Spopad miselnosti

Get the Flash Player to see this player.

Isti koncept, različni vidiki: video posnetek 1

Kako bo časovna umestitev tega novega strateškega koncepta vplivala na končni izid? Se bo znal spopasti z grožnjami prihodnjih desetletij? Kako bo spremenil način sodelovanja mednarodnih organizacij? In kaj bodo njegove spremembe pomenile za pripadnice in pripadnike v uniformi? Vsa ta vprašanja so obravnavana v nadaljevanju.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Isti koncept, različni vidiki

Kako bo časovna umestitev tega novega strateškega koncepta vplivala na končni izid? Se bo znal spopasti z grožnjami prihodnjih desetletij? Kako bo spremenil način sodelovanja mednarodnih organizacij? In kaj bodo njegove spremembe pomenile za pripadnice in pripadnike v uniformi? Vsa ta vprašanja so obravnavana v nadaljevanju.

Nato razpravlja o svoji prihodnji usmeritvi

oziroma tako imenovanem strateškem konceptu.

Vendar se ozira tudi nazaj na tisto, kar je bilo prvotno zapisano leta 1949.

Če se v prihodnosti čemu ne bo dalo izogniti,

potem je to želja ljudi vsega sveta po svobodi in miru.

Razprave se vrtijo okoli temeljne funkcije:

napad na enega je napad na vse, ali tako imenovani 5. člen.

Kako pomemben bo 5. člen pri izoblikovanju novega strateškega koncepta?

Zelo pomembno je razumeti, kaj pravi 5. člen.

Ne gre za to, da bi spreminjali kateri koli del besedila pogodbe.

Pogodba, vseh 14 členov, 23 stavkov,

je namreč izjemen dokument, napisan izjemno jasno.

Vprašanje pred nami vsemi je:

Kaj te besede izpred 60 let pomenijo v današnjem drugačnem svetu?

5. člen mora ob vseh novih grožnjah, pri čemer ne smemo pozabiti na stare,

ostati osrednji cilj zavezništva.

5. člen je torej bistvo samega Nata.

Ravno zato je tudi bistvo novega strateškega koncepta,

kajti za to pri Natu sploh gre...

Nato je politično zavezništvo za vojaško obrambo

in nujno se je vprašati: obrambo pred kom

in obrambo pred čim? O tem imajo zaveznice različne poglede

in ravno zato je razprava o 5. členu ključna za celoten proces.

Nekateri pravijo, da mora strateški koncept ostati čim ožji

in čim bolj specifičen in da je to najboljša pot naprej.

Drugi menijo, da bi bilo ob toliko novih grožnjah

in spreminjajočem se okolju

najbolje, če bi bil koncept čim širši in čim obsežnejši.

Konsenz gre v smeri tega, da bi 5. člen ostal precej ozek.

V končni fazi je oborožen napad...

prepoznali ga bomo, ko bo do njega prišlo.

Za nas je doseganje pravega ravnovesja glede 5. člena,

kar pomeni operacije na podlagi 5. člena in operacije izven lastnega ozemlja,

verjetno najpomembnejši element novega koncepta.

In čeprav bo veliko govora o prihodnjih grožnjah,

kot so podnebne spremembe, se še veliko ljudi živo spominja,

kakšno je bilo še pred 20. leti življenje v srednji in vzhodni Evropi.

In sprašujejo se: So te grožnje res izginile?

Zdi se, da je vojna v Gruziji leta 2008 mnenja samo še bolj razdelila.

Avgusta 2008 je vojna v Gruziji povzročila razkol v Natu.

Vendar pa je bistvo razprave, in to jasno kažejo trenutni razgovori,

ali naj se osredotočimo skorajda izključno na Afganistan

in prikrojimo našo obrambno opremo in proračunske smernice,

strukturo naših sil in poveljevanja,

za boj v vojnah, kakršna je afganistanska, ali pa naj se še naprej

pripravljamo za bolj konvencionalen napad na Natovo ozemlje.

Dogodki avgusta 2008 so spremenili varnostni položaj v Evropi.

Kajti tu, veste, imamo opraviti z napadom...

prvim tovrstnim incidentom, ki se je na pragu Evrope zgodil

po razpadu Sovjetske zveze in po koncu hladne vojne.

Tako da je to dejavnik, ki ga je treba vključiti

v razmišljanja o novem strateškem konceptu.

Seveda so naše pretekle izkušnje in nedavni dogodki...

...v vzhodnem delu Evrope pokazali,

da konvencionalne grožnje še vedno obstajajo.

Njihova verjetnost je očitno majhna,

vendar pa je v primeru konvencionalnih groženj,

tudi malo verjetne dogodke treba obravnavati.

Bolj kot imajo zaveznice v srednji, vzhodni in severni Evropi,

ki jih najbolj skrbi Rusija, občutek, da ne dobivajo prave podpore

od Nata glede tistega, kar jih najbolj skrbi, Rusije,

težje jim bo upravičiti, zakaj gre toliko denarja,

sredstev in življenj za Afganistan. Njihova javnost bo namreč spraševala:

Zakaj smo tam? In zakaj Nato za nas ne naredi tistega, kar mi počnemo za druge?

Poleg tega ta razprava teče v času najhujše finančne krize zadnjih desetletij.

To pomeni, da imajo ljudje manj denarja za porabo,

pa tudi, da imajo vlade precej manjše proračune.

Obrambni proračuni naj bi se po pričakovanjih močno zmanjšali.

Zato bo novi strateški koncept moral odločiti o prednostnih nalogah.

Ta razprava je vedno nakazovala razhajanja mnenj,

to je bil delno tudi namen tega procesa,

in zdaj so se že jasno pokazala.

Verjetno je eno od vprašanj, ki ta trenutek Nato najbolj delijo,

kako gledati na Rusijo, in Rusija nam ni vedno v pomoč

v prizadevanjih, da bi se izognili takemu vtisu.

Med Natovimi zaveznicami so take, ki jo vidijo kot partnerico.

So pa tudi zaveznice, ki v njej vidijo problem.

Pa ne zaradi agresije, Rusija bi lahko propadla gospodarsko

ali z vidika stabilnosti.

Seveda obstajajo razhajanja znotraj zavezništva.

To je demokracija. O njih se pogovarjamo,

razpravljamo in skušamo odkrito priti do nove poti,

o kateri se nas bo več strinjalo. To je demokracija.

Naših razhajanj ne moremo skriti.

Pravzaprav bi s tem, ko jih razgalimo, lahko našli nove načine,

kako delati skupaj in iti naprej.

Kljub tem razhajanjem pa v Natu vlada široko soglasje,

da Rusija in sodelovanje z Rusijo ostaja ključno.

Mislim, da se nikomur ni treba odpovedati...

... procesu vključevanja Rusije, poskusom, da to naredimo na praktičen način.

In najdemo lahko vrsto vprašanj, kjer lahko sodelujemo.

So stvari, kjer Rusijo potrebujemo,

in kjer bomo z Rusijo lahko sodelovali.

Demoniziranje Rusije ali katere koli druge države ne služi ničemur.

Že davno smo se dogovorili, da Rusija ni grožnja.

Leta 1997 smo podpisali Ustanovno listino,

ki pravi, da drug na drugega ne gledamo kot na nasprotnike.

Tako da koncept ne bo proučeval,

kdo nas ogroža v smislu držav.

Tisto, kar bo proučeval, je:

Kakšno je okolje, v katerem zavezništvo deluje?

Kateri so izzivi, s katerimi se soočajo države članice?

In kako se lahko najbolje spopadejo z njimi?

Veliko je odvisno tudi od dejanj Rusije.

Ali si Rusija res želi biti prava partnerica Nata?

Latvija bi močno podprla tezo, da bi bila

zanesljiva in predvidljiva partnerica zavezništva...

A če pogledamo, kaj se v zadnjem času dogaja v Rusiji,

obstajajo nekateri dvomi o zanesljivosti Rusije kot partnerice.

Ampak pomembno je, da mi vsi,

da zavezništvo vključuje Rusijo kjer koli je to možno.

In kaj Rusija meni o tem?

Igor Jurgens je zunanjepolitični svetovalec predsednika Medvedjeva.

Smo država, ki ima na svojih mejah tri ogromne velikane.

Evropsko unijo, Združene države in Kitajsko.

Zato ti včasih igra v tem trikotniku, če nekdo ni prijateljski,

daje boljše možnosti.

Če se bomo končno dogovorili o načelih, vrednotah in interesih

z ZDA in Evropo, o vrsti vprašanj,

potem bo Kitajska, ki bo vedno važen akter,

manj pomembna pri tem sodelovanju,

ker mi nismo Kitajci.

Prepričan je, da se pot Rusije ne bo prekrižala s potjo Zahoda.

Zahodna Evropa, ki je verjetno 50 let pred nami

z vidika razvitosti civilizacije, ima bolj razvite vrednote.

Vendar pa so nam v osnovi vrednote družine,

ne kradi, imej rad svoje otroke, imej rad svojo domovino,

vseh teh deset zapovedi, to nam je skupno.

Njihovo odražanje se razlikuje. Trenutno mi dajemo nekoliko

večji poudarek interesom, dobro,

ker so vrednote nekoliko bolj razvite in razdelane

v vašem delu sveta in manj v mojem delu sveta.

Ampak mislim, da se bomo zbližali.

Koncept bi lahko prinesel tudi več jasnosti

o tem, kje, kdaj in zakaj Nato začne izvajati svoje operacije.

Potrebujemo merila in načela za naše operacije.

Mislim, da bi nam življenje doma olajšala,

ko imamo opravka z našimi vladami in parlamenti,

z našimi političnimi in družbenimi partnerji,

kajti vsaka operacija pusti resen, pomemben učinek doma.

Obstaja tendenca, da se zapletamo v stvari, ki jim ni konca.

In... to ni moder pristop, celo z mandatom ZN,

tudi z najširšo možno mednarodno podporo,

kot v primeru Afganistana.

Vidimo, da smo obtičali in vedno ne najdemo podpore, ki jo potrebujemo,

tako znotraj Nata kot zunaj njega.

Podpora z vidika sredstev in politične volje pa bo ključna,

če naj naslednji strateški koncept postane uspešen.

S tem v zvezi bi opredelil

strategijo kot neke vrste vnaprejšnje razmišljanje članice Nata

glede varnostnih vidikov.

Če imate besede, ki jih bodisi ne morete uresničiti,

ali pa nimate proračuna za to, potem je to neuporabna strategija.

Biti moramo realistični in realistično ambiciozni.

Obenem pa gre tudi za našo zanesljivost.

Kadar koli sprejmemo izziv ali zavezo,

moramo biti sposobni uresničevanja.

Če rečete: poskrbeli bomo za vse glavne varnostne situacije na svetu,

in to je naše poslanstvo,

potem se že od začetka odločimo, kakšna bodo naša sredstva.

Solidarnosti ne morete ustvariti na listu papirja.

Moramo jo živeti in uresničevati. Vendar pa papir lahko malo pomaga.

Nato razpravlja o svoji prihodnji usmeritvi

oziroma tako imenovanem strateškem konceptu.

Vendar se ozira tudi nazaj na tisto, kar je bilo prvotno zapisano leta 1949.

Če se v prihodnosti čemu ne bo dalo izogniti,

potem je to želja ljudi vsega sveta po svobodi in miru.

Razprave se vrtijo okoli temeljne funkcije:

napad na enega je napad na vse, ali tako imenovani 5. člen.

Kako pomemben bo 5. člen pri izoblikovanju novega strateškega koncepta?

Zelo pomembno je razumeti, kaj pravi 5. člen.

Ne gre za to, da bi spreminjali kateri koli del besedila pogodbe.

Pogodba, vseh 14 členov, 23 stavkov,

je namreč izjemen dokument, napisan izjemno jasno.

Vprašanje pred nami vsemi je:

Kaj te besede izpred 60 let pomenijo v današnjem drugačnem svetu?

5. člen mora ob vseh novih grožnjah, pri čemer ne smemo pozabiti na stare,

ostati osrednji cilj zavezništva.

5. člen je torej bistvo samega Nata.

Ravno zato je tudi bistvo novega strateškega koncepta,

kajti za to pri Natu sploh gre...

Nato je politično zavezništvo za vojaško obrambo

in nujno se je vprašati: obrambo pred kom

in obrambo pred čim? O tem imajo zaveznice različne poglede

in ravno zato je razprava o 5. členu ključna za celoten proces.

Nekateri pravijo, da mora strateški koncept ostati čim ožji

in čim bolj specifičen in da je to najboljša pot naprej.

Drugi menijo, da bi bilo ob toliko novih grožnjah

in spreminjajočem se okolju

najbolje, če bi bil koncept čim širši in čim obsežnejši.

Konsenz gre v smeri tega, da bi 5. člen ostal precej ozek.

V končni fazi je oborožen napad...

prepoznali ga bomo, ko bo do njega prišlo.

Za nas je doseganje pravega ravnovesja glede 5. člena,

kar pomeni operacije na podlagi 5. člena in operacije izven lastnega ozemlja,

verjetno najpomembnejši element novega koncepta.

In čeprav bo veliko govora o prihodnjih grožnjah,

kot so podnebne spremembe, se še veliko ljudi živo spominja,

kakšno je bilo še pred 20. leti življenje v srednji in vzhodni Evropi.

In sprašujejo se: So te grožnje res izginile?

Zdi se, da je vojna v Gruziji leta 2008 mnenja samo še bolj razdelila.

Avgusta 2008 je vojna v Gruziji povzročila razkol v Natu.

Vendar pa je bistvo razprave, in to jasno kažejo trenutni razgovori,

ali naj se osredotočimo skorajda izključno na Afganistan

in prikrojimo našo obrambno opremo in proračunske smernice,

strukturo naših sil in poveljevanja,

za boj v vojnah, kakršna je afganistanska, ali pa naj se še naprej

pripravljamo za bolj konvencionalen napad na Natovo ozemlje.

Dogodki avgusta 2008 so spremenili varnostni položaj v Evropi.

Kajti tu, veste, imamo opraviti z napadom...

prvim tovrstnim incidentom, ki se je na pragu Evrope zgodil

po razpadu Sovjetske zveze in po koncu hladne vojne.

Tako da je to dejavnik, ki ga je treba vključiti

v razmišljanja o novem strateškem konceptu.

Seveda so naše pretekle izkušnje in nedavni dogodki...

...v vzhodnem delu Evrope pokazali,

da konvencionalne grožnje še vedno obstajajo.

Njihova verjetnost je očitno majhna,

vendar pa je v primeru konvencionalnih groženj,

tudi malo verjetne dogodke treba obravnavati.

Bolj kot imajo zaveznice v srednji, vzhodni in severni Evropi,

ki jih najbolj skrbi Rusija, občutek, da ne dobivajo prave podpore

od Nata glede tistega, kar jih najbolj skrbi, Rusije,

težje jim bo upravičiti, zakaj gre toliko denarja,

sredstev in življenj za Afganistan. Njihova javnost bo namreč spraševala:

Zakaj smo tam? In zakaj Nato za nas ne naredi tistega, kar mi počnemo za druge?

Poleg tega ta razprava teče v času najhujše finančne krize zadnjih desetletij.

To pomeni, da imajo ljudje manj denarja za porabo,

pa tudi, da imajo vlade precej manjše proračune.

Obrambni proračuni naj bi se po pričakovanjih močno zmanjšali.

Zato bo novi strateški koncept moral odločiti o prednostnih nalogah.

Ta razprava je vedno nakazovala razhajanja mnenj,

to je bil delno tudi namen tega procesa,

in zdaj so se že jasno pokazala.

Verjetno je eno od vprašanj, ki ta trenutek Nato najbolj delijo,

kako gledati na Rusijo, in Rusija nam ni vedno v pomoč

v prizadevanjih, da bi se izognili takemu vtisu.

Med Natovimi zaveznicami so take, ki jo vidijo kot partnerico.

So pa tudi zaveznice, ki v njej vidijo problem.

Pa ne zaradi agresije, Rusija bi lahko propadla gospodarsko

ali z vidika stabilnosti.

Seveda obstajajo razhajanja znotraj zavezništva.

To je demokracija. O njih se pogovarjamo,

razpravljamo in skušamo odkrito priti do nove poti,

o kateri se nas bo več strinjalo. To je demokracija.

Naših razhajanj ne moremo skriti.

Pravzaprav bi s tem, ko jih razgalimo, lahko našli nove načine,

kako delati skupaj in iti naprej.

Kljub tem razhajanjem pa v Natu vlada široko soglasje,

da Rusija in sodelovanje z Rusijo ostaja ključno.

Mislim, da se nikomur ni treba odpovedati...

... procesu vključevanja Rusije, poskusom, da to naredimo na praktičen način.

In najdemo lahko vrsto vprašanj, kjer lahko sodelujemo.

So stvari, kjer Rusijo potrebujemo,

in kjer bomo z Rusijo lahko sodelovali.

Demoniziranje Rusije ali katere koli druge države ne služi ničemur.

Že davno smo se dogovorili, da Rusija ni grožnja.

Leta 1997 smo podpisali Ustanovno listino,

ki pravi, da drug na drugega ne gledamo kot na nasprotnike.

Tako da koncept ne bo proučeval,

kdo nas ogroža v smislu držav.

Tisto, kar bo proučeval, je:

Kakšno je okolje, v katerem zavezništvo deluje?

Kateri so izzivi, s katerimi se soočajo države članice?

In kako se lahko najbolje spopadejo z njimi?

Veliko je odvisno tudi od dejanj Rusije.

Ali si Rusija res želi biti prava partnerica Nata?

Latvija bi močno podprla tezo, da bi bila

zanesljiva in predvidljiva partnerica zavezništva...

A če pogledamo, kaj se v zadnjem času dogaja v Rusiji,

obstajajo nekateri dvomi o zanesljivosti Rusije kot partnerice.

Ampak pomembno je, da mi vsi,

da zavezništvo vključuje Rusijo kjer koli je to možno.

In kaj Rusija meni o tem?

Igor Jurgens je zunanjepolitični svetovalec predsednika Medvedjeva.

Smo država, ki ima na svojih mejah tri ogromne velikane.

Evropsko unijo, Združene države in Kitajsko.

Zato ti včasih igra v tem trikotniku, če nekdo ni prijateljski,

daje boljše možnosti.

Če se bomo končno dogovorili o načelih, vrednotah in interesih

z ZDA in Evropo, o vrsti vprašanj,

potem bo Kitajska, ki bo vedno važen akter,

manj pomembna pri tem sodelovanju,

ker mi nismo Kitajci.

Prepričan je, da se pot Rusije ne bo prekrižala s potjo Zahoda.

Zahodna Evropa, ki je verjetno 50 let pred nami

z vidika razvitosti civilizacije, ima bolj razvite vrednote.

Vendar pa so nam v osnovi vrednote družine,

ne kradi, imej rad svoje otroke, imej rad svojo domovino,

vseh teh deset zapovedi, to nam je skupno.

Njihovo odražanje se razlikuje. Trenutno mi dajemo nekoliko

večji poudarek interesom, dobro,

ker so vrednote nekoliko bolj razvite in razdelane

v vašem delu sveta in manj v mojem delu sveta.

Ampak mislim, da se bomo zbližali.

Koncept bi lahko prinesel tudi več jasnosti

o tem, kje, kdaj in zakaj Nato začne izvajati svoje operacije.

Potrebujemo merila in načela za naše operacije.

Mislim, da bi nam življenje doma olajšala,

ko imamo opravka z našimi vladami in parlamenti,

z našimi političnimi in družbenimi partnerji,

kajti vsaka operacija pusti resen, pomemben učinek doma.

Obstaja tendenca, da se zapletamo v stvari, ki jim ni konca.

In... to ni moder pristop, celo z mandatom ZN,

tudi z najširšo možno mednarodno podporo,

kot v primeru Afganistana.

Vidimo, da smo obtičali in vedno ne najdemo podpore, ki jo potrebujemo,

tako znotraj Nata kot zunaj njega.

Podpora z vidika sredstev in politične volje pa bo ključna,

če naj naslednji strateški koncept postane uspešen.

S tem v zvezi bi opredelil

strategijo kot neke vrste vnaprejšnje razmišljanje članice Nata

glede varnostnih vidikov.

Če imate besede, ki jih bodisi ne morete uresničiti,

ali pa nimate proračuna za to, potem je to neuporabna strategija.

Biti moramo realistični in realistično ambiciozni.

Obenem pa gre tudi za našo zanesljivost.

Kadar koli sprejmemo izziv ali zavezo,

moramo biti sposobni uresničevanja.

Če rečete: poskrbeli bomo za vse glavne varnostne situacije na svetu,

in to je naše poslanstvo,

potem se že od začetka odločimo, kakšna bodo naša sredstva.

Solidarnosti ne morete ustvariti na listu papirja.

Moramo jo živeti in uresničevati. Vendar pa papir lahko malo pomaga.

Video posnetki v Isti koncept, različni vidiki:

1. Spopad miselnosti

2. Je časovna umestitev vse?

3. Nova doba, nove grožnje, novi odzivi

4. Kaj pomeni za vojsko?

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink