JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Tako blizu – pa vendar tako daleč

© Reuters/Tomas Bravo

Ministrstvo za pravosodje ZDA je letos izjavilo, da so mehiški mamilarski karteli največja grožnja za Združene države na področju organiziranega kriminala. Sam Quinones, ki je deset let preživel v Mehiki, pa v tem članku trdi, da težave v tej državi nimajo velikega vpliva na varnostno situacijo v ZDA – vsaj zaenkrat.

Neki ekonomist, ki je proučeval število umorov na obmejnem območju, mi je nekoč povedal, da je mehiške kriminalce, ki se ukvarjajo s preprodajo drog, primerjal s Tonyjem Sopranom. Oba sta bila predvsem kapitalista in kriminalca, ki ju je najbolj zanimalo, kako zaslužiti čim več denarja.

Razlika je bila samo v tem, da se je za ameriškega Tonyja Soprana zanimala samo lokalna policija in kvečjemu še Odbor za kazniva dejanja iz New Jerseyja. Nikoli pa se z njim ni ukvarjala vojska ZDA.

Mehiški Tonyji Soprano pa so zaradi malomarnosti obeh držav “postali nacionalna grožnja”, je povedal. “Nadzirajo skoraj celotno mehiško obmejno območje.”

Tako razmišljanje o akterjih v mehiški mamilarski vojni, ki zdaj traja že štiri leta, je v pomoč pri oceni, kakšno grožnjo predstavljajo.

Januarja je policija v Tijuani aretirala moškega, znanega kot “El Pozolero” – kuhar juh – ki je dobival plačo (600 dolarjev na teden) za to, da je trupla raztapljal v kislini.

Ta vojna je brez primere iz več razlogov.

Mehiška vlada pod predsednikom Felipom Calderonom je prvič napadla in izročila preprodajalce, ter zasegla njihov denar in orožje. Dolga leta, od začetka 70-ih, so posamezniki v mehiški vladi omogočali in organizirali trgovanje z mamili.

Najnižja točka v tem poglavju je nastopila, ko so ugotovili, da ima brat nekdanjega predsednika Carlosa Salinasa, Raul, na računih v tujih bankah skritih na stotine milijonov dolarjev, ki so mu jih v zameno za zaščito plačali zalivski mamilarski karteli.

Delno tudi zaradi novega pristopa vlade so umori preprodajalcev postali javni in okrutni. Včasih so trupla odvrgli v globeli ali plitke grobove. Sedaj pa trupla najdemo na vogalih ulic, na njih pa so pritrjena opozorila. Trupla so pogosto obglavljena.

Januarja je policija v Tijuani aretirala moškega, znanega kot “El Pozolero” – kuhar juh – ki je dobival plačo (600 dolarjev na teden) za to, da je za frakcijo tijuanskega kartela trupla raztapljal v kislini. Prejšnjo jesen so pred neko restavracijo naleteli na posode s to kislino.

© Reuters/Daniel Aguilar

Medtem pa preprodajalci obešajo transparente po parkih in trgih, ter obtožujejo vlado, da dela z njihovimi tekmeci. Spletna stran youtube.com je postala njihov propagandni poligon, na katerem anonimne producentske družbe objavljajo video posnetke in narkomanske balade, ki poveličujejo vodjo enega kartela pred drugimi.

S to novo predrznostjo želijo ustrahovati javnost, vlado in svoje tekmece.

Zaradi vojne ima veliko dela mehiška vojska, ki so jo zadolžili za nadzor žarišč po vsej državi.

Vse to se dogaja zaradi mamilarskih kartelov, katerih člani so začeli kot hribovci (ali manjši prestopniki, ki bi morali ostati lokalna skrb), in se prelevili v grožnjo za mehiško nacionalno varnost.

Nedvomno so zadeve resne.

Vendar pa so ti preprodajalci poslovneži in ne ideologi. Zanima jih posel.

Kljub temu pa je zelo malo tega nasilja prečkalo meje ZDA.

Na začetku leta se je na veliko govorilo o tem, da se lahko nasilje razširi v Združene države. CNN, ki se je to pomlad zdela še posebej obsedena s to temo, je nekaj tednov predvajala oddaje, v kateri so strokovnjaki podajali svoje mnenje o tej možnosti – med njimi sem bil tudi sam.

Kljub temu pa je zelo malo tega nasilja prečkalo meje ZDA.

Gre za izjemno zgodbo. Na Floridi je v 80-ih letih na ulicah Miamija prišlo do streljanja med kolumbijskimi kokainskimi karteli, število umorov pa se je vrtoglavo povečalo. Chicago je bil v času prohibicije znan po zelo javnem prelivanju krvi. Ko sta se tolpi Bloods in Crips bojevali za tržišče kreka v Los Angelesu in osrčju Amerike, je po vsej državi prihajalo do streljanja na mimoidoče iz vozil.

A medtem ko južno od meje med ZDA in Mehiko, ki je znana po svoji prepustnosti, divja vojna, ki ji v okrutnosti ni primere, je na ameriških ulicah ni čutiti.

V mestu Ciudad Juarez so v zadnjih 20 mesecih zabeležili približno 3000 umorov. Po ulicah patruljirajo vojaki s puškami. Obenem pa je imel El Paso, ki ga loči samo 200-metrski jarek, 30 umorov in velja za enega najvarnejših mest v Ameriki.

© Reuters/Tomas Bravo

Leta 2008 so se mamilarski karteli borili za nadzor poti skozi Nogales v Sonori in število umorov v tem mestu se je potrojilo na 126. Na drugi strani ograje pa so se v tem času v Nogalesu v Arizoni zgodili trije umori.

V letih 2005 in 2006 je Nuevo Laredo zajel val divjih kartelskih pobojev – v teh letih so zabeležili skupaj 367 umorov. V Laredu v Teksasu, onstran reke Rio Grande, se je število umorov sicer podvojilo, vendar le na 45 – čeprav sta mesti približno enako veliki. Od takrat je število umorov v Laredu padlo na običajnih 10 na leto.

Posebne enote za mamila po vsej Ameriki poročajo o mehiških preprodajalcih, ki delujejo na njihovih območjih, vendar v zelo omejenem obsegu. Tako je Atlanta na primer postala razpečevalski center za mamila, ki jih uvažajo mehiški karteli, ki se doma medsebojno obglavljajo. Kljub temu je mesto doživelo le malo tovrstnega predrznega nasilja.

Ker je Arizona postala nova vstopna točka za mehiške droge v ZDA, je Phoenix zdaj prestolnica ugrabitev za odkupnino. Vendar pa so tudi pri teh zločinih, povprečno se zgodi en na dan, vsi osumljeni in žrtve mehiški tihotapci. Navadni prebivalci Phoenixa se komaj zavedajo, da se to dogaja.

Čeprav v našem svetu vlada širna globalna medsebojna povezanost, si lokalne institucije še vedno najbolj prizadevajo za to, de je življenje znosno. To še zlasti velja, ko gre za organizirani kriminal in pravičen gospodarski razvoj.

Mehiška mamilarska vojna je to vsekakor pokazala.

Ameriška policija je na splošno dobro plačana, usposobljena, oborožena in motivirana. Sodišča, ječe in zapori v ZDA delujejo. Nič od tega pa ne velja za Mehiko.

Prav gotovo je trenutno stanje odvisno od dobre volje zločincev. Mehiški preprodajalci se izogibajo nepotrebnemu prelivanju krvi na ulicah ZDA, saj bi odziv zmotil njihove glavne prioritete: posel in odtekanje zaslužka z drogami na jug.

Vendar pa je to v veliki meri zaradi tega, ker vedo, da so organi pregona v ZDA še posebej močan sovražnik. Ameriška policija je na splošno dobro plačana, usposobljena, oborožena in motivirana. Sodišča, ječe in zapori v ZDA delujejo.

Nič od tega pa ne velja za Mehiko. Lokalne institucije so stoletja ovirali pri razvoju, osrednja vlada pa se je razmahnila čez vse mere. Mehiška lokalna uprava je bila do leta 1983 samo privesek osrednje vlade, in je še danes slabotna in brez denarja. Državna vlada je komaj kaj boljša. Nesposobni policisti so samo eden od rezultatov.

Pomembno je omeniti tudi razliko med mamilarskimi posli v Združenih državah in Mehiki.

Ko droga vstopi v Združene države, ni nobene hierarhije, glavnega človeka ali oligarha, katerega ukaze bi izvrševali. Nasprotno, večina ogromnega mamilarskega tržišča je podobnega ekonomiji ZDA, ki je pretežno neregulirana, dostopna za vse majhne podjetnike posameznike. Ti relativno hitro prihajajo in odhajajo, se upokojijo, so ubiti ali pa jih zaprejo – na njihovo mesto pa približno enako hitro redno prihajajo drugi, ki želijo svoj del pogače.

Ko so v Združenih državah obstajali kralji mamil, so imeli lokalni vpliv, ki je trajal kratek čas. Razni doni italijanske mafije ali Nicky Barnes, heroinski kralj Harlema v 70-ih letih, ali kateri koli vodja losangeleških tolp – vse njihove zgodbe pričajo o učinkovitem kazenskem pravosodnem sistemu ZDA, da niti ne omenjamo dvoličnosti, ki vlada v svetu drog.

V nekaterih delih Mehike pa so preprodajalci mamil nakopičili vojaško orožje, osupljive protiobveščevalne zmogljivosti in sodelavce v vladi, vojake pa novačijo iz množice revnih mladeničev, ki komaj čakajo, da se jim pridružijo.

Mehiško trgovanje z mamili, tako kot večino mehiške ekonomijo, nadzirajo monopolisti. Čeprav preprodajalce zaprejo, se zaradi korupcije njihov vpliv širi izza zaporniških zidov. Spomnimo se samo pobega Joaquina Gruzmana, “El Chapa” leta 2001, katerega lik še vedno najdemo na posterjih mehiških hribovcev, ki so postali nacionalna varnostna grožnja.

© Reuters/Tomas Bravo

Z vsem tem hočem povedati, da ni preveč verjetno, da bi mehiški preprodajalci v Združenih državah kratkoročno, v naslednjih nekaj letih, ogrozili nacionalno varnost.

To je tudi v njihovih lastnih poslovnih interesih. Poleg tega se zdi svet mamil sam – v katerem živijo gangsterji, odvisniki in drugi kršitelji pravil – neprimeren za metodične in organizirane napade, kakršne izvajajo islamski teroristi.

Veliko bolj verjetna grožnja Združenim državam je počasen propad Mehike zaradi stalnih napadov preprodajalcev s pomočjo orožja in denarja, ki izvira iz ZDA. To je zdaj najbolj problematično.

Ta vojna poteka tišje kot nekateri dramatični napadi na ozemlje ZDA, zato pa je toliko bolj zahrbtna. Zdi se, da bi samo kriza lahko spremenila odnose med ZDA in Mehiko. Država si je med predsedniško kampanjo v ZDA leta 2008 komaj zaslužila omembo. In šele štiri leta po tem, ko je umrlo več kot 12.000 ljudi – med njimi mnogi vzdolž meje – se je spomladi letos Mehika pojavila na radarju Washingtona in s tem večine Američanov.

Danes se zdi, da bo samo poglobljeno ukrepanje obeh držav, kakršnega do sedaj še ni bilo, pripeljalo do rešitve trenutnega dogajanja.

To pa bi lahko obe državi prisililo v notranje spremembe, ki so tako težke, da bi se lahko politiki odločili za njihov odlog.

Večina analitikov meni, da mora Mehika začeti z reformami. Vendar pa je mehiški pravosodni sistem dobesedno paraliziran, spremembe pa so počasne.

Arizona, Nevada in Teksas imajo na primer liberalne zakone za nakup orožja, za katere domala vsi mehiški opazovalci pravijo, da spodbujajo oboroževanje kartelov. Spopad z Nacionalnim združenjem za strelno orožje (NRA) pa bi bil za mnoge pripravljavce zakonov lahko prevelik zalogaj.

Medtem pa večina analitikov meni, da Mehika mora začeti z reformami, ki veljajo za nujne tako za boj proti preprodajalcem kot tudi za pravičen razvoj, zato da se bo manj Mehičanov zatekalo v tihotapljenje drog. Med mnogimi drugimi so to reforme šolskega sistema, kazenskopravnega sistema in občinskega upravljanja. Nekaj se jih je že začelo. Vendar pa je mehiški pravosodni sistem dobesedno paraliziran, spremembe pa so počasne.

Preprodajalci mamil so ustvarili zadnje, za kar so sami ali veliko analitikov verjeli, da je mogoče: krizo, v kateri lahko Mehika in Združene države premagajo nesporazume in najdejo skupna izhodišča za sodelovanje.

Pri mehiški mamilarski vojni je čudno to, da velja za grožnjo le, če ji to dovoljujeta obe državi. Vendar pa to za preprodajalce drog velja že od takrat, ko so bili še hribovci.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink