JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Konec mornariške dobe?

Je res konec mornariške dobe? Bi se v prihodnje lahko zgodilo, da bo več brezpravnih področij morja? In kako bodo podnebne spremembe vplivale na pomorsko situacijo? Diego Ruiz Palmer proučuje ta vprašanja.

Nekateri opazovalci pomorskega dogajanja so nedavno najavili pojav “pomornariške dobe”, v kateri ne bo tradicionalnega bojevanja z velikimi flotami, ki smo mu bili nazadnje priča med drugo svetovno vojno ali kakršno so napovedovali med Natovimi pomorskimi silami in sovjetsko mornarico, če bi se hladna vojna razgrela??(1). Pravijo, da v tej pomornariški dobi ne bo več potrebe po mornaricah, sestavljenih iz “glavnih ladij” našega časa – velikih letalonosilk z jeklenicami za zaviranje letal in imenitnih križark. Zato bi mornarice – v prvi vrsti mornarica ZDA – morale preusmeriti svoje operativno težišče in svoje programe izgradnje ladij od operacij na »modrem« odprtem morju k zmogljivostim, narejenim za obalne naloge in naloge vojaške policije v »zelenih« regionalnih in »rjavih« obalnih vodah.

Če so ta gledanja pravilna in če smo dejansko priča pravi pravcati “revoluciji v pomorskih zadevah”, pa kaže, da tega pogleda še ne delijo svetovne trgovske velesile in mornariške sile. Kljub soočanju z nenehnimi omejitvami obrambnih izdatkov in velikimi izzivi pri posodabljanju flote jih večina še naprej vlaga v mornarico za čezoceansko plovbo: poglejmo samo vztrajna prizadevanja Brazilije, Francije, Indije, Italije, Rusije, Španije, Združenega kraljestva in ZDA, da bi pod tako ali drugačno pretvezo ohranile, dodatno razvile ali ponovno vzpostavile zmogljivosti letalonosilk ali, v primeru Kitajske, da bi jih sploh pridobile(2), ali pa stalno svetovno rast števila in zmogljivosti nosilk helikopterjev in amfibijskih ladij, optimiziranih za izvajanje nadzora na morju, projiciranje sile, humanitarno pomoč in začetno prisotnost (Avstralija, Kitajska, Francija, Italija, Japonska, Republika Koreja, Nizozemska, Španija, Združeno kraljestvo in ZDA).

Zagotovo te strateške kratkovidnosti, ki jo v pomornariški dobi taki programi gradnje ladij navidez izkazujejo, ne gre pripisati zgolj birokratski spretnosti poveljstev mornarice ali uspešnemu lobiranju ladjedelnic po vsem svetu. Vendar pa bi le redki oporekali temu, da dvajset let po hladni vojni globalizacija in preureditev svetovnega geoekonomskega zemljevida zahteva svež pogled na prispevek, ki ga zmogljive pomorske sile lahko in tudi že dajejo pri vrsti misij, od odvračanja in kriznega odzivanja do zagotavljanja začetne prisotnosti ter ohranjanja varnega in ekološko zaščitenega pomorskega okolja.

Taka ocena bi morala pomagati usmerjati varnostno politiko, pa tudi načrtovanje mornaric in oblikovanje programov za izgradnjo ladij, ter izvajanje skupnih in pomorskih operacij. Nato je močno vpet v taka prizadevanja in njihovi rezultati bodo vplivali na to, kako in s kakšno kombinacijo večnacionalnih zmogljivosti se bo zavezništvo odločilo dati svoj kolektivni prispevek k pomorski obrambi in varnosti v naslednjih desetletjih.

Za trajno blaginjo svetovnih industrializiranih demokratičnih držav gre velik del zaslug temu, da je bil pomorski prostor na splošno varen in primeren za trgovino.

Svetovni pomorski prostor je bil, z nekaj časovnimi in krajevnimi izjemami, več kot šest desetletij “območje miru” in hitra cesta do blaginje za celotno človeštvo. Obseg trgovanja po morju se je v preteklega pol stoletja več kot početveril. Zdaj predstavlja več kot 90 odstotkov svetovne trgovine in obsega 60 odstotkov celotnega izvoza nafte. Te pomorske trgovinske tokove zagotavlja flota kakih 50.000 večjih trgovskih plovil različnih vrst in velikosti, vključno z novo generacijo supertankerjev in kontejnerskih ladij, pa tudi velikih križark.

Za trajno blaginjo svetovnih industrializiranih demokratičnih držav, kljub zaporednim gospodarskim padcem pa tudi stalnim vzponom novih gospodarskih sil, kot so Brazilija, Kitajska in Indija, gre velik del zaslug temu, da je bil po drugi svetovni vojni svetovni pomorski prostor, ki zavzema več kot sedemdeset odstotkov površine Zemlje, na splošno varen in primeren za trgovino.

Svoboda plovbe je načelo, ki ga podpirajo vse države, ne glede na velikost, zemljepisni položaj, politični sistem, gospodarsko bogastvo ali vojaške zmogljivosti. To je pomembna, pozitivna zapuščina druge polovice 20. stoletja, ki vse prepogosto ni cenjena. Nekateri opazovalci imenujejo tak odnos neškodljivega zanemarjanja pomorskih vprašanj “morska slepota”, in to v času, ko je vse več dokazov, da bo zagotavljanje trdne pomorske varnosti v naslednjih desetletjih, ko se bo trgovina po morju še naprej povečevala, zahtevalo vse več virov in zmogljivosti ter višjo raven mednarodnega sodelovanja kot kdaj koli prej

Možni izzivi za varnost v pomorskem okolju

Pomorsko okolje, ki nastaja v tem drugem desetletju 21. stoletja, bi utegnilo ne biti tako mirno in “uporabniku prijazno”, kot je bilo nekoč. Eksplozija trgovine po morju in posledično gneča na najbolj obiskanih pomorskih poteh, ozka grla in pristanišča, skupaj s porastom nezakonitih aktivnosti na morju, od trgovine z ljudmi in piratstva do terorizma in tajnega prevoza orožja za množično uničevanje (OMU) ter sredstev za njegovo uporabo, zahtevajo svež način razmišljanja o povezavah med različnimi zemljepisnimi lokacijami in dejavniki tveganja ter nov, široko zastavljen pristop k pomorski varnosti in obrambi.

To spreminjajoče se okolje postavlja mednarodno skupnost pred tri glavne izzive: rastočo plimo razširjenega in večplastnega brezpravja na morju; nevarnost strateškega tekmovanja med mornaricami, kar bi lahko privedlo do skušnjave, da bi pomorska sredstva uporabili za namene političnega zastraševanja ali vojaške prisile, če že ne odkrite agresije ali celo konflikta med velikimi silami; ter možen negativni učinek podnebnih sprememb na pomorsko varnost. Ocenam teh nevarnosti je skupna precejšnja stopnja negotovosti glede natančnega obsega njihove verjetnosti, interakcij in posledic.

Pomorski prostor brez upravljanja bi lahko postal ogromno pribežališče za vsakršne nedržavne kriminalne združbe, pa tudi za države, ki lahko sponzorirajo nelegalne dejavnosti, kot sta terorizem in širjenje OMU.

Brez obvladovanja bi naraščajoča brezpravnost lahko imela vedno bolj negativen vpliv na trgovino in potovanje po morju, prav tako pa tudi na zanesljivost oskrbe z energijo, kar bi privedlo do načete trgovine in zaupanja med narodi ter upadajoče blaginje za vse. Pomorski prostor brez upravljanja bi lahko postal ogromno pribežališče za vsakršne nedržavne kriminalne združbe, potencialno pa tudi za države, ki lahko sponzorirajo nelegalne dejavnosti, kot sta terorizem in širjenje OMU. V izjemnih primerih se lahko med novimi nevarnostmi na morju pojavijo tudi napadi na mornariška plovila, kot se je zgodilo v primeru terorističnega napada na rušilec ameriške vojske USS Cole v Jemnu leta 2000 ali raketnega napada skupine Hezbolah na izraelsko bojno ladjo ob libanonski obali leta 2006. Piratstvo ob obali Somalije konkretno ponazarja star problem, ki je zdaj spet oživel.

Po drugi strani si mornariški programi za izgradnjo ladij največjih sil v Aziji kot kaže prizadevajo pridobiti svoje zmogljivosti za patruljiranje in zaščito pomorskih komunikacijskih poti, kar je v skladu z njihovim nedavno pridobljenim statusom pomembnih trgovinskih partneric, zaradi katerega postajajo dobrodošle udeleženke v prizadevanjih za okrepljeno pomorsko varnost. Mednarodne protipiratske operacije v zahodnem Indijskem oceanu, pa tudi večnacionalne pomorske vaje, v katerih sodeluje vse večje število držav iz pacifiškega bazena, prepričljivo ponazarjajo ta pozitiven trend. Vendar pa lahko imajo ti programi vgrajene tudi zmogljivosti za onemogočanje na morju, ki bi lahko bile vzrok za medsebojne sume, pa tudi skrb drugih pomembnih trgovinskih držav.

Tekmovanje med mornaricami lahko ima bolj neposredne posledice na svetovne regije izven območja Severnoatlantske pogodbe, vendar pa je glede na svetovne trgovinske interese vseh zaveznic ter njihov skupen strateški interes za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti malo verjetno, da bi Nato želel ali zmogel ostati neopredeljen do kakršnega koli negativnega pojava, ki izvira iz nenadzorovanega tekmovanja mornaric. Tu bi čezoceanske zmogljivosti za zagotavljanje začetne prisotnosti in odvračanje lahko pomenile nesorazmerno koristen prispevek k prizadevanjem za preprečevanje konfliktov. Obenem pa izkušnje iz hladne vojne kažejo, da jedrske sile po vsej verjetnosti ne bodo dovolile, da bi se tekmovanje med mornaricami ali osamljeni pomorski incidenti stopnjevali v odkrite spopade. Poleg tega nenehen porast trgovine in potovanja po morju predstavlja pomembno globalno varovalo pred poskusi, da bi bil ta dosežek ogrožen.

Podnebne spremembe verjetno predstavljajo bolj oddaljen, vendar morda nič manj zastrašujoč vir nevarnosti za varnost v pomorstvu, prav tako pa tudi za varnost in dobrobit ljudi, ki živijo na priobalnih področjih, kot nevarnosti, opisane zgoraj. Izropanje virov, degradacija okolja in bolj ostri vremenski vzorci, tako na kopnem kot na morju, bi se lahko združili v “popoln vihar” z očitnimi, morda katastrofalnimi posledicami, a še vedno negotovimi izidi.

Posledice za mornariško načrtovanje in programe izgradnje ladij

V tem zapletenem in potencialno nevarnem geostrateškem in pomorskem okolju previdnost ne sme biti »druga violina« za smelostjo ali strogostjo pri določanju prihodnjih zahtev za flote. Prav zato je trenutna razprava o tem, ali je mornarica ZDA pravilno strukturirana za nastajajoče varnostno okolje, v mnogih pogledih neumestna in to iz treh razlogov. Prvič, v naslednjih desetletjih bo težišče ameriške mornarice še vedno na njenih letalonosilnih bojnih skupinah in drugih ekspedicijskih jurišnih in amfibijskih skupinah, tudi če bi se odrekla izgradnji izpopolnjene generacije velikih letalonosilk. Ameriška mornarica je iz druge svetovne vojne podedovala operativne izkušnje in tehnično znanje iz načrtovanja, nabave in delovanja na letalonosilkah temelječe flote, ki je edinstveno in brez primere, in ki so ga ZDA več kot šest desetletij ohranjale s precejšnjimi stroški in z občudovanja vredno vztrajnostjo. Ne gre za strateške zmogljivosti, ki bi jih ZDA morale opustiti, vsaj dokler se ne bolje izrišejo najpomembnejše značilnosti varnostnega okolja v 21. stoletju, ki bi nakazovale, da bodo take zmogljivosti postale odveč.

V dogledni prihodnosti bo le mornarica ZDA sposobna zagotavljali hrbtenico teh strateških zmogljivosti za delovanje "preko obzorja".

Drugič, malo verjetno je, da bi bilo za mednarodno skupnost nasploh, še zlasti pa za Nato, koristno, če bi ameriška mornarica zamenjala svojo čezoceansko floto z bolj obalno usmerjenimi pomorskimi zmogljivostmi – četudi je sprememba ravnovesja v prid korvetam in ladjam za patruljiranje v zelenih vodah zaželena iz operativnih pa tudi proračunskih razlogov – in to iz pomembnega razloga: operacije pomorske varnosti, ki so same po sebi geografsko omejene, tudi kadar rešujejo splošnejše nevarnosti, so lahko res učinkovite, če potekajo pod okriljem širših, čezoceanskih pomorskih zmogljivosti, ki imajo globalen doseg in svetovno informacijsko prevlado.

V dogledni prihodnosti bo le mornarica ZDA sposobna zagotavljali hrbtenico teh strateških zmogljivosti za delovanje "preko obzorja", ki omogočajo bolj obalno usmerjene, taktične pomorske varnostne operacije in regionalne dejavnosti za izgradnjo zmogljivosti. In nenazadnje, v času, ko ZDA spodbujajo široko zastavljen, vključujoč mednarodni pristop k pomorskemu upravljanju in varnosti na podlagi razširjene mreže partnerstev med pomorskimi zvrstmi ZDA (mornarico, marinci in obalno stražo) ter drugih držav, bi bilo paradoksno in zgrešeno, če bi ameriška mornarica skušala zapolniti potrebe in si zagotoviti zmogljivosti za obalne operacije, če mornarice mnogih zavezniških in prijateljskih držav lahko to storijo lažje, hitreje in pogosto bolje, zaradi svojih posebnih izkušenj in znanj, pa tudi prilagojenih zmogljivosti za take operacije.

Namesto tega je porast globalnih pomorskih partnerstev priložnost za bolj usklajen mednarodni pristop med podobno mislečimi državami, da bi si misije razdelili na regionalni osnovi, si porazdelili naloge in izmenjali najboljše prakse, zagotovili medsebojno operativno in logistično podporo, izmenjevali informacije za pregon na morju ter izvajali skupna usposabljanja in vaje. Tako v vlogi vojaškega centra za operativno sodelovanje kot tudi političnega foruma za posvetovanje o pomorskih zadevah je Nato lahko pomemben akter, ki omogoča ta prizadevanja.

Natova posebna vloga in prispevki

Glede na to, da zavezništvo sestavljajo mnoge države s ponosno pomorsko tradicijo, globalnimi trgovinskimi interesi in obsežnimi mornariškimi zmogljivostmi, je bila pomorska razsežnost varnosti za Nato osrednjega pomena od njegove ustanovitve in je danes v središču Natovega prispevka k usklajenemu pristopu k pomorski varnosti. V mnogih pogledih je Nato v svojem bistvu pomorsko zavezništvo. Atlantski ocean ter Sredozemsko, Baltsko in Črno morje združujejo zaveznice geografsko in strateško. Predstavljajo bistven del njihove skupne dediščine in skupne usode.

V času, ko zavezništvo razmišlja o dokončanju novega strateškega koncepta na prihajajočem vrhu v Lizboni, je Natova pomorska razsežnost ena od ključnih tem na seznamu nalog zavezništva.

Natove pomorske sile izvajajo dolgoročne naloge odvračanja, pomiritve in obrambe, pa tudi novejše naloge v podporo kriznemu upravljanju in pomorski varnosti, kar pogosto vključuje začetno prisotnost skupaj z nečlanicami Nata, kot so Avstralija, Finska, Japonska in Ukrajina po vsem svetu. Zavezniška plovila in podporna oprema lahko ob določenem času delujejo v operaciji Ocean Shield, Natovem prispevku k odločnim mednarodnim protipiratskim operacijam v Indijskem oceanu, sodelujejo v Natovi protiteroristični pomorski operaciji v Sredozemskem morju Active Endeavour, ali pa vadijo skupaj z mornaricami držav, ki trenutno sodelujejo v Natovi Carigrajski pobudi za sodelovanje – Bahrajnom, Kuvajtom, Katarjem in Združenimi arabskimi emirati ali v okviru Natovih odzivnih sil z državami Partnerstva za mir, kot je Švedska.

S pomočjo vgrajenih zmogljivosti za nadzor na oceanih ter rutinskim izvajanjem prisotnosti in bojevanja zavezniške mornarice in mornarice Natovih partnerskih držav v sodelovanju s civilnimi službami za pregon prispevajo k avtoritativnemu zagotavljanju vsega pomorskega prometa, ki poteka vzhodno in zahodno od Evrope. V vseh primerih sta povezljivost in operativna učinkovitost na podlagi sodelovanja zagotovljeni ob uporabi skupne Natove taktike, tehnik in postopkov, ob podpori razširjene mreže centrov znanj in drugih pomorsko usmerjenih zmogljivosti. Nato resnično predstavlja udejanjeno pomorsko zavezništvo.

V času, ko zavezništvo razmišlja o dokončanju novega strateškega koncepta na prihajajočem vrhu v Lizboni, je Natova pomorska razsežnost ena od ključnih tem na seznamu nalog zavezništva. Mornariška doba ni minila, pojavlja pa se nova pomorska doba.

Natova nova zavezniška pomorska strategija

Na sestanku v Norfolku, v Virginiji, julija 2008 so se Natovi vrhovni mornariški poveljniki in njegovi višji civilni uslužbenci, zadolženi za operacije, dogovorili, da vse večja vključenost zavezništva v izvajanje operacij pomorske varnosti (OPV), skupaj z bolj tradicionalnimi mornariškimi nalogami, zahteva oblikovanje v prihodnost usmerjene zavezniške pomorske strategije in spremni koncept OPV. Oba dokumenta sta trenutno v obravnavi na Natovem sedežu.

Natove pomorske zmogljivosti

Poleg združenih moči zavezniških mornaric Natove obsežne pomorske zmogljivosti sestavlja sklop ločenih operativnih zmogljivosti in tehničnih znanj, ki jih imajo različni organi in štabi: obe združeni pomorski poveljstvi v Neaplju (Italija) in Northwoodu (Združeno kraljestvo) ter zavezniško podmorniško poveljstvo v Norfolku (Virginija, ZDA), ki se opirajo na širšo skupno poveljniško strukturo; štiri stalne večnacionalne pomorske površinske skupine, od katerih sta dve specializirani za minske protiukrepe, ki so trajno pod poveljstvom Neaplja in Northwooda; štiri večnacionalne skupine namenskih sil na vpoklic, ki jih vodijo Francija, Italija, Španija in Združeno kraljestvo, ter še ena z zmogljivostjo razširjenih namenskih sil, ki jo vodijo ZDA, vse pa so na voljo po sistemu rotacije za operacije pod vodstvom Natovih odzivnih sil; Natov center za plovbo v Northwoodu; Odbor za načrtovanje čezoceanske plovbe; Natova skupina za mornariško oborožitev; Odbor za pomorsko standardizacijo pri Natovi agenciji za standardizacijo; združene skupne operacije iz Pomorskega centra odličnosti v Norfolku; in Natov center za usposabljanje iz operacij prestrezanja na morju na Kreti (Grčija).

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink