Protekcionizem: koga v resnici ščiti?

Zaradi svetovne finančne krize bi lahko zdrsnili v ekonomski nacionalizem.

(Reuters)

Peter Holmes razmišlja o tem, ali bi v današnji finančni krizi lahko znova prišlo do eksplozivne mešanice protekcionizma, skrajništva in konfliktov iz 30-ih let.

Za veliko ekonomistov je politično nočno moro v 30-ih letih povzročil beg v protekcionizem. To je še poslabšalo depresijo z upadom trgovine, kar je pripeljalo do množične brezposelnosti in, na koncu, do pohoda fašistične agresije.

Povezave med gospodarstvom in nastalimi konflikti v tem obdobju so delali tako ekonomisti kot zgodovinarji. Adam Tooze je trdil, da je bil nacistični ekspanzionizem ekonomsko motiviran. Drugi menijo, da je vojaški spopad med ZDA in Japonsko v veliki meri nastal zaradi tega, ker so ZDA blokirale Japonsko.

Stari rek »če blago ne bo prehajalo čez mejo, bodo pa vojaki« je postal gonilna sila oblikovanja GATT in EU.

Stari rek »če blago ne bo prehajalo čez mejo, bodo pa vojaki« je postal gonilna sila oblikovanja GATT in EU. Slednja se je začela kot Evropska skupnost za premog in jeklo – ki je nastala z namenom skupaj upravljati vire, zaradi katerih sta si bili Francija in Nemčija stalno v laseh.

Vendar pa se zdi skeptikom, ki se sicer strinjajo, da so gospodarski vzroki botrovali nestabilnosti, protekcionizem samo sekundarni krivec. V svojem nedavnem predavanju v Londonu je prejemnik Nobelove nagrade ekonomist Paul Krugman omenil »plemenito laž«, češ da je depresijo v 30-ih letih povzročil protekcionizem. Zatrdil je, da je krizo iz 30-ih let povzročila deflacionistična makro politika in da je treba iskati pot iz sedanje krize s finančnimi spodbudami.

Wikipedija

Ali bi trgovinski protekcionizem lahko pripeljal do depresije v stilu tridesetih let?

Ne gre za to, da bi želeli zanikati, da bo kriza imela zelo močan vpliv na trgovino. Pravzaprav je zlom trgovine in proizvodnje od leta 2007 potekal po enakem vzorcu kot od leta 1929 naprej. Prav tako ne moremo zanikati, da je protekcionizem nevaren. Vendar pa je pomirjujoče in zastrašujoče hkrati, do kakšne mere je trgovina upadla brez množičnega zatekanja v protekcionizem.

Pomirjujoče je pred kratkim objavljeno opozorilo na spletni strani Global Trade (http://www.globaltradealert.org), ki navaja manj protekcionističnih ukrepov trgujočih držav, kot bi se lahko bali.

Zastrašujoče pa je, kako globoko in hitro je padla trgovina. Kitajski izvoz je bil maja za 26 % manjši kot v istem obdobju lani. Indijski izvoz je v primerjavi s prejšnjim letom padel za 30 % (čeprav se hitrost upadanja zmanjšuje). Do sedaj je bila večina protekcionizma, do katerega je prišlo, v okviru dovoljenega, kar pomeni, da je šlo bolj ali manj za zaščito kvot, ki je bila v skladu z WTO (Svetovno trgovinsko organizacijo) pri čemer so države spoštovale črko, čeprav morda ne tudi duha pravil WTO.

Krugman se je strinjal s Petrom Sutherlandom (bivšim generalnim direktorjem WTO), da je prosta trgovina bolj kot kar koli drugega odvisna od sistemskih vprašanj in vprašanj, potencialno povezanih z varnostjo. Sistem WTO je prvenstven primer vladavine prava v mednarodnih odnosih. Če bi ga ogrozili, bi to pomenilo več kot samo izgubo koristi zaradi gospodarske specializacije.

To bi bilo daleč najbolj nevarno za Kitajsko, kjer se je januarja stopnja brezposelnosti nevarno približala najvišjemu odstotku v vsej zgodovini.

Nevarnost protekcionizma bi lahko ogrozila nastajajoče svetovne, na pravilih temelječe režime, h katerim stremimo. Vendar pa zlom trgovine sam po sebi pomeni veliko nevarnost za stabilnost in zato potencialno tudi za varnost.

To bi bilo daleč najbolj nevarno za Kitajsko, kjer se je januarja stopnja brezposelnosti nevarno približevala najvišjemu odstotku v vsej zgodovini, poročajo pa tudi, da imajo letošnji diplomanti univerz težave z iskanjem služb. Kitajska še vedno raste, vendar pa mora ohranjati več kot 6 % letno rast BDP (bruto domačega proizvoda), da bi se izognila naraščajoči brezposelnosti.

Kitajska se je odpovedala protekcionizmu in sprejela ekspanzionistično finančno politiko. Enega od svetovalcev Kitajske vlade sem slišal pripomniti: »Vsi smo se naučili lekcije iz 30-let, mar ne?«

Reuters

Na Kitajskem je brezposelnost višja kot kdaj koli prej, kar predstavlja morebitno grožnjo za stabilnost in varnost.

Vendar pa, če se bo kriza širila in privedla do stalnih družbenih nemirov, se bo komunistična stranka gotovo čutila prisiljena zavzeti trd pristop in zadušiti nasprotovanja ter ponovno premisliti o svoji strategiji odprte trgovine in drugih ukrepih ekonomske liberalizacije.

Težko je napovedati, ali bo zaradi nove finančne moči Kitajska zašla v kakršna koli nesoglasja z ZDA. Zdi se, da Kitajska nima druge izbire, kot da se oklepa svojih dolarjev. Če pa bo to vodilo do resnih frustracij, bi lahko prišlo do političnega preobrata. Šanghajska organizacija za sodelovanje, katere članice so Rusija, Kitajska in srednjeazijske države, bi lahko imela pomembno vlogo, zlasti če se ji bo pridružil Iran, kot je načrtovano.

Med preostalimi državami članicami BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) je vpliv krize bolj zapleten. Brazilija ima bolj konservativen finančni sistem in je manj izpostavljena mednarodni trgovini. Vendar pa je njena industrijska proizvodnja proti koncu 2008 močno padla.

Na Rusijo bolj kot obseg industrijskega izvoza vplivajo cene nafte – in tudi morebitna finančna nestabilnost. Notranji vpliv bi lahko imel zunanje posledice.

Indija je kljub zmanjšanemu izvozu manj finančno izpostavljena. Vendar pa bi lahko kriza imela povratne učinke na različna indijska separatistična gibanja, kar bi privedlo do zunanje nestabilnosti. Manj verjetno se zdi, da bi bilo to povezano s protekcionizmom.

Pakistan bi bil lahko še bolj ranljiv. Njegova industrija se počuti ogrožena zaradi obetajočega se sporazuma o prosti trgovini med EU in Indijo in lahko bi prišlo do neposrednega političnega preobrata, če se EU ne bi mogla odzvati na pakistansko željo o nekakšnem vzporednem odprtju trga.

Naslednja zelo ranljiva območja so v južnem Sredozemlju. Alžirija je v podobnem položaju kot Rusija. Islamsko skrajništvo se lahko še okrepi zaradi velikega števila brezposelnih mladih, zlasti če islamske skupine zagotavljajo edine socialnoe storitve.

Kot sam razumem položaj, in kot pravi Paul Krugman, so razpleti po najbolj črnem scenariju manj verjetni kot pred šestimi meseci. Stvari se bodo morda še poslabšale, vendar se propad ustavlja (tako na primer poročajo o porastu vlaganj na Kitajskem v maju).

Krugman je dejal tudi, da bomo morda potrebovali več finančnih spodbud. Če bomo našli uspešno makro politiko z uporabo obstoječih instrumentov, bi se morda lahko izognili najslabši finančni spodbudi od vseh: ponovnemu oboroževanju. Vendar pa trenutno kaže, da se bo pritisk za zmanjševanje in ne povečevanje vojaške porabe (vsaj na Zahodu) izvajal šele, ko bo najhuje mimo.

Resni protekcionizem v stilu 30-let bi z gospodarskega vidika še poglobil krizo, politično pa bi pomenil strah zbujajočo nevarnost.

Gospodarska nestabilnost lahko pripelje do naraščanja gospodarskega nacionalizma in morda tudi političnega nacionalizma, ki se lahko razvije v konflikt. V času nastanka tega članka so protekcionistični glasovi glasnejši v ZDA kot v EU, vendar obstaja resna možnost političnih nesoglasij. Trenutno se retorika sodelovanja nadaljuje.

Kriza bi lahko imela nesorazmerne učinke na države v razvoju in še bolj destabilizirala že nestabilne, vendar strateško pomembne države, kot je Pakistan. In prerazporeditev svetovne gospodarske moči, ki jo je kriza razgalila, gotovo ima posledice za svetovno strateško ravnotežje.

Če povzamemo: kriza ima velik potencial za ustvarjanje notranjepolitične nestabilnosti po vsem svetu. Trgovina je že močno prizadeta. Resni protekcionizem v stilu 30-let bi z gospodarskega vidika še poglobil krizo, politično pa bi pomenil strah zbujajočo nevarnost. Vendar pa to verjetno lahko preprečimo, če (in obstaja velik če) bomo uspeli obvladati makroekonomsko plat krize.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink