koristnost jedrskega orožja

kot sile za stabilizacijo

v času hladne vojne,

v 21. stoletju hramba

tovrstnega orožja pri komer koli

povzroča

veliko več težav, kot je vredno.

Jedrsko orožje v prvi vrsti

služi kot sredstvo odvračanja.

Kako uporabno in varno

pa je poleg tega?

Vojske po svetu

ga ne marajo,

ker odžira denar za druge stvari,

ki bi jih lahko imeli,

in menijo,

da ga ne morejo uporabiti.

Jedrsko orožje je torej

neuporabno in nas kljub temu vse ogroža.

Še vedno je 2000 kosov orožja

v stanju visoke pripravljenosti.

Imamo sisteme

poveljevanja in kontrole,

ki niso veliko boljši od tistih

med hladno vojno.

V nekaterih državah, ki imajo

jedrsko orožje, sploh niso dobri.

V nekaterih državah, ki imajo

jedrsko orožje, sploh niso dobri.

V sisteme bodo vstopale

lažne informacije

in povzročale zmedo,

strah,

morda strojne ali človeške napake.

ZDA in Rusija

sta del koalicije,

ki vztraja, da Islamska republika

Iran nosi posledice...

Ta spremenjen pogled

je privedel do novih odnosov

glede razorožitve

in širjenja jedrskega orožja.

Menim, da problem ni nič

hujši, kot je bil v preteklosti.

Zdaj je jedrsko orožje

manj uporabno.

Zato smo manj nagnjeni

k zagovarjanju tega orožja

in zdi se nam bolj problematično.

Ko zdaj nekdo skuša pridobiti jedrsko

orožje, se nam to zdi veliko huje.

Dve vodilni državi

na jedrskem področju

sta se zavezali, da se bosta

podali na pot doseganja jedrske ničle.

Njuni koraki bodo

morda oklevajoči

in ne pretirano veliki,

vendar v pozitivni smeri.

Tako pridemo do leta 2010. Ali bo glede

na aktualnost jedrskih vprašanj

to ključno leto

v jedrski odisejadi?

Ko sešteješ stvari,

ki so na mizi,

dve konferenci,

vrh o jedrski varnosti

in pregledna konferenca v maju,

so tudi druga vprašanja,

vključno z velikim vprašanjem Irana.

Če lahko prebrodimo leto

s pozitivnim izidom na večini front,

lahko ohranimo zagon.

Pomembni dogodki so, preučitev

jedrskega stališča v ZDA je pomembna,

v Rusiji smo to že imeli.

Vendar se mi ne zdi,

da bo to ravno ključno leto.

Svet ve,

da bi administracija v Washingtonu

želela razorožitev

in to bi

bilo nekako opravičljivo.

Zdaj bo torej bolj

neke vrste premor.

Ne glede na napredek v letu 2010

lahko nekatere jedrske grožnje

ostanejo popolnoma nepredvidljive.

Skrbi me glede Indije in Pakistana,

namreč, da če in ko

se bo zgodil nov napad v Mumbaju,

nov veliki teroristični napad na Indijo.

Indijci so rekli,

da ne bodo oklevali

in bodo Pakistanu dali lekcijo

zaradi podpiranja terorističnih organizacij.

Pakistan pravi:

Poslušali smo ZDA,

svoje sile smo premaknili,

da se borijo v Afganistanu.

Za Indijo smo zdaj občutljivi.

Če nam Indija poskusi dati lekcijo,

bomo uporabili jedrsko orožje.

Ob dejstvu, da je možnost terorističnega

napada v Indiji veliko večja,

kot da Al Kaida

nabavi jedrsko orožje,

je jedrska nevarnost, ki me skrbi,

spopad med Indijo in Pakistanom,

ki si ga nobeden od njiju ne želi.

Kot Damoklejev meč

jedrsko uničenje

skrbi svet že od sredine

40. let 20. stol.

A do jedrskega spopada

ni nikdar prišlo. Zakaj?

Čista sreča je, da

v zadnjih 65 letih, od konca

druge svetovne vojne,

nismo doživeli jedrske katastrofe.

To ni povezano z dobrim vodenjem

ali notranjo stabilnostjo

jedrskih oborožitvenih sistemov.

To je preprosto čista sreča.

Preprosto smo zadnjih 65 let imeli

srečo in ni bilo jedrske vojne.

Nerazumno je misliti, da bo

ta sreča trajala večno.

Zgodbe o skorajšnji jedrski katastrofi

med hladno vojno je lahko najti.

Moja najljubša je iz

obdobja kubanske krize.

Zdaj vemo, da je bilo na kubanskih

tleh jedrsko orožje,

pa tudi na sovjetskih podmornicah

na tem območju.

In to ne le tisto, ki je prispelo

z zaustavljeno ladjo.

Eden od incidentov je bil, ko so

ZDA med to mornariško blokado

uporabile protipodmorniško

orožje, da bi pokazale,

da se z njimi ni za šaliti.

Niso imele namena ničesar uničiti.

Eden od izstrelkov je uničil

komunikacijski sistem

na sovjetski podmornici.

Protokol je narekoval,

da ko podmornica izgubi

sistem za komuniciranje,

in ne ve, ali gre za vojno,

je odločitev glede

izstrelitve jedrskega orožja

prepuščena glasovanju

treh vodilnih članov posadke.

Prišlo je do glasovanja, ali naj

izstrelijo torpedo z jedrsko konico

in odločitev je bila 2 : 1,

da ga ne izstrelijo.

En glas ruskega mornarja nas

je ločil od tretje svetovne vojne.

Med hladno vojno je bilo odvračanje

z jedrskim orožjem nacionalni interes.

Zdaj se nekaterim zdi,

da velja ravno obratno.

Zdaj bomo mi tisti,

ki jih bodo napadali

teroristi ali revolucionarne države.

Zato je najbolje,

če vse poskusimo prepričati,

naj to orožje prikažejo kot prekletstvo.

To je osnovni nacionalni interes.

Ne glede na morebitno

koristnost jedrskega orožja

kot sile za stabilizacijo

v času hladne vojne,

v 21. stoletju hramba

tovrstnega orožja pri komer koli

povzroča

veliko več težav, kot je vredno.

Jedrsko orožje v prvi vrsti

služi kot sredstvo odvračanja.

Kako uporabno in varno

pa je poleg tega?

Vojske po svetu

ga ne marajo,

ker odžira denar za druge stvari,

ki bi jih lahko imeli,

in menijo,

da ga ne morejo uporabiti.

Jedrsko orožje je torej

neuporabno in nas kljub temu vse ogroža.

Še vedno je 2000 kosov orožja

v stanju visoke pripravljenosti.

Imamo sisteme

poveljevanja in kontrole,

ki niso veliko boljši od tistih

med hladno vojno.

V nekaterih državah, ki imajo

jedrsko orožje, sploh niso dobri.

V nekaterih državah, ki imajo

jedrsko orožje, sploh niso dobri.

V sisteme bodo vstopale

lažne informacije

in povzročale zmedo,

strah,

morda strojne ali človeške napake.

ZDA in Rusija

sta del koalicije,

ki vztraja, da Islamska republika

Iran nosi posledice...

Ta spremenjen pogled

je privedel do novih odnosov

glede razorožitve

in širjenja jedrskega orožja.

Menim, da problem ni nič

hujši, kot je bil v preteklosti.

Zdaj je jedrsko orožje

manj uporabno.

Zato smo manj nagnjeni

k zagovarjanju tega orožja

in zdi se nam bolj problematično.

Ko zdaj nekdo skuša pridobiti jedrsko

orožje, se nam to zdi veliko huje.

Dve vodilni državi

na jedrskem področju

sta se zavezali, da se bosta

podali na pot doseganja jedrske ničle.

Njuni koraki bodo

morda oklevajoči

in ne pretirano veliki,

vendar v pozitivni smeri.

Tako pridemo do leta 2010. Ali bo glede

na aktualnost jedrskih vprašanj

to ključno leto

v jedrski odisejadi?

Ko sešteješ stvari,

ki so na mizi,

dve konferenci,

vrh o jedrski varnosti

in pregledna konferenca v maju,

so tudi druga vprašanja,

vključno z velikim vprašanjem Irana.

Če lahko prebrodimo leto

s pozitivnim izidom na večini front,

lahko ohranimo zagon.

Pomembni dogodki so, preučitev

jedrskega stališča v ZDA je pomembna,

v Rusiji smo to že imeli.

Vendar se mi ne zdi,

da bo to ravno ključno leto.

Svet ve,

da bi administracija v Washingtonu

želela razorožitev

in to bi

bilo nekako opravičljivo.

Zdaj bo torej bolj

neke vrste premor.

Ne glede na napredek v letu 2010

lahko nekatere jedrske grožnje

ostanejo popolnoma nepredvidljive.

Skrbi me glede Indije in Pakistana,

namreč, da če in ko

se bo zgodil nov napad v Mumbaju,

nov veliki teroristični napad na Indijo.

Indijci so rekli,

da ne bodo oklevali

in bodo Pakistanu dali lekcijo

zaradi podpiranja terorističnih organizacij.

Pakistan pravi:

Poslušali smo ZDA,

svoje sile smo premaknili,

da se borijo v Afganistanu.

Za Indijo smo zdaj občutljivi.

Če nam Indija poskusi dati lekcijo,

bomo uporabili jedrsko orožje.

Ob dejstvu, da je možnost terorističnega

napada v Indiji veliko večja,

kot da Al Kaida

nabavi jedrsko orožje,

je jedrska nevarnost, ki me skrbi,

spopad med Indijo in Pakistanom,

ki si ga nobeden od njiju ne želi.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink