General Klaus Naumann, nekdanji predsednik Natovega vojaškega odbora

Get the Flash Player to see this player.

Od zadnjega strateškega koncepta je minilo 10 let. Kateri dejavniki so bili v igri, ko so leta 1999 pripravljali takratno različico – in v čem se je razlikovala od današnje?

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Kaj se je spremenilo od leta 1999

Od zadnjega strateškega koncepta je minilo 10 let. Kateri dejavniki so bili v igri, ko so leta 1999 pripravljali takratno različico – in v čem se je razlikovala od današnje?

Nismo imeli prednosti

skupine strokovnjakov, leta 1999.

Oblikovati smo ga morali

v naši hiši

in zelo dobro se spominjam, da je bil

ta proces zelo temeljit

in nas je občasno razdelil.

Eden od razlogov, zakaj smo pustili…

...nekatera vprašanja nekoliko nedorečena, je,

ker smo se zavedali

razdeljenosti.

Tako je na primer vprašanje jedrskega

orožja bolj ali manj

ohranilo isti status kot prej.

Z vse večjo zaskrbljenosti ugotavljam,

da se mnoge članice Nata

pripravljajo

s svojimi oborožitvenimi

programi za včerajšnje vojne

in pri tem porabljajo jutrišnji denar,

to moramo spremeniti.

V prihodnje bo najprej in najbolj

pomembna premoč na področju informacij

in tu nismo

preveč razviti v Natu.

Drugič, pripraviti

se moramo za kibernetske operacije.

Tu pa je po mojem Nato

šele na začetku

premisleka

o tej kibernetski razsežnosti.

Tretji… Bojim se,

da bi morali upoštevati

bolj, kot

to počnemo zdaj,

da lahko pride do širjenja orožja

za množično uničevanje,

in se vprašati, ali smo

ustrezno pripravljeni in opremljeni,

na primer za JRKB,

obrambo pred jedrskim,

kemičnim in biološkim orožjem,

Nisem povsem prepričan.

Pomanjkanje zmogljivosti je, po moje,

številka dve na mojem seznamu prioritet,

številka ena je politična volja.

In če ne bomo uskladili

naših ravnanj kot Evropejci

in spregovorili z enim glasom

in skušali poiskati skupnih stališč

z našimi ameriškimi partnerji,

potem lahko pozabite

na vprašanja zmogljivosti.

To je seveda

najbolj vroč kostanj.

V tem trenutku še vedno poteka

precej naporen proces,

v katerem le vse članice Nata

lahko sprejmejo odločitev,

ampak ne le v Svetu,

pač pa na vseh ravneh pod Svetom.

S svojimi nekdanjimi kolegi sem predlagal

da bi na soglasju temelječe

odločanje morali ohraniti,

ampak le na ravni Sveta.

Na vseh ravneh pod njim pa bi morali

odločati z večino.

To bi pospešilo proces.

Pri kriznem upravljanju

je čas bistvenega pomena

in pomikanje navzgor

po hierarhiji odločanja,

tako kot to zdaj počnemo v Natu,

z vsemi 28 članicami, nam ne bo nikoli omogočilo,

da bomo pravočasni.

Zdi se mi,

da je nova ameriška administracija,

predsednik Obama,

resnično naredila nekatere korake,

da bi prišla naproti Evropejcem.

Vendar pa, če smem reči kot Evropejec,

za to ni bila nagrajena

s strani Evropejcev z večjo

zavezanostjo skupnim ciljem.

In zato, če Evropejci

ne bomo uskladili svojih ravnanj,

zlasti v Afganistanu,

potem se lahko kaj kmalu znajdemo

pred vse večjo frustracijo

na strani Američanov...

Mislim, da... Ena stvar,

ki smo se jih naučili pri vseh ukrepih zavezništva, je,

da mora zavezništvo

koristiti vsem partnerjem.

Zato Evropa ne more biti

samo potrošnica varnosti,

skupaj z Združenimi državami

moramo biti ponudniki varnosti.

Prepričan sem, da je bistvo vprašanja:

Kaj bo pomenila kolektivna obramba

v prihodnje?

To je tisto, kar pričakujejo nove zaveznice.

Nove zaveznice so se pridružile zavezništvu,

ker so hotele prispevati k

ameriški zavezanosti Evropi.

In… v luči

bolj nepopustljive Rusije,

ki se dela, da je močna,

čeprav sploh ni močna,

hočejo

zagotovila, da stara formula,

vsi za enega in eden za vse,

še vedno velja.

Prepričan sem, da so kolektivna obramba

in jamstva v okviru 5. člena,

temeljna podlaga,

da se bodo članice pripravljene

angažirati

izven območja Natove pogodbe.

Kajti če članice ne morejo reči

svojim državljanom, da so zaščiteni,

potem nikoli ne boste pridobili

podpore ljudi,

da pošljejo svoje sile

na nevarna območja drugam.

Mislim, da moramo poiskati prepričljive

formule, tudi v novem konceptu,

ki bodo naši javnosti dopovedale,

da je treba vlagati v varnost.

Seveda na uravnotežen način,

ampak po mojem je to ena od glavnih

nalog novega strateškega koncepta,

namreč povedati Natovo zgodbo o uspehu

ljudem,

in jim povedati tudi,

da moramo še naprej

vztrajati pri čezatlantskem zavezništvu,

saj za Evropo ni varnosti

brez ZDA,

ZDA pa

potrebujejo Evropo kot partnerico.

Nismo imeli prednosti

skupine strokovnjakov, leta 1999.

Oblikovati smo ga morali

v naši hiši

in zelo dobro se spominjam, da je bil

ta proces zelo temeljit

in nas je občasno razdelil.

Eden od razlogov, zakaj smo pustili…

...nekatera vprašanja nekoliko nedorečena, je,

ker smo se zavedali

razdeljenosti.

Tako je na primer vprašanje jedrskega

orožja bolj ali manj

ohranilo isti status kot prej.

Z vse večjo zaskrbljenosti ugotavljam,

da se mnoge članice Nata

pripravljajo

s svojimi oborožitvenimi

programi za včerajšnje vojne

in pri tem porabljajo jutrišnji denar,

to moramo spremeniti.

V prihodnje bo najprej in najbolj

pomembna premoč na področju informacij

in tu nismo

preveč razviti v Natu.

Drugič, pripraviti

se moramo za kibernetske operacije.

Tu pa je po mojem Nato

šele na začetku

premisleka

o tej kibernetski razsežnosti.

Tretji… Bojim se,

da bi morali upoštevati

bolj, kot

to počnemo zdaj,

da lahko pride do širjenja orožja

za množično uničevanje,

in se vprašati, ali smo

ustrezno pripravljeni in opremljeni,

na primer za JRKB,

obrambo pred jedrskim,

kemičnim in biološkim orožjem,

Nisem povsem prepričan.

Pomanjkanje zmogljivosti je, po moje,

številka dve na mojem seznamu prioritet,

številka ena je politična volja.

In če ne bomo uskladili

naših ravnanj kot Evropejci

in spregovorili z enim glasom

in skušali poiskati skupnih stališč

z našimi ameriškimi partnerji,

potem lahko pozabite

na vprašanja zmogljivosti.

To je seveda

najbolj vroč kostanj.

V tem trenutku še vedno poteka

precej naporen proces,

v katerem le vse članice Nata

lahko sprejmejo odločitev,

ampak ne le v Svetu,

pač pa na vseh ravneh pod Svetom.

S svojimi nekdanjimi kolegi sem predlagal

da bi na soglasju temelječe

odločanje morali ohraniti,

ampak le na ravni Sveta.

Na vseh ravneh pod njim pa bi morali

odločati z večino.

To bi pospešilo proces.

Pri kriznem upravljanju

je čas bistvenega pomena

in pomikanje navzgor

po hierarhiji odločanja,

tako kot to zdaj počnemo v Natu,

z vsemi 28 članicami, nam ne bo nikoli omogočilo,

da bomo pravočasni.

Zdi se mi,

da je nova ameriška administracija,

predsednik Obama,

resnično naredila nekatere korake,

da bi prišla naproti Evropejcem.

Vendar pa, če smem reči kot Evropejec,

za to ni bila nagrajena

s strani Evropejcev z večjo

zavezanostjo skupnim ciljem.

In zato, če Evropejci

ne bomo uskladili svojih ravnanj,

zlasti v Afganistanu,

potem se lahko kaj kmalu znajdemo

pred vse večjo frustracijo

na strani Američanov...

Mislim, da... Ena stvar,

ki smo se jih naučili pri vseh ukrepih zavezništva, je,

da mora zavezništvo

koristiti vsem partnerjem.

Zato Evropa ne more biti

samo potrošnica varnosti,

skupaj z Združenimi državami

moramo biti ponudniki varnosti.

Prepričan sem, da je bistvo vprašanja:

Kaj bo pomenila kolektivna obramba

v prihodnje?

To je tisto, kar pričakujejo nove zaveznice.

Nove zaveznice so se pridružile zavezništvu,

ker so hotele prispevati k

ameriški zavezanosti Evropi.

In… v luči

bolj nepopustljive Rusije,

ki se dela, da je močna,

čeprav sploh ni močna,

hočejo

zagotovila, da stara formula,

vsi za enega in eden za vse,

še vedno velja.

Prepričan sem, da so kolektivna obramba

in jamstva v okviru 5. člena,

temeljna podlaga,

da se bodo članice pripravljene

angažirati

izven območja Natove pogodbe.

Kajti če članice ne morejo reči

svojim državljanom, da so zaščiteni,

potem nikoli ne boste pridobili

podpore ljudi,

da pošljejo svoje sile

na nevarna območja drugam.

Mislim, da moramo poiskati prepričljive

formule, tudi v novem konceptu,

ki bodo naši javnosti dopovedale,

da je treba vlagati v varnost.

Seveda na uravnotežen način,

ampak po mojem je to ena od glavnih

nalog novega strateškega koncepta,

namreč povedati Natovo zgodbo o uspehu

ljudem,

in jim povedati tudi,

da moramo še naprej

vztrajati pri čezatlantskem zavezništvu,

saj za Evropo ni varnosti

brez ZDA,

ZDA pa

potrebujejo Evropo kot partnerico.

Video posnetki v Kaj se je spremenilo od leta 1999:

1. Zgodovina: kaj je sooblikovalo strateški koncept?

2. General Klaus Naumann, nekdanji predsednik Natovega vojaškega odbora

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink