Skozi glasove se naše sporočilo še vedno sliši

© Ditte Capion, Magasinet IN

Kljub temu, da tekmuje z milijoni sporočil, Nato še vedno uživa precejšnjo javno podporo, trdi Stephanie Babst, namestnica pomočnika generalnega sekretarja za javno diplomacijo pri Natu.

Vprašanje: Koliko video posnetkov si po vašem mnenju ljudje vsak dan ogledajo na YouTubu? Nekaj milijonov? Nekaj sto milijonov?

Odgovor je v bistvu 2 milijardi – in še narašča.

Leta 2007 je bilo na Twitterju 5.000 oglašanj na dan. In številka danes? Čez 90 milijonov.

Legenda baseballa Yogi Berra je nekoč dejal: "Prihodnost ni več to, kar je včasih bila".

Nikjer ni hitrosti sprememb mogoče bolj opaziti kot pri množičnih komunikacijah. Zahvaljujoč digitalnim fotoaparatom in mobilnim telefonom se fotografije in video posnetki v nekaj sekundah razpršijo po celem svetu, s čimer milijoni ljudi postanejo ponudniki informacij.

Državam je težko izboljšati svojo podobo, še težje pa je to za večstranska telesa.

To ima za vlade in mednarodne organizacije številne negativne posledice. Preprosteje povedano, veliko težje je prenesti naše sporočilo. Vzorce komuniciranja od zgoraj navzdol iz obdobja hladne vojne vedno bolj nadomeščajo odnosi in omrežja enakovrednih.

Ni presenetljivo, da institucionalnim komunikacijskim kanalom potem ljudje najmanj zaupajo. S tem se povečuje potreba po dobro načrtovanih prizadevanjih na področju javne diplomacije. Strateško komuniciranje, tako imenovano znamčenje krajev in odnosi z javnostmi so ključna orodja, s katerimi lahko prepričamo ljudi, da je vredno podpirati vrednote neke države ali organizacije. Veliko vlad je za izboljšanje svoje podobe najelo celo podjetja za stike z javnostmi.

Državam je težko izboljšati svojo podobo, še težje pa je to za večstranska telesa. Večini ljudi se zdi delovanje velikih mednarodnih organizacij preveč zapleteno in odmaknjeno od vsakodnevnih skrbi.

In kje se tu nahaja Nato? Kako dobro posreduje svoje sporočilo?

Rezultati nedavne ankete z naslovom »Čezatlantski trendi«, ki jo je izvedla organizacija German Marshal Fund nam dajejo nekaj opornih točk. Anketa je pokazala, da večina (59%) prebivalcev iz 11 evropskih držav in Združenih držav Amerike (60%) še vedno verjame, da je Nato nujno potreben za njihovo varnost. Izjema je le Turčija, kjer le 30% prebivalcev verjame, da je Nato nujno potreben.

Zanimivo je, da bi 62% anketirancev iz 11 evropskih držav podprlo tudi vlogo Nata zunaj Evrope, medtem ko jih 32% raje vidi, da se Nato osredotoči na Evropo. V ZDA je podpora veliko večja, saj 77% anketirancev meni, da bi moral Nato delovati zunaj Evrope, če bi bilo to potrebno.

Celo v Rusiji se mnenje o Natu izboljšuje. Leta 2009 je le 24% Rusov pozitivno sprejemalo Nato. Danes jih je 40% Natu naklonjenih, 40% pa ima o njem še vedno negativno mnenje.

Vendar pa velja zaveznicam dober nasvet, naj se jim javna podpora Natu ne zdi sama po sebi umevna.

Nacionalne in mednarodne ankete jasno kažejo, da javnost na splošno, še posebej pa generacija po hladni vojni, le bežno pozna Natove nove naloge in usmeritve.

Operacija Nata v Afganistanu (ISAF) ostaja tipični primer. Več kot polovica prebivalcev Zahodne Evrope želi, da se sile v Afganistanu umaknejo ali zmanjšajo, pri čemer je temu najbolj naklonjena Poljska (77%), pa najmanj Turčija (47%). Podpora Natovi operaciji v Afganistanu je začela upadati tudi v Združenih državah Amerike, kjer 41% odstotkov vprašanih želi, da se njihove enote vrnejo domov oziroma da se njihovo število občutno zmanjša.

Glede na prikazane rezultate, se mora Nato bolj potruditi in biti bolj usklajen pri pojasnjevanju svoje vloge v Afganistanu. Poslance v parlamentih in javnost moramo prepričati, zakaj je pomembno, da zaključimo svoje delo v Afganistanu.

Vendar pa se zavezništvo istočasno spopada še z enim temeljnim izzivom. Odkrito povedano, moramo bolje razložiti, kaj čezatlantsko zavezništvo v 21. stoletju sploh pomeni.

Nacionalne in mednarodne ankete jasno kažejo, da javnost na splošno, še posebej pa generacija po hladni vojni, le bežno pozna Natove nove naloge in usmeritve. Čeprav še vedno vlada velika mera zaupanja v organizacijo kot tako, številni ljudje še vedno težko povezujejo Nato z novimi globalnimi varnostnimi grožnjami. Spet drugi dvomijo v potrebo po vlaganju v obrambo po koncu hladne vojne ali na Nato gledajo predvsem kot na zaščitnika pred Rusijo.

Vendar pa je tako razumevanje in predvidevanje napačno.

Žalostno je dejstvo, da je naš svet po koncu hladne vojne postal še bolj ranljiv.

Terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje, regionalni spopadi in ogrožanje naše energetske varnosti, informacijska infrastruktura in komercialni prevozi so le nekateri izmed perečih varnostnih izzivov, ki zahtevajo nujne odgovore. Bolj kot kadar koli prej morajo vlade in drugi akterji na mednarodnem podiju stopiti skupaj in sodelovati pri reševanju teh izzivov, da najdejo podporo za rešitve in spremembe.

Niti ena sama vlada ne more rešiti teh vedno večjih težav brez pomoči. Zavezništvo ostaja najboljši in najučinkovitejši čezatlantski forum ravno za to. Vendar pa naša javnost še ne razume v celoti vloge Nata kot organa za zagotavljanje varnosti.

Kako pa se Nato odziva na to?

Nedvomno so zaveznice zelo napredovale pri sprejemanju novega in sodobnega razumevanja skupnih komunikacijskih politik. Preglednost, odzivnost, natančnost informacij in neposredno delo z ljudmi na ozemlju zavezništva in zunaj njega so postali glavni stebri Natove javne diplomacije.

Bolj kot kadar koli prej, lahko najdemo novinarje, predstavnike možganskih trustov, nosilce odločitev in nevladnih organizacij na hodnikih sedeža Nata ali na javnih srečanjih z Natovimi civilnimi in vojaškimi strokovnjaki.

Vendar pa je Nato postal dostopnejši tudi za navadne državljane. Vsako leto pride na sedež Nata na tisoče obiskovalcev, da bi se pogovorili o temah čezatlantske varnosti z nacionalnimi in Natovimi predstavniki in, če je kje v bližini, celo z generalnim sekretarjem Nata.

Nato se ne skuša skrivati za zaupnimi dokumenti, niti se izogniti kritičnim vprašanjem. V zadnjih letih smo še posebej okrepili naše napore, da bi se odprli mladi generaciji in omogočili oblikovanje mrež med študenti in mladimi političnimi voditelji, ponudili poletne šole in raziskovalne štipendije ter organizirali seminarje in delavnice v članicah Nata in partnerskih državah.

Prenovili smo tudi naše tehnološke zmogljivosti, s tem ko smo Natovo spletno stran in druga avdiovizualna orodja posodobili na ustrezno raven. S spletnimi predavanji, video posnetki in razpravami je Natov vmesnik postal bolj pregleden in interaktiven za zunanji svet. Prepovedanih tem ni: obravnavane teme segajo od strateškega koncepta pa vse do zahtevne operacije v Afganistanu.

Kar se tiče uporabe novih medijskih orodij, igra generalni sekretar Nata, Anders Fogh Rasmussen, vodilno vlogo.

Kar se tiče uporabe novih medijskih orodij, igra generalni sekretar Nata, Anders Fogh Rasmussen, vodilno vlogo. Ureja svoja osebna profila na Facebooku in Twitterju in na vprašanja in pripombe navadnih državljanov neposredno odgovarja v svojem digitalnem "Kotičku generalnega sekretarja".

Nato je doumel pomen sodobne in odzivne javne diplomacije za organizacijo. Dojeli smo, da Natova podoba, dobra ali slaba, ostaja v naših rokah.

Vendar pa v končni fazi močne in pozitivne znamke nikoli ni mogoče izgraditi le s pomočjo sloganov in logotipov. Potrebno si jo je zaslužiti s prepričljivimi usmeritvami in političnimi dejanji – in točno to si vsakodnevno skupaj prizadeva doseči 28 članic zavezništva.

Vrh v Lizboni je odlična priložnost, da zaveznice izkažejo svojo odločenost za nadaljnjo izgradnjo učinkovitega čezatlantskega varnostnega partnerstva. Svoja sporočila bomo pripravljeni ljudem jasno in glasno prenesti – bodisi preko novih ali starih komunikacijskih metod. Oni so namreč najpomembnejši.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink