Ivo Daalder, veleposlanik ZDA pri Natu

Get the Flash Player to see this player.

Stališča in intervjuji: video posnetek 2

Kakšna so osebna mnenja nekaterih izmed tistih, ki so povezani s pripravo novega strateškega koncepta? Kako daleč lahko gre? V nadaljevanju ponujamo osebne intervjuje z nekaterimi ključnimi akterji.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Stališča in intervjuji

Kakšna so osebna mnenja nekaterih izmed tistih, ki so povezani s pripravo novega strateškega koncepta? Kako daleč lahko gre? V nadaljevanju ponujamo osebne intervjuje z nekaterimi ključnimi akterji.

Veleposlanik Daalder, kako pomembno bo po vašem mnenju

proučevanje besedila 5. člena

pri oblikovanju novega strateškega koncepta?

Zelo pomembno je razumeti, kaj pravi 5. člen.

Ne gre za to, da bi spreminjali kateri koli del besedila pogodbe.

Pogodba, vseh 14 členov, 23 stavkov,

je namreč izjemen dokument, ki je izjemno jasen.

Vprašanje pred nami vsemi je:

Kaj te besede, ki so bile zapisane pred 60. leti,

pomenijo v zelo drugačnem današnjem svetu?

In eno od vprašanj je:

Kaj pomeni braniti se pred oboroženim napadom?

Razumeti oborožen napad na enega kot napad na vse?

Eden od pomenov je še vedno:

Če nekoga napadejo, potem vsi pridemo na pomoč tej članici,

kot se je dejansko prvič in edinkrat zgodilo 12. septembra 2001,

ko so ZDA napadli teroristi.

Zelo drugačno okolje, zelo drugačen scenarij,

kot smo ga predvidevali, ko je bila leta 1949 pogodba podpisana.

Vprašanje je, ne kako spremeniti besedilo,

pač pa, kaj pomeni v 21. stoletju?

Kako težko bo uravnotežiti sedanje grožnje, kot je Afganistan,

z morebitnimi dolgoročnejšimi grožnjami,

kot so podnebne spremembe in pomanjkanje energije?

Jasno nam mora biti, čemu je Nato namenjen in čemu ni.

Tisto, čemur je z vidika 5. člena namenjen, je obramba

in preprečevanje oboroženega napada na naše članice.

Nato ima v 4. členu tudi zelo pomembno določbo,

ki pravi, da se članice, ki se počutijo ogrožene

z vidika svoje varnosti, ozemlja, prebivalcev, lahko obrnejo na Nato in se posvetujejo.

Ena od stvari, ki si jih v Natu želimo,

je, da bi postal telo, ki bo ponovno tisto mesto,

kjer članice izražajo svojo zaskrbljenost glede mednarodne varnosti.

Začnejo razpravljati o možnih ukrepih in se morda dogovorijo o skupnih ukrepih.

Ampak vse ne sodi pod 5. člen.

Tisto, čemur je 5. člen namenjen, so tiste edinstvene grožnje,

povezane z uporabo vojaške sile. Oborožen napad, piše.

Vse druge grožnje, ki so lahko velike in se dejansko povečujejo,

celo zelo hude in večje, kot je grožnja oboroženega napada,

so vprašanja, ki jih lahko obravnava in o njih za isto mizo razpravlja 28 članic,

da bi ugotovile, kako jih lahko obravnavamo skupaj.

Ali obstaja način sodelovanja, da bi skupaj obravnavali te grožnje?

Ko bo koncept dokončan, bo Rusija prikazana

bolj kot partnerica ali grožnja?

Že davno smo se dogovorili, da Rusija ni grožnja.

Leta 1997 smo podpisali Ustanovno listino,

ki pravi, da drug na drugega ne gledamo kot na nasprotnike.

Tako da koncept ne bo proučeval,

kdo nas ogroža v smislu držav.

Tisto, kar bo proučeval, je:

Kakšno je okolje, v katerem zavezništvo deluje danes?

Kateri so izzivi, s katerimi se soočajo države članice?

In kako lahko države članice dosežejo najboljše izhodišče

za soočanje s temi izzivi na širok in v prihodnost usmerjen način,

da ponovno zagotovimo ne le državam članicam,

ampak še zlasti parlamentom in ljudem v državah članicah,

jasno predstavo o tem, čemu je zavezništvo namenjeno.

Ko sem sam odraščal, če bi me nekdo zbudil in rekel Nato,

bi vedel, kaj pomeni: obramba proti opredeljivi grožnji.

Ponovno moramo vzpostaviti občutek, čemu je ta Nato namenjen,

v zelo drugačnem, zapletenem in bolj kompleksnem okolju,

kljub temu pa je to organizacija, ki je ključna

da 28 držav sodeluje pri soočanju s temi izzivi.

Tako boljše razumevanje, kaj Nato sploh je,

bi to lahko vplivalo na njegovo priljubljenost

in javno mnenje z vidika konflikta v Afganistanu?

Mislim, da bi.

Če bodo ljudje razumeli, za kaj gre pri tem zavezništvu

in kaj skušamo narediti v Afganistanu,

je bolj verjetno, da bo več podpore javnosti za ta prizadevanja.

Negotovost je eden od razlogov za

natančen in preudaren poskus, da pogledamo, kakšna naj bo naša strategija

za Afganistan in kako ravnati v prihodnje.

Delno pa tudi zato, da lahko bolje razložimo naši javnosti, zakaj moramo nadaljevati,

zakaj je uspeh pomemben za varnost članic Nata.

Enako velja za Nato.

Proces oblikovanja novega koncepta

deset let po zadnjem, neke vrste vizionarske izjave,

ki bo legitimizirala Nato v očeh javnosti, je pomemben proces.

Koncept zahteva prikaz potreb

in zavez zaveznic,

kar pa seveda pomeni tudi namenjanje sredstev iz proračuna.

Obrambni proračuni so na udaru, in se zmanjšujejo.

Je to težavno obdobje za nov strateški koncept?

Ne bi smelo biti, saj gre pri zavezništvu za to,

da se s skupnimi prizadevanji 28 članic

soočimo z izzivi vseh nas. Gre za to, da z manj naredimo več.

Eden od razlogov, zakaj moramo v tem zavezništvu narediti več,

je, da lahko vsakdo vloži malo, da bo skupni rezultat boljši.

V času finančnega zaostrovanja, ko se obrambni proračuni zmanjšujejo,

bi v Natu morali narediti več, ne manj.

To je temeljni namen zavezništva.

Bo to privedlo do manjšega podvajanja?

Moralo bi privesti do manjšega podvajanja. Več držav bi moralo vlagati skupaj,

skupaj kupovati zmogljivosti, ki si jih same ne morejo več privoščiti,

tako kot smo to naredili pri letalih C17 in AWACS.

Obstaja vrsta zmogljivosti, ki jih posamezne države nikoli ne bi mogle kupiti same.

Zdaj pa so del tega.

Za to gre pri zavezništvu. Narediti več z manj.

To je prava vrednost za denar. Zato bi obrambni ministri,

namesto da skušajo zmanjšati svoje financiranje in svoj prispevek v okviru Nata,

morali poskusiti kar največ potegniti iz svojih izdatkov v okviru Nata.

Ali menite, da bo to pripeljalo do boljšega sodelovanja

z drugimi mednarodnimi organizacijami, kot so ZN in EU?

Absolutno pomembno za Združene...za Nato je, da razume

in da v tem konceptu jasno pove,

da v tem svetu ni več možno, da bi se ena organizacija

ali ena država ukvarjala z izzivi, s katerimi se soočamo.

In eden od načinov, da kar najbolj povečamo naš vpliv na mednarodne zadeve,

je s sodelovanjem z organizacijami.

Najsi bodo regionalne, kot sta EU ali Afriška unija,

ali pa globalne, kot so ZN. To je prihodnost tega zavezništva.

V partnerstvih z drugimi organizacijami, drugimi državami

in drugimi deli sveta.

Kakšno je vaše mnenje o javnem načinu razprave o konceptu?

Končni rezultat bo večja enotnost med zaveznicami,

ampak razprava bo bolj osvetlila razhajanja, se vam ne zdi?

Razhajanja obstajajo znotraj zavezništva, znotraj držav.

To je demokracija. O njih se pogovarjamo,

razpravljamo in skušamo odkrito priti do nove poti,

o kateri se nas bo več strinjalo. To je demokracija.

Naših razhajanj ne moremo skriti.

Pravzaprav bi s tem, ko jih razgalimo, lahko našli nove načine,

kako delati skupaj in iti naprej,

in tako bomo lahko videli vrednost tistega, kar nas združuje

in kar je močnejše od vprašanj, ki nas delijo.

Naše skupne vrednote, naš skupni interes za varnost,

naša potreba po sodelovanju, ker nam bo samim spodletelo.

Ali bo strateški koncept vključeval tudi kaj,

kar bi obravnavalo Natove notranje procese,

na primer, kako se sprejemajo odločitve?

Resnično upam, da bo.

Ta organizacija močno potrebuje reformo.

Spremembam v svetu se je prilagajala z ad hoc spremembami.

Če 400 odborov vodi en svet, imate problem.

Zato bi temeljita reforma,

ponoven pogled na to, kako ta organizacija deluje v drugačnem svetu,

v katerem so agilne in hitre odločitve

na podlagi kvalitetnih analiz zelo pomembne,

moral biti del tega, kar počnemo.

Ne moremo še naprej delati, kot smo prej, začeti moramo delati na način,

ki uveljavlja cilje in funkcijo tega zavezništva.

Kar pa zadeva te grožnje, veliko jih prihaja od nedržavnih akterjev,

Nato pa je zavezništvo nacionalnih držav.

Je to točka, na kateri zavezništvo lahko reče, da se bomo prilagodili

tej novi situaciji z bolj asimetričnimi grožnjami?

Grožnje so veliko bolj raznolike, kot so bile, ko smo leta '49 pisali to pogodbo.

Izhajajo iz široke palete različnih krajev

in potrebujemo ustanove in procese, da se bomo z njimi spopadli.

Mislim, da smo se s tega vidika precej dobro razvili.

Dobro znamo prepoznavati grožnje. Vemo, kako se z njimi spopadati

učinkovito, in kar je bolj in najbolj pomembno,

na podlagi odločitve, da bomo to počeli skupaj ne pa vsak posebej.

Tako lahko kar najbolj povečamo naš učinek na soočanje s temi grožnjami.

Vendar pa potrebujemo jasno predstavo, kako to, kar se dogaja danes,

vpliva na varnost naših članic.

Kako se lahko članice skupaj soočijo s temi grožnjami na najbolj učinkovit način?

Je ravno tako pomembno razjasniti, česa Nato ne počne,

kot je povedati, kaj počne, v naslednjem strateškem konceptu?

Ne verjamem v razlaganje, česa ne počnemo,

pač pa v to, da jasno povemo, kaj počnemo.

Na članicah je, da se v vsakem primeru odločijo,

ali je treba ukrepati. Ta organizacija temelji na soglasju.

28 članic se mora dogovoriti in potem lahko počnejo vse,

o čemer se je 28 članic dogovorilo.

Še zadnje vprašanje, ki ga postavim vsakomur:

Če bi morali opredeliti eno same vprašanje, ki ga je nujno

obravnavati v novem konceptu, katero vprašanje bi to bilo?

Kako naj bo Nato učinkovit akter v globaliziranem svetu?

Živimo v svetu globaliziranih groženj, izzivov in priložnosti,

mi pa smo regionalno zavezništvo znotraj severnoatlantskega območja.

Kako naj ta regionalni akter učinkovito nastopa v globalnem svetu?

To je izziv, ki je pred nami.

Izziv, s katerim se soočamo kot posamezne države in kot zavezništvo.

Veleposlanik Daalder, hvala lepa. Hvala vam.

Veleposlanik Daalder, kako pomembno bo po vašem mnenju

proučevanje besedila 5. člena

pri oblikovanju novega strateškega koncepta?

Zelo pomembno je razumeti, kaj pravi 5. člen.

Ne gre za to, da bi spreminjali kateri koli del besedila pogodbe.

Pogodba, vseh 14 členov, 23 stavkov,

je namreč izjemen dokument, ki je izjemno jasen.

Vprašanje pred nami vsemi je:

Kaj te besede, ki so bile zapisane pred 60. leti,

pomenijo v zelo drugačnem današnjem svetu?

In eno od vprašanj je:

Kaj pomeni braniti se pred oboroženim napadom?

Razumeti oborožen napad na enega kot napad na vse?

Eden od pomenov je še vedno:

Če nekoga napadejo, potem vsi pridemo na pomoč tej članici,

kot se je dejansko prvič in edinkrat zgodilo 12. septembra 2001,

ko so ZDA napadli teroristi.

Zelo drugačno okolje, zelo drugačen scenarij,

kot smo ga predvidevali, ko je bila leta 1949 pogodba podpisana.

Vprašanje je, ne kako spremeniti besedilo,

pač pa, kaj pomeni v 21. stoletju?

Kako težko bo uravnotežiti sedanje grožnje, kot je Afganistan,

z morebitnimi dolgoročnejšimi grožnjami,

kot so podnebne spremembe in pomanjkanje energije?

Jasno nam mora biti, čemu je Nato namenjen in čemu ni.

Tisto, čemur je z vidika 5. člena namenjen, je obramba

in preprečevanje oboroženega napada na naše članice.

Nato ima v 4. členu tudi zelo pomembno določbo,

ki pravi, da se članice, ki se počutijo ogrožene

z vidika svoje varnosti, ozemlja, prebivalcev, lahko obrnejo na Nato in se posvetujejo.

Ena od stvari, ki si jih v Natu želimo,

je, da bi postal telo, ki bo ponovno tisto mesto,

kjer članice izražajo svojo zaskrbljenost glede mednarodne varnosti.

Začnejo razpravljati o možnih ukrepih in se morda dogovorijo o skupnih ukrepih.

Ampak vse ne sodi pod 5. člen.

Tisto, čemur je 5. člen namenjen, so tiste edinstvene grožnje,

povezane z uporabo vojaške sile. Oborožen napad, piše.

Vse druge grožnje, ki so lahko velike in se dejansko povečujejo,

celo zelo hude in večje, kot je grožnja oboroženega napada,

so vprašanja, ki jih lahko obravnava in o njih za isto mizo razpravlja 28 članic,

da bi ugotovile, kako jih lahko obravnavamo skupaj.

Ali obstaja način sodelovanja, da bi skupaj obravnavali te grožnje?

Ko bo koncept dokončan, bo Rusija prikazana

bolj kot partnerica ali grožnja?

Že davno smo se dogovorili, da Rusija ni grožnja.

Leta 1997 smo podpisali Ustanovno listino,

ki pravi, da drug na drugega ne gledamo kot na nasprotnike.

Tako da koncept ne bo proučeval,

kdo nas ogroža v smislu držav.

Tisto, kar bo proučeval, je:

Kakšno je okolje, v katerem zavezništvo deluje danes?

Kateri so izzivi, s katerimi se soočajo države članice?

In kako lahko države članice dosežejo najboljše izhodišče

za soočanje s temi izzivi na širok in v prihodnost usmerjen način,

da ponovno zagotovimo ne le državam članicam,

ampak še zlasti parlamentom in ljudem v državah članicah,

jasno predstavo o tem, čemu je zavezništvo namenjeno.

Ko sem sam odraščal, če bi me nekdo zbudil in rekel Nato,

bi vedel, kaj pomeni: obramba proti opredeljivi grožnji.

Ponovno moramo vzpostaviti občutek, čemu je ta Nato namenjen,

v zelo drugačnem, zapletenem in bolj kompleksnem okolju,

kljub temu pa je to organizacija, ki je ključna

da 28 držav sodeluje pri soočanju s temi izzivi.

Tako boljše razumevanje, kaj Nato sploh je,

bi to lahko vplivalo na njegovo priljubljenost

in javno mnenje z vidika konflikta v Afganistanu?

Mislim, da bi.

Če bodo ljudje razumeli, za kaj gre pri tem zavezništvu

in kaj skušamo narediti v Afganistanu,

je bolj verjetno, da bo več podpore javnosti za ta prizadevanja.

Negotovost je eden od razlogov za

natančen in preudaren poskus, da pogledamo, kakšna naj bo naša strategija

za Afganistan in kako ravnati v prihodnje.

Delno pa tudi zato, da lahko bolje razložimo naši javnosti, zakaj moramo nadaljevati,

zakaj je uspeh pomemben za varnost članic Nata.

Enako velja za Nato.

Proces oblikovanja novega koncepta

deset let po zadnjem, neke vrste vizionarske izjave,

ki bo legitimizirala Nato v očeh javnosti, je pomemben proces.

Koncept zahteva prikaz potreb

in zavez zaveznic,

kar pa seveda pomeni tudi namenjanje sredstev iz proračuna.

Obrambni proračuni so na udaru, in se zmanjšujejo.

Je to težavno obdobje za nov strateški koncept?

Ne bi smelo biti, saj gre pri zavezništvu za to,

da se s skupnimi prizadevanji 28 članic

soočimo z izzivi vseh nas. Gre za to, da z manj naredimo več.

Eden od razlogov, zakaj moramo v tem zavezništvu narediti več,

je, da lahko vsakdo vloži malo, da bo skupni rezultat boljši.

V času finančnega zaostrovanja, ko se obrambni proračuni zmanjšujejo,

bi v Natu morali narediti več, ne manj.

To je temeljni namen zavezništva.

Bo to privedlo do manjšega podvajanja?

Moralo bi privesti do manjšega podvajanja. Več držav bi moralo vlagati skupaj,

skupaj kupovati zmogljivosti, ki si jih same ne morejo več privoščiti,

tako kot smo to naredili pri letalih C17 in AWACS.

Obstaja vrsta zmogljivosti, ki jih posamezne države nikoli ne bi mogle kupiti same.

Zdaj pa so del tega.

Za to gre pri zavezništvu. Narediti več z manj.

To je prava vrednost za denar. Zato bi obrambni ministri,

namesto da skušajo zmanjšati svoje financiranje in svoj prispevek v okviru Nata,

morali poskusiti kar največ potegniti iz svojih izdatkov v okviru Nata.

Ali menite, da bo to pripeljalo do boljšega sodelovanja

z drugimi mednarodnimi organizacijami, kot so ZN in EU?

Absolutno pomembno za Združene...za Nato je, da razume

in da v tem konceptu jasno pove,

da v tem svetu ni več možno, da bi se ena organizacija

ali ena država ukvarjala z izzivi, s katerimi se soočamo.

In eden od načinov, da kar najbolj povečamo naš vpliv na mednarodne zadeve,

je s sodelovanjem z organizacijami.

Najsi bodo regionalne, kot sta EU ali Afriška unija,

ali pa globalne, kot so ZN. To je prihodnost tega zavezništva.

V partnerstvih z drugimi organizacijami, drugimi državami

in drugimi deli sveta.

Kakšno je vaše mnenje o javnem načinu razprave o konceptu?

Končni rezultat bo večja enotnost med zaveznicami,

ampak razprava bo bolj osvetlila razhajanja, se vam ne zdi?

Razhajanja obstajajo znotraj zavezništva, znotraj držav.

To je demokracija. O njih se pogovarjamo,

razpravljamo in skušamo odkrito priti do nove poti,

o kateri se nas bo več strinjalo. To je demokracija.

Naših razhajanj ne moremo skriti.

Pravzaprav bi s tem, ko jih razgalimo, lahko našli nove načine,

kako delati skupaj in iti naprej,

in tako bomo lahko videli vrednost tistega, kar nas združuje

in kar je močnejše od vprašanj, ki nas delijo.

Naše skupne vrednote, naš skupni interes za varnost,

naša potreba po sodelovanju, ker nam bo samim spodletelo.

Ali bo strateški koncept vključeval tudi kaj,

kar bi obravnavalo Natove notranje procese,

na primer, kako se sprejemajo odločitve?

Resnično upam, da bo.

Ta organizacija močno potrebuje reformo.

Spremembam v svetu se je prilagajala z ad hoc spremembami.

Če 400 odborov vodi en svet, imate problem.

Zato bi temeljita reforma,

ponoven pogled na to, kako ta organizacija deluje v drugačnem svetu,

v katerem so agilne in hitre odločitve

na podlagi kvalitetnih analiz zelo pomembne,

moral biti del tega, kar počnemo.

Ne moremo še naprej delati, kot smo prej, začeti moramo delati na način,

ki uveljavlja cilje in funkcijo tega zavezništva.

Kar pa zadeva te grožnje, veliko jih prihaja od nedržavnih akterjev,

Nato pa je zavezništvo nacionalnih držav.

Je to točka, na kateri zavezništvo lahko reče, da se bomo prilagodili

tej novi situaciji z bolj asimetričnimi grožnjami?

Grožnje so veliko bolj raznolike, kot so bile, ko smo leta '49 pisali to pogodbo.

Izhajajo iz široke palete različnih krajev

in potrebujemo ustanove in procese, da se bomo z njimi spopadli.

Mislim, da smo se s tega vidika precej dobro razvili.

Dobro znamo prepoznavati grožnje. Vemo, kako se z njimi spopadati

učinkovito, in kar je bolj in najbolj pomembno,

na podlagi odločitve, da bomo to počeli skupaj ne pa vsak posebej.

Tako lahko kar najbolj povečamo naš učinek na soočanje s temi grožnjami.

Vendar pa potrebujemo jasno predstavo, kako to, kar se dogaja danes,

vpliva na varnost naših članic.

Kako se lahko članice skupaj soočijo s temi grožnjami na najbolj učinkovit način?

Je ravno tako pomembno razjasniti, česa Nato ne počne,

kot je povedati, kaj počne, v naslednjem strateškem konceptu?

Ne verjamem v razlaganje, česa ne počnemo,

pač pa v to, da jasno povemo, kaj počnemo.

Na članicah je, da se v vsakem primeru odločijo,

ali je treba ukrepati. Ta organizacija temelji na soglasju.

28 članic se mora dogovoriti in potem lahko počnejo vse,

o čemer se je 28 članic dogovorilo.

Še zadnje vprašanje, ki ga postavim vsakomur:

Če bi morali opredeliti eno same vprašanje, ki ga je nujno

obravnavati v novem konceptu, katero vprašanje bi to bilo?

Kako naj bo Nato učinkovit akter v globaliziranem svetu?

Živimo v svetu globaliziranih groženj, izzivov in priložnosti,

mi pa smo regionalno zavezništvo znotraj severnoatlantskega območja.

Kako naj ta regionalni akter učinkovito nastopa v globalnem svetu?

To je izziv, ki je pred nami.

Izziv, s katerim se soočamo kot posamezne države in kot zavezništvo.

Veleposlanik Daalder, hvala lepa. Hvala vam.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink