JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Zahodna Afrika: glavna postaja za prekupčevanje?

Čez zahodno Afriko poteka vrsta nezakonitih trgovinskih tokov. Nekateri od njih izvirajo iz regije, kot so tisti, v katere so vpleteni ukradena nafta, delavci migranti brez dokumentov ali osebe, ki nudijo spolne usluge. Drugi so namenjeni v regijo, kot so tisti s toksičnimi odpadki, orožjem ali ponarejenimi zdravili. Spet tretji samo potujejo skozi regijo, na primer kokainski tokovi. Vendar pa v vsakem primeru ti tokovi puščajo na zahodni Afriki svojo sled.

Francis Maertens in Amado Philip de Andrés iz Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) skušata oceniti in primerjati te sledi. Če želite izvedeti več, kliknite spodaj.

© Reuters/Borja Suarez

Tako obsežna uporaba zahodne Afrike kot tranzitne poti v Evropo je relativno nov pojav, ki ga je povzročila preusmeritev tokov trgovanja z upadajočega severnoameriškega trga na rastoči evropski trg.

Po podatkih večina kokaina, ki potuje skozi to regijo, prečka Atlantik v velikih »matičnih ladjah«, ki so posebej prirejene za prevoz večtonskih pošiljk drog. Ta tovor se nato razloži na manjša plovila vzdolž zahodnoafriške obale. Bilo je tudi nekaj primerov, ko so majhna letala, posebej prirejena za čezatlantske lete, prestregli s tovorom, težkim skoraj eno tono, večinoma na poti iz Venezuele.

Na podlagi pomorskih in letaliških zasegov se zdi, da sta v zahodni Afriki vsaj dva večja centra za trgovanje s kokainom. Južni naj bi se ukvarjal s kokainom, ki se prodaja v Beninski zaliv, nato pa pošlje naprej v Togo, Benin in Nigerijo. Severni center obsega obe Gvineji (Bissau in Conakry) kot vstopni točki, prav tako pa morda tudi Sierro Leone in Mavretanijo kot zračni destinaciji. Te droge se lahko pošljejo v Senegal, Mali in Gambijo preko zračnih kurirjev. Na višku trgovanja je bil Bamako ključno središče za zračne kurirje, kljub dejstvu, da leži kakih 1.000 kilometrov od obalnih držav, kamor je bil kokain namenjen. Vzrok za ta kopenski ovinek bi utegnil biti komercialne narave: konopljo so dolgo uvažali iz Malija in prekupčevalci, ki so jo kupovali, so morda izposlovali dober »menjalni tečaj« za plačilo v kokainu.

Danes kaže, da velike pošiljke nadzorujejo latinskoameriški prekupčevalci. Kolumbija proizvede več kot pol svetovnega kokaina in kolumbijski prekupčevalci so bili dolgo vodilni akterji na globalnem trgu drog. Leta 2007 so imeli približno 40-odstotni delež med tujimi prekupčevalci kokaina, ki so jih aretirali v Španiji, glavni vstopni točki na evropski trg.

Seveda pa imajo Zahodnoafričani pomembno vlogo pri prenosu droge iz regije v Evropo in pri njenem razpečevanju, ko enkrat tja prispe. Možno je, da so lokalni prebivalci, ki sodelujejo pri pomorskem trgovanju, plačani v naravi namesto v denarju in da pošiljke prinesejo v Evropo s pomočjo tehnike, ki so jo zahodnoafriški kriminalci izpopolnili po vsem svetu: s pomočjo kurirjev, ki potujejo na komercialnih letih. Od 1400 odkritih kurirjev kokaina na letih iz zahodne Afrike v Evropo od leta 2004 je bila večina Zahodnoafričanov. Ko droge prispejo v Evropo, jih pogosto razpečujejo Zahodnoafričani, ki bivajo v Evropi, zlasti Nigerijci. Švica in Portugalska sta izjemi, tam je namreč dejaven širši krog Zahodnoafričanov, vendar pa je bilo med 10 % in 31 % tujih prekupčevalcev kokaina, ki so bili v zadnjih letih aretirani na evropskih trgih, Nigerijcev.

Zdi se, da po letu 2008 ta tok upada, zmanjšanje pa je mogoče pripisati vsaj povečani mednarodni pozornosti temu območju. Leta 2007 je bilo v zahodni Afriki ali ob njeni obali najmanj 11 zelo velikih zasegov kokaina, leta 2008 le štiri, v letu 2009 pa do zdaj še nobenega. Kljub napredku kaže, da se skozi to regijo odvija trgovina s kokainom v vrednosti vsaj ene milijarde dolarjev, pa tudi zahodnoafriška razpečevalna mreža ostaja nedotaknjena.

Vrednost nafte, ukradene v zahodni Afriki, je mogoče primerjati z vrednostjo kokainskega toka, vendar pa je nafta še bolj neposredno povezana z nestabilnostjo, saj gre iztržek neposredno borcem in skorumpiranim uradnikom v Nigeriji, ki je gospodarska gonilna sila in domovina polovici prebivalcev v tej regiji. Konflikt v delti Nigra ima korenine v zamerah prebivalcev, ki kljub bogastvu pod njihovo zemljo ostajajo zelo revni in trdijo, da je okoljska škoda, povezana z industrijo, načela tradicionalni način življenja. Vendar pa sta kraja in prekupčevanje nafte (v regiji imenovana »bunkering«) postala povsem samostojno kriminalno početje, ki presega državne meje, siloviti politični boji pa predstavljajo priročno dimno zaveso za tiste, ki jih zanima predvsem lastno bogatenje.

© Reuters/Chaiwat Subprasom

Kljub omejeni sposobnosti zahodnoafriških vlad pri uveljavljanju davčnih obveznosti predstavlja tihotapljenje cigaret v zahodno Afriko in skozi zahodno Afriko v severno Afriko pomembno zlato jamo, katere vrednost ocenjujejo na približno tri četrt milijarde dolarjev.

Leta 2007 naj bi Afričani pokadili 400 milijard cigaret. Če nezakoniti trg obsega 15 % cigaret, potrošenih v Afriki, bi to pomenilo, da je bilo tega leta v Afriki več kot 60 milijard cigaret (30 milijonov škatlic; 6000 zabojnikov) potrošenih nezakonito. Zahodna Afrika je predstavljala le 17 % afriške potrošnje, čeprav obsega 30 % prebivalcev Afrike. Povpraševanje pa je veliko večje v severni Afriki, vključno z Alžirijo, Egiptom, Libijo, Marokom in Tunizijo, in zahodna Afrika služi kot dovod za te države. Kar 80 % trga cigaret v nekaterih zahodno- in severnoafriških državah je nezakonitega, kar pomeni, da kajenje v teh državah v glavnem prinaša dobiček kriminalcem. S standardizacijo načina izdajanja dovoljenj in obdavčitve v Gospodarski skupnosti za zahodnoafriške države (ECOWAS) ter obdavčitev vseh cigaret ob vstopu v pristanišče bi zajezili nekaj te trgovine, ne pa vse.

Ponarejene cigarete in »poceni bele cigarete« se na veliko proizvajajo na Kitajskem, v Vietnamu in v sosednjih državah na Daljnem vzhodu, prav tako pa tudi v vzhodni in južni Evropi. Obe regiji veljata za pomemben vir nezakonitih cigaret v zahodni in severni Afriki. Na splošno pa se ti izdelki ne uvažajo neposredno iz teh regij. Namesto tega večina nezakonitih cigaret, ki prispejo v zahodno Afriko, prihaja s prostotrgovinskih območij, kot so tista v Emiratu Dubaj.

Pristanišča za kontejnerje v Loméju, Cotonouju in Temi so glavne vstopne točke za nezakonite cigarete, ki prihajajo v zahodno Afriko, tod pa prispe tudi večina cigaret, ki jih najdemo na severnoafriškem trgu. Uvožene cigarete deklarirajo kot tranzitno blago, kot končno namembno državo pa navedejo Mali, Niger in Burkino Faso, s čimer se izognejo pregledu in dajatvam ob vstopu. V resnici pa je večina namenjenih v severno Afriko, zlasti v Libijo.

Ko seštejemo posamezne številke, lahko ocenimo, da so skozi zahodno Afriko preprodali cigarete, ki so po maloprodajnih cenah vredne vsaj 638 milijonov USD (ali malo manj kot 60 % severnoafriškega trga). Če je približno polovica tega na voljo nezakonitim uvoznikom in tihotapcem v zahodni Afriki, bi to naneslo 319 milijonov USD. Če to prištejemo k denarju, ki ga navrže nezakonita prodaja v zahodni Afriki (455 milijonov USD), dobimo tok, vreden 774 milijonov USD letno.

Prodaja zdravil brez aktivnih učinkovin ali podstandardnih zdravil v zahodno Afriko na splošno ne velja za eno glavnih dejavnosti organiziranega kriminala, vendar pa so njene posledice resne in presegajo meje te regije. Čeprav ni bila opravljena nikakršna sistematična regionalna študija o deležu podstandardnih zdravil, pa več manjših vzorčenj podpira številke velikostnega reda 50 %. Če pogledamo samo antimalarike, je možno, da v tej regiji zasebni sektor obravnava 83 milijonov primerov.

Poleg tega so v študiji o tem, kako zakonodaja v nekaterih tržnih panogah vpliva na kriminal, prišli do zaključka, da »je več skupin organiziranega kriminala svojo pozornost od tihotapljenja narkotikov in orožja preusmerilo na ponarejena zdravila«. Interpol je našel kar nekaj dokazov, da je bilo ponarejanje povezano z organiziranim kriminalom in terorističnimi organizacijami, vključno z Al Kaido.

© Reuters/STR New

Leta 2006 so v 11 evropskih državah (Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Grčiji, Italiji, Nizozemski, Norveški, Španiji, Švici in Združenem kraljestvu) skupaj odkrili 570 zahodnoafriških žrtev. Oseba, zadolžena za novačenje, žrtvi priskrbi posojilo v višini kakih 40.000 do 55.000 USD, da si ta pokrije stroške nezakonite imigracije in sestavi pogodbo o poplačilu v določenem časovnem roku. Žrtve med njihovim potovanjem spremlja moški »prevoznik«, znan tudi kot »trolley«. Ko pridejo na cilj, jih predajo lokalni veji iste organizacije (osebe, zadolžene za novačenje, in izkoriščevalci prihajajo pogosto iz iste družine). Žrtve nato prisilijo v prostitucijo, dokler dolg ni odplačan.

Če se odkrije eden od 30 primerov trgovine z ljudmi, to pomeni, da je v Evropi v vsakem trenutku kakih 17.000 žrtev, pri čemer letna stopnja fluktuacije znaša 5.700 žrtev. Ko to pomnožimo s povprečnim dolgom, ki naj bi ga odplačale, dobimo trg, vreden skoraj 300 milijonov USD.

© Reuters/STR New

Oblika tihotapljenja, ki jo najbolj povezujemo z destabilizacijo, je orožje. Političnega nasilja si brez njega ne bi bilo možno predstavljati, podobno pa velja tudi za večino oblik organiziranega kriminala. Znano je, da borci v delti Nigra uporabljajo prihodek od »bunkeringa« za nabavo pretihotapljenega orožja in da bi se mnoge uporniške skupine, dejavne v regiji, utegnile ukvarjati s podobno dejavnostjo. Edini problem pri tej analizi pa je, da je v regiji v obtoku že veliko orožja (po ocenah med 7 in 10 milijoni kosov) in da ima za razliko od drog in nafte pretihotapljeno orožje večjo trajnost. Med letoma 1998 in 2004 je bilo v regiji zaseženih ali zbranih več kot 200.000 kosov lahkega orožja, od tega je bilo kasneje vsaj 70.000 kosov uničenega. Obstajajo splošno znani dokazi, da lahko tako kriminalci kot uporniki kupijo ali si izposodijo svoje orožje od varnostnih sil in da se je za manj premožen del trga razmahnila trgovina z »domačim orožjem«, ki ga izdelujejo lokalni proizvajalci, zlasti v Gani.

Katere so možne politike?

Gospodarska monokultura lahko prinese tudi slabo upravljanje – problem, ki ga pogosto opisujejo kot »prekletstvo naravnih bogastev«. Paul Collier in drugi analitiki so ugotovili, da odvisnost od izvoza primarnih surovin povečuje tveganje za državljansko vojno.

Po drugi strani pa je zahodno Afriko organizirani kriminal prizadel zato, ker je njena imunost nizka, patogeni sami pa so predvsem tujega izvora. Regija je tako ujeta v tokove nezakonite trgovine, ki jo omogočajo lokalni kriminalci. V vsakem primeru pa se vsaj en člen v oskrbovalni verigi nahaja izven zahodne Afrike. Problemi predstavljajo izzive, ki presegajo državne meje, kar pomeni, da v splošnem obstajata vsaj dva načina iskanja rešitev v obliki možnih politik.

Problemi predstavljajo izzive, ki presegajo državne meje, kar pomeni, da v splošnem obstajata vsaj dva načina iskanja rešitev v obliki možnih politik.

Prvi je ta, da bi obravnavali tiste vidike problema, ki izvirajo izven regije. V mnogih primerih je to lažja pot, saj je sposobnost organov pregona v zahodni Afriki med najslabšimi na svetu. Če bi obrzdali povpraševanje po ukradeni nafti, omejili ponudbo podstandardnih zdravil, zajezili predelavo nezakonitega blaga na prostotrgovinskih območjih, regulirali globalni trg rabljene elektronike, uredili status delavcev migrantov, povečali preglednost finančnih prenosov, skratka, če bi vnesli red v te globalne trgovinske tokove, bi s tem veliko naredili za lajšanje bolečine zahodne Afrike.

Drugi način pa je dolgoročni projekt za izboljšanje imunosti zahodne Afrike z izgradnjo pravne države, kar UNODC počne zadnjih pet let, skupaj s ključnimi partnerji, kot so ECOWAS, Sektor ZN za mirovne operacije (DPKO), Interpol, Urad Združenih narodov za zahodno Afriko (UNOWA), itd. To ni nujno tako zastrašujoče kot morda zveni. Dobičkonosnost tihotapljenja cigaret znotraj regije je mogoče odpraviti na primer s harmonizacijo izdajanja dovoljenj in obdavčitve. Reguliranje odpadkov in medicinskega blaga je v osnovi tehnokratsko vprašanje. Vzpostavitev zdravih držav je končni cilj, čeprav so na tej poti številni drobni koraki, ki bi lahko prinesli takojšnji napredek pri zmanjševanju brezpravja v tem okolju.

Pri obeh pristopih – nadnacionalnem in lokalnem – je vključitev mednarodne skupnosti bistvenega pomena za trajen uspeh. Enostransko ukrepanje katere koli zahodnoafriške države za izboljšanje stanja bi zagotovo izničile manj napredne prakse njenih sosed, še zlasti glede na slabo zavarovanost meja v regiji.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink